Na obale evropske "Indije Koromandije" se že dolgo, posebej intenzivno pa v zadnjem času, ko se je svet zapletel v kopico grozovitih in nečloveških spopadov, v katerih trpijo predvsem nedolžni, ...

Na obale evropske "Indije Koromandije" se že dolgo, posebej intenzivno pa v zadnjem času, ko se je svet zapletel v kopico grozovitih in nečloveških spopadov, v katerih trpijo predvsem nedolžni, zlivajo množice ljudi, ki na našo celino prihajajo v podobno nečloveških razmerah, kot so tiste, pred katerimi skušajo ubežati.

Za pot plačajo velikanske vsote denarja, in če jim uspe preživeti pot v preveč natlačenih, smrtno nevarnih čolničih, prtljažnikih kombijev in tovornjakih brez hrane in vode (ter človeškega dostojanstva), Evropo ugledajo skorajda goli in bosi, pogosto le s tistim, kar imajo na sebi, medtem ko v sebi nosijo zgodbe o človeškem trpljenju.

A Evropa jih ne pričaka odprtih rok. Evropa ni rešiteljica, in veselje ter olajšanje ob prihodu sta kratkotrajni in ju kmalu zamenja nova negotovost. Kaj zdaj? Kam (lahko) gremo? Kako bomo (pre)živeli? In medtem ko politika išče rešitev in se begunske krize loteva tudi s predlogom kvot za namestitev beguncev po državah, želimo v MMCpodrobno tokrat bralcem v razmislek ponuditi spoznanje o tem, da gre za ljudi.

Pravne označbe begunce/azilante/migrante različno opredeljujejo. Kaj katera pomeni, kako podobne ali različne so, postane nepomembno ob pogledu na številke, ki pričajo o ljudeh, ki bežijo pred zatiranjem, vojnami in nasiljem pa lakoto in strahovito revščino, kar vam predstavljamo v Infografiki. Begunci so ljudje. Od vsepovsod, različni, a podobni. Kakšna je izkušnja Afganistanca, ki je pribežal v Slovenijo, ali znanega košarkarja, ki ga je vojna najprej pregnala v Nemčijo nato pa v Slovenijo, pišemo v naslednjih člankih. Kakšna je realnost po odobritvi statusa begunca, nam v kolumni predstavlja predstavnica Slovenske filantropije, ki je tudi naša gostja. In navsezadnje – oglejte si galerijo fotografij beguncev in/ali migrantov različnih ras, veroizpovedi, spola in starosti, ki iščejo zatočišče kjer koli, le da je stran od grozodejstev, ki so jim v večini primerov odvzela vse.

MMCpodrobno – MMC-jeve Begunske zgodbe

Aleksandra K. Kovač

Življenje ali smrt sta bili možnosti, med katerima je izbiral takrat 15-letni Habib. Nevarna pot v neznano ga je pred štirimi leti pripeljala v Slovenijo, ko je na Viču izstopil iz kamiona s pomarančami.

"Če bi se vrnil v Afganistan, bi me ubili," v razumljivi slovenščini pove Habib in z občutkom nelagodja umakne pogled. Videti je vznemirjen. Kot da bi mu bila koža nekoliko pretesna, zravna se. Čez nekaj dni bo izvedel, ali mu bo Republika Slovenija podaljšala subsidiarno obliko zaščite, ki jo je dobil, saj je bil ob prihodu v državo mladoleten. V Ljubljani je končal osnovno šolo Ceneta Štuparja in se vpisal na srednjo lesarsko šolo. Devet mesecev je potreboval za pot do Slovenije, za katero sploh ni vedel, da obstaja. Pot iz Irana prek Turčije v Grčijo in v dvomilijonsko deželico pod Alpami je bila posuta z za mnoge nepredstavljivimi grozotami: videl je smrt ljudi, nasilje tihotapcev, ki so prebežnike v njegovi skupini za najmanjši spodrsljaj udarili z nožem ali pištolo, spolna nadlegovanja, lakoto, žejo in strah, ki ga je občutil kot 15-letnik.

"Jeseni bom začel s šolo in grem naprej," prepričuje bolj sebe kot mene. In če bo odločba negativna? "Treba bo zbežati drugam. Moje življenje v Afganistanu je ogroženo. Oni me bodo našli in takoj ubili. Upam, da se to ne bo zgodilo." Vse, česar si želi Habib, "je mirno, normalno življenje", ki bi ga rad živel v Sloveniji. A tudi tu je težko. Ko išče delo in se predstavi, je odziv delodajalca na drugi strani telefonske slušalke najpogosteje negativen. Ko nekateri prijatelji in znanci izvedo, da je begunec iz Afganistana, se od njega oddaljijo, "saj mislijo, da so vsi iz Afganistana teroristi, begunci pa nevarni". A takšni so nekateri, ne vsi, poudarja Habib, ki upa, da bo lahko ostal v Sloveniji in ... živel.

Zakaj ste bili prisiljeni zapustiti svojo domovino in družino?
Moje življenje je bilo ogroženo, zato sem moral pri 14 letih in osmih mesecih zapustiti Iran ... Ko smo iz Afganistana zbežali v Iran, sem bil čisto majhen. Tam smo živeli deset let, a v Iranu zakonodaja določa, da te, ko dopolniš 15 let, pošljejo nazaj v izvorno državo. Jaz se nisem mogel vrniti, v Iranu pa nisem mogel ostati. Očeta nimam, mama mi je rekla, da moram iti, sicer me bodo vrnili. Če bi se vrnil v Afganistan, bi me ubili. Nisem se odločal, v katero državo grem, hotel sem le mirno živeti.

