Kmečki upori so stalnica učbenikov, navdih umetnikom, odmevajo v popularni kulturi. Prispodoba kmeta z vilami in bežečega grofa se najde v vsakdanjih modrovanjih o politiki. Ob obletnicah dveh pomembnejših uporov jih osvetljujemo iz več zornih kotov.

Upori kmetov – podložnikov so se na današnjem slovenskem ozemlju pojavljali od konca petnajstega do sredine osemnajstega stoletja. Šlo je tako za lokalno zamejene kot tudi širše in bolje organizirane upore. Podložniki so se upirali povečevanju bremen, onemogočanju sodelovanja v denarnih tokovih in trgovini, včasih nerazumni krutosti ali pomanjkanju zaščite pred vpadi Turkov in drugih vojn. Ni šlo za hipne dogodke, kmetje so poznali obveznosti in se znali tudi pritožiti.

Glavno gonilo uporov je bila namreč želja po pravičnosti – po pravičnih, poznanih bremenih, po zasluženi zaščiti, ki jo za opravljeno tlako želijo od svojega zemljiškega gospoda. Te zahteve so se sestavile v preprosto geslo: Za staro pravdo!

In prav te besede in poziv, naj se kmetje v boju zanje združijo (le vkup, le vkup, uboga gmajna!), so postale prve tiskane besede v slovenskem jeziku. Natisnjene so bile na letaku, ki sicer v nemščini govori o odločilni bitki pri Celju upora leta 1515.

Letos je obletnica dveh večjih uporov, ki sta se zasidrala v zavest generacij ljudi: 450 let hrvaško-slovenskega upora, ki je poznejšim rodovom dal kmečkega junaka Gubca, okoli katerega se je spletlo veliko mitov in legend, in 310 let od zadnjega večjega upora na današnjem slovenskem ozemlju – tolminskega upora, ki je poseben tudi v tem, da se kmetje uprejo ne le neposrednemu fevdalcu, ampak tudi cesarju.

Čeprav so bili vsi kmečki upori v vseh teh stoletjih, ki jih obravnavamo v tokratnem MMCpodrobno, neuspešni, so zemljiškim gospodom predstavljali grožnjo, ki je vedno visela v zraku, kmetom pa opomin, da imajo pri zahtevi po pravičnosti še nedokončane boje.

Viri o dogajanju so pogosto skopi in so jih pisali tisti, ki so to znali, kar pomeni, da so bili pripadniki slojev, ki s kmeti praviloma niso simpatizirali. A zgodbe in legende so krožile med ljudmi in navdihovale tako umetnost kot literarna dela in sodobnejšo kulturo.

O vsem tem lahko preberete v nizu prispevkov, zbranih v tokratnem MMCpodrobno.

Čas, ko na slovenskih tleh kmetje množično začnejo rožljati z vilami, je čas na prelomu iz srednjega v novi vek. Velike gospodarske in socialne spremembe so bile pred vrati. Stara fevdalna elita izgublja moč, v izjemnem porastu je meščanstvo, trgovina in gospodarska proizvodnja s tehnološkim napredkom in manufakturami eksplodirata. Kapitalizem koraka na velika vrata, fevdalizem pa se počasi poslavlja.

Fevdalci so posledično na kmeta vedno bolj pritiskali in si izmišljevali nove in nove davščine, povečevali tlako, kar so pri nas še dodatno zaostrovali stroški za obrambo pred Turki, ki so v tistem času redno vpadali in pustošili po deželi. Zgodnji novi vek (16.–18. stoletje) pa je kmetu zaradi gospodarskega razvoja in napredka prinašal tudi številne ugodnosti, kot je bila priložnost za zaslužek s trgovino.

Poleg vse večjega pritiska davščin so tako velikokrat glavno iskro za upor sprožili prav poskusi fevdalcev, da bi kmetom onemogočili ali omejevali trgovanje. Ko se kmetje puntajo za 'staro pravdo', si želijo nižjih oz. starih davkov in obveznosti iz fevdalnega sistema, pri čemer se novosti in sprememb kapitalizma, ki so jim v korist, ne branijo.

"Z izrazom stara pravda merijo na staro pravično ureditev. Plačevali bi stare dajatve, imeli vse pravice, ki so jim pripadale nekoč, ohranili dostop do srenjske zemlje (skupna zemlja, ki so jo uporabljali podložniki, gozd, pašniki, op. n.). Gre za geslo, ki je bilo za takratne ljudi neverjetno nabito s pomeni! Zelo na kratko in jedrnato povedano bistvo," je v intervjuju za MMC povedal profesor Aleksander Panjek s Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem, ki je specialist za zgodovino podeželja v zgodnjem novem veku, ko se kmečke množice nenehno puntajo.

Vabljeni k branju intervjuja.

Kmečki upori na Slovenskem so se ob koncu srednjega veka vrstili drug za drugim. Če štejemo tudi vse manjše lokalno omejene punte, jih je bilo več kot 100, a fevdalizem je kmeta 'tlačil' že stoletja prej. So upori znak, da je konec blizu, da je stari fevdalni red v krizi in umira?
Težava je, da bolj ko gremo nazaj v preteklost, manj zgodovinskih virov imamo na razpolago. Zagotovo imamo v zgodnjem novem veku konec 15., v 16. stoletju pri nas na Slovenskem in tudi drugod po Evropi kmečke upore, manj pa vemo, kaj se je dogajalo prej. Ne moremo izključiti možnosti, da se niso upirali že prej, ne vemo, kako zadovoljni so bili kmetje v prejšnjih stoletjih. Dopustil bi možnost, da je naša perspektiva pod vplivom razpoložljivosti podatkov. Je pa dejstvo, da se ob prelomu iz 15. v 16. stoletje in naprej v 17. in 18. stoletju v Evropi dogajajo spremembe, ki so povezane s spreminjanjem ekonomskih razmer, pa tudi s postopnim oblikovanjem tega, čemur danes pravimo moderna država. Če se omejimo na kmečke upore in gibanja na Slovenskem in širše, menim, da jih ne gre razumeti izključno kot upor ponižanih in razžaljenih brezpravnih množic proti osebam in fevdalnim slojem, ki so jih vedno bolj tlačili. To je preveč poenostavljen pogled! Ta dimenzija sicer je prisotna, a daleč od tega, da bi šlo zgolj za odziv na slabšanje razmer. Že naši starejši slovenski zgodovinarji so nas opozorili, da so kmečki upori na Slovenskem med drugim močno povezani tudi s priložnostmi, ki so jih kmetje imeli glede trgovine. Protestirali so proti omejitvam trgovanja, kmečko prebivalstvo je znalo izkoristiti razvojne priložnosti, če jih je obdobje gospodarske konjukture ponujalo. Na prehodu iz 15. v 16. stoletje je bila pri nas kriza posledica turških vpadov. V 15. stoletju se število prebivalstva zaradi vpadov močno zmanjša in potem so bila potrebna tudi tri, štiri desetletja, da sta se demografska slika in kmetijska proizvodnja pobrali.

Je zaradi depopulacije fevdalec bolj in bolj 'stiskal' vedno manjše število kmetov?
Ne, tega si, ko je bilo prebivalstva premalo, ni mogel privoščiti, ker je bilo na voljo veliko proste zemlje in ušli bi mu drugam. Nasprotno, z zmanjšanjem dajatev jih je moral motivirati, da so sploh ostali na njegovi zemlji. Stanje se popravi v 16. stoletju, ki je pri nas izrazito stoletje gospodarske rasti in dinamike, število prebivalstva se povečuje, ustanavljajo se nove kmetije, tudi kmečki obrati z malo oz. skoraj nič zemlje, ki jim pravimo kajže. Ti ljudje si kruh služijo z delom na tuji zemlji ali pa z neagrarnimi dejavnostmi. To je izjemno dinamično obdobje, po zadnjih izračunih, ki smo jih naredili za del primorskega prostora za Kras in Vipavsko, se je v 100 letih 16. stoletja število družin potrojilo! Res pa je, da imajo v tem času fevdalci težave z inflacijo, denar izgublja vrednost, kmečki pridelki so vse dražji, in če je fevdalec prejemal dajatve v denarju, so se te iz leta v leto bolj razvrednotile. Zemljiški gospodje so morali začeti razmišljati, kako bi povečali svoje prihodke, za kmete pa je bila to priložnost, saj so za svoje pridelke dobili vedno več denarja.

Zakaj se pojavi inflacija?
Inflacija 16. stoletja je vseevropski pojav in je delno posledica velikega priliva zlata in srebra iz Amerike, po drugi strani pa gre za endogen evropski pojav, ki se je začel že prej. Močno je naraščalo prebivalstvo, začel se je gospodarski razvoj, razbohotila sta se promet, trgovina, povečalo se je kroženje denarja itd.

