"Slovenija je svoj cilj dosegla, ko je postala članica EU-ja, potem je samo še brezciljno tavala po evropskem vesolju," je zapisala Mojca Širok. Morda – a dejstvo je tudi, da tujina Slovenijo vidi mnogo boljše, kot sami sebe dojemamo doma.

Slovenija je članica Evropske unije z "velikim pokom" postala 1. maja leta 2004, ko se je povezavi pridružilo kar deset držav. To je bila največja širitev te povezave v njeni zgodovini. Ob tej obletnici smo pripravili projekt MMCPodrobno, v katerem se sprašujemo, kaj je članstvo v Uniji prineslo Sloveniji in, po drugi strani, kaj je Slovenija v teh letih prispevala k sobivanju v pisani evropski družini.

V osrednjem intervjuju smo gostili Janeza Potočnika, ki je bil "motor" slovenskega približevanja EU-ju, nato pa deset let tudi evropski komisar. Dejal je, da je šlo bolj kot za pogajanja z drugimi državami članicami za prilagajanje in da večjih težav Slovenija pri tem ni imela, saj je bila dobro organizirana tako v Bruslju kot doma.

V prerezu številk smo preverili, za koliko so se v zadnjih 20 letih v Sloveniji dvignile plače, in ugotovili, da glede na razlike med spoloma po plačilu za opravljeno delo sodimo med bolj egalitarne države. Ste vedeli, da je Slovenija med redkimi državami članicami, v kateri živi več moških kot žensk, in da izstopamo tako po številu porok kot ločitev?

Za pogled na Slovenijo od daleč smo se po pomoč obrnili na tuje dopisnike, ki poročajo iz Bruslja, in jih izzvali z vprašanjem, ali se lahko domislijo česa, kar v belgijski prestolnici velja za "tipično slovensko". Pri odgovorih so imeli kar precej težav. Dopisnica Mojca Širok pa je v odlični kolumni naštela nekaj zelo konkretnih razlogov, zakaj je vpliv Slovenije v EU-ju majhen. Je res vsega kriv Bruselj?

Za konec skupaj z nami zavrtite čas in si oglejte videoposnetke iz bogatega arhiva TV Slovenija s ključnih dogodkov slovenskega približevanja Evropski uniji. Spomnite se visokoletečih izjav političnega vrha in pogosto skeptičnih izjav običajnih ljudi, kako se nam bo življenje spremenilo. Nato pa preverite svoje znanje še v kvizu. Marsikateri odgovor na vprašanje se skriva v vseh prejšnjih člankih.

Potočnik je bil ključna oseba pri približevanju in vstopanju Slovenije v Evropsko unijo. Aprila leta 1998 je postal vodja ožje pogajalske skupine za vstop Slovenije v EU, nato je bil vršilec dolžnosti direktorja Službe vlade RS za evropske zadeve. Leta 2002 je postal minister brez listnice, odgovoren za evropske zadeve, to funkcijo je opravljal vse do pridružitve Slovenije Evropski uniji leta 2004. V svojem mandatu je vodil zaključna pridružitvena pogajanja.

Ob vstopu Slovenije v Unijo je postal prvi evropski komisar iz Slovenije, med majem in oktobrom leta 2004 je bil v komisiji, ki jo je vodil Italijan Romano Prodi, skupaj z Nemcem Günterjem Verheugnom komisar za širitev EU-ja. Nato je bil evropski komisar še v dveh komisijah pod vodstom Portugalca Joseja Manuela Barrrosa – v prvem mandatu je bil zadolžen za znanost in raziskave, v drugem pa je na svoje veliko veselje postal komisar za okolje. Nato se je še bolj posvetil perečim okoljskim vprašanjem. Ostal je v Bruslju, kjer je sopredsedujoči mednarodnemu panelu Združenih narodov za trajnostno ravnanje z viri.

Potočnik se je v pogovoru za MMC spomnil pristopnih pogajanj Slovenije za članstvo v Uniji, ki jih je sam bolj kot za pogajanja označil za prilagajanje. Dejal je tudi, da Slovenijo v Bruslju vidijo bolje, kot se vidimo doma, in poudaril, da je zagovornik evropske perspektive Turčije. Prihodnjemu evropskemu komisarju iz Slovenije je zaželel veliko uspeha in se ponudil, da mu je vedno pripravljen pomagati, ter dejal, da se je tudi sam s premierjem Robertom Golobom pogovarjal o komisarskem mestu, "a nič več in nič manj kot to".

Ko se ozrete nazaj, vam je teh 20 let hitro minilo?

Da, minilo je hito, prehitro. A tako pač je, ko je človek v zrelih letih in polno zaposlen, žal čas teče hitreje.

Vrniva se na začetek, na pristopna pogajanja Slovenije za članstvo v EU-ju. Se spomnite, kdaj vam je bilo najtežje, kateri je bil najtrši oreh, ki ga je vaša pogajalska skupina v pogovorih z državami članicami in Evropsko komisijo morala streti?

Prej kot za prava pogajanja je šlo za prilagajanje obstoječi evropski zakonodaji. Pogajanja so bila bolj kot z Brusljem pravzaprav doma, ker so bile zaradi prilagajanj, logično, potrebne večje spremembe. Spremembe pa so vedno povezane s preseganjem obstoječih interesov in stanj. Ampak imeli smo dobro politično podporo, sprejeli smo tudi nekaj dobrih odločitev. Ena izmed teh je bila ta, da smo pogajalsko skupino zasnovali apolitično. Poleg tega smo pogajalska izhodišča kot edina država kandidatka sprejemali tudi v parlamentu. To je bilo sicer časovno nekoliko zamudno in zahtevno, a smo ustvarili občutek transparentnosti, lastništva, dobre obveščenosti med vsemi deležniki. Služba vlade za evropske zadeve, ki jo je takrat odlično krmaril minister Igor Bavčar, je delala učinkovito in res dobro organizirala celoten proces usklajevanja po ministrstvih.

Najtrši oreh je bilo za nas soočenje s tem, da smo bili skupaj s Ciprom, merjeno z deležem bruto domačega proizvoda na prebivalca, najrazvitejša kandidatka. Evropska komisija pa je namesto relativne razvitosti v primerjavi z državami članicami rada uporabljala relativna razmerja med kandidatkami kot izhodišča za različne izračune. Na neki način smo bili v skupini razmeroma predobri, zato je bilo ključno za nas, da smo si na področjih, kjer so obstajali oziroma še danes obstajajo največji finančni tokovi, kot sta kohezijska ali kmetijska politika, zagotovili dobra dolgoročna izhodišča. In čas je pokazal, da smo si jih, predvsem zaradi dobrega dela administracije in kolegov iz pogajalske skupine. Na področjih, kjer smo potrebovali dalj časa za uskladitev z evropskim pravnim redom, to je bilo predvsem okolje, pa je bila naša naloga predvsem dogovoriti se za daljša prehodna obdobja.

Če sem iskren, večjih težav ni bilo. Mislim, da smo stvari res dobro zastavili in se tudi dobro organizirali.

Prebrala sem vaše razmišljanje ob deseti obletnici članstva Slovenije v EU-ju. Zapisali ste, da je bila velika težava, ker je bila Slovenija v državah članicah slabo poznana, tako da je bila ob Turčiji na repu zaželenih novih kandidatk. Imate v svojih predalih še vedno kopije prosojnic, s katerimi ste partnerje po Evropi seznanjali z dejstvi o Sloveniji, našim pristopom in pričakovanji?

Da, res je, tako so kazale ankete, ki so bile narejene v tistem času. Te težave smo se lotili z zanimivo in dobro zasnovano strategijo. Pripravili smo predstavitev, ki je opisovala našo zgodbo, umeščenost v evropski prostor, organiziranost, pojasnila, kako razumemo celoten pridružitveni proces, in naše načrte za prihodnost. Predstavitev smo opravili v vseh evropskih prestolnicah in v vsaki prestolnici povabili vsa diplomatska predstavništva. Ta so seveda dolžna poročati v svoje matične države in tako se je dober glas o naši pripravljenosti širil in multipliciral z vsako predstavitvijo v eni od prestolnic v vse evropske države.

Seveda s tem nismo spremenili dejstva slabe prepoznavnosti med ljudmi v evropskih državah, prepričali pa smo ključne odločevalce, da smo država, ki se je resno lotila procesa pridružitve in je dobro pripravljena.

Danes smo zagotovo poznani bolje, kot smo bili takrat. Kot člani EU-ja smo postali zanimiva turistična destinacija, glas o naravnih lepotah, ki nas krasijo, se je hitro razširil, pa tudi dosežki naših izjemnih športnikov so močno izboljšali našo prepoznavnost. V Belgiji in na Nizozemskem je denimo kolesarstvo najbolj popularen šport in zaradi naših izjemnih kolesarjev večina pozna našo državo in tudi govori o njej.

Takrat ste zapisali tudi: "Nauk po desetletju članstva in bridkih izkušnjah zadnjih let je preprost: članstvo v Evropski uniji samo po sebi še ni dovolj za pričakovanje, da se bodo nekatere stvari preprosto zgodile. Da bo bolje." Populistično bi lahko rekli, da smo dobili evropske cene, ne pa tudi evropskih plač in standarda. Govorili ste tudi o največjih strahovih – da bi sprostitev pretoka kapitala povzročila naval kupcev iz premožnejših držav na slovensko zemljo in nepremičnine, da bi se slovenski jezik utopil v talilnem loncu velikih evropskih kultur in da se je EU bal, da bi evropski trg preplavil naval cenene delovne sile z vzhoda. Z izjemo prvega se druga dva nista uresničila ...