Kako ste v Iranu stopili v stik s tihotapci?
Vprašaš prijatelje in znance in jih najdeš. Pogovarjaš se, kako te prepeljejo čez. Da sem prišel do Slovenije, sem dal kar veliko denarja.

Koliko?
Skoraj 17.000 ali 18.000 evrov.

To je veliko denarja, vam ga je dala družina?
Da. Ker sem bil ogrožen, so me mogli spustiti. Mama je dobila denar tako, da je prodala naše imetje.

Lahko preverite zanesljivost tihotapcev?
Ne, tega ne moreš narediti. Vsak hoče o sebi povedati le dobro, zato nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo.

Kako je potekala vaša pot?
Bila je kar zahtevna, saj smo ponoči hodili sedem ur, da smo prišli čez mejo s Turčijo. Nato smo se s kamionom vozili dve uri. Okoli četrte ure zjutraj so nas namestili v staro hišo, ki je bila za osle in krave, kjer smo počakali ... Od Irana do Turčije sem potreboval dva tedna. Tam sem se pogovarjal s človekom, ki je vozil iz Turčije do Grčije. Nekaj sem mu plačal, da so me pripeljali v Grčijo. Tudi ta pot je bila težka.

Kaj se je zgodilo v Grčiji?
Za pot iz Turčije v Grčijo smo potrebovali dva dneva, saj je bilo slabo vreme. Dali so nam stare čolne, s katerimi smo se odpravili naprej. Veliko ljudi ne zna plavati in zato utonejo. Tam ti nihče ne pomaga.

Koliko vas je bilo v skupini?
250. Na meji med Iranom in Turčijo so jih nekaj tudi ustrelili. Veliko ljudi umre.

Koliko jih je iz vaše skupine preživelo?
Tam so umrli trije. A ponoči nikoli ne veš, saj so ljudje utrujeni, ker ne spijo dovolj. Zato ostanejo na meji in tam umrejo.

17.000 evrov je veliko denarja. Kje ste jih skrivali, da vas niso oropali?
Nismo jih skrivali, saj jih nismo imeli s seboj. Oni dajo račun in starši to vnaprej plačajo.

Kakšen je bil odnos tihotapcev do vas?
Odvisno, včasih so dobri, če nisi tiho ali ne poskušaš, te lahko udarijo s pištolo ali nožem ali pa te pustijo tam.

Lahko te tudi ubijejo?
Da. Oni imajo velike skupine in ne morejo nadzorovati vseh.

Koliko pa je bilo teh nadzornikov?
Trije ali štirje.

Za skupino 250 ljudi?
Da, in vsak ima pištolo, ki jo takoj uporabi, če se kaj zgodi.

So tudi vas pretepli?
Mene ne, saj sem bil vedno tiho.

Kakšen pa mora biti razlog, da te pretepejo?
Nekoga kregaš, nekaj narobe delaš, ne poslušaš.

Čeprav ste plačali veliko denarja, ste bili na poti žejni, lačni, niste mogli iti na stranišče.
To moraš zdržati, saj včasih dva dni ne dobiš vode in hrane. Včasih moraš zdržati cel dan, da ne greš na stranišče, sicer te takoj udarijo.

Kaj vas je v takšnih trenutkih vodilo naprej?
Morali smo zdržati, da bi preživeli, saj so z nami lahko delali, kar so hoteli.

V teh skupinah so tudi ženske in družine. Pogosto lahko beremo, da so ženske tarča spolnih napadov, ste kaj takšnega videli?
V moji skupini tega nisem videl. Bile pa so družine. Enemu dekletu so nekaj hoteli, a ji takrat niso mogli nič narediti. Tudi pri mladih fantih se to lahko zgodi. Hvala bogu se meni to ni zgodilo, saj sem prej malo treniral in mi niso mogli nič.

Torej so vas hoteli napasti?
Da, a sem se branil.

Zanimiva je zgodba, kako ste iz Grčije prišli v Slovenijo.
V Grčiji je bil tovornjak z napisom SLO. Nisem vedel, katera država je to. Mislil sem, da je Švica ali Norveška. Jaz sem hotel priti do Italije in od tam naprej.

Da ste prišli v Slovenijo, pa ste morali dobro premisliti logistiko vožnje kamionov, ki ste jih opazovali v Grčiji.
Na kamion, ki je vodil na ladjo, sem čakal en teden. Videl sem hladilnik, ki je vozil pomaranče, in vedel sem, da jih policija toliko ne preverja. S prijateljema, ki sem ju spoznal tam, smo šli notri. Kamion je šel na ladjo. Trajalo je 38 ur do Slovenije, Ljubljane. Nismo imeli ne vode ne hrane. Bilo je mrzlo, saj smo bili v hladilniku. A sem zdržal, saj sem moral zdržati ... Zdaj pa sem tu v takšni situaciji in ne vem, kaj se bo zgodilo čez en mesec.

V Ljubljani vas je voznik spustil na Viču?
Trkali smo na vrata in nas je spustil.

Kako ste izvedeli, kje ste?
Nekako smo prišli do centra, čeprav sploh nismo vedeli, kje je. Ko smo vprašali ljudi, kje smo, so nam povedali, da smo v Ljubljani, glavnem mestu Slovenije. Sosednji državi sta Avstrija in Italija. Videl sem, da je to lepa majhna država.

Želite tu stati?
Da, če bi imel priložnost, a ne vemo, kaj se bo zgodilo.