Inflacija tudi danes pretresa gospodarstvo, odločevalcem povzroča sive lase, med ljudmi pa veliko nezadovoljstva zaradi rastočih cen ...
Inflacija nastane, ko imamo gospodarsko rast, je lahko tudi nekaj povsem pozitivnega, dokler ni prevelika. Je pa dejstvo, da inflacija pomeni zviševanje življenjskih stroškov. Če si na strani tistih, ki imajo korist pri zviševanju cen, če si ponudnik, imaš lahko od tega korist. Če pa nisi na strani ponudnikov in tvoj dohodek, plača oz. mezda ne sledi rasti cen, kar je pravilo v zgodovini, potem si na slabšem. A celotnega podeželja, vseh kmetov, ne moremo stlačiti v isti žakelj brezpravnih, prikrajšanih, ki živijo vedno slabše! Ne bo držalo. Na podeželju so različni sloji prebivalstva, tudi premožni kmetje. Slaba letina lahko doleti vsakega, a velikim gruntarjem, če poenostaviva, ni nič manjkalo, poleg tega so imeli dovolj kapitala, da so lahko zagnali še kakšno alternativno dejavnost, odprli gostilno, se ukvarjali s trgovino itd. Kajžarji, ki zemlje skoraj niso imeli, pa so se prav tako pretežno ukvarjali z neagrarnimi dejavnostmi, npr. s tovorništvom. Trgovina je v tem času nudila vedno več priložnosti, dejansko imamo primere, ko so se ljudje iz teh slojev ekonomsko močno dvignili. Ideja, da so se kmetje preživljali izključno ali pretežno s kmetijstvom, je napačna. Slika je veliko bolj kompleksna in posledično zanimivejša.

Kje se po vašem mnenju skriva glavni razlog, da so prav v tem času kmetje, v navednicah, ponoreli?
Upal bi si trditi, da kmetje v resnici nikoli niso ponoreli. Izrazili so svoja pričakovanja, zagovarjali svoje interese. Pri kmečkih uporih je vedno prisoten gmotni moment, materialni vzroki, ki so vezani na različne dajatve, na obseg tlake, na omejevanje prometa, trgovine. Če je upor lokalen, pa so vzroki lahko izključno pri zemljiškem gospodu, posamezniku.

Ki zganja preveliko tiranijo ...
Recimo, je preveč nepopustljiv, a to je samo iskra, na podlagi katere se uprejo. Kadar je upor množičen, pa se v njem strnejo lokalne težave s širšimi težavami kmetov, ki se jih še kako dobro zavedajo. V tem obdobju imamo povečevanje pritiska zaradi potrebe po obrambi pred turškimi vpadi, kar povečuje potrebo po finančnih sredstvih oblasti, kar navsezadnje vedno kapilarno pride do vsakega kmečkega gospodarja posebej v obliki višjih davščin.

Je bila na delu tudi socialna revolucija? Ali tega kritičnega dojemanja družbe v fevdalnem redu preprosto ni bilo in so se borili zgolj za boljši gmotni položaj, kot ste omenili?
Med zgodovinarji o tem poteka velika debata. Tradicionalne oz. uveljavljene interpretacije zgodovinopisja nas učijo o tem, da kmečko prebivalstvo s svojimi upori ni sledilo cilju, da bi sprevrgli družbeni in politični red. V tem primeru bi šlo za revolucijo, in ne zgolj upor. Kmetje ostajajo znotraj okvirov uporništva in ne postavljajo pod vprašaj legitimnosti oblasti ali vladarja. Pri uporih na Slovenskem se lepo vidi, da iščejo neposredni stik z vladarjem, gre za prehodno fazo, v kateri odstranijo v svojih očeh nelegitimne posrednike med seboj in vladarjem. Z njim želijo komunicirati neposredno.

Kličejo vladarja, naj odpravi krivice zemljiških gospodov.
Tako, vladar kot zaščitnik uboge gmajne. To je tista tradicionalna interpretacija, ki dejansko še vedno v dobri meri drži. Kar pa ne pomeni, da si takratno kmečko prebivalstvo ne bi znalo zamisliti drugačne politično-institucionalne ureditve, ki bi jim bolj ustrezala. Za ta vidik obstaja bistveno manj zgodovinskih virov, ker je eksplicitnih virov o mentaliteti, pogledu na svet, načrtih, ki bi jih napisali sami uporniki in bi se ohranili do danes, izredno malo.

Dnevnika uporniškega voditelja Matije Gubca žal nimamo.
Ne. Večino virov, ki so ohranjeni, so napisali nasprotniki kmečkih uporov iz vrst plemstva in duhovščine. Pogosto gre za tendenciozne, močno pristranske poglede na ravnanja uporniških kmetov, marsikdo je punte naravnost demoniziral. Znan je primer Luthra (Martin Luther, začetnik reformacije, je nasprotoval uporniškim kmetom, op. n.), pri tolminskem puntu (1713) v virih zasledimo zgražanje, ker je eden od voditeljev upora dejal, da je cesar samo njihov služabnik. Postavi se sicer vprašanje, kako pravilno razumeti takšno izjavo. Na splošno bi rekel, da se da sklepati, da je bilo kmečko prebivalstvo povsem sposobno si zamisliti drugačno družbenopolitično ureditev od obstoječe.

V virih plemstva in duhovščine so kmečki upori pogosto prikazani negativno, celo demonizirani, kot ste omenili. V ljudsko izročilo pa se je na drugi strani vtisnila romantizirana podoba, vodja velikega slovensko-hrvaškega punta Matija Gubec je postal ljudski junak tako pri nas kot na Hrvaškem. Precej črno-bela slika, je resnica nekje vmes?
Vprašanje je, kaj mislimo s tem, ko rečemo ljudsko izročilo. Zdaj smo v 21. stoletju in smo močno pod vplivom našega zgodovinopisja, pa tudi politične rabe kmečkih gibanj in uporov v preteklosti, npr. v narodnoosvobodilnem boju (NOB). Vsi smo del tega ljudskega izročila, s seboj nosimo to romantizirano, mitizirano prtljago. Navsezadnje so bili kmečki punti uporabljeni tudi v naradnobuditeljske, narodotvorne namene (taborsko gibanje v podporo ideji Zedinjene Slovenije iz leta 1848, op. n.). Povsem mogoče je, da so že sami kmetje mitizirali svojo lastno uporniško tradicijo in so romantizirali ravnanja svojih prednikov. V kmečkih uporih v resnici ni prav veliko romantike, tu so vprašanja materialnih interesov, razumevanja lastnih pravic in pravičnosti, dostojanstva, pogleda na svet. Kmetje so prek ustnega izročila za več stoletij nazaj točno vedeli, kakšne so njihove pravice in v čem se kršijo z novostmi, ki jih poskušajo uvajati. Gre za racionalne ljudi, ki niso nujno razmišljali na enak način kot mi danes, živeli so v predrazsvetljenski družbi in kulturi, imeli so svojo logiko in točno so vedeli, kaj želijo in kakšne so njihove pravice. Ko predavam študentom, uporabim prispodobo, metaforo, ki sicer ni zelo natančna, da so nam kmetje, ki so na Slovenskem živeli pred 200, 300 leti, po eni strani precej podobni, po drugi strani pa so hkrati zelo drugačni, kot nekakšni 'indijanci', saj so bile njihove vrednote v smislu, kaj je prav in kaj ni, kaj je sprejemljivo v družbi in kaj ne, zelo drugačne od današnjih. To pa ne pomeni, da so bili iracionalni.

So fevdalni gospodje razumeli, zakaj upori, ali so iskali krivca povsod drugod, le pri sebi ne?
Dobro so vedeli, za kaj gre. Odnos med plemstvom in kmeti je bil veliko kompleksnejši od popreproščene razlage, da gre za dva družbena sloja, ki sta si povsem antagonistična. V virih imamo primere vertikalnih povezav, primere sklepanja zavezništev in sodelovanja med plemiči in kmeti, tudi v času upora! Furio Bianco (italijanski zgodovinar, op. n.) iz sosednje Furlanije je v knjigi Krvavi pust 1511 na primeru velikega kmečkega punta, tako rekoč vseljudske vstaje v Furaniji, lepo pokazal, da je pri uporu šlo tudi za trk med dvema plemiškima frakcijama v Furlaniji, pri čemer se je ena od frakcij s kmečkimi množicami povezala vertikalno navzdol, klientelistično. Kmetje so zato krenili v upor proti drugi polovici furlanskega plemstva. Pri tolminskem puntu dobrih 200 let pozneje, leta 1713, se iz dokumentov da razbrati, da so imeli sklenjen tihi oz. nenapisani dogovor o nenapadanju. Plemiška oblast v goriški grofiji ni izterjevala določenih davkov od Tolmincev, ti pa so v zameno naprej normalno trgovali in svojo robo prinašali v Gorico. V trenutku, ko se je ta dogovor prekršil, ko so davščine začeli izterjevati, so Tolminci šli v upor. Plemiči so dobro poznali kmečko mentaliteto in od kod izvirajo njihove materialne zahteve. Avstrijski zgodovinar Helfried Valentinitsch meni, da se v notranjeavstrijskih deželah, zlasti alpskem prostoru, sem notri sodi celotno današnje slovensko ozemlje, večje zaostrovanje fevdalnih zahtev do kmeta deloma ni moglo zgoditi, ker so tu neugodne okoljske razmere, neugodni pogoji za kmetovanje, velikih ravnic ni. Deloma pa zaostrovati niso mogli tudi zato, ker je bila na tem območju prisotna sistematična trmasta upornost kmetov. Valentinitsch meni, da so se zemljiški gospodje samoomejevali pri zahtevah do kmetov vedoč, da je na našem območju puntarska težnja. Da kmetje tu nenehno živahno izražajo svoje nestrinjanje po pravnih poteh, ki so jim na voljo, ko to ne zaleže, pa tudi z vilami v roki. Plemiči so se zelo dobro zavedali vzrokov za upore, kakšen je bil bolj takten v odnosu do podložnikov, nekateri manj, so si pa vsekakor prizadevali slediti svojim interesom. Tudi če razumeš svojega sogovornika na drugi strani, ni rečeno, da se boš z njim strinjal ali mu popustil.