Prvo drži, in to je bil poučen nauk za vse države članice. Vsi se denimo zavedajo, da so spremembe, prilagoditve hitrejše in temeljitejše v pristopnem obdobju kot po tem, ko država postane članica. V pristopnem obdobju so države motivirane in tudi članstvo je pogojevano s spremembami, kot članice pa so enakovredne vsem drugim in tega motorja sprememb ni več. Zato mislim, da je bilo zelo pomembno, da smo izkoristili ta čas za spremembe, hkrati pa, da smo poskušali težave in te strahove, o katerih ste govorili, reševati čim bolj učinkovito, kar se je navsezadnje pokazalo tudi na referendumu, saj so ljudje dokazali, da verjamejo v Evropsko unijo.

Če se spomnimo tistega časa, v Sloveniji nismo tako zelo entuziastično proslavljali vstopa v EU kot v nekaterih drugih državah, ker smo razumeli, da geografsko, zgodovinsko, ekonomsko in kulturno spadamo v ta prostor in da se je le zgodilo nekaj, kar se je moralo zgoditi.

O strahovih pa sem govoril, ker so pač obstajali med ljudmi. Že takrat smo pojasnjevali, da so strahovi neutemeljeni, kar se je, kot ste omenili sami, pozneje tudi pokazalo v praksi. Vsekakor je upoštevanje tovrstnih strahov in ugibanj pomembno, pa naj si bodo realni ali pa je taka samo percepcija, se samo zdijo taki.

Ali kakšne obveze, ki smo jo dali v pogajanjih, nato nismo izpolnili?

Ne, mislim, da ne. Evropska komisija podrobno spremlja vse stvari. Ena od prednosti Evropske unije je ta, da ima institucijo, ki je zadolžena prav za to, da spremlja, kako se določene obveze, ki jih daš, uresničujejo. To je tudi ena od odlik Evropske unije, da so stvari razmeroma učinkovite. Formalno gledano je proces sicer tak, da se država kandidatka pogaja z državami članicami, Evropska unija pa je posrednik, ki pomaga enim in drugim pri tem, da države vstopijo čim bolje pripravljene. Na koncu je treba imeti v Svetu EU-ja privolitev vseh držav članic. Prav zato je bilo zelo pomembno tisto, kar sem omenil prej, da smo hodili v vse države članice, jih poskušali seznaniti z našo pripravljenostjo in naslednjimi koraki.

Je bila kakšna država članica posebej težka sogovornica? Je imela Slovenija v pristopnem procesu zaveznike ali nasprotnike?

Običajno je tako, da te bolje poznajo tisti, ki so tvoji sosedje. Tudi v našem primeru je bilo tako, ampak vprašanja, ki so bila odprta z Italijo, so se rešila, še preden so se pogajanja začela, vprašanja, ki so bila odprta z Avstrijo, so se deloma reševala v teh prvih fazah. Na začetku je bilo morda težje, a v trenutku, ko so spoznali, kako je Slovenija pripravljena in kakšne korake delamo, so dejansko postali naš največji zagovornik in podpornik v tem procesu.

Nismo imeli držav, ki bi nam nasprotovale, in to je bistveno. Nekatere težave s sosednjimi državami smo poskušali začeti reševati že prej ali na začetku procesa, prav zato, da ne bi postale proti koncu breme. Drugače pa nikoli nismo imeli države, ki bi bila naš mecen, kot je recimo Poljska v veliki meri imela za seboj Nemčijo. Hkrati pa tudi ni bilo države, ki bi videla Slovenijo kot problematično, in to je bilo izjemno pomembno.

Prebivalci Slovenije so članstvo v EU-ju na referendumu prepričljivo podprli. Danes pa se zdi, da EU jemljemo kot samoumevnega in se niti ne trudimo v Uniji imeti večjega vpliva. Veljamo za pridno, neproblematično članico, ki sledi volji večine. Je Slovenija v 20 letih članstva pustila svoj pečat v Uniji? Je še "prihodnost Evrope", kot je vstop v EU 1. maja leta 2004 pospremil tedanji premier Tone Rop?

Nekaterih dejstev, ki vplivajo na slišanost in moč argumentov držav in so povezana z njihovo zgodovinsko vlogo, ekonomsko močjo in podobno, ni mogoče spremeniti. Slovenija je pač objektivno gledano tako velika in gospodarsko močna, kot pač je. Ne trdim, da se včasih česa ne bi dalo narediti bolje, tudi ne spremljam in ne poznam dovolj dobro našega delovanja v Svetu EU-ja, a upal bi si trditi, da je Slovenija dobra članica Evropske unije.

Praviloma smo ljudje vedno kritični do dogajanja v svoji državi – bolj, kot se to običajno opaža iz perspektive Bruslja, razen če gre res za večja odstopanja in kršitve skupne zakonodaje in evropskih vrednot. To je seveda razumljivo. Živimo doma in smo o vsem dogajanju, običajno bolj o težavah kot dosežkih, tudi dnevno obveščeni.

Slovenija je v EU-ju sprejeta bolje, kot se vidimo sami, morda celo bolje, kot je stanje doma v resnici. Verjamemo v Evropsko unijo in koristi članstva, nismo država, ki bi zastopala skrajna stališča ali kjer bi bile prisotne in glasne skrajne politične opcije. Bolj ali manj smo konstruktiven sogovornik v veliki večini primerov.

Vpliv slovenske politike v evropskih institucijah je majhen. Menite, da je razlog v tem, da se slovenska politika premalo zavzeto, premalo poglobljeno in premalo strokovno ukvarja z evropskimi temami, ki pogosto delujejo preveč zapletene, odmaknjene od ljudi, da bi se z njimi dalo pridobivati politične glasove?

Težko sodim, kolikšen je vpliv slovenske politike v evropskih institucijah, ker to premalo poznam in spremljam. Ukvarjam se z drugimi temami, predvsem z upravljanjem naravnih virov in vplivom njihove rabe na okolje. Panel, ki mu sopredsedujem, je panel Združenih narodov, kar pomeni, da so v središču naše analize svetovna gibanja in s tem povezani učinki na okoljska in socialna vprašanja.

Dostop do naravnih virov je bil v zgodovini vedno odločilni dejavnik, ki je vplival na blagostanje narodov in ljudi (dostop do zemlje, vode, strateških surovin, dragocenih kovin, nafte in plina ...). Bil je tudi ključni razlog za, recimo temu, kolonizacijo naravnih virov in s tem povezane številne strahote, plenjenje in vojne.

Vsekakor pa imate prav, da je doma verjetno vpliv Evropske unije podcenjen in evropske teme premalo prisotne v domačem prostoru. Morda se to odraža tudi v naporih, ki so temu ustrezno vloženi v evropske tematike, a kot rečeno, bistveno premalo vem, da bi si upal soditi o tem.

Prvega maja leta 2004 je v EU vstopilo deset držav, kar so imenovali "veliki pok". Katera med njimi danes velja za najvplivnejšo? Verjetno se boste strinjali, da je "grdi raček" v zadnjih letih Madžarska?

Objektivno gledano je seveda najpomembnejša Poljska glede na svojo gospodarsko moč, število prebivalcev in temu ustrezen delež (glasov in predstavnikov), ki ga ima pri odločanju v evropskih institucijah. Že v času pogajanj je bilo to občutiti. Dobro se spomnim stavka, ki ga je izrekla takratna nemška kancerka Angela Merkel, da prihodnje širitve brez Poljske ne bo. Če to izreče tako pomembna oseba, se okrepi tvoja samozavest in se je seveda tudi lažje pogajati.

Madžarska je dejansko v očeh EU-institucij država, ki ima nekaj težav z razumevanjem skupnih evropskih vrednot in tudi izpolnjevanjem svojih obveznosti. To je nesmiselno zanikati, ker to vidimo in slišimo vsak dan. Lahko pa rečem, da je bilo v času pogajanj drugače. Takrat je bila dober in konstruktiven partner in z njihovo pogajalsko ekipo smo odlično sodelovali tudi na povsem delovni ravni. Na sploh smo se pogajalske skupine pogosto dobivale, si izmenjevale izkušnje, se učile druga od druge.

A kot vemo, se stvari lahko dokaj hitro spremenijo. Dober primer je prav Poljska, kjer je sprememba vlade pred kratkim prinesla tudi drugačno, bolj proevropsko, konstruktivno razmišljanje in pristop.

Mladim je danes samoumevno, da hodijo na študijske izmenjave prek programa Erasmus, plačujejo z evri, prehajajo mejo brez preverjanja dokumentov, plačujejo za telefonske pogovore v tujini enako kot doma. V kratkem bo uveden še enotni polnilec, leta 2035 naj bi začela veljati prepoved avtomobilov z bencinskim ali dizelskim motorjem. Za katerega izmed teh konkretnih ukrepov – ali kakšen drugi – se vam zdi, da je najbolj izboljšal naša življenja?