Imate stik z družino?
Da, po telefonu ali Skypu.

Kot vem, v Sloveniji zaključujete šolanje?
Že ko sem bil v azilnem domu, sem začel obiskovati osnovno šolo Ceneta Štuparja, ki sem jo končal, zdaj sem vpisan v srednjo lesarsko šolo.

Delate na študentsko napotnico. Imate kakšne težave pri iskanju dela?
Včasih je zelo težko. Ko sem enkrat prek študentskega servisa klical za delo natakarja in sem mu rekel, da mi je ime Habib, je rekel: "Kaaj?" Nato so me spraševali, od kod sem, koliko časa sem v Sloveniji. Vse sem jim razložil, a me niso vzeli, saj potrebujejo nekoga, ki govori zelo dobro slovensko. A to ni bila težava, niso me hoteli vzeti. Morda zato, ker sem iz Afganistana, ali zato, ker sem begunec.

V štirih letih pa ste se zelo dobro naučili slovenščine!
Moral sem, saj sem hotel tu živeti. V dijaškem domu sem imel dobre prijatelje, zato sem se hitro naučil. Moja slovenščina je zato mešanica ljubljanščine, primorščine in gorenjščine (smeh).

Kako vas je sicer sprejela okolica?
Družim se z različnimi ljudmi, z Afričani, ki so tukaj, z Afganistanci, Slovenci. Imam različne prijatelje, z nekaterimi se dobro razumem, včasih pa tudi ne. Včasih pa se dobro razumemo vse do takrat, ko izvedo, da sem iz Afganistana in begunec. Potem me začnejo obavnavati drugače in se z mano nočejo družiti. Razmišljajo, da so vsi iz Afganistana teroristi, begunci pa so nevarni. Tako je. Niso pa vsi enaki, imam tudi dobre prijatelje, s katerimi se razumem.

Je Slovenija do prosilcev za azil in beguncev prijazna država?
Do mene je do zdaj bila, a sicer lahko rečem, da ne. Štiri leta živim v Sloveniji. Dobil sem status za začasno bivanje. Eno leto in tri mesece sem bil v azilnem domu, potem pa so rekli, da moji razlogi niso dovolj, da bi tu dobil pravico do stalnega bivanja. Status so mi dali, ker sem bil mladoleten, konec meseca pa bom izvedel, ali me bodo poslali nazaj ali bom ostal tukaj. Ne vem, kaj se bo zgodilo.

Če se zgodi najbolj temen scenarij in vam Republika Slovenija ne odobri statusa, kaj boste naredili?
Lahko me vrnejo ... ne vem, ne vem, če bom počakal ... Treba je zbežati drugam. Moje življenje v Afganistanu je ogroženo in tam ne morem živeti. Oni me bodo našli in takoj ubili. Upam, da se to ne bo zgodilo.

Kaj si želite v življenju?
Samo to, da bi imel mirno normalno življenje. Nič takega. A to je dosti zame, to mi veliko pomeni.

EU se z naraščajočim številom beguncev in migrantov spopada na različnih ravneh, pri čemer pa ima "obramba" meja Unije še vedno prednost pred obravnavo razlogov za beg v Evropo.

Lani je Sredozemsko morje na poti v Evropo prečkalo več kot 200.000 ljudi. Letos naj bi bila ta številka več kot podvojena, po nekaterih podatkih naj bi morje prečkalo celo do milijon ljudi. Gre sicer za najnevarnejšo migrantsko pot. Samo letos prečkanja Sredozemskega morja na poti v Evropo po podatkih Mednarodne organizacije za migracije ni preživelo več kot 1.700 ljudi, kar je 30-krat več glede na enako obdobje leta 2014. V zadnjih 18 mesecih je umrlo več kot 5.000 ljudi, a to so le znani primeri, tako da je končna številka smrtnih žrtev bega v Evropo gotovo še višja.

Ali označiti prečkanje Sredozemskega morja iz Afrike v Evropo v neustreznih, prenatrpanih in nevarnih plovilih za pot ali beg? Od te navidez preproste terminološke izbire je namreč odvisno, ali razumemo ljudi, ki tvegajo svoja življenja, da bi dosegli Evropo, kot (ekonomske) migrante ali begunce. Glede na nevarnost, v katero se ti ljudje podajajo, da bi dosegli svoj cilj, izraz ekonomski migrant gotovo implicira podcenjevanje razmer, ki so jih prisilile, da so zapustili
svoje države na tako nevaren način.

V nevladnih organizacijah, ki se ukvarjajo s tem vprašanjem, poudarjajo, da so razlogi, ki ženejo ljudi prek morja, različni. Medtem ko ogromno ljudi beži pred vojno, kot je primer predvsem s Sirci, ali zaradi nemogočih političnih razmer kot pri Eritreji, pa znaten delež ljudi beži pred ekstremno revščino. Izraz, ki prihaja zato vse bolj v uporabo, je ekonomski begunec, iz katerega sicer ne izhajajo pravice, določene v konvenciji Združenih narodov o beguncih iz leta 1951.

Kot opozarjajo v nevladnih organizacijah, je torej poimenovanje ključno. "Mislim, da moramo ločiti med begunci, ki potrebujejo zaščito, in migranti, ki te zaščite ne potrebujejo. V nasprotnem primeru ne bomo zmogli procesuirati teh posameznikov," pojasnjuje Andreas Kamm, generalni sekretar organizacije Danish refugee council (DRC). Gledano s pravnega vidika torej obstajajo razlike med statusi. "A ne glede na to imajo vsi, tudi če niso prosilci za azil, pravice. Imajo pravico do življenja, do varnosti, do nediskriminacije, do tega, da se z njimi ravna z dostojanstvom," poudarja Isabelle Brachet iz nevladne organizacije ActionAid.