Bi lahko za katerega od kmečkih uporov rekli, da je bil uspešen?
Bili so neuspešni v smislu, da kmetje niso dosegali konkretnih ciljev, ki so si jih vsakič znova zastavljali. Ne gre pa izključiti možnosti, da so upori na našem območju vplivali na srednjeročen in dolgoročen razvoj okoliščin in preprečili še večji pritisk zemljiških gospodov na prebivalstvo. Stalno je vrelo! Tveganje, da si bo fevdalec nakopal nov upor v gospostvu, je stalno viselo v zraku.

Zimzelen za klobuk, za staro pravdo zdaj bo drajna, gredo verzi v ljudski pesmi. Kaj je za uporne kmete predstavljala ta stara pravda?
Stara pravda je zanimiv pojem! Izraz pravda je večpomenski, gre za eno vrsto starejših zemljiških dajatev fevdalcu, to so bile pravdne dajatve. Ta izraz so uporabljali tudi za sodne obravnave, pravdni postopek in za sama sodišča. Županska pravda je npr. sodišče, ki ga sestavljajo župani. Pravda pa pomeni tudi pravico oz. pravičnost. Izraz stara pravda zajema vse te pomene, z njim merijo na staro pravično ureditev. Plačevali bi stare dajatve, imeli vse pravice, ki so jim pripadale nekoč, ohranili dostop do srenjske zemlje (skupna zemlja, ki so jo uporabljali podložniki, gozd, pašniki, op. n.). Gre za geslo, ki je bilo za takratne ljudi neverjetno nabito s pomeni! Zelo na kratko in jedrnato povedano bistvo.

Zakaj so se kmečki punti tako globoko zapisali v narodni spomin in šolske učbenike zgodovine?
Gre za to, da so v 19. stoletju znotraj procesa oblikovanja modernega slovenskega naroda podeželje oz. kmečki sloj prebivalstva identificirali kot pristno slovenski. Druge sloje prebivalstva so iz tega polnokrvnega slovenstva preprosto izločili. To se je dogajalo povsod po Evropi, v obdobju romantike imamo identifikacijo pristnih pripadnikov naroda v kmečkem prebivalstvu, pri nas pa je bil ta proces še izrazitejši, ker smo imeli etnično in jezikovno mešana mesta. Identifikacija slovenstva se je tako močno navezala na podeželje. Tudi narodnoosvobodilni boj (NOB) v 2. sv. vojni se je naslonil na uporniške tradicije slovenskega kmeta. Gre za interpretacije kmečkega uporništva kot uporne tradicije slovenskega naroda proti tujcem. Svojo vlogo pa je odigral tudi katoliški oz. klerikalni politični tabor, ki je tradicionalno čisto slovenstvo s pravimi krščanskimi vrednotami videl na podeželju. Kaj so kmečki upori? Če identificiramo za nosilce slovenskega naroda kmete, potem so kmečki upori tisti redki primeri, ko kmečko prebivalstvo stopi na prizorišče zgodovine. Upirajo se, zagovarjajo svoje pravice! Ti dve stvari gresta lepo skupaj, kaj je lepšega kot to, če identificiraš svoj narod kot kmečki narod in ti kmetje so povrhu vsega uporniški ter so se sposobni upreti tujemu, v navednicah, oblastniku. V tej poenostavljeni črno-beli retoriki je to idealna kombinacija.

Kako drugačen je bil takrat koncept krivice in pravice?
Ko govorimo o pravičnosti, imamo vsaj dve sferi, ena je individualna, gre za polje osebnega, družinskega življenja, druga pa zadeva življenje na ravni širše skupnosti. Se pa obe močno prepletata, saj je pred stoletji življenje na vasi tako rekoč onemogočalo stvari, ki so se dogajale doma, zadržati zase. Govoriti o nekakšni veliki zasebnosti, intimi je težko, še več, vaška skupnost je z določenimi rituali vdirala v zasebnost svojih članov. Poznamo t. i. mačje godbe, ki so jih prirejali na račun prestopnikov vaške morale. Sporno je bilo lahko že to, da se je fant iz sosednje vasi pogovarjal z dekletom, hitro je lahko izbruhnilo nasilje. Vtikali so se tudi v poroke, če je skupnost menila, da ni prav, da se poročita. Ali je bil on prestar in ona premlada ali obratno itd. T. i. seksualna morala se je takrat začela že pri pogovoru na ulici, ni bilo treba v posteljo, da si bil podvržen moralnemu nadzoru. Pojem seksualnega je bil bistveno širši kot danes. Nadzor pa se tudi po tem, ko si bil enkrat poročen, ni končal. Družina naj bi delovala tako, da ima pomembnejšo vlogo in besedo mož, določeno je bilo tudi, katera dela opravlja on in katera ona. V praksi potem pogosto ni bilo tako. V alpskem hribovitem prostoru imamo zelo razširjene prakse sezonskih migracij, moški so se izseljevali iz hribovskih vasi za večji del leta, pogosto je bila odsotna tako rekoč celotna moška populacija. V teh primerih so ženske dobesedno držale tiste famozne tri vogale hiše, če ne kar vse štiri! Celotna gorska kmetija je bila na plečih ženske in otrok, včasih so za pomoč najemale dninarje. Tukaj ni govora, da bi moški imel prevladujočo vlogo, kako jo bo imel, če ga sploh ni bilo? V Karniji (pokrajina v italijanskih Alpah, op. n.) imamo dokazano ženske, ki si zapisujejo svoje prihodke in odhodke, so pismene že od 17. stoletja dalje. Podal bi še dva primera z našega Krasa, v prvem je pokojnik pred smrtjo bratu naročil, da mora z njegovo ženo ravnati tako, kot je sam ravnal. Ne sme ji dovoliti odhoda od hiše brez izrecnega dovoljenja, tako da je načeloma lahko bila zgolj doma ali na dvorišču. Drugi primer je prav tako iz ene od kraških vasi in popolnoma drugačen. Neki mož je pozno v noč veseljačil in ponj je prišla žena ter ga odvlekla domov, to je bila velikanska sramota pred vso vasjo! Pri tem ga je tudi brcnila, padel je in umrl. Takšne ženske so bile potem predmet kritike vaške skupnosti, ki ni marala takšnih ekscesov, ko bi ženska ukazovala. To sta dva primera popolnoma drugačnega odnosa med možem in ženo v družini, na podlagi tega lahko sklepamo, da so bili odnosi lahko zelo različni. Imamo težnjo k patriarhalni družbi, a ženske pri nas so bile daleč od tega, da bi bile vse po vrsti popolnoma podrejene možem. Tudi danes ne delujejo vse družine na enak način, takrat je bilo podobno.

Ob življenju širše skupnosti bi izpostavil zanimivo potezo družb v preteklosti glede srenjske zemlje, skupnega sveta, ki pripada vaški skupnosti in ki jo lahko kolektivno izkoriščajo vsi. Večinoma gre za pašnike in gozdove. Pri nas in tudi drugje v soseščini in drugod po Evropi je bilo zakoreninjeno trdovratno prepričanje v kmečki družbi, da je narava od vseh. Od vseh v sklopu vaške skupnosti seveda, sosednja vas že ni imela tukaj pravice! Na načelni ravni je vsaka skupnost bila upravičena do izkoriščanja določenega dela narave in nihče jim te pravice od zunaj ne sme odvzeti ali je omejevati. Gre za ideološko razumevanje, da je narava od Boga dana zato, da je v pomoč ljudem, še zlasti revnejšim med njimi. Tukaj se pojavi zanimiva vzporednica z današnjimi časi, v Sloveniji smo v ustavo zapisali pravico do pitne vode. Naravni viri, kot sta voda in gozd, so v tradicionalni kmečki mentaliteti lastnina vseh.