Vse to je pomembno in prispeva k drugačnemu, boljšemu vsakdanu. Zagotovo je enotna valuta evro močno poenostavila naša življenja. Osebno pa sem vesel, da je Evropa vodilna na področju celovitih sprememb na področju varovanja okolja, pri čemer sem z uvedbo koncepta krožnega gospodarstva tudi sam prispeval pomemben del. Danes je krožno gospodarstvo svetovno sprejet način razmišljanja in osrednji motor tranzicije gospodarstva v do okolja prijaznejšo realnost. Smo še daleč, a zavedanje je tu in tudi konkretne spremembe. Prejšnji teden je bil v Bruslju WCEF (Svetovni forum o krožnem gospodarstvu), kamor so prišli številni udeleženci z vseh koncev sveta in kjer sem imel tudi sam zelo dejavno vlogo.

Bi si pa upal trditi, da se je najbolj spremenilo življenje za ljudi ob meji. Če se samo spomnimo vseh težav, ki smo jih imeli pred članstvom na obmejnih območjih, ki so se velikokrat nagrmadili prav na plečih ljudi, ki so živeli tam, potem vemo, da je njihovo življenje danes resnično povsem drugačno. Danes ljudje ob meji pogosto niti ne čutijo več, na kateri strani so. Tu se je naredil tektonski premik.

Od pozitivnih premikov pa h kritikam. Pogosto poslušamo, da je za EU značilno sklepanje kompromisov, da je neučinkovit, se odloča prepočasi, se preveč prilagaja politiki ZDA. Kako vi vidite današnjo vlogo Evropske unije v mednarodni skupnosti, je njen vpliv vse večji ali manjši, če govorimo o spopadanju z najbolj perečimi težavami, kot so vojna v Ukrajini in Gazi, enotno ukrepanje proti podnebnim spremembam, migracije, trgovinski dogovori?

Evropska Unija je zapleten sistem interesov, institucij, upravljanja, sprejetih dogovorov o načinu sprejemanja različnih odločitev. Tovrstno odločanje zahteva čas, tudi zato, da se dosežejo želeni kompromisi in se izognemo večjim napakam. Zato bo odločanje na ravni EU-ja vedno zahteven proces. Z razlogom in z dobrimi nameni.

Zunanja politika EU-ja, vsem prizadevanjem navkljub, da se čimbolj poenoti, je bila vedno v veliki meri v rokah posameznih članic, ki se ne želijo odreči svojemu zgodovinskemu vplivu in povezavam. To seveda vpliva tako na tehtnost sporočil kot tudi težo, ki jo v mednarodnem prostoru Evropska unija ima. ZDA so seveda pomemben mednarodni partner Evropske unije. Ponekod resnično obstaja občutek, da se EU prilagaja njihovi politiki. A ko gre za vprašanja, povezana denimo z vojno v Ukrajini, je kljub dejstvu, da gre za sosednjo državo Unije, objektivno gledano ameriška vojaška moč tista, ki je ob vseh političnih korakih Unije še vedno odločilna. Stališča v povezavi z Gazo, vsaj številnih članic, pa se, kolikor lahko zasledimo iz poročanja medijev, v marsičem razlikujejo od ameriških stališč.

Migracije so in bodo resen izziv za Evropsko unijo. Bližina Afrike, razmere, ki iz različnih tragičnih razlogov ženejo ljudi v iskanje osebne in ekonomske varnosti, so in bodo, tako kaže, ostale stalnica. Tudi dodatno segrevanje podnebja ne obeta ničesar dobrega in krepi migracijske pritiske. Če nekoliko parafraziram nekdanjega ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ki je znan po izreku "America First", bi za Evropo in našo usmeritev politike moralo veljati "Africa First", saj je zelo pomembno, da skušamo tam spremeniti razmere in izboljšati pogoje za življenje.

Pri podnebni politiki je Evropska unija nedvomno vodilna in upam, da bo tako ostalo tudi po evropskih volitvah in pod taktirko nove komisije. Če bodo šle stvari po volitvah v drugo smer, bo v zraku glede tega ostalo kar nekaj vprašanj.

Če povzamem, žal se parcialni interesi držav članic, ki (pre)pogosto postavljajo nacionalne interese pred skupne evropske, še vedno močno prisotni. Članice se ne želijo odpovedati suverenosti odločanja na nekaterih področjih oziroma prenesti suverenosti na skupno raven. Denimo primer … Povsem smiselno in nujno bi bilo recimo narediti korak v smeri večjega poenotenja davčnih sistemov, ki še vedno pogosto ostajajo orodje tudi za ne ravno najprimernejše konkuriranje med državami. Davčni sistem pa je eden ključnih instrumentov za pošiljanje signalov proizvajalcem in potrošnikom in raba tega instrumenta je v zelenem prehodu zapostavljena. Večje poenotenje bi zagotovo prineslo večje možnosti učinkovite rabe davčnega sistema v zelenem prehodu (od stopenj DDV-ja do uskladitve politike državnih pomoči, javnih naročil, odprave davčnih oaz).

Kaj se lahko po vašem naučimo iz izstopa Združenega kraljestva iz EU-ja, saj se država po brexitu spopada z vrsto težavami?

Lahko se naučimo, da je kljub vsem težavam, in ni jih malo, članstvo v EU-ju pomembno in koristno in da zavajanje ljudi z visokoletečimi obljubami praviloma pristane na trdih tleh realnosti. Izgubijo ljudje, tudi vsi tisti, ki so v eforiji velikih obetov, kako jim bo bolje in kako bodo končno spet suvereno sami odločali o svoji usodi, množično slepo sledili privlačnim obljubam politikov. Politikov, ki jih nova realnost niti prav zares ni prizadela, razen da so morda izgubili določene politične funkcije.

Vse skupaj, kar je povezano z brexitom, je prav paradoksalno za čas, v katerem živimo. Smo namreč prva generacija, ki živi v družbeno-ekološkem sistemu svetovnih razsežnosti. Bolj smo povezani in soodvisni, kot so bile vse generacije pred nami. Pomislimo samo na podnebne spremembe, splet, svetovne varnostne grožnje, pandemije, trgovino. Potrebujemo več delitve suverenosti in več sodelovanja, alternativa temu so poglabljanje podnebnih sprememb, pandemije, še več konfliktov in izguba občutka varnosti, še več migracij … Nič dobrega, skratka!

V zadnjh letih gledamo trnovo pot približevanja EU-ju nekaterih držav na Zahodnem Balkanu, recimo BiH-a, ki je prošnjo za članstvo v EU-ju vložil že februarja 2016, šele pred kratkim pa dobil zeleno luč za začetek pristopnih pogajanj. Prav tako se je EU odločil, da bo začel pristopna pogajanja z Ukrajino in Moldavijo. Katera država bi lahko po vašem mnenju postala prva nova članica EU-ja in kdaj? In kaj menite o evopski perspektivi Turčije?

Bistvo evropskega projekta je zagotavljanje miru, stabilnosti in širitev na nove članice bi zagotovo pripomogla k temu. Naraščanje negotovosti in vojna v soseščini sta znova obudila ta poželenja po širitvi, ki so nekoliko zastala tudi zaradi absorbcijskih težav, povezanih z veliko širitvijo, katere del smo bili tudi mi.

Zagotovo sem spadajo države v naši soseščini, t. i. države Zahodnega Balkana, povsem na mestu so tudi koraki v povezavi z Ukrajino in Moldavijo. Osebno sem bil tudi vedno zagovornik evropske perspektive Turčije, pomembnega mostu Evrope do arabskega sveta, kar bi zagotovo zagotovilo večji geostrateški pomen Unije. Seveda bi tovrstni koraki morali voditi v razmislek o posodobitvi upravljanja Unije, ki bi še naprej zagotavljala njeno učinkovito delovanje.

A tisto, kar je ključno in je tudi zelo pomemben nauk zadnje širitve, je, da je treba sprejeti nove članice čim bolje pripravljene in prilagojene. Izkušnje nas učijo, da so spremembe bistveno lažje in za države bolj sprejemljive v času pogajanj kot v času članstva. To pa ne bo mogoče brez temeljitega načrta, ki bo moral biti veliko bolj prilagojen posameznim državam in izzivom, povezanim z njimi, kot je bilo to v času naše velike širitve, ko so bila pristopna pogajanja vodena in umerjena na večjo skupino držav.

Če povzamem, nova geostrateška realnost Evropsko unijo in njene članice sili v razmislek in odločitve, ki bodo bolj kot v preteklosti politično motivirane, kot je bila denimo tudi odločitev o pristopnih pogajanjih z Ukrajino in Moldavijo. Ampak to je realnost, v kateri živimo.

Katera bo prva nova članica EU-ja in kdaj se bo to zgodilo, bi težko rekel. Obljube so, da želijo pospešiti ta proces. Sicer je malo cinično govoriti o pospešitvi procesa leta 2024, 20 let po našem vstopu. Ampak kakor koli že, bolje je slišati to, kot pa kaj drugega, kajne?

Slovenci glede na Eurobarometer nadpovprečno podpiramo EU, a udeležba na evropskih volitvah je med najnižjimi v Uniji. Se strinjate z nekaterimi ocenami, da bodo tokratne evropske volitve najpomembnejše do zdaj?

Ne vem, morda res, ker so splošno stanje in napovedi resnično skrb vzbujajoči. So pa vse volitve v Evropski parlament pomembne. Volilna abstinenca pri nas je na evropskih volitvah velika. Verjetno si je to mogoče razložiti na več načinov – da si ljudje predstavljajo, da imamo kot gospodarsko razmeroma majhna članica omejeno moč in da niti ni tako pomembno, kdo nas v Uniji zastopa; ali pa da je vpliv evropske politike in zakonodaje na naše življenje razmeroma omejen; ali pa, da so delitve in s tem povezana trdna in močna politična stališča bolj povezani z odločitvami v domačem političnem prostoru … ali pa vse to skupaj in vsakega nekaj. Vsake volitve so priložnost, da izrazimo svoje mnenje, in ni je dobro zamuditi. Pritoževanje potem ne pomaga kaj dosti, predvsem ne pritoževanje tistih, ki niso odšli na volitve. Skratka, volilna pravica (in dolžnost) je pomemben sestavni del demokracije in pridobitev. Velja jo izkoristiti.