Militarizacija "reševanja" begunskega vprašanja
Kako se EU spopada s tem vprašanjem? Evropska komisija je maja sprejela Agendo o migracijah, katere cilj naj bi bil "celovit pristop k vprašanju migracij". Komisija predlaga več ukrepov, in sicer predvsem okrepitev vojaške prisotnosti na morju, boj proti tihotapskim mrežam ter premestitev in porazdelitev prosilcev za azil, ki so že v Uniji.

Komisija bo tako finančno okrepila pomorsko operacijo Triton, ki je namenjena nadziranju morja in reševanju ljudi, ki se na poti v Evropo v njem znajdejo v težavah. Medtem ko je sistem kvot za porazdelitev prosilcev za azil med članice Unije že naletel na nasprotovanje določenih držav, pa je razburjenje povzročila tudi ideja o napadih na kriminalne mreže tihotapcev, ki organizirajo poti po Sredozemskem morju. Glede na to, da je postgadafijeva Libija glavno izhodišče za tovrstne poti, je odgovornost evropskih držav, ki so z nasilno odstavitvijo Moamerja Gadafija leta 2011 za tihotapce plodni kaos v tej severnoafriški državi ustvarile, velika, pri čemer evropske države te odgovornosti ne omenjajo, kaj šele priznavajo.

Vojaško ukrepanje oziroma napade na tihotapske ladje morajo evropski politiki nekako upravičiti. Četudi z golo retoriko. Tako ne preseneča, da so nekateri politiki tihotapce označili celo za trgovce s sužnji 21. stoletja, kar je sprožilo ostre odzive. Več kot 300 strokovnjakov s področja migracij je v skupnem sporočilu tovrstno dikcijo označilo za zavajanje. "Kar se dogaja dandanes v Sredozemlju, niti približno ne spominja na transatlansko trgovino s sužnji. Zasužnjeni Afričani se niso želeli preseliti. Danes pa se tisti, ki se odpravljajo na pot v Evropo, želijo preseliti. Če bi jim bilo to omogočeno, bi leteli z nizkocenovnimi leti iz severne Afrike v Evropo za le delček cene izredno nevarne poti po morju. In niso 'trgovci s sužnji' ali 'tihotapci' tisti, ki jim preprečujejo dostop do varnih poti," so v omenjenem odzivu opozorili strokovnjaki, ki s prstom prvenstveno kažejo na "trdnjavo Evropa".

"Afrika mora biti bolj vpeta v svetovno gospodarstvo"
"Vojaški pristop ne bo deloval. Na primeru meje med ZDA in Mehiko vidimo, da ljudje gradijo podzemne predore, skozi katere lahko še naprej prečkajo mejo. To bi bil le viden, kratkoročni pristop. Vprašanje je torej, ali ima EU dovolj moči, da vpliva na svetovni gospodarski sistem. Mednarodni denarni sklad, Svetovna banka in Svetovna trgovinska organizacija zelo otežujejo dvig produktivnosti na afriškem kontinentu," pravi James Shikwati iz kenijskega think tanka Iren. Shikwati opozarja na pomen gospodarskega razvoja pri preprečevanju nezakonitih migracij. "Afrika mora biti bolj vpeta v svetovno gospodarstvo. Del razlogov za ekonomske begunce so tudi nekateri mednarodni režimi, ki Afričanom otežujejo povezavo s svetovnim gospodarstvom. Evropa je znana po svojih obsežnih kmetijskih subvencijah, zaradi katerih je afriškim proizvajalcem zelo težko vstopati na evropske trge."

"Afriki moramo omogočiti lažji dostop do evropskih trgov, veliko več denarja pa moramo vložiti tudi v razvoj in stabilizacijo Afrike, če želimo ustvariti bolj dostojanstvene življenjske razmere za tamkajšnje ljudi," meni Kamm iz DRC-ja. Evropska komisija v svoji agendi o migracijah sicer zaznava tudi to področje, a predvideva zanj razmeroma malo sredstev. "Uvedeni ali poglobljeni bodo regionalni programi za razvoj in zaščito, najprej v severni Afriki in Afriškem rogu. V letih 2015 in 2016 bo na voljo nadaljnjih 30 milijonov evrov, ki bi jih bilo treba dopolniti z dodatnimi prispevki držav članic," piše v omenjeni agendi. Dodatnih najmanj 30 milijonov naj bi sicer komisija namenila "za pomoč tretjim državam pri krepitvi njihovih zmogljivosti za učinkovito upravljanje migracij delovne sile, s poudarkom na opolnomočenju delavcev migrantov in boju proti izkoriščanju".

Kot je dejala Isabelle Brachet iz ActionAida, so bile v zadnjih letih evropske subvencije za izvoz v države v razvoju sicer večinoma ukinjene. Deutsche Welle je poročal, da so evropske subvencije za izvoz kmetijskih proizvodov v Afriko leta 2014 do maja znašale le 150 milijonov evrov, pri čemer je pristojni evropski komisar Dacian Ciolos - sicer brez rokov - napovedal popolno ukinitev teh subvencij. A škoda je po poročanju DW-ja že storjena. Desetletja trajajoče izvozne subvencije za, recimo, perutnino so mnoge afriške kmete pripeljale do propada. Podobno škodljivo politiko – za Afričane, ne zase - vodi EU tudi na področju ribištva. S sporazumi dobi namreč v zameno za zelo nizko odškodnino pravico do izkoriščanja zalog rib v vodah zahodnoafriških držav, kar izrecno škodi lokalnemu prebivalstvu. Posebej sporen primer je sporazum o ribištvu med EU-jem in Marokom, ki je uveljavljen na škodo od Maroka okupirane Zahodne Sahare.