Omenili ste, da so nad prestopniki izvajali mačje godbe, kaj je bilo to?
Mačja godba je zanimiv ritual, katerega namen je glasna kritika, graja vedenja in ravnanja, ki ga skupnost razume kot moralno spornega. Gre za obred posmeha, v katerem se javno pred celotno skupnostjo zelo vulgarno, verbalno nasilno izrazijo zadeve, ki jih ljudje počnejo, pa jih ne bi smeli. Na javnem trgu npr. razrgnejo posameznikovo zasebno življenje, kar je že samo po sebi neprijetno, vse to pa spremlja hrup. Namen je bil prestopnika oz. prestopnico vrniti na pravo pot znotraj meja dopustnega. Običajno se je zahtevalo plačilo kazni za storjeni prekršek, in če plačaš, si priznal, da si grešil, hkrati si priznal tudi jurisdikcijo fantovščine. Oproščeno ti je in sprejet si nazaj v skupnost. Če kazni ne sprejmeš, pa nastane velika težava, ker nastopi konflikt med dvema častema. Čast fantovščine, ki ne more popustiti, ker bi potem priznala, da nima pristojnosti na tem področju, in čast tarče mačje godbe, ki ji je pod častjo tej 'mulariji' plačati kazen za prekršek. Če se zadeva ni razrešila v krajšem času s plačilom kazni, se je stopnjevalo v vedno hujše fizično nasilje, imamo primere, ko so ljudje umrli. Za javno in zasebno moralo na vasi je skrbela fantovščina, to so bili mladi neporočeni moški, ki so si prilaščali pravico odločanja o tem, kaj je prav in kaj ne. Ameriški antropolog je njihovo funkcijo opisal z besedami, da gre pravzaprav za seksualno policijo. Danes smo prepričani, da je mladina bolj svobodomiselna, revolucionarna oz. napredna, a imam vtis, da zna biti mladina tudi veliko bolj konservativna od odraslih. Navsezadnje, ker imajo veliko manj življenjskih izkušenj in so malo bolj togi. Ko fant iz sosednje vasi snubi dekle, fantovščina ne bo zadovoljna! Zahtevali bodo nekakšen dogovor, poplačilo. Ko so imeli mačje godbe proti porokam, so npr. zahtevali določene količine vina. Če dogovora ni bilo, sta sledila prepir in pretep. Treba se je bilo odkupiti, plačati globo.

Zelo spominja na šrango, ko vaški fantje zaprejo cesto in potem barantajo, koliko bo ženin plačal, da bo lahko odpeljal nevesto.
Da, to so ostanki teh starih običajev in ritualov. Našel sem primer mačje godbe v Štivanu pri Devinu v 17. stoletju, kjer je fantovščina postavila pogoj, da bodo nehali razgrajati na poroki, če bodo dobili 100 litrov vina. Primer sem pred leti predstavil na predavanju v Trstu, po dogodku pa je do mene prišel starejši gospod iz ene od vasi v tržaškem zaledju in povedal svojo zgodbo, kako se je po koncu 2. svetovne vojne zaljubil v dekle in jo hodil ob koncu tedna obiskovat v njeno vas na Krasu. Dvakrat je šlo skozi, ob tretjem obisku pa so ga ustavili in zaslišali vaški fantje. Povedali so mu, da so ugotovili, da obiskuje dekle v njihovi vasi in da ga bo to stalo 100 litrov vina. Kar 300 let pozneje je očitno ta količina vina še kar vztrajala kot dovoljšnja, da se oprostijo tovrstni prekrški.

Je plačal vino?
Je plačal, in ko sem ga vprašal, ali jo je potem tudi poročil, je odvrnil: 'Seveda! Saj sem Istran, ne bom plačeval za prazen nič.'

Kmečki uporniki so se pogosto sklicevali na enakost pred Bogom, v Svetem pismu ni nobenih zemljiških gospodov, v Kristusu smo vsi enaki, kako pomemben element je bila vera?
Duhovniki so bili včasih na strani upornikov, včasih pa so bili njihova tarča. Ne gre toliko za vprašanje posameznih cerkvenih mož v eni ali drugi vlogi, ključno je bilo res razumevanje krščanske vere, ki je v tistih časih tvorila pomemben del pogleda na svet čisto vsakega človeka pri nas. V 16. stoletju je zadeva kompleksnejša, ker imamo reformacijo in protireformacijo, a na koncu so se tudi Luther in reformatorji postavili na stran gospode in niso podprli kmetov. Krščanska vera zagotovo ima elemente, ki lahko služijo v oporo uporniškim motivom, po drugi strani pa predstavniki vere iz mesa in krvi, tako katoličani kot protestanti, niso podprli kmečke interpretacije Boga kot njihovega zaščitnika pri uporniških zahtevah. Luther je trdil, da je oblast dana od Boga, in zato se ne smeš in ne moreš upirati, pa tudi pokornost plemstvu je povsem v skladu z božjim redom. Obe strani sta uporabljali vero v oporo svojim stališčem.

Čas puntarstva se pri nas nekako konča z razsvetljenstvom in reformami Marije Terezije. Zakaj so upori utihnili, je po mnenju kmetov končno zavladala pravda?
Na Tolminskem en manjši upor konec 18. stoletja še imamo, tako da to takoj pod vprašaj postavi trditev v vprašanju. Dejstvo pa je, da množičnih uporniških gibanj, kot jih poznamo z začetka novega veka, res ni več. Tudi 18. stoletje je, kot prej 16., odpiralo nove priložnosti, v Trstu in na Reki se odpreta svobodni pristanišči, poveča se obseg prometa in trgovine, priložnosti za kmete ni manjkalo. Marija Terezija in potem Jožef II. uvajata reforme, ki olajšajo socialne razmere na podeželju in status kmetov. Počasi je svoje dodal tudi napredek v kmetijstvu, prehranskih kriz je vse manj in manj.

Končajva s sporočilom kmečkih uporov za današnji čas, kakšna je zgodovinska lekcija, pred čim svarijo?
Rekel bi, da nas kmečki upori še najbolj svarijo pred poenostavljanjem preteklosti, pred poenostavljanjem razumevanja kmečkega človeka v predmoderni dobi. Ni ravnal izključno pod pritiskom lakote, zatiranja, imel je svoj pogled na svet, etiko, ideje, svoje razumevanje pravičnosti. Ne smemo ga imeti za brezpravnega tlačana in pika, to je preveč popreproščen pogled na lastno zgodovino. Po drugi strani pa, če se ozrem proti sedanjosti, bi rekel, da nas svarijo pred neupoštevanjem pričakovanj ljudi, torej običajnih prebivalcev naše ali katere koli druge države. Pri kmečkih uporih ne gre za nenadne izbruhe jeze, praviloma kmečki upor izbruhne po tem, ko so kmetje več let zaporedoma neuspešno poskušali doseči uresničitev njihovih zahtev po pravni poti. Najprej gredo na sodišča, pritožba pade, poskusijo še enkrat, in ko vidijo, da po pravni poti njihova pričakovanja, ki so zanje seveda legitimna in pravična, ne bodo uresničena, gredo v upor. Lekcija je, da se je dobro ustaviti pri predhodni fazi in pravočasno prisluhniti pričakovanjem prebivalstva, preden se zgodi kaj hujšega.

Bremena, ki so jih nalagali fevdalci, so bila vedno hujša, pojavljaje so se nove dajatve, povečevalo se je število dni tlake, ob tem pa so kmete na tem območju bremenili tudi turški vpadi in obramba pred njimi.

Čeprav so bili vsi upori brez uspeha in zatrti z nasiljem ter niso v ničemer spremenili odnosa fevdalcev do kmetov niti niso spremenili kmetovega težkega položaja, pa ima kmečki upor, kot v zborniku Leukhup! zapiše zgodovinar Sašo Jerše, "izjemno mesto, tako v zgodovini notranjeavstrijskega prostora kakor tudi v slovenskem nacionalnem spominu. Notranjeavstrijskim fevdalcem je bil upor spomin, ki jim je vlival strah pred kmeti in jih utrjeval v njihovem preziru do kmetov. V spomin kmetov pa se je morda zapisal kot nedokončano dejanje, ki zavezuje k novim dejanjem enake vrste."

Prvo gibalo uporov je bila zahteva po pravičnosti

Jerše poudari tudi, da je bilo vselej prvo gibalo kmečkih uporov zahteva po pravičnosti. Več kot 90 odstotkov prebivalstva je bilo namreč kmetov in na njihovih ramenih sta slonela preživetje in blaginja celotne družbe, pa vendar so bili potisnjeni na družbeno dno, njihov položaj je bil v največji meri odvisen od zemljiškega gospoda.

Zemljiška gospostva so morala postajati denarno vse bolj dobičkonosna. A kot v zborniku Leukhup! ugotavlja zgodovinar Boris Hajdinjak, so se spremenila tudi "duhovna obzorja večinskega kmečkega prebivalstva. Če je za srednji vek veljalo, da so zaradi romanj tudi kmetje veliko potovali, je to še bolj veljalo za čas, ko so se kmetje zaradi potrebe po denarju začeli vključevati v trgovino. Čeprav so bili še vedno nepismeni, so gotovo bili v stiku z izobraženci, saj so bile možnosti za izobraževanje večje kot kadar koli prej."

V tem napetem ozračju se je pred 450 leti, torej leta 1573, zgodil slovensko-hrvaški kmečki upor, ki je v spominu, literarnih delih in ljudski domišljiji pustil globok pečat do današnjih dni. Eden izmed njegovih voditeljev Ambrož (ali pozneje napačno poimenovan kot Matija) Gubec je postal prototip malega človeka, ki se upre vladajočim nepravičnim silam. Njegov antipod je grof Ferenc/Franjo/Franc Tahy (Tahi), ki ponazarja vse slabo, kar lahko prinese oblast nad ljudmi in kapitalom.

Zgodb, interpretacij, uprizoritev tega upora, predvsem pa domnevnega konca s krutim maščevanjem nad upornimi kmeti v središču Zagreba je toliko, da je kar težko na kratko in predvsem z zgodovinskimi viri podprto orisati dogajanje tistega časa.

Napetosti so se zgostile na posestvih vplivnega plemiča Tahyja

V spodnjem orisu se opiram na ugotovitve zgodovinarja Vaska Simonitija v delu Slovenska zgodovina do razsvetljenstva, ki sta jo napisala skupaj s Petrom Štihom.