Vse več je pomislekov, ali sta evropski zeleni dogovor (European Green Deal – EGD) in smer, ki jo je začrtal, še smiselna in ali ne bi bilo dobro dati prednosti kratkoročnim interesom konkurenčnosti. In tudi to bo del odločanja na prihajajočih volitvah. EGD je bil dejansko tektonski premik v razmišljanju in pristopu. Prinesel je spoznanje, da gredo lahko ekonomski interesi, interesi konkurenčnosti, z roko v roki z varovanjem okolja. Celo več, brez zavedanja, da je varovanje okolja ključni dejavnik dolgoročne, tudi gospodarske uspešnosti, bo ta zagotovo prizadeta.

Delali smo analizo strankarskih izhodišč, ki so jih te pripravile za volitve v Evropski parlament, in ugotovili, da nobena od ključnih strank ne postavlja pod vprašaj nadaljevanja evropske zelene politike, imajo pa različne poglede na njeno intenziteto in prisotnost. Srčno upam, da se bomo zavedali, kako pomembno je ohraniti te smernice in vodilno vlogo, ki jo imamo v svetu na tem področju.

V Sloveniji je v preteklih dneh veliko prahu dvignila napoved največje koalicijske stranke, Gibanja Svoboda, ki je že predstavilo slovenskega kandidata za evropskega komisarja. Ocenjujete to potezo premierja Goloba kot pametno ali preuranjeno? Si lahko Slovenija s tako zgodnjo napovedjo izboljša pogajalski položaj za želeni portfelj?

Ker se je v medijih ugibalo marsikaj tudi v povezavi z menoj, bi najprej rad pojasnil, da je predsednik vlade tudi mene pred kratkim povabil na razgovor o sodelovanju na različnih področjih, predvsem področju varovanja okolja. Govorila pa sva tudi o možnosti moje kandidature za komisarja. Bil je odkrit pogovor, brez obljub in pogojevanja, nič več in nič manj od tega. V medijih sem pozneje o svojih korakih in odločitvah slišal in prebral marsikaj, pravzaprav sem izvedel od prijateljev, ker nerad poslušam ugibanja in sklepanja, ki nastanejo na temelju preprostega odgovora, ki sem ga dal različnim medijem, da nečesa pač ne želim komentirati in še, da na volitvah v Evropski parlament ne bom kandidiral.

Za vse poznejše korake in odločitve v povezavi s komisarstvom, tudi napovedjo, ki jo omenjate, pa sem tako kot vsi izvedel iz medijev.

Zgodnja najava je očitno del strategije, za katero upam, da je dobro premišljena, lahko jo seveda razumemo tudi z vidika domačega političnega dogajanja. Ko bo znan predsednik ali predsednica Evropske komisije, kar se bo zgodilo po objavljenih volilnih izidih, usklajevanju in potrditivi v Evropskem parlamentu, bi bilo smiselno, da predsednik vlade hitro opravi tehten pogovor in se pogovori z njo ali njim o predlaganem kandidatu, razloži njegove prednosti in morebitne želje, ki bi bile povezane z morebitnimi resorji. Odločitev o razdelitvi resorjev pa je v celoti v pristojnosti predsednika oziroma predsednice komisije in je seveda povezana z njegovo oziroma njeno oceno konkretnega kandidata.

Sam se z gospodom Barossom – bil je predsednik v času obeh mojih mandatov – nisem mogel pogajati za prvi resor znanosti in raziskav. Ta resor mi je bil dodeljen. Imel pa sem srečo, ker mi je bil pisan na kožo, tako da sem bil vesel, da sem ga dobil. Za resor okolja pa je bilo izhodišče povsem drugačno. Vztrajal sem, da si ga želim, in v pogajanjih s predsednikom zavrnil kar nekaj ponujenih alternativnih možnosti. Kot ekonomist sem verjel, in še danes verjamem, da je resor okolja najpomembnejši gospodarski resor, če ga le pravilno razumemo, in tudi ključen za našo skupno prihodnost. In ta resor sem na koncu tudi res dobil. S tem želim povedati, da je bil moj položaj v drugem mandatu povsem drugačen, kot je bil v prvem.

Pomemben del procesa je tudi zaslišanje v Evropskem parlamentu, ki ga nikakor ne gre jemati z lahkoto in uspeh kot nekaj samoumevnega. Člani palamenta praviloma želijo pokazati, da so pomemben člen v procesu izbire komisije, in tudi prav je tako.

Naj dodam, da sem seveda vedno pripravljen pomagati, se pogovoriti z izbranim kandidatom, mu ponuditi koristen nasvet, če bo za to obstajala želja. Izkušenj mi zagotovo ne manjka, saj sem bolj ali manj delovno v Bruslju v različnih vlogah že dve destletji.

Nekdanja evropska komisarka Violeta Bulc je pred kratkim izjavila, da Slovenija komisarskega položaja do zdaj ni znala izkoristiti. Se strinjate s to oceno? Bi lahko zaradi notranjepolitičnih preigravanj znova dobili kakšno manj pomembno komisarsko mesto tako z vidika zakonodajnega vpliva kot finančnih virov?

Se strinjam. Komisarstvo je služba kot vsaka druga. Za uspešno opravljanje funkcije so pomembni izkušnje, poznavanje delovanja evropskega političnega prostora, povezave v ključnih EU-institucijah, predvsem pa ustvarjeno zaupanje. A zaupanje mukotrpno gradiš, žal pa ga lahko hitro izgubiš. Zaupanje v evropskem prostoru je še težje pridobiti, saj imate v njem opravka s približno 500 milijoni ljudi, kar je veliko več, kot sta dva milijona doma. Zelo pomembni so tudi znanje, razgledanost in pripravljenost na težko in zahtevno delo.
Slovaška je denimo z dosledno podporo mojemu kolegu iz drugega mandata, Marošu Šefčoviču, že v sedanjem mandatu prišla do mesta izvršnega podpredsednika in zelo pomembnega resorja usklajevanja ključnih politik. Pri nas se komisarsko mesto bolj ali manj razume kot nagrada za izbrance, imenovanje na mesto, ki prinaša visoko plačo – ki je res dobra. O delu komisarjev ne vemo in tudi ne govorimo prav veliko.

Mimogrede, komisar oziroma komisarka pred Evropskim sodiščem priseže, da ne bo zastopal/a interesov nobene države članice in da bo opravljal/a delo vestno in izključno v interesu Evropske unije. Seveda je to tudi politična funkcija in je povezava z vrednotami stranke, ki je doma na volitvah dobila najmočnejšo podporo, pomembna. A vendarle gre za interese države in za zelo pomembno funkcijo, ki mora presegati strankarske zgodbe.

Zadnja leta ste sopredsedujoči mednarodnemu panelu Združenih narodov za trajnostno ravnanje z viri. Zdi se, da podnebne spremembe in okoljska problematika zaradi vedno novih, še hujših, "nujnejših" kriz nikakor ne morejo priti v ospredje političnih pogovorov in poročanja v medijih. Jasno je, da naš planet gori, segrevajo se ozračje in oceani. Menite, da se bo človeštvo – zdaj pa res – lahko uskladilo pri najnujnejših ukrepih ali vse bolj izgubljamo ta boj?

Zelo dobro vprašanje. In odgovor je vse prej kot preprost. Mislim, da se lahko veliko naučimo iz spoznanj, povezanih z nedavno pandemijo. Če je prisoten strah, če dojemamo nekaj dovolj resno, smo pripravljeni ukrepati. Vlade praviloma ukrepajo prepočasi, in ko so vse druge možnosti že izčrpane, le ukrepajo. Hitro smo pripravljeni aktivirati zadostna finančna sredstva in inovativni potencial. Tudi globoke sistemske spremembe so mogoče. Si morda zamišljate delo od doma, ki je danes nekaj običajnega, ne da bi se zgodila pandemija? Tudi svoje potrebe smo pripravljeni hitro prilagoditi. Vprašajte se, koliko oblek ste potrebovali v času covida v primerjavi s časom prej in potem … in ali ste bili zato bolj ali manj srečni. Žal pa je eno od spoznanj tudi to, da okoljskih izzivov, predvsem podnebnih sprememb, še ne jemljemo dovolj resno.

Stanje je resnično skrb vzbujajoče. Svetovni izpusti CO2 so bil najvišji v preteklem letu, čeprav so se v Evropi izpusti toplogrednih plinov znižali za 15,5 odstotka, temperature so se že povišale za stopinjo in pol v primerjavi s predindustrijskim obdobjem. Dosegle so torej raven, ki smo si jo zastavili za cilj, ki ga ne smemo preseči. Pa ne vidim, da bi to številne pretirano skrbelo, prav nobene panike, ki bi jo pričakoval, ni zaznati. In najbolj skrb vzbujajoče: državne subvencije so po podatkih IMF-a za zadnje leto, ko obstajajo, torej za leto 2022, dosegle več kot sedem trilijonov dolarjev ali 7,1 odstotka svetovnega BDP-ja. Prav nič ne kaže, da bo bolje. Nasprotno, pripraviti se moramo na hujše.