Kapital odteka iz Afrike tudi v evropske davčne oaze
Problematične evropske politike segajo na številna področja. Eno od njih je tudi davčno področje. Kot v poročilu o doslednosti razvojnih politik EU-ja iz leta 2013 opozarja mreža nevladnih organizacij Concord, ima EU "neposreden ali posreden vpliv na politike, ki podjetjem omogočajo davčne oaze in izogibanje davkom ter povzročajo, da države v razvoju izgubljajo na milijarde evrov prihodkov". Kot je dejala Brachet, je takšen primer Nigerija. V državi, od koder prihaja v Evropo znatno število migrantov, deluje namreč veliko evropskih naftnih podjetij, "ki ustvarjajo v Nigeriji ogromne dobičke, in vprašati se moramo, ali plačajo dovolj davkov v teh državah ali pa izkoriščajo evropsko zakonodajo, da plačajo manj davkov, oziroma uporabljajo evropske davčne oaze." "Ni pravično, da morajo ljudje iz Nigerije emigrirati, država je namreč bogata," dodaja.

EU je sicer ključni podpornik držav v razvoju, obenem pa, kot opozarja Concord, izvaja politike, ki – neodvisno od razvoja – pravzaprav omogočajo nedovoljene finančne tokove, zaradi katerih so te države samo v letu 2010 izgubile med 859 in 1.138 milijard ameriških dolarjev. "Rezultat te nedoslednosti med razvojnimi cilji in določenimi politikami EU-ja je, da so države v razvoju nezmožne zbrati zadostna lastna sredstva za financiranje svojega razvoja," ugotavlja Concord.

Podnebne spremembe povezane z migracijami
Drugo področje, ki v omenjenih državah vpliva na možnosti ljudi za preživetje, so tudi podnebne spremembe. Brachet opozarja, da so industrijsko razvite države najbolj odgovorne za te spremembe, prebivalci revnih držav pa zaradi njih najbolj trpijo. Leta 2012 je bilo več kot 18 milijonov ljudi v Sahelu v zahodni Afriki prizadetih zaradi hudega pomanjkanja hrane zaradi suše, dezertifikacije in posledičnega dviga cen hrane. EU sicer namenja na milijone evrov za prehransko varnost in programe prilagajanj podnebnim spremembam v Sahelu, priznava Concord, a če ne bo začel spoštovati lastnih zavez in prevzel svoje odgovornosti ter drastično zmanjšal izpuste toplogrednih plinov, te zaveze ne bodo dovolj, da bi zaščitile prebivalce Sahela pred podnebnimi spremembami. Vedno več pa je dokazov, piše Concord, ki povezujejo okoljske spremembe z migracijami.

Kako naj afriški kmet tekmuje z evropskim?
Eden od ključev za gospodarski razvoj afriških držav, od koder prihajajo migranti in begunci, je, kot rečeno, tudi lažji dostop za njihove proizvode do evropskih trgov, kar so v preteklosti oteževale evropske subvencije. Evropske in afriške države se sicer gospodarsko tesneje povezujejo tudi prek t. i. sporazumov o gospodarskem partnerstvu (EPA) oziroma prostotrgovinskih sporazumov. Takšen sporazum med EU-jem in državami zahodne Afrike je v zadnji fazi sprejemanja. Tudi na področju trgovinskih politik pa je razlogov za kritiko precej. Kot poudarja Brachet, te evropske politike namreč ne upoštevajo neravnovesja moči med EU-jem in državami v razvoju. Ti sporazumi so sicer predstavljeni kot razvojni instrument, v resnici pa zahtevajo odpiranje trgov brez ustreznih varovalk, ki bi preprečile, da bi, kot je dejala Brachet, koristili le peščici in marginalizirali množice. Mali kmet iz Afrike pa brez ustreznih varovalnih mehanizmov ne more tekmovati z velikim kmetom iz Evrope, opozarja.

Afriške države so v pogajanjih prisiljene v svojo škodo liberalizirati svoje trge in storitve ter znižati dajatve na kmetijske proizvode. Nasploh so države v razvoju zelo omejene pri svoji davčni politiki, kar razumejo kot poseg v njihovo notranjo politiko, te omejitve pa jim odvzemajo možnosti za gospodarske spodbude in ustvarjanje delovnih mest.

Nekoč so migrirali Evropejci
Pri vsem tem pa ne smemo pozabiti današnjih migracij umestiti v zgodovinski kontekst, opozarja Shikwati. "Ne smemo pozabiti, da so iz enakih razlogov migrirali tudi Evropejci. V Avstralijo, Afriko ali Ameriko so šli predvsem v iskanju boljšega življenja, da izpolnijo svoje sanje. Veliko je podobnosti, s tem da obstajajo danes jasno začrtane meje." Ravno prečkanje teh meja pa evropski politiki predstavljajo kot nevarnost. Zato ne preseneča odziv premierja Mira Cerarja, ki je glede predlaganih nekaj deset, morda nekaj sto beguncev, ki naj bi jih sprejela Slovenija, govoril o "integracijski sposobnosti" Slovenije in "varnostnih dejavnikih".