Sredstva za Vojno krajino, ki je bila vzpostavljena za obrambo pred turškimi vpadi in v okolici katere so za pomoč pri obrambi naseljevali vojaško izurjene Uskoke, so neprestano naraščala, račun pa je bil izstavljen podložnikom. Kmetom so dohodke zmanjševale tudi številne pristojbine za uporabo mostov, cest, prihod v mesto in podobno. Vse to je šlo v žep plemstva. Poleg zniževanja trgovinskih možnosti kmetov in večanja njihovih bremen so slabšale položaj podložnikov še razmere, ki so izvirale neposredno iz fevdalnih odnosov znotraj zemljiških gospostev.

Napetosti so se zgostile na posestvih vplivnega ogrskega plemiča Ferenca (na današnjem slovenskem ozemlju imenovanega Franca) Tahyja, poveljnika obrambnega območja proti Turkom med Dravo in Blatnim jezerom, ki je bil sicer v dobrih sorodstvenih zvezah s hrvaškim plemstvom. Njegova žena je bila Elena (Jelena) Zrinski, sestra slavnega hrvaškega plemiča in vojaka Nikole IV. Zrinskega, ki je v letu 1566 do svoje smrti branil utrdbo Szigetvár/Siget, ki jo je oblegala močna turška vojska pod vodstvom najuspešnejšega sultana Sulejmana Veličastnega.

Tudi sam Franc Tahy je izhajal iz pomembne družine – njegov oče Ivan Tahy je bil v letih 1524–1526 celo hrvaško-slavonsko-dalmatinski ban. Franc pa je bil pomemben vojaški poveljnik, saj je med drugim poveljeval obrambnim utrdbam v Vojni krajini. Potem ko je zaradi turške zasedbe izgubil večino rodbinskih posesti na območju Slavonije, je pridobil nove posesti na zahodnejših območjih. Med drugim je leta 1556 kupil grad Štatenberg na Spodnjem Štajerskem pri Makolah. Ta je bil zanj zelo pomemben, saj se je od leta 1559, ko je postal baron, imenoval prav po njem.

Bolj problematičen pa je bil njegov nakup polovice susedgradsko-stubiškega gospostva leta 1564. Temu so nasprotovali lastniki in dediči druge polovice tega gospostva in med njimi je potekala prava mala vojna. Oboji so brez pomisleka pri tem uporabljali svoje podložnike. Spopadi so zahtevali tako materialne kot človeške žrtve, vse pa je bremenilo podložne kmete.

Šest metrov dolg zapisnik pritožb podložnikov

Vse to je trajalo več let. Ob tem so Tahyjevi podložniki z različnih posestev pogosto opisovali še njegovo kruto in nasilno vedenje. Nekatera pričevanja, ki so jih podložniki pošiljali na Dunaj samemu vladarju, je v delu Štatenberg in kmečki upor opisal zgodovinar Jože Koropec. V prošnji vladarju, ki jo je poslal nekdanji štatenberški podložnik Matevž Pijanec, veliki kmet iz Makol, beremo, da Tahy "nas uboge kmečke ljudi tako stiska, zapira in siloma odvzema imetje, da sem moral oditi praznih rok. Z ženo in majhnimi otroki sem šel na kmetijo v vas Videž v konjiško gospostvo. Obrtnik Štefan Sivak iz Ljubečnega, kolar Miha Brumec, kovač Urban in Klavž Kopriva iz Makol so mu morali začeti opravljati razna dela kar zastonj."

A Tahy je imel kot pomemben vojskovodja z imenitnimi rodbinskimi zvezami pri habsburškem vladarju dobro zapisano ime. Kako visok je bil njegov položaj, priča tudi upodobitev pogrebnega sprevoda za umrlega cesarja Ferdinanda I. leta 1564. Med možmi, ki nosijo krsto cesarja, je namreč Boltežar Tahy, najstarejši sin izmed devetih (znanih) otrok Franca Tahyja in Elene Zrinski. "Verjetno bi krsto moral nositi Franc, pa je bil zadržan in ga je nadomeščal najstarejši sin. A to dokazuje, kakšen vpliv je imel na dvoru," dogodek postavi v kontekst zgodovinar Boris Hajdinjak.

Na številne pritožbe je Ferdinandov naslednik na prestolu Maksimilijan II. odgovoril na danes moderen način: ustanovil je posebno komisijo. Julija 1567 je vladarjeva komisija zasliševala 508 prič v preiskavi proti Tahyju in napisala več kot šest metrov dolg zapisnik. "Iz tega časa je tudi urbar za to območje, in ko je hrvaški zgodovinar Branimir Brgles primerjal imena, kdo je kot priča nastopil pred komisijo, in jih povezal s podatki v urbarju, je vidno, da se niso pritoževali najbolj ubogi podložniki. Pritoževali so se tisti, ki so že videli nekaj sveta in so imeli tudi nekaj pridobljenega imetja. To nam pokaže, da se ljudje na samem socialnem dnu ne zmorejo upirati, ampak lahko to storijo tisti, ki imajo tudi drugačne izkušnje sveta," poudari Hajdinjak.

Krutost in samovolja prebili prag kmečkega potrpljenja

A podložniki so ostali razočarani, saj se Tahyju kljub vsemu ni zgodilo nič. So se pa začenjali manjši upori kmetov na posameznih posestvih. "Tahy je zahteval s privoljenjem zagrebških cerkvenih oblasti zelo zvišano cerkveno desetino. Januarja 1568 je poklical svoje strelce in služabnike s Štatenberga in prav z njimi zatrl upor. Močna posadka na Štatenbergu dokazuje, da se je Tahy že takrat zavedal možnosti kmečkega upora," stopnjevanje napetosti opisuje zgodovinar Jože Koropec.

Odnosi med podložniki in družino Tahy so se skrajno zaostrili. Bogo Grafenauer, starosta slovenskega zgodovinopisja, ki se je prvi pri nas obsežno ukvarjal s temo kmečkih uporov, je o takratnem dogajanju zapisal: "Od podložnikov, za katere je izvedel, da so v mestu prodali živino, žito ali vino, si je izposojal denar. Če pa so se drznili zahtevati, da naj jim ga vrne, jim je raztrgal zadolžnico, jih dal zapreti ali kaznovati s šibami. (…) S silo je jemal kmetom živino in druge stvari – zlasti ob opravljanju vozne tlake, ko so jim žival večkrat uničili tudi iz same objestnosti. (…) Pravico do sodstva nad svojimi podložniki, ki jo je imel kakor vsi drugi graščaki, je uporabljal le kot sredstvo za izmozgavanje denarja od kmetov. Ali jim je nalagal globe ali pa so se morali odkupovati iz ječe, kamor jih je bil samovoljno zaprl. (…) Njegov sin Gabriel je dal na primer Lovrenca Koprivo iz Makol, potem ko ga je ranil s sabljo, za vrat privezanega nekaj časa vleči po tleh, ko pa se je rešil, je grozil vaščanom, da si bo v njihovi krvi še roke umival."

Tudi zgodovinar Vasko Simoniti navaja, da sta po izpovedih Ilija Gregorića, ena od vodij slovensko-hrvaškega upora, ki je izbruhnil leta 1573, prav Tahyjeva krutost in samovolja prebili prag kmečkega potrpljenja. Kmete je do skrajnosti poniževalo in prizadelo vodenje deklet na grad, kjer si jih je fevdalec gole ogledal, izbrane dal okopati in si potem z njimi tešil spolno strast.

Po večkratnih neuspešnih pritožbah in odposlanstvih pri cesarju Maksimilijanu II. so kmetje ustanovili kmečko zvezo, da bi pripravili širši upor. "Zgodovinski spomin je kmete spodbujal k vztrajnosti, hkrati pa tudi k skrbnejšim vojaškim pripravam, iz katerih je rasla samozavest, a tudi previsoki cilji, kot so izločitev vloge fevdalcev iz družbe, vzpostavitev cesarskega namestništva v Zagrebu, prevzem skrbi za mejo, mitninska in carinska prostost trgovskih poti za kmečko trgovino ter pobiranje vseh dajatev z lastnimi ljudmi," kmečke zahteve našteje Simoniti.

Iz lokalnih uporov je nastal hrvaško-slovenski upor

Tahyjevim zagorskim podložnikom konec aprila in maja 1572 ni uspelo zasesti gradu Susedgrad, so pa 21. junija 1572 zasedli grad Stubica. Že pred tem so v prvi tretjini junija 1572 Tahyjevi štajerski podložniki zasedli grad Štatenberg.

Iz lokalnega upora je konec januarja 1573 nastal mnogo večji hrvaško-slovenski upor. Zajel je Zagorje, segel na Hrvaškem še južno od Save, na slovenskem ozemlju pa se je navezoval na področje Spodnje Štajerske med rekama Savo in Sotlo ter se na Kranjskem razplamtel v ozkem pasu južno od reke Save. Povezalo se je okoli 12.000 upornikov, kot voditelji pa so se izpostavili Ambrož (Matija) Gubec, Ivan Pasanec, Ivan Magajič in Ilija Gregorić. Na pohod so krenili v treh smereh: Gubec je napredoval v hrvaškem Zagorju, Gregorić je puntarje vodil po Bizeljskem in Kozjanskem, tretja skupina se je na pohod podala južno od Save.