Lansko slovensko poletje je tudi za zadnje dvomljivce prineslo jasno sporočilo – opraviti imamo z izrednimi razmerami. Število katastrofalnih dni poleti z neurji in močni vetrovi je bilo približno tolikšno kot število mirnih poletnih dni v času moje mladosti. In razsežnosti lanskih poplav ne pomnijo niti najstarejši med nami. Posledice so bile hude, a odziv družbe, torej pomoč in solidarnost, izjemen in brez primere. Ne le od sodržavljanov Slovenije, tudi iz tujine, iz evropskih držav. A tisto, kar je težko razložiti, je to, da smo pripravljeni izkazati solidarnost šele ex-post, ko je neljubo že med nami, nismo pa se pripravljeni dogovoriti in jo izkazati ex-ante, da bi se tem dogodkom in posledicam izognili. Stroški, tudi za proračun, torej za ljudi in podjetja, povezani s podnebnimi spremembami, so neizogibni, le da so v primeru ex-post izkazane pomoči dvojni, merimo jih lahko tako finančno kot tudi v človeškem trpljenju.

Z obstoječim pristopom, ki je premalo sistemske narave, ne bo šlo niti dovolj globoko in korenito niti dovolj hitro. Ekonomski sistem, ki ureja naša življenja, je potraten in nepravičen. In odgovornost za njegov nastanek, kakor tudi za potrebne spremembe, je v veliki meri prav v razvitem delu sveta, ki mu tudi sami pripadamo. Treba se bo pogledati v ogledalo, čeprav je dejstvo, da je to vprašanje svetovne narave in ga je mogoče rešiti le z usklajenim pristopom, sodelovanjem in delitvijo suverenosti.

Če povzamem, napovedujejo se zahtevni časi, boj izgubljamo, a verjamem v človeško modrost in razsodnost, da ga ne bomo tudi dokončno izgubili. Zagotovo pa velja, da je dobro ostati optimist, če ne zaradi drugega zato, ker optimisti živijo dlje in bolje.

Nasvet za branje grafov: vsak konkreten podatek boste razbrali z dotikom/preletom vsakega posameznega stolpca, vrstice, zemljevida oziroma predela grafa.

Za začetek poglejmo število prebivalcev in njegovo gibanje v času samostojne države.

Število prebivalcev med letoma 1990 in 2004 je bilo tako rekoč enako, saj se je povečalo za le 56 ljudi (rast za 0,003 odstotka). Po podatkih SURS-a pa se je med letoma 2004 in 2023 (za to leto veljalo zadnji uradni podatki) ta številka dvignila za dobrih 120 tisoč (oziroma za 5,93 odstotka).

Povprečna starost raste zelo hitro
Od leta 2001 se je povprečna starost prebivalcev Slovenije povišala za dobrih pet let (z 38,9 leta na 44,0 leta). Spodnji prikaz kaže rast tako za moške kot ženske.

Podobna starostna rast velja tudi za celoten EU.

Daleč najvišja gostota na Malti
Leta 2022 je na območju EU-27 prebivalo dobrih 446 milijonov prebivalcev, povprečna gostota poseljenosti je 108,9 prebivalca na km². Gostota v Sloveniji je bila le malenkost nižja (104,8). Najnižja gostota je bila na Finskem (18,2), najvišja pa na Malti (skoraj 1700). Na spodnjem zemljevidu lahko preverite natančni podatek za vsako državo.

Slovenija med redkimi državami, ki ima več moških
V večini držav po svetu, tudi v Evropi, živi več žensk kot moških, razmerje v EU-27 je še nekoliko izrazitejše: na sto moških tako živi 104,6 ženske. V tem območju pa so le štiri države, kjer prebiva več moških kot žensk: to so Slovenija (99,2 ženske na 100 moških), Švedska (98,7), Luksemburg (98,5) in Malta (92,9). Na popolnoma drugi strani te lestvice je Latvija (115,8).

Ženske se odselijo dve leti prej
Povprečni prebivalec tega območja se od svojih staršev odseli pri 27,3 leta, povprečna prebivalka pa pri 25,4 leta. Prav v vsaki državi se ženske odselijo prej, razlike med posameznimi državami pa znašajo celo več kot ducat let.

Pri nas najmanj porok ...
Slovenija izrazito odstopa na področju zakonske zveze, statistiki so tako leta 2021 prešteli le 2,8 poroke na 1000 prebivalcev, kar je skupaj s Portugalsko najmanj v EU-ju. Povprečje tega območja znaša 3,9 poroke, na drugi strani ekstrema pa so Madžarska (7,4 poroke), Latvija, Litva in Romunija (vsi po 6,0).

... in (skoraj) najmanj ločitev
Zato pa je Slovenija tudi pri dnu statistike ločitev, saj je bilo v letu 2021 1,1 ločitve na tisoč prebivalcev, povprečje EU-območja pa znaša 1,7. Največ ločitev je Litvi (2,8) in Latviji (2,5).

Nadpovprečni pri izobrazbi
Skočimo v šolske klopi. V območju EU-27 ima med prebivalci, starimi 25−64 let, približno petina ljudi kot najvišjo raven izobraževanja doseženo osnovno šolo. Tu najbolj izstopajo Portugalska (skoraj 40 odstotkov), Italija (37 %) in Španija (36 %). Slovenija sodi med najboljše, saj ima tako izobrazbo le devet odstotkov. Še nižji odstotek imajo samo Litva, Poljska, Slovaška in Češka.

Tercialno izobrazbo (torej višješolsko in visokošolsko) ima v Sloveniji 32,5 odstotka moških in 48,3 odstotka žensk (starimi med 25 in 64 let), kar je več od EU-povprečja (31,4 odstotka moških in 37,1 odstotka žensk).

V Sloveniji dela zelo veliko staršev s tremi ali več otrok
Med prebivalci, starimi od 18 do 64 let, je v EU-območju delovno aktivnih 77,6 odstotka moških in 67,4 odstotka žensk, slovensko povprečje je zelo podobno, precej pa se spremeni, ko upoštevamo število otrok. V teh primerih je Slovenija na samem vrhu, največja razlika je tako v družinah, ki imajo vsaj tri otroke. Med temi je delovno aktivnih 81,5 odstotka prebivalk Slovenije, kar je skoraj 25 odstotnih točk več od povprečja EU-27! Podrobnosti so v naslednji tabeli.

V istem letu (torej leta 2022) je imelo dobrih 17 odstotkov prebivalcev, ki so bili delovno aktivni, skrajšani delovni čas. Ta odstotek je bistveno višji pri ženskah in znaša 28,2 odstotka, pri moških pa 7,9 odstotka. Odstotka v Sloveniji sta v primerjavi s povprečjem občutno nižja (12,1 % žensk in 5,4 % moških). Svojevrstni ekstrem predstavlja Nizozemska, kjer se za to obliko dela odloči 60,6 % žensk in 20,2 % moških (ki so delovni aktivni).

Plače v Sloveniji so skoraj izenačene
Ko primerjamo urne postavke za povprečne bruto plače v EU-ju, ugotovimo, da so ženske leta 2021 v povprečju zaslužile 12,7 % manj kot moški. Slovenija sodi med najbolj egalitarne države, saj je razlika znašala zgolj 3,8 odstotka. Luksemburg je edina država, kjer so več zaslužile ženske (0,2 %).

SURS prag tveganja revščine opredeljuje s "60 % mediane razpoložljivega dohodka vseh gospodinjstev in predstavlja najnižji letni razpoložljivi dohodek, ki ga mora imeti gospodinjstvo, da ni izpostavljeno tveganju revščine". Ta je bil leta 2022 v EU-27 najvišji v Luksemburgu, približno osemkrat nižji pa je bil v Bolgariji in Romuniji. Prag tveganja revščine za štiričlansko gospodinjstvo, sestavljeno iz dveh odraslih in dveh otrok, mlajših od 14 let, je v Sloveniji za leto 2022 znašal 20.846 evrov (1737 evrov mesečno), za enočlansko gospodinjstvo pa 9927 evrov (827 mesečno). Ta delež v Sloveniji v zadnjih dveh desetletjih znaša približno 13 odstotkov.

Vse manj kmetijskih gospodarstev
V Sloveniji je bilo leta 2020 v uporabi 474.633 hektarjev zemljišč, kar je dobra dva odstotka manj kot leta 2000. V istem času pa se je število kmetijskih gospodarstev zmanjšalo za več kot 18 tisoč oziroma skoraj 21 odstotkov.

Petina stanovanj nenaseljenih
V Sloveniji je bilo leta 2002 približno tri četrt milijona stanovanj, v slabih dveh desetletjih se je število povišalo za dobrih 11 odstotkov. Po uradnih podatkih je približno petina vseh stanovanj nenaseljenih.

Velika rast turizma
Zadnji dve desetletji sta prinesli tudi precejšnji napredek v turizmu. Leta 2004 je Slovenijo obiskalo 2,34 milijona turistov, ta številka pa je do lanskega leta zrasla na 6,19 milijona (kar pomeni rast za 165 odstotkov). V istem obdobju se je število prenočitev povišalo s 7,69 milijona na 16,13. To z drugimi besedami tudi pomeni, da je turistov resda precej več, a se v povprečju odločajo za krajši oddih (povprečje je v istem obdobju padlo s 3,2 dneva na 2,6).