Problematika migracij in begunstva, teh včasih težko ločljivih pojavov, je večplastna in kot takšna zahteva večplastne odgovore, ena od ovir zanje pa je pogosto izhodišče političnih odločevalcev, tudi slovenskih, in sicer, da je vse več beguncev problem, namesto da ima vse več beguncev problem. Oziroma, kot je dejala Isabelle Brachet iz ActionAida: "Spremeniti moramo naš pogled na migracije. Migracije so del našega življenja. Živimo v globaliziranem svetu, trgujemo z dobrinami in storitvami, vsi smo del globalne mreže, ljudje pa se ne smejo premakniti iz kraja, kjer so rojeni. To nima smisla."

Nekatere označujejo za ljudi v čolnih. Drugi leta in leta živijo v negotovih in nehumanih razmerah begunskih taborišč v tujih državah, od koder, čeprav so tja pribežali, ne morejo pobegniti. Tretji v begunskih centrih evropskih držav čakajo na rešitev svojega statusa.

Vsi imajo nekaj skupnega. Združuje jih želja po miru, šolanju, delu ... želja po življenju. Begunci.

Begunec (v Sloveniji) je človek, ki mu država, v katero se je zatekel na podlagi Zakona o mednarodni zaščiti, podeli status begunca ali status subsidiarne zaščite. V Sloveniji njihov položaj ureja posebna zakonodaja, pravice in obveznosti, ki jih imajo, pa poleg omenjenega zakona določata še Konvencija o statusu beguncev in Uredba o načinih in pogojih za zagotavljanje mednarodne zaščite.

V Sloveniji je več kot 200 ljudi s statusom begunca (maja 2014 jih je bilo 212, piše na spletni strani begunec.si.) Poleg že obstoječih naj bi Slovenija v okviru kvot sprejela še 207 beguncev iz drugih držav, ki so tam že dobili status, in 495 prosilcev za zaščito iz Sirije in Eritreje, ki bi k nam prišli iz Grčije in Italije. Begunci, ki jim Slovenija že daje zaščito, prihajajo iz različnih držav, med drugim iz Afganistana, Somalije, Kazahstana, Irana, BiH-a, Rusije, Sirije, Srbije, Črne gore, Demokratične republike Kongo, Eritreje, Sudana, Iraka, Sierre Leone, Nigerije, Šrilanke, Palestine, Zimbabveja, Jemna, Albanije, Indije, Kameruna, Pakistana, Maroka, Turčije, Ukrajine, nekaj beguncev pa spada pod t. i. kategorijo ljudi brez državljanstva.

Kakšne poti je treba ubrati, da človek obrani golo življenje in ubeži pred nasiljem, grožnjami in smrtjo, je za MMC med drugim povedal begunec iz Afganistana Habib. Več pa v galeriji pretresljivih podob begunskega življenja od poti v čolnih, ki končajo na obalah Grčije in Italije, do begunskih taborišč v Jordaniji in drugih državah ter azilnih in begunskih centrov v Italiji, Grčiji, Belgiji, Franciji, Španiji ...

Pomoč beguncem, ki se zatečejo v Slovenijo, je ena od osnovnih dejavnosti Slovenske filantropije. In čeprav ima naša država zakonodajo, ki ureja pomoč in status beguncev, pa zadnja leta opažamo, da so spremembe zakonov za urejanje omenjenega področja kljub določenim, a redkim izboljšavam vedno bolj restriktivne.

Po našem mnenju se Slovenija odloča za nižanje standardov, čeprav bi ti lahko bili višji kot tisti, ki so zapisani v evropskih direktivah in morajo biti preneseni v nacionalno zakonodajo. Direktive namreč določajo le minimalne standarde za urejanje področja azila, ne zahtevajo pa poslabšanja položaja prosilcev in ljudi, ki so zaščito v Sloveniji dobile.

Trenutno je aktualno in moderno govoriti o kvotah. Tako bi tudi Slovenija želela izbirati, koga bi sprejela v državo v okviru zastavljenih kvot. Hkrati pa opažamo, da se premalo razmišlja o pomoči državam, ki že imajo ogromno prebežnikov, in o pomoči ljudem, ki nujno potrebujejo minimum za preživetje, kamor štejemo nastanitvene zmogljivosti, tri obroke hrane na dan in vključitev otrok v obvezno osnovnošolsko izobraževanje.

Pozabljamo, da govorimo o ljudeh, ki so svojo državo morali zapustiti iz strahu za lastno življenje – zaradi vojn, notranjih spopadov in ker jim njihove države ne morejo ponuditi nikakršne zaščite. K nam pridejo ali sami ali z družinskimi člani zato, da bi si rešili golo življenje.

Posebej bi rada izpostavila zakonsko spremembo glede združevanja družin beguncev. Po prejšnji ureditvi je oseba s statusom begunca (dosmrtni status) ali oseba z začasnim statusom (subsidiarna zaščita) lahko zaprosila za združevanje z družino kadar koli. Zdaj pa je čas, v katerem lahko zaprosi za združitev, omejen na 90 dni po prejemu statusa begunca oziroma subsidiarne zaščite (ta se dodeli najmanj za eno in največ za tri leta).

Po tem obdobju morajo begunci dokazati, da so zmožni sami vzdrževati družinske člane, sočasno pa tudi sami ali kako drugače zagotoviti dovolj finančnih sredstev za vzdrževanje. To pomeni, da morajo za enega družinskega člana zagotoviti petletni osnovni znesek minimalnega dohodka. Če so zaposleni, pa morajo, da bi lahko zaprosili za združevanje z družinskimi člani, imeti najmanj 269,20 evra na osebo. Za ljudi, ki dobijo samo začasno zaščito za eno leto, možnosti za združevanje z družino ni. Zanjo lahko zaprosijo šele, ko se jim status podaljša.