Vojaški oddelki kmetov, ki so se jim pridružili tudi nekateri tržani in meščani manjših mest, so v spopadih s plemiško vojsko in četami uskokov kmalu doživeli več porazov. Sprva so kmetje računali na pomoč uskokov, a so se ti pridružili plemstvu.

"V primerjavi s širokim kmečkim uporom na današnjem slovenskem ozemlju v letu 1515 se pri tem uporu zdi, da niso imeli v načrtu zasedbe gradov. Ker dejansko zasedli niso nobenega. Ko so na primer uporniki prišli do gradu Rajhenburg, so se zadovoljili, da so jim graščaki dali hrano, ker je ravno potekala poroka, in so nato odšli naprej. A odziv fevdalcev na pohod upornikov je bil nato zelo radikalen," pravi zgodovinar Boris Hajdinjak.

Pohod puntarjev tako ni trajal dolgo, upor je bil zadušen v dveh tednih. Po nekaterih interpretacijah so se plemiči silovito zoperstavili upornikom tudi zato, ker je bil v bližini ravno na obisku nadvojvoda Karel, vladar notranjeavstrijskih dežel in mlajši brat cesarja Maksimilijana II..

"Z božjo pomočjo razbiti, pobiti, obešeni, nataknjeni na kole, utopljeni"

Sklepna bitka je potekala med Stubiškimi Toplicami in Donjo Stubico, kjer se je upor začel in se s krvavim pokolom kmetov – na bojnem polju jih je obležalo več kot 3000 – tudi končal. Kmetje so bili, kot je poročal očividec iz plemiških vrst, "z božjo pomočjo razbiti, pobiti, obešeni, nataknjeni na kole, utopljeni".

Sredi februarja je v Zagrebu sledil še epilog. Javno sta bila usmrčena voditelja upora Ambrož Gubec in Ivan Pasanec. "Prvega so kot kmečkega kralja in cesarja kronali z razžarjenim živinskim nagobčnikom, ga ščipali z razbeljenimi kleščami in ga na koncu razčetverili. Drugemu pa je bilo s kronanjem prizaneseno," v delu Slovenska zgodovina do razsvetljenstva opiše Vasko Simoniti. Medtem ko najnovejše raziskave hrvaških zgodovinarjev kažejo, da obstaja dvom, ali se je sodba res izvedla na ta način. V virih tistega časa namreč jasne potrditve ni najti.

A kljub nesrečnemu koncu za upornike, ki se je sicer konstantno ponavljal v prav vseh kmečkih uporih tistega časa, je med ljudmi še generacije – vse do danes – živelo trdno prepričanje o junaštvu in predvsem upravičenosti zahtev podložnih kmetov. V Zgodovini narodov Jugoslaviji II lahko tako preberemo besede primasa Ogrske Antuna Vrančića, ki je takoj po koncu upora zapisal, da so kmetje povsem upravičeno zahtevali pravico: "… kajti pri nas dela gospoda z govedom bolj častno in bolje kakor s to vrsto podložnikov. Ko teh nesrečnežev ne morejo skoraj na nobenem kraju zavarovati pred turškim tiranstvom, jih oni na isti način izsesavajo in gonijo v sužnost kakor Turki sami ..."

Najprej je za današnjega bralca treba osvetliti povsem običajno dilemo: o katerem Štatenbergu govorimo. V 13. stoletju sta bila v razdalji manj kot 100 kilometrov dva gradova, poimenovana s podobnim imenom: Štatenberg in Štatenberk. Prvi je stal nad današnjimi Makolami na Spodnjem Štajerskem, drugi na hribu južno od Trebelnega na Dolenjskem. Tukaj se dilema še ne konča. Stari grad Štatenberg pri Makolah je na težje dostopnem hribu v vasi, ki se danes po njem imenuje Stari grad, in od njega je ostal le obris ostalin nekoč trdnega gradu. Je pa v bližini, na lažje dostopnem terenu v dolini, v 17. stoletju zrasel veliko udobnejši in še danes zelo obiskan baročni dvorec Štatenberg. A ta ni doživel razburkanega časa kmečkih uporov in turških vpadov.

Zgodovino prvotnega gradu Štatenberk je v delu Štatenberg in kmečki upor podrobno opisal Jože Koropec, zgodovinar in zaslužni profesor Pedagoške fakultete v Mariboru, ki se je s tem področjem raziskovalno zelo veliko ukvarjal. Tako lahko preberemo, da so morali v 12. stoletju nemški cesar, podravski krajišnik in krški škof nujno urediti obrambo – krško zemljo je na severu zavaroval Rogatec, svet Podravske krajine oziroma Štajerske pa Štatenberg. Ta grad je nato s prodajami prehajal v roke tudi sicer bogatih grofov in bil v njihovi lasti kot le eden izmed številnih gradov.

Več o tem, kakšna posestva so pripadala štatenberškemu gospostvu in kaj so imeli v lasti njegovi podložniki, nam povedo urbarji. Tako lahko ugotovimo, da je bilo na štatenberškem gospostvu veliko izrazito majhnih vinogradov. Uredili in uporabljali so jih podložniki, ki so morali zato oddajati v grad nekaj mošta.

Na začetku 16. stoletja je Štatenberg v last z nakupom pridobil Janez Turjaški. Popis kaže, da je tedaj v tem gospostvu živelo 417 podložniških družin. Skoraj vse podložne družine so se posvečale govedoreji. Izračunano poprečje govedi na družino je šest glav. Izračunano poprečje svinj je 4,8, drobnico, bolj koze kot ovce, pa je gojila šestina podložnih družin. Število vinogradov je med letoma 1490 in 1542 naraslo. Za grad je moko mlel zidan mlin v Makolah.

Leta 1556 je sin Janeza Turjaškega prodal gospostvo Štatenberg tridesetletnemu ogrskemu velikašu Francu Tahyju za 25.000 goldinarjev. Zaradi vojaških zaslug je imel Tahy močno zaslombo na habsburškem dvoru in se je povezal z najuglednejšimi velikaškimi rodbinami na Hrvaškem. Po svoji ženi Eleni Zrinjski je kot doto dobil bogato gospostvo Božjakovino vzhodno od Zagreba, njegov je bil tudi Otok v Medžimurju.

A Franc Tahy se je že takoj na začetku na Štatenbergu in v soseščini izkazal za krutega gospodarja. Že maja 1557 je prišlo v Gradec sporočilo, da vre med nemirnimi podložniki na Tahyjevem gospostvu, a je bil dolgo deležen vladarjeve zaščite. V skrajni sili so se štatenberški ljudje pritožili posebni komisiji, ki bi naj poravnala spore med njimi in Tahyji. Pritožilo se je kar 54 ljudi – precej s "trga" Makol – in zahtevalo približno 3000 goldinarjev odškodnine. Prošnje jim je napisal neznan pisar. Opisan je tudi dogodek, ki opisuje ravnanje enega izmed Tahyjevih sinov Gabriela, ki naj bi po krutosti očeta še prekašal: "Gabrijel je nekega dne kratko malo potegnil goli meč, sekal kmeta po licu in mu iztaknil oči, tako je postal Pavel Jurkovič iz Županje vasi slep, verjetno 1571 leta. Isti Gabrijel je z mečem pokončal nekega studeniškega podložnika. Na veliko noč 1571 je mučil Lovrenca Koprivo."

Te zgodbe so še stoletja pozneje krožile med ljudmi in navdihnile tudi pesnika Antona Aškerca. Ena izmed pesmi, v kateri se seveda zrcali umetniška svoboda interpretacije dogodkov, ima naslov ravno Lovrenc Kopriva:

Ko so se v ostalih Tahyjevih gospostvih kazali obrisi prvih resnih uporov podložnikov, so se opogumili tudi štatenberški. Ker je bil del štatenberškega gospostva vladarjev fevd, se je pri podložnikih razvnelo upanje, da bo vladar odvzel Štatenberg Tahyju, oni pa bodo postali neposredni vladarjevi podložniki. V juniju 1572 so se podložniki pod vodstvom Poljčančana Antona uprli in zasedli grad Štatenberg. Zgodovinar Koropec piše, da po virih sodeč za to ni bilo potrebnih nobenih bojev. "Vladar je takoj zatem poslal tja svojega vicedoma iz Celja z vojaki in kmetje so jim grad, ki so si ga prej dodobra ogledali, pri tem pa pustili skoraj vse na miru, izročili. Vicedom je sestavil inventurni popis, zaprl tri zakladnice in grad izročil v upravo Lovrencu Prokknu s posadko 10 mož. Z delom je pričela vladarjeva preiskovalna komisija," dogajanje v svojem delu opiše Koropec.

Ko se je torej med 27. in 28. januarjem 1573 začel slovensko-hrvaški kmečki upor, je bil Štatenberg že v rokah nadvojvode Karla, vladarja notranjeavstrijskih dežel in brata cesarja Maksimilijana II.. Ker bi se torej sami lahko priključili uporu le z napadom na vladarjev grad, se za to niso odločili.