Infografika jasno prikazuje padec leta 2020, ko se je številka zaradi pandemije več kot prepolovila, dve leti sta bili potrebni za vrnitev na številke, ki so veljale pred koronavirusom.

Za konec pa še plače. Slovenija je evro sprejela leta 2007, če povprečno bruto plačo iz obdobja 2004–2007 preračunamo iz tolarjev v evre, ugotovimo, da se je zaslužek v povprečju skoraj podvojil (rast za 97 odstotkov).

Kruh se je v zadnjih letih izrazito podražil
Seveda pa povečanje plač ne pove veliko, če ne upoštevamo tudi zvišanja cen. Za konec si poglejmo le še, koliko dobrin si lahko privoščimo s povprečno plačo.

Največ kruha smo si lahko privoščili leta 2017, zadnja leta pa precej manj, kar kaže, da se je cena kruha izrazito podražila v primerjavi z gibanjem preostalih cen.

Največja podražitev v Romuniji, najmanjša na Islandiji
Povsem za konec pa poglejmo, za koliko so se podražile nekatere storitve v EU-ju. Eurostat je izračunal, da so se cene leta 2021 v primerjavi z letom 2000 dvignile za 46 odstotkov. V Sloveniji je rast v istem obdobju znašala 72,6 odstotka. Najvišja rast je bila sicer v Romuniji (311,3 odstotka), najmanjša pa na Islandiji (34,4 %). V zadnji grafiki je predstavitev za nekaj dobrin. Prikazani podatki so za Slovenijo, povprečje EU-ja, hkrati pa sta dodani še državi z najmanjšim in največjim dvigom cen (za ime države izveste s preletom posameznega stolpca).

V zadnjih dneh, ko se približuje 20. obletnica članstva Slovenije v Evropski uniji, je bilo večkrat slišati, da ima Evropa boljše mnenje o nas, kot ga imamo sami, in da notranjepolitični prepiri in prerekanja v Bruslju ne odmevajo kaj dosti. Za to, kakšen je ugled Slovenije v bruseljskih krogih, kako uspešno uresničuje svoje politike in kateri je najvplivnejši Slovenec v evropskih institucijah, smo se na MMC-ju obrnili po pomoč k dopisnikom drugih držav članic, ki poročajo o dogajanju iz Bruslja. Čeprav so vsi po vrsti zapisali, da Slovenija v 27-terici velja za zgledno članico, ki ne vzbuja veliko pozornosti, pa so vseeno poudarili tudi nekaj področij delovanja, na katerih je slovenska politika na bruseljskem parketu naredila opazne poteze.

Javier Albisu, ki je dobrih sedem let dopisnik španske tiskovne agencije EFE, ki velja za četrto največjo tiskovno agencijo na svetu, je poudaril, da je vpliv Slovenije kot majhne države članice v Bruslju omejen. "Ne spomnim se, da bi Slovenija kdaj vložila veto pri glasovanju o kakšnem zakonu, pri katerem je potrebno soglasje, zato bi dejal, da gre za konstruktivno državo s proevropsko celostno podobo. Ta je zdaj vsekakor boljše, kot je bilo v času vlade Janeza Janše, ko je bilo kar nekaj sporov z Brusljem," je dejal. Dodal je, da bi slovensko delovanje v Bruslju najprej povezal z ohranjanjem biotske raznovrstnosti, posebej s čebelami, pa tudi z ohranjanjem gozdov.

Omenil je tudi energetski prehod, saj je Slovenija med ducatom držav, ki zagovarjajo večjo podporo jedrski energiji.

Eirini Zarkadoula, dolgoletna dopisnica iz Bruslja za več grških in tujih medijev, ki je poročala tudi o grški dolžniški krizi in prebežniški krizi, se strinja, da je Slovenija "med tistimi državami članicami, ki sodelujejo z vsemi drugimi državami in se pogajajo, dokler ni doseženo soglasje". Sama je opazila, da je bila Slovenija posebej dejavna takrat, ko so se članice borile za odškodnine za državljane, da bi tisti, ki so jih prizadele vremenske ujme, pravočasno prejeli finančna sredstva. "To je razumljivo, saj so tudi Slovenijo poleti prizadele poplave in druge vremenske nevšečnosti," je dodala Grkinja.

Vukadin: Slovenija podobo v Bruslju pokvarila zaradi spora s Hrvaško

Neodvisna madžarska novinarka Katalin Halmai, ki v Bruslju trenutno poroča za neodvisni madžarski časopis Népszava, v tem mestu pa živi že od leta 2001, je dejala, da je Slovenija zelo dejavna pri širitveni politiki Evropske unije, posebej zagovarja širitev na Zahodni Balkan. "In to ne le na vladni ravni, ampak tudi v Evropskem parlamentu, kjer so njeni poslanci dejavno vključeni v pripravo in pogajanja o širitvenih vprašanjih." Tudi ona je poudarila, da je teža Slovenije v EU-ju skladna z njeno velikostjo, a da naša država velja za zanesljivo partnerico, še posebej pri regionalnih vprašanjih.

Slavko Vukadin, dopisnik hrvaške tiskovne agencije Hina, ki o dogajanju v evropskih institucijah iz Bruslja poroča že 17 let, pa se je pri svojem odgovoru ozrl tudi v preteklost in spomnil na slovensko-hrvaški spor okoli določitve meje v Piranskem zalivu. "Slovenija ima danes precej dober ugled, saj velja za uspešno in konstruktivno članico, ki se zavzema, da evropski projekt uspe. Takšen vtis je Slovenija sicer pokvarila s svojim vedenjem med pristopnimi pogajanji s Hrvaško, ko je skušala svoje članstvo v Evropski uniji izkoristiti za to, da bi v dvostranskem sporu glede kopenske, predvsem pa pomorske meje zase izborila ugodnejšo rešitev. Čeprav druge države članice in evropske institucije takrat niso odkrito kritizirale Slovenije, saj tukaj vlada solidarnost, pa je bilo neuradno vendarle mogoče slišati, da ni prav, da se pristopna pogajanja izkoriščajo za reševanje dvostranskih sporov."

Vukadin je dodal, da se Slovenija takrat ni znašla pod večjim pritiskom tudi zato, ker se s širitvijo Unije nikomur ni zares mudilo. "Lahko celo rečemo, da so bile nekatere večje in vplivnejše članice zadovoljne, da se s približevanjem Hrvaške Uniji ne hiti, slovensko nasprotovanje pa je bilo dobrodošel izgovor za zavlačevanje." Spomnil je, da je danes podoben zaplet nastal z Bolgarijo in Severno Makedonijo, saj je to najprej dolga leta blokirala Grčija, ko pa je Makedonija privolila v težak kompromis in si spremenila ime v Severna Makedonija, je glas proti njenemu vstopu v povezavo dvignila še Bolgarija. "Mislim, da danes nihče ne odobrava bolgarskega vedenja, a obenem tudi ni prevelikega pritiska na Sofijo, naj neha ovirati evropsko pot Severne Makedonije, zaradi različnih pogledov na nekatera zgodovinska vprašanja," je potegnil vzporednice z današnjim dogajanjem.

Tudi dolgoletni hrvaški dopisnik je spomnil na čas zadnje vlade Janeza Janše, ko je bila "podoba ugledne in konstruktivne članice, ki jo ima Slovenija, zaradi približevanja Poljski in Madžarski do neke mere postavljena pod vprašaj". Ti dve državi sta takrat namreč veljali za glavni povzročiteljici težav, Budimpešta pa je ta status ohranila do danes. "A kljub tem primerom lahko rečemo, da je Slovenija uspešna, konstruktivna, proevropska majhna država članica, ki je zelo dejavna v nekaterih politikah. Zagotovo je to najprej širitveni proces, ob čemer se močno zavzema za širitev na Zahodni Balkan. Dejavna je tudi pri kohezijski politiki, znotraj katere se zavzema za čim večja kohezijska sredstva za revnejše članice. Slovenija pa je tudi ena redkih majhnih članic, ki se zavzema za večje odločanje s kvalificirano večino namesto soglasja," je še dodal Vukadin. Spomnil je tudi na to, da je bila naša država zelo dejavna na področju prometa, natančneje pri sprejemanju načrtov za transevropske koridorje, da se zavzema za čim večji evropski proračun, širjenje skupnih politik, uveljavitev zelenega načrta in obnovljive vire energije ter zagovarja jedrsko energijo kot dobro alternativo fosilnim gorivom.

Isopescu: Slovenski politiki vedno dajejo izjave

Za mnenje smo vprašali tudi romunskega novinarja Radia Romania Bogdana Isopesca, ki je dopisnik iz Bruslja sicer šele šest mesecev. Kljub svoji kratki karieri v Bruslju je poleg "mantre", da je Slovenija zanesljiva in nekonfliktna članica, opazil slovensko stališče pri sprejemanju evropskega pakta o migracijah in azilu, pri čemer je zagovarjala načelo solidarnosti med državami članicami glede porazdelitve prebežnikov. "Slovenija je bila ena izmed redkih držav, ki je glede tega zavzela zelo jasno držo," je dejal Isopescu, ki je poudaril še eno zanimivo stvar – pohvalil je slovenskega premierja in ministre, ki se običajno pred zasedanji Evropskega sveta in Sveta EU-ja ustavijo pred novinarji in podajo svoje stališče do določene teme. "Pri predstavnikih nekaterih drugih držav članic, kot sta Romunija in Bolgarija, ni tako. Običajno ne podajo izjav, zaradi tega pa so tudi slabše poznani," je dejal romunski dopisnik. Obenem je pohvalil tudi to, da večina članov slovenske vlade v nasprotju z nekaterimi drugimi državami izjave daje v angleškem jeziku, kar po njegovem mnenju "omogoča boljše razumevanje in jasnost stališč". "Izjave slovenskih predstavnikov so običajno zelo jasne, odgovorom se ne izogibajo."