Begunec/azilant, ki dobi zaščito v Republiki Sloveniji, lahko zaprosi za državljanstvo po petih letih legalnega prebivanja (ob izpolnitvi vseh drugih pogojev) v Sloveniji, njegov družinski član, ki pride v Slovenijo po postopku združevanja, pa šele po desetih letih legalnega prebivanja v naši državi.
Nekaj pomoči lahko begunec pridobi tudi od države. Tako ima človek, ki dobi zaščito v Republiki Sloveniji, pravico do denarnega nadomestila za namestitev od ministrstva za notranje zadeve za tri leta. Za dijake in študente se to obdobje podaljša do njihovega 26. leta, in sicer če se redno šolajo.

To pa ne velja tudi za učence, ki do tega prejemka niso upravičeni. Menim, da se jim s tem posredno onemogoča nemoteno nadaljevanje šolanja, kar za sabo potegne nove posledice, saj brez izobrazbe skorajda ni mogoče dobiti dela. Če sem že prej omenjala kvote, naj pripomnim še, da Slovenija še vedno nima zagotovljenih zmogljivosti za sprejem tako določenega števila ljudi (torej 207 oseb iz drugih držav, ki so nekje drugje dobili status, in 495 prosilcev za zaščito iz Sirije in Eritreje, ki bi jih k nam pripeljali iz Grčije in Italije).

Vse našteto govori o resničnih integracijskih težavah ljudi, ki k nam pridejo po zaščito. A v Slovenski filantropiji kljub temu še vedno verjamemo, da je načrt za sprejem teh ljudi s pomočjo projektov za pomoč in integracijo ter ustrezno zaposlitveno politiko beguncev mogoče uresničiti.

"Smučal še nisem. Sneg sem v otroštvu videl le na vlaku, ki je prišel iz Sarajeva. In taroka še vedno ne obvladam," odgovarja nekdanji košarkar Ivica Jurković na vprašanje, katerih slovenskih veščin še ni osvojil.

42-letni Jurković je leta 1992 ušel vojni v BiH-u in našel službo v Nemčiji, nato pa dobil povabilo, da zaigra za Rogaško. Leta 1997, takoj potem ko je Olimpija igrala Final four Evrolige, se je pridružil Unionu Olimpiji, kjer je bil pomemben člen Sagadinove ekipe, igral pa je tudi v Turčiji, Grčiji (celo pri Olympiakosu), v Rusiji in Iranu. Krilni center, visok 204 cm, je bil tudi dolgoletni slovenski reprezentant, igral pa je na štirih evropskih prvenstvih (med letoma 1997 in 2003). Kariero je končal leta 2008, se je pa leta 2012 v končnici državnega prvenstva za kratek čas pridružil ekipi Šentjurja. V pogovoru za MMC je opisal, kako se je začela njegova kariera, kako je ubežal vojni vihri in šel v Nemčiji, nato pa dobil vabilo, da zaigra za Rogaško, s čimer se je začela uspešna košarkarska kariera.

Kako se je začela vaša košarkarska pot?
Odraščal sem v Čapljini na jugu Bosne in Hercegovine, na poti od Mostarja proti morju. Veliko sem igral košarko, a v prvi klub sem šel šele s 17 leti, in sicer v 25 km oddaljen Stolac h klubu Iskra. Bratranec me je pregovoril in sva se vsak dan vozila tja in nazaj. Potem sem dobil vabilo iz Lokomotive Mostarja, ki je bil najbolj razvit klub v regiji. Poklical me je direktor kluba Goran Janjić. Pri 18 letih sem že igral v republiškio ligio, a proti koncu te sezone 1991/92, bilo je aprila, se je v Mostarju že začela vojna, tako da je bilo s košarko konec in niti šole mi ni uspelo dokončati. Ker sem bil že star 18 let, sem dobil tudi povabilo v vojsko, kjer sem bil le dva meseca, vendar ne na kakšnem vojnem območju.

Preden ste prišli v Slovenijo, ste bili nekaj časa v Nemčiji. Kakšna je ta zgodba?
Poklical me je sorodnik, ali bi šel delat v Nemčijo. Da bi igral košarko, je bila v tistih vojnih razmerah zadnja misel. S kolegom sva se usedla na avtobus in sem bil v Nemčiji fizični delavec. Polagal sem asfalt. Saj nimaš izbire. Kar dobiš, vzameš ... Niti dva meseca nista bila, ko me je spet poklical Janjić, saj sta z ženo iz Mostarja pobegnila v Rogaško. V tamkajšnjem košarkarskem klubu je povedal, da lahko pripelje dva fanta, ki bi igrala. Hitro smo se zmenili, vzeli so mene in Novakovića. Bolje kot asfalt in 12 ur dela vsak dan, čeprav sem bil sprva skeptičen, saj je bilo plačilo v Nemčiji od 2500 do 3000 nemških mark, v Rogaški pa niti za povprečno plačo nisem zaslužil. Mislim, da je bilo plačilo 700 mark.

Kdaj ste dobili slovensko državljanstvo?
Po treh letih. Leta 1995. Predvsem zato, ker sem bil zanimiv za reprezentanco. Veliko ljudi državljanstva ni dobilo. Spomnim se, da sem moral na prošnjo napisati razlog, zakaj želim državljanstvo. Moral si biti zanimiv za državo, pogoj pa je bilo seveda tudi znanje slovenščine.