Franc Tahy je umrl že nekaj mesecev po tem uporu. Njegovi dediči pa so si prizadevali Štatenberg dobiti nazaj. Koropec zapiše, da je dvorno sodišče 20. februarja 1575 takole razsodilo: "Ker je Franc Tahi nekrščansko ravnal s podložnimi kmeti, povzročil njihov upor in kršil deželne postave in ker je zamudil s prošnjo za podelitev fevdov, je zapravil štatenberško gospostvo." Tahyjevi sinovi so s podporo zaščitnikov dosegli pri vladarju, da je februarja 1576 odločil, da se jim gospostvo vrne, morajo pa poravnati zaostale davke in dolgove.

Postopki so trajali dolgo. Šele konec maja 1579 je prenehala vladarjeva uprava štatenberškega gospostva in zagospodovali so Gabriel, Štefan in mladoletni Janez Tahy. Niso se otresli starih navad. Izposojevali so si denar, ki so ga le neradi vračali. Zaradi finančnih težav so morali prodati Susedgrad in Stubico. Gabriel je od lastnih podložnikov zahteval vedno več tlake. Na dvoru je bil zaradi zaslug v bojih s Turki dobro zapisan, zato so mu spregledali davčne dolgove. Umrl je sorazmerno mlad, Štatenberg pa je obdržal v lasti njegov brat Štefan. Prvega aprila 1592 ga je prodal Karlu Teufenbachu, sam pa naslednje leto padel v boju s Turki pri Sisku. Tako se je končalo obdobje Tahyjev na Štatenbergu, ki pa so ljudem na tem območju še generacije dolgo ostajali v živem spominu.

Danes je od nekoč mogočnega gradu ostalo le nekaj kamenja:

Samostan, kjer v zadnjem času poteka intenzivna in kompleksna prenova, ima za sabo bogato zgodovino tako lepih kot slabših časov. Ustanovljen je bil v 13. stoletju na območju, zelo bogatem z vodo, ob vznožju Boča. Sprva, okrog leta 1230, je bil na tem mestu ustanovljen 'špital', torej ustanova za duhovne in telesne pomoči potrebnim, nato pa je bil spremenjen v ženski samostan in v povečanem kompleksu so se naselile dominikanke.

Studeniški samostan je bilo eno največjih zemljiških gospostev na ozemlju današnje Slovenije, pa tudi ena najbolje datiranih samostanskih ustanov, pove umetnostna zgodovinarka Simona Kostanjšek Brglez, ki vodi zahtevno obnovo nekdanjega samostanskega kompleksa. Plemiči so svoje hčere pošiljali v samostan z velikimi dotami, tako da se je s tem samostanska blagajna precej polnila, prav tako pa so se, zlasti z darovnicami, širile samostanske posesti. Na začetku 16. stoletja so nastali popisi, ki so po besedah strokovnjakinje dragoceni za ugotavljanje celotne samostanske posesti, števila podložnikov in dohodkov. Na samostanskih ozemljih je živelo 278 podložniških družin in še 14 podložniških družin v studeniškem trgu.

Svoje ambicije je imel tudi pomemben zemljiški gospod Tahy

V sredini 16. stoletja je samostan pritegnil tudi grofa Franca Tahyja, ki je imel v lasti grad in gospoščino Štatenberg v bližini. Z eno izmed svojih štirih še neporočenih hčera je skušal izpodriniti novo studeniško priorico in se tako polastiti zelo donosnega studeniškega samostanskega gospostva. Zgodovinar Jože Koropec zapiše, da je Tahy pri samem cesarju obrekoval priorico, hkrati pa mu obljubljal brezobrestno posojilo 5000 goldinarjev, če bi mu pomagal. A pri tem ni bil uspešen.

So pa samostan ob prerivanjih za nadzor pestili v tem obdobju tudi mnogi manjši kmečki punti. Zgodovinar Jože Mlinarič je v članku Kmečki nemiri in upori na posesti dominikanskega samostana v Studenicah v 16. in 17. stoletju zapisal, da so upori tukaj potekali od prvega vseslovenskega kmečkega upora leta 1515, preko drugega vseslovenskega upora leta 1635, ki je intenzivno zajel prav območje studeniške posesti, pa vse do sredine 17. stoletja.

Konec letošnjega maja so v Studenicah ob 450. obletnici slovensko-hrvaškega upora pripravili v organizaciji Zgodovinskega društva dr. Jožeta Koropca Slovenska Bistrica, podjetja Enertec in Turističnega društva samostan Studenice predavanji Simone Kostanjšek Brglez in Borisa Hajdinjaka o dogajanju v tem času v studeniškem samostanu ter na širšem območju Spodnje Štajerske.

Uporniki na samostanski posesti: pritožbe zaradi tlake in odnosa

Osnovna zahteva upornikov je bila univerzalna – da naj zemljiška gospoda od podložnika ne terja več, kot je bilo do tedaj v navadi. "O uporu leta 1515 vemo, so uporniki iz okolice Slovenskih Konjic, Zbelovega in drugih tamkajšnjih krajev napadli samostan in ga izropali, nune pa posilili," opiše Simona Kostanjšek Brglez. Takratna priorica je bila Uršula Lindeška, ki je z nekaj sestrami zbežala v Slovensko Bistrico, kjer so se nastanile v samostanski hiši. Med letoma 1515 in 1537 je bilo še več manjših uporov, ki pa so bili vsi hitro zadušeni. Med pritožbami so ob zahtevah po stari pravdi podložniki tožili še zaradi oviranja kmečke trgovine, draginje in žaljivega odnosa do podeželskega prebivalstva.

V času slovensko-hrvaškega kmečkega upora pred 450 leti je prišlo pred samostan okrog 600 puntarjev, za katere je samostanski oskrbnik ugotovil, da so hrvaškega rodu. Na vprašanje, kaj iščejo v samostanu, je vodja punta Ilija Gregorić odgovoril: Pravico! Zahtevali so tudi, da pred samostanska vrata prikotalijo sod vina in prinesejo kruh. Okoli 500 puntarjev je ostalo pred samostanom, približno 90 pa jih je vdrlo v notranjost in s seboj odneslo ogromno kositrne posode in srebrn pozlačen vrč. V tistem obdobju je bil samostan brez priorice, vodila ga je priorica iz graškega dominikanskega samostana.

Pritoževali so se tako priorica kot podložniki

Znova so dobili redno priorico leta 1576. To je bil Magdalena Rechtaler, ki je samostan vodila 11 let. Tudi v njenem času so na studeniških posestih pojavili kmečki nemiri. "Pri svetni oblasti so se pritoževali tako priorica kot tudi podložniki – ona se je pritožila zaradi upora in nepokorščine podložnikov, saj so odklanjali plačilo davkov in oddajo letnih dajatev, podložniki pa so se pritoževali, da se priorica ne ravna po pogodbi, ki je bila leta 1570 sklenjena med podložniki in samostanom. Vsebina te pogodbe sicer ni znana," pove Simona Kostanjšek Brglez.

Zaradi pritožb je avstrijska vlada, kot je znano že v drugih primerih, sklicala komisijo, da razreši spor med sprtima stranema. Komisarja sta prišla v Studenice in januarja 1580 zaslišala obe sprti strani. Gre za izjemno obsežen zapisnik, ki daje pogled v dolžnosti in bremena podložnikov, pa tudi dolžnosti samostana. Iz njega se da, kot je zapisal Jože Koropec, razbrati vzroke, pove predavateljica, ki so privedli do upornosti podložnikov. Veliko je govora o tlaki. Priorica se je na primer pritožila, da podložniki ne prihajajo pravočasno, tlako opravljajo malomarno in več pojedo, kot pa koristnega naredijo. Sporazumno je bila določena ura prihoda na tlako in odhoda glede na oddaljenost, tako da so morali tisti, ki so živeli bliže, ostati dlje. Določeno je bilo tudi, kakšno hrano in koliko hrane dobijo za določeno delo, v glavnem pa so dobili toplo jed, kruh in vino, količina katerega pa je bila odvisna tudi od pretekle letine. Kljub dogovorom so se podložniki začeli kmalu spet pritoževati, dokler leta 1584 niso podpisali pisne pogodbe, s katero so si zagotovili pravice in določili dolžnosti.

Leta 1634 so med studeniškimi podložniki znova nastali upori in priorica Uršula Patačić je o enem izmed njih poročala: "Studeniški podložniki so popolnoma pozabili na obljubo, da bodo pokorni, in so si začeli dopisovati s puntarji v zgornjem delu celjske četrti. Ko je tedanja priorica Katarina to izvedela, se je z nekaj rečmi, ki jih je dala naložiti na voz, želela rešiti. Ko pa je prišla do samostanske vasi Pretrež, oddaljene od samostana eno miljo, so prileteli podložniki s palicami, sekirami, gorjačami, udarjali po vozu, vpili in sramotilnimi besedami nagnali priorico nazaj proti samostanu. Kmalu je prišlo nekaj puntarjev iz spodnje celjske četrti v zgornjo četrt in kolovodje so jih pripeljali v Studenice. Nakar so napadli samostan. Samostanski ljudje so na bolniški postelji ležečo priorico prinesli v samostansko cerkev in jo položili na glavni oltar. Tudi druge nune so se zatekle v cerkev. Uporniki so nato oropali samostani, in česar niso mogli odnesti s seboj, so poškodovali. Priorica Katarina je zaradi doživetega pretresa po letu dni umrla."