V slovenskih in tujih medijih je pred kratkim precej odmevala odločitev četverice držav članic Evropske unije, Španije, Slovenije, Irske in Malte, ki so izrazile pripravljenost priznati neodvisnost Palestine. A to slovensko potezo je izpostavil le španski dopisnik Albisu, ki je dejal, da je poteza četverice v Španiji močno odmevala in se znašla na naslovnicah tamkajšnjih časopisov.

Po vsem povedanem je jasno, da Slovenija v Bruslju nima prav veliko nasprotnikov in da velja za zanesljivo, a precej neopazno članico. Ali kot je dodal Albisu: "Če sem popolnoma iskren – moja žena je Slovenka, a imam včasih še vedno težave ločevati med Slovenijo in Slovaško. Je pa tudi res, da bi v Bruslju težko našli človeka, ki bi imel kakšne velike zamere do Slovenije."

Podobno, a z drugimi besedami, meni tudi grška dopisnica Eirini Zarkadoula, ki je potegnila črto z naslednjimi besedami: "Slovenija velja za mirno članico brez posebnosti."

Slovenija prva predsedovala med novimi članicami, prva prevzela evro

Dopisnike smo vseeno izzvali – bi se vendarle lahko domislili česa, za kar v Bruslju rečejo, da je "tipično slovensko"? Ostali smo pri splošnih odgovorih in hvali naše države. Madžarska novinarka Katalin Halmai je dejala, da Slovenija izstopa med državami, ki so skupaj vstopile v Evropsko unijo, saj je gospodarsko razvitejša od povprečja, prav tako je bila prva v regiji, ki je za denarno valuto prevzela evro. S tem dosežkom je Sloveniji polaskal tudi Vukadin: "Težko je reči, da se Slovenija po čem razlikuje od drugih. A vsi vemo, da je bila prva nova članica, ki je predsedovala Evropskemu svetu, in prva, ki je vstopila v evrsko območje. In še nekaj je –
Slovenija je edina ali skoraj edina nova država članica, v kateri se število prebivalcev ne zmanjšuje. Z upadom prebivalstva se namreč spopada večina držav, ki so se povezavi pridružile v zadnjih 20 letih. Čeprav se Slovenci odseljujejo, ima Slovenija zdaj še vedno večje število prebivalcev kot pred vstopom v EU."

Najvplivnejši Slovenci v Bruslju: Politiki, uradniki ... in dvojec Pogačar/Roglič

In še zadnje vprašanje – kdo je Slovenec, ki ima v Bruslju oziroma v evropskih institucijah največji vpliv oziroma je najbolj poznan? Medtem ko se madžarska dopisnica Halmai ni mogla spomniti niti enega imena, so jih drugi nekaj navedli. Grkinja Zarkadoula je dejala, da je v "bruseljskem mehurčku" zelo poznana zunanja ministrica Tanja Fajon, tudi zato, ker je nekdanja novinarka in nekdanja evropska poslanka. Romunski dopisnik Radia Romania je dejal, da so trije slovenski politiki v zadnjem času pritegnili njegovo pozornost – poleg Tanje Fajon še premier Robert Golob in evropski komisar za krizno upravljanje Janez Lenarčič. O zadnjem je dejal, da nima izoblikovanega mnenja, a da ga pozna, ker daje izjave ob različnih krizah. Same dobre besede pa je našel tako za zunanjo ministrico kot za premierja. "Tanjo Fajon sem opazil na zasedanjih Sveta EU-ja in na srečanjih Nata. Mislim, da ima nekaj dobrih lastnosti – govori na pamet, njeni odgovori so smiselni in jasni, ob stikih z novinarji deluje zelo sproščena. Na zadnjem zasedanju Nata, ob 75. obletnici ustanovitve Severnoatlantskega zavezništva, je edina govorila na pamet, medtem ko so vsi drugi ministri brali s papirja."

Za Roberta Goloba pa je dejal, da je bil v povezavi s kandidati za novega generalnega sekretarja Nata – za to mesto se poteguje tudi romunski predsednik Klaus Iohannis –, "eden redkih, ki je odgovoril na zastavljeno vprašanje, ne da bi ponudil le prazne fraze kot številni politiki v Bruslju".

Dopisnik Hine Slavko Vukadin je ponudil popolnoma drugačna imena, saj so mu na pamet najprej padli visoki slovenski funkcionarji v evropskih institucijah. Tako je omenil Marka Makovca, ki ima pomembno vlogo v Evropski službi za zunanje zadeve (novembra leta 2020 je bil izbran za namestnika direktorja enote Evropa zahod pri tej službi, op. a.), in Valterja Mavriča, ki je vodja prevajalske službe v Evropskem parlamentu. Med novinarji pa je po njegovem mnenju najbolj poznana Maja Kocijančič, ki je bila nekaj časa govorka visoke zunanjepolitične predstavnice Unije, od junija leta 2022 pa je svetovalka za zunanjo politiko v kabinetu predsednika Evropskega sveta Charlesa Michela.

In še Španec Albisu, dopisnik agencije EFE. Po njegovem mnenju je najvplivnejši Slovenec v Bruslju komisar Janez Lenarčič, a "ker je Belgija dežela kolesarstva, prav veliko ne zaostajata niti Tadej Pogačar in Primož Roglič".

V njem bi enkrat na teden drug drugega zasliševala o tem, kaj se dogaja v Bruslju, kaj spet naklepajo te evropske ustanove, kateri papirji so šli skozi in kateri ne, kdo bo spet nasrkal, kdo bo pobral vso smetano, kdo in za koliko si bo spet namastil brke, kdo bo spet enkrat "izvisel" in kaj sploh delajo ti evrokratski birokrati.

Take stvari pač, ki se jih vsak običajen (ne)volivec sprašuje, ko (če) razmišlja o Evropski uniji.

Žal je ostalo le pri načrtih. Ne vem točno, zakaj, ampak ali kdo zares natančno ve, za kaj gre pri kakršnih koli evropskih načrtih?

Naslov je sicer več kot primeren: politiki držav članic, ko jim kaj uspe, vse zasluge poberejo zase. Ko je kaj narobe, je vsega kriv Bruselj.

Že to je dokaz, da nam Bruselj dobro služi.

In nič drugega kot točno ta naslov mi je najprej padlo na pamet, ko so me z MMC-ja prosili, da bi napisala kaj o Sloveniji in njenem članstvu v EU-ju.

Ne bom dolgo razmišljala, zapisala bom tisto, kar sem ugotovila v zadnjih štirih letih, kar sem dopisnica RTV Slovenija iz Bruslja.

Dvajset let članstva Slovenije v Evropski uniji je kot pot, ki se konča, še preden se zares začne. Slovenija je svoj cilj dosegla, ko je postala članica EU-ja, potem je samo še brezciljno tavala po evropskem vesolju.

Misija izgubljenih priložnosti.

Ni ga paralelnega vesolja, v katerem bi preverili, ali bi bilo slovenskim državljanom bolje, če bi takrat pred leti na križišču ubrali drugo pot in ostali zunaj Unije.

Ampak saj danes o tej drugi poti verjetno nihče več niti ne razmišlja. Težava nastane, ko dobiš občutek, da je Bruselj daleč od tvojih težav, da te gleda zviška, da te ne jemlje resno, te nenehno nekaj tapka po glavi, predvsem pa ti ves čas vsiljuje neka pravila, ki s tabo nimajo nobene zveze.

To je čisti nesporazum.

A bojim se, da državi Sloveniji tudi po dvajsetih letih to še ni povsem jasno. "Smo majhni, nimamo vpliva, ne spustijo nas zraven, nima smisla, saj o vsem odločajo veliki, sedemindvajset držav se pogaja in usklajuje, nazadnje je pa tako, kot reče Nemčija."

Dober izgovor, ki pogosto drži. Ne pa vedno.

Slovenska politika do Evropske unije je kot do vrha napolnjena raztrgana vreča.

Prazna.

Ne bom filozofirala o razlogih, prepričana sem, da imajo na zunanjem ministrstvu polne predale debelih poročil, v katerih jih podrobno analizirajo.

Bom naštela le nekaj najočitnejših posledic.

Prva: slovenski diplomati v Bruslju, ki so v prvi bojni liniji, visoko usposobljeni strokovnjaki za čisto vsako področje skupnih evropskih politik od proračunskih zahtev do vzreje prašičev, ki se v delovnih skupinah s kolegi iz drugih držav vsak dan pogajajo in usklajujejo o členih, stavkih in odstavkih zapletene evropske zakonodaje, pogosto ne vedo, kakšna stališča naj zastopajo – ker jim redkokdo pove, kakšna so slovenska stališča.

Med slovenskimi dopisniki v Bruslju se je v legendo zapisal sklep, ki ga je izrekel eden od visokih slovenskih politikov pred nekim pomembnim evropskim zasedanjem: "Bomo počakali, kaj bodo drugi povedali, potem se bomo pa odločili …"

Kako si lahko vpliven, če ne veš, kaj sploh hočeš?