Ste se je hitro naučili?
Ne, ker je nisem uporabljal. V Rogaški je bilo še pet ali šest kolegov iz Mostarja, in se seveda nismo pogovarjali v slovenščini. Na izpit sem šel dvakrat. Prvič so me vrgli, čeprav sem zbral 52 odstotkov točk, dovolj pa je, če si nad pragom 50 odstotkov. Rekli so mi: ti si še mlad, kar nauči se bolje. Ko sem šel drugič na izpit, sem imel več kot 70 odstotkov točk.

Se spomnite, kakšen je bil izpit?
Pri pisnem delu sem na vprašanja tipa a-b-c odgovarjal malo na slepo, pri spisu pa si dobil tri teme in sam si izbiraš neko temo. K sreči sem imel na voljo športno tematiko, vem pa, da sem uporabljal tudi tujke, da je bilo lažje.

Kdaj ste odigrali prvo uradno tekmo za slovensko reprezentanco?
Vem, da sem bil na pripravah še brez potnega lista, prvo tekmo pa mislim, da sem odigral na Sardiniji z Italijo, ko smo izgubili kvalifikacijsko tekmo za evropsko prvenstvo. To je bilo jeseni 1995.

V Rogaški ste spoznali tudi ženo Danielo, kajne?
Drži. Spremljala me je vso kariero in imava dva otroka, stara 13 in 5 let.

Prihajate z juga nekdanje skupne države. Kako so vas sprejeli v Sloveniji?
Mislim, da sem precej dobro, čeprav nisem znal slovensko. Odvisno je tudi od tebe, ali si po srcu dober ali ne, si odprt za nova poznanstva in podobno. Jezikovne ovire ni bilo. Vsi so znali srbohrvaščino in so me razumeli. Če bi zdaj tujec prišel z juga v Slovenijo, bi imel težave, saj mladi ne znajo jezika.

Vam je kdaj kdo rekel čefur?
Namenoma in iz hudobije ne, gotovo pa kdaj v hecu. Sicer pa se na Štajerskem ta izraz niti ne uporablja, bolj v Ljubljani.

Ste kdaj razmišljali, da bi se vrnili v BiH?
Ne. Ne bi se rad selil. Živim v stanovanju na Kolodvorski v Ljubljani in tu se dobro počutim.

Greste pogosto v Čapljino?
Grem med počitnicami. Mati je še živa, obiščem tudi leto mlajšega brata, ki se je bojeval v vojni. Če nihče iz naše družine ne bi prijel za orožje, bi nas imeli za dezerterje.

Kako se preživljate? Kaj počnete?
Trenutno nič pametnega. Rad bi deloval v športu. Z Goranom Jagodnikom imava menedžersko agencijo, a od tega še ne moreva živeti.

K sreči ste v karieri kar nekaj zaslužili. Kje ste imeli najboljšo pogodbo?
V Turčiji, a ni šlo za kakšne milijone.

100 tisoč evrov letno pa verjetno že?
Tam nekje, da.

Smo Slovenci odprta družba?
Hm. V svojem bloku ne poznam vseh sosedov. To se v BiH-u ne bi moglo zgoditi, tam se vsi stanovalci poznajo, hodijo drug k drugemu na kavico. Tudi v prvem stanovanju, kjer sem živel 12 let, nisem poznal polovice sosedov. Malce ste res zaprti, je pa Slovenija vsekakor varna in mirna država, najboljša za družinsko življenje.

Ste že stali na smučeh?
Nikoli. Vse otroštvo sem živel 20 km od morja, sneg sem videl le na vlaku, ki je prišel iz Sarajeva.

Je še kaj takšnega, kar Slovenci znajo, vi pa ne?
Vsi Slovenci igrate tarok, a se ga še nisem naučil.

In predvidevam, da gostom ne ponudite copat, ko pridejo na obisk.
Res je. Tudi mi jih nikoli ne uporabljamo. So v omari, a jih ne uporabljamo.

Število prisilno izseljenih je v letu 2014 prvič po drugi svetovni vojni preseglo 50 milijonov, zdi pa se, da številne države in regije ne vedo, kako se spopadati s tem in hkrati pomagati ljudem, ki iščejo boljši jutri.

Podatki so resnično skrb vzbujajoči. 86 odstotkov vseh beguncev je v državah v razvoju. V državah Evropske unije je bilo leta 2014 vloženih 216.300 prošenj za mednarodno zaščito, največ v Nemčiji, Franciji, Švedski, Italiji in Veliki Britaniji. Konec leta 2013 je bilo prisilno razseljenih 51,2 milijona ljudi, kar je šest milijonov več kot v letu 2012. Povečanje je predvsem posledica vojne v Siriji, zaradi katere se je do koncu lanskega leta iz države izselilo 2,5 milijona ljudi in tako postalo beguncev, kar 6,5 milijona ljudi pa živi razseljenih znotraj Sirije. Samo v prvih treh mesecih letos se je na tvegano pot čez morje podalo kar 25.000 pripadnikov ljudstva Rohingja in prebivalcev Bangladeša. Ti podatki Amnesty Internationala in Visokega urada Združenih narodov za begunce so zgovorni.

Številke, tabele in grafi prikrivajo osebne zgodbe vsakega begunca, ki ne vedoč, kaj ga čaka v neznani novi državi, zberejo vse življenjske prihranke in se podajo na tvegano pot, opozarjajo pa na eno najbolj perečih težav, s katero se ta hip spoprijema mednarodna skupnost.