Druga: ko se visoko usposobljeni slovenski diplomat in strokovnjak, obogaten z izkušnjami, dragocenimi zvezami in podrobnim poznavanjem delovanja evropskih ustanov, iz Bruslja vrne na domače ministrstvo, gre pogosto neposredno v oslovsko klop. V pisarno zraven WC-ja. Daleč od trenutne ministrske ekipe.

Ker kaj nam bo pa ta zdaj solil pamet, se je že dovolj dolgo tam gori sončil z devizno plačo.

Kako si lahko vpliven, če mečeš stran svoj lastni kapital?

In še tretja, najpomembnejša: za dvajset let slovenskih vlad se ni bilo sposobno poenotiti v enem samem, preprostem dejstvu: da slovenski diplomat v Bruslju, da slovenski uradnik, zaposlen v evropskih ustanovah, da evropski poslanec iz Slovenije ni ne lev in ni desen.

Je naš.

Kako si lahko vpliven, če samega sebe miniraš?

Preden končam, naj povem še to, kar ponavljam vsa ta leta, kar sem tu, vsakemu, ki me vpraša, zakaj nam bruseljska diktatorska klika kar naprej nekaj vsiljuje.

Tista večdesettisočglava "klika", ki sedi po evropskih ustanovah in piše pravila, ni Bruselj. Evropska komisija ni Bruselj. Evropski parlament ni Bruselj. Bruselj so države članice. Njihovi politiki in njihovi državljani.

In če države članice nečesa nočejo, potem tistega ne bo.

Pa tudi če se vsa bruseljska "klika" z Ursulo von der Leyen na čelu postavi na glavo.

Evropska unija je kot blok s sedemindvajsetimi stanovanji, predsednica Evropske komisije pa kot predsednica hišnega sveta. Lahko predlaga, da bi bilo treba obnoviti streho, a odločitev o tem bodo sprejeli lastniki stanovanj. In če tisti v drugem nadstropju noče o tem niti slišati, ker njemu pač ne zamaka, nove strehe ne bo. In ni pomembno, če je zgolj lastnik garsonjere, nekdo drug pa petsobnega stanovanja s teraso. Njun glas enako šteje.

Je Evropska unija brez napak? Niti pod razno. Bi jo bilo treba temeljito preoblikovati? Absolutno. Gre v pravo smer? Nisem čisto prepričana. Je bila za Slovenijo koristna? Skoraj povsem gotovo.

Zadnje čase se rada primerjam s Taylor Swift. Obe kdaj zapojeva, tudi sama rada plešem.

Sebe v isti povedi s Taylor Swift sem v to kolumno pripeljala zato, da vam za konec postrežem s še enim klišejem.

Ni treba vedno iskati razlik. Včasih je dober občutek že, da najdeš nekaj, kar te z drugim povezuje.

Zanimajte se za politiko, ljudje, je preveč pomembna, da bi jo prepustili zgolj politikom.

Prvi korak za vstop v EU je Slovenija naredila 10. junija 1996, ko je sklenila sporazum o pridruženem članstvu, ki so ga v Luksemburgu podpisali takratni slovenski premier Janez Drnovšek, zunanji ministri vseh 15 članic, italijanski zunanji minister Lamberto Dini kot predsedujoči ministrskemu svetu in komisar Evropske komisije Hans van der Broek.

“Mislim, da smo danes skočili prek najtežje ovire v našem vključevanju v Evropo. To je bila do zdaj tudi najtežja preizkušnja po osamosvojitvi in mislim, da smo pri tem pridobili precej izkušenj tudi za nadaljnje vključevanje. Je pa današnji dan tudi veliko priznanje zato, ker mu je Evropska unija dala takšen pomen, ker je Velika Britanija prav za Slovenijo napravila izjemo in ker smo danes občutili, da so vsi zadovoljni, da se je to zgodilo,” je dogodke komentiral Drnovšek, ki je takoj po podpisu 240 strani dolgega sporazuma vložil prošnjo za polnopravno članstvo v EU-ju.

Italijanski zunanji minister je izrazil zadovoljstvo, da je med državama končan spor, zaradi katerega je Slovenija dve leti čakala na podpis sporazuma. Velika ovira podpisu so bile namreč zahteve Italije glede vračanja premoženja optantom, zato je Slovenija morala obljubiti, da bo postopno odprla trg nepremičnin za tujce.

V spodnjem prispevku si lahko ogledate odzive predstavnikov strank v slovenskem parlamentu, ki so jih podali predsednik Slovenskih krščanskih demokratov (SKD) Lojze Peterle, predsednik Združene liste socialnih demokratov (ZLSD) Janez Kocijančič, predsednik Socialdemokratske stranke (SDS) Janez Janša, predsednik Slovenske nacionalne stranke (SNS) Zmago Jelinčič, predsednik Slovenske nacionalne desnice (SND) Sašo Lap, predsednik Demokratske stranke (DS) Slovenije Tone Peršak, predsednik Zelenih Slovenije Vane Gošnik in Dimitrij Rupel iz Liberalne demokracije Slovenije (LDS).

Anketa med mimoidočimi na ljubljanskih ulicah glede pridružitvenega sporazuma.

Začetek pogajanj

V Bruslju so se 31. 3. tudi formalno začela pogajanja o vstopu Slovenije v Evropsko unijo, čemur je sledil pregled usklajenosti slovenske zakonodaje z evropsko, pri kateri gre za skupna pravila EU-ja na 80.000 straneh. Na medvladni konferenci ob začetku pogajanj za do takrat največjo širitev EU-ja je vodja slovenske delegacije Boris Frlec dejal, da cilj Slovenije vstop v letu 2003.

Sklenitev pogajanj Slovenije z EU-jem

Po petih letih je Slovenija 12. decembra 2002 na vrhu v Københavnu končala pogajanja za vstop v EU. V sklepni fazi so se pogajanja vrtela okoli tega, koliko denarja bo država v prvih letih članstva prejela iz evropske blagajne. Evropski svet je hkrati 1. maj 2004 potrdil za datum, ko se bo Evropska unija razširila z desetimi novimi članicami.

Referendum o vstopu v EU in Nato

23. marca leta 2003 smo se Slovenci na dvojnem referendumu odločali o vstopu v dve povezavi, Evropsko unijo in Severnoatlantsko zavezništvo (Nato). Udeležba je bila 60-odstotna, za vstop v EU je glasovalo prepričljivih 89,64 odstotka volivcev. Vstop v Nato je podprlo 66 odstotkov volivcev.

Vstop v EU

Prvega maja je Slovenija skupaj s še desetimi državami slovesno vstopila v EU, ki se je tako razširil na 25 članic. "3, 2, 1! Dobrodošli v Evropski uniji!" S temi besedami je Romano Prodi 30. aprila 2004 na meji med Novo Gorico in Gorico pospremil vstop Slovenije v evropsko družino. Prvi dan v EU-ju je v Dublinu na Irskem slovenski premier Anton Rop skupaj z drugimi voditelji članic že zavihal rokave, saj je bila pred petindvajseterico zahtevna naloga dogovora o podpisu nove ustavne pogodbe.

Slovenski politiki so ob vstopu izražali ponos in zadovoljstvo, a hkrati opozarjali na izzive, ki so čakali državo in Evropsko unijo v razširjeni obliki. Predsednik države Janez Drnovšek je poudaril, da se začenja novo pozitivno obdobje z veliko priložnosti, medtem ko je nekdanji predsednik Milan Kučan izrazil upanje, da bodo "nam in Evropejcem dolgo svetile vse evropske zvezde".

Po vsej Sloveniji so na predvečer vstopa potekale številne slavnostne prireditve, še posebej v krajih ob meji z Avstrijo in Italijo ter Madžarsko, te so dosegle vrhunec ob polnoči z dvigi zastave EU-ja, ponekod pa so zagoreli tudi kresovi in nebo razsvetlili ognjemeti. Največja množica se je zbrala v Ljubljani.

Prve volitve v Evropski parlament

Velika zmagovalka prvih volitev v Evropski parlament je bila Nova Slovenija, ki je zbrala odstotek in pol več glasov od drugouvrščene skupne liste LDS-a in DeSUS-a. Obe sta dobili po dva evropska poslanca, pri NSi-ju sta to postala Ljudmila Novak in Lojze Peterle, pri LDS-u in DeSUS-u pa Jelko Kacin in Mojca Drčar Murko. Dva poslanca je osvojil tudi SDS na tretjem mestu, to sta postala Romana Jordan Cizej in Mihael Brejc, medtem ko je ZLSD-ju pripadel en poslanski sedež, ki ga je s pomočjo preferenčnih glasov osvojil predsednik stranke Borut Pahor.

Volitve je zaznamovala skromna udeležba, saj se jih je od 1,6 milijona volilnih upravičencev glasovanja udeležilo le dobrih 455.000 oziroma nekaj več kot 28 odstotkov. To je bila sicer tudi povprečna volilna udeležba v desetih novih članicah EU-ja.

Oglejte si še nekaj fotografij s ključnih dogodkov iz arhiva fotoagencije BoBo.

Podrobno preberite, premislite in preudarno izberite odgovor. Ko boste opravili z vsemi miselnimi orehi, bo izid pokazal, kako visoko na lestvici lahko priplezate. Ste zreli kar za mesto evropskega komisarja, se vam nasmiha položaj direktorja direktorata, je vaš domet trenutno članstvo v parlamentarnem odboru Evropskega parlamenta ali se morate proti vrhu začeti prebijati prav na dnu kot pripravnik?

Globoko vdihnite in kliknite na gumb "začnite".