Studeniški podložniki so se upirali tudi naslednici umrle Katarine – Uršuli Patačić – saj se je leta 1639 na skrivaj zbralo približno dvesto podložnikov, ki so se podali v samostan. Obkolili so priorico v njeni celici ter od nje zahtevali, naj se ravna po pogodbi, ki so jo sklenili s samostanom, a in tem ona ni vedela ničesar. Zaradi nemira se je pritožila na graško sodišče. Izkazalo se je, da so pobudniki uporov kmete prepričali, da naj bi ta pogodba vsebovala tudi oprostitev tlake. Priorica Patačić je pozneje spisala krajšo zgodovino kmečkih uporov na samostanski posesti in po njenem mnenju sta bila dva glavna razloga za upornost podložnikov, in sicer "prirojena nepokorščina do svoje naravne in duhovne zemljiške gosposke ter sklicevanje na domnevno pogodbo, sklenjeno že pred prvim puntom leta 1514. Po mnenju priorice to ni bila pogodba, ampak zapis, ki so ga spisali podložniki sami".

Po tem obdobju so se začele razmere počasi umirjati, razmahnila se je gradbena dejavnost in samostan je proti koncu 17. stoletja dosegel svoj največji obseg.

Ukinili so ga v okviru jožefinskih reform leta 1782, ko so ukinjali vse samostane, ki niso 'koristili državi', torej, ki niso bili namenjeni vzgoji ali bolniški negi. Kompleks je nato zamenjal več lastnikov, leta 1885 pa so ga kupile sestre magdalenke. Leta 1941 so ga zasegli Nemci in med vojno je bil del samostanskega kompleksa požgan. Po drugi svetovni vojni je bil samostan nacionaliziran ter delno spremenjen v stanovanjske enote. Kljub temu je počasi propadal. Po izpeljani denacionalizaciji so ga vrnili redu magdalenk, ki so ga dale v upravljanje mariborski nadškofiji. Ta se je pred 20 leti lotila obsežne prenove za potrebe doma za starostnike. Pred letom in pol je samostan odkupilo podjetje Enertec iz Maribora, ki ima zdaj z njim smele načrte. A najprej ga pod vodstvom umetnostne zgodovinarke Simone Kostanjšek Brglez temeljito in strokovno obnavljajo.

Val kuge je sporadično pustošil v Evropi. Na podeželju so bile prizadete kmetije, saj so ponekod pomrle celotne vasi. Izbruhi bolezni so tako dodatno povzročili gospodarsko škodo.

Kmečki upori, ki so v tem času nastajali na območju današnjega slovenskega ozemlja, so se od tistih iz stoletij prej razlikovali v tem, da se kmetje zdaj niso upirali le prevelikim zahtevam njihovih neposrednih zemljiških gospodov, ampak tudi državnim davkom. Zadnji veliki kmečki upor na današnjem slovenskem ozemlju – po Tolmincih, ki so ga vodili, je poimenovan kot tolminski upor – je vseboval to dvojnost.

Kot o vzrokih za tolminski kmečki punt pojasni zgodovinar Bogo Grafenauer v leta 1954 objavljeni razpravi v Časopisu za slovensko krajevno zgodovino, so bili do sredine 17. stoletja najpomembnejši del državnih dohodkov tako imenovani "izredni davki", to so davki, ki so jih vsako leto sproti za določen namen po predlogu cesarjevih odposlancev odobrili deželni stanovi. Stanovi, sestavljeni iz cerkvenih prelatov, posvetnega plemstva in nekaj meščanskih zastopnikov, so svojo privolitev v vladarjeve zahteve izkoriščali za uveljavljanje svoje volje v zunanji ali notranji politiki. Ko pa se je v stoletja v habsburški državi vse močneje začel uveljavljati absolutističen način vladanja, je vlada začela uvajati nove, posredne davke, o katerih ni bilo treba spraševati deželnih stanov.

Nove carine in mitnine, takse in "štemplji" ter zlasti davki od pijač in drugih potrebščin so dobivali proti koncu 17. stoletja vedno večji delež v okviru državnih dohodkov. Tako sta se postopno uveljavila še davka na meso in vino. Tako so polnili blagajno za špansko nasledstveno vojno.

Tolminci so se novemu davku upirali od njegove uvedbe, saj se je začel uvajati v času izjemno slabe letine zaradi preobilnega deževja, razsajala pa je tudi živinska kuga, ki je pobrala ogromno goveda in ljudi. Zaradi te kuge je sosednja Beneška republika večkrat prepovedala trgovanje s habsburškimi deželami in tako močno prizadela trgovske poti tudi kmečkega prebivalstva.

Tolminski kmetje so se organizirali že med letoma 1699 in 1703, ko so se zaradi tlake in novih dajatev uprli grofu in glavarju Jakobu Antonu Coroniniju. Tu je treba omeniti, da so morali kmetje plačevati tudi pristojbine za cerkvene obrede, ki so se prav tako višale. "Svoje težave so takrat skušali rešiti na miren način, s pritožbo zoper tolminskega grofa, z delegacijo pa so neuspešno iskali pravico tudi pri cesarju. Takrat je upor vodil Simon Golja, kmetje pa so se organizirali v kmečko zvezo, ki pa je po neuspeli pritožbi cesarju ostala v mirovanju," pojasni Damjana Fortunat Černilogar iz Tolminskega muzeja.

Izterjavo davkov je v tem času prevzel dotedanji goriški stavbni pisar Jakob Bandel. "Pri svojem opravku je bil zelo strog in koristolovski: v štirih letih je obogatel. Tudi njegovi uradniki so mu bili v tem podobni," zapiše Grafenauer. Da naj kmetje poravnajo davke, jih je nagovarjal tudi župnik Anton Bandel s Šentviške gore, ki je bil sicer Bandelov brat. Tudi on je od svojih vernikov zahteval še večje cerkvene dajatve. Jezni Tolminci so ga nagnali iz njegove župnije. Med kmeti, ki so bili že za nekaj let v zaostanku z novim davkom in je Bandel nanje vedno bolj pritiskal, naj ga plačajo, je začelo vedno huje vreti.

Puntarske priprave, ki so sprva prostorsko zajemale širšo okolico Mosta na Soči, so se konec marca leta 1713 razvile v velik upor. Povod za njegov izbruh je bilo ravnanje Jakoba Bandela, ki je dal v Gorici zapreti nekaj Tolmincev, poleg tega pa je zasegel njihov tovor. S pohodom v Gorico so kmetje zaprte osvobodili, razrušili več mitnic in razširili upor tudi v Goriška Brda. Konec aprila je upor izbruhnil v veliko večjem obsegu. Zgodovinar Vasko Simoniti v delu Slovenska zgodovina do razsvetljenstva našteje, da se je upornikom pridružilo 720 kmečkih sosesk, ki so na površini 2500 kvadratnih kilometrov zajemale porečje Soče, nekaj gospostev v Vipavski dolini in ves "proti morju se raztezajoči spodnji Kras".

Kako so bili kmetje organizirani?

"Kmetje so aktivirali kmečko zvezo, v katero so bili vključeni moški od 16. do 60. leta starosti," pove zgodovinarka in muzejska svetnica Damjana Fortunat Černilogar. Vodja upornikov je bil Jakob Velikonja s Čiginja, vojaški vodja pa Ivan Gradnik iz Ročinja, ki je bil tudi poklicni vojak, pripadnik Černide (deželnih brambovcev). Prav po tem Gradniku se je med 2. svetovno vojno poimenovala partizanska Gradnikova brigada.

V drugi fazi upora so kmečko zvezo poimenovali Naša dežela, takrat so na Krasu izvolili Franceta Križmana celo za svojega cesarja in Mihela Paliča za glavarja. "Vanjo so bili vključeni ugledni kmetje, župani, pa tudi nekateri duhovniki. Delovali so tajno in bili dokaj dobro organizirani," opiše sogovornica in poudari, da so načrtno izdajali napačne podatke. "Kot bi danes rekli lažne novice, da so zmedli nasprotnika. S svojimi sli pa so kmete dokaj hitro obveščali o pravih zbornih mestih."

Imeli so tudi zelo stroga pravila, za rop in dezerterje je bila npr. predpisana smrtna kazen. Pobirali so tudi puntarski davek.

Jakob Velikonja je sklical tudi veliko zborovanje 31. maja 1713, na katerem so puntarjem razlagali listine o tolminskih privilegijih. Tolminci so ves čas upora namreč po pojasnilih Damjane Fortunat Černilogar iskali listine, ki bi potrdile njihove davčne privilegije. Vodja je tudi zaprisegel puntarje k zvestobi in poslušnosti.

Najprej proti zahtevam Dunaja, nato tudi proti lokalnim gospodom

Med njihovimi glavnimi zahtevami so bile odprava novih davkov, odstranitev neusmiljenega davkarja Jakoba Bandela in izpustitev zaprtih tolminskih kmetov. "Upor je bil sprva usmerjen proti državni oblasti in cesarju, proti koncu pa je prešel tudi v boj zoper zemljiško gospodo. Kmetje so zahtevali prevode urbarjev in spoštovanje v njih zapisanih dajatev," ob tem poudari Damjana Fortunat Černilogar.

In kako se je upor razpletel? Zgodovinar Vasko Simoniti v Slovenski zgodovini do razsvetljenstva navede, da so na ponavljajoče se prošnje goriških in kranjskih stanov, naj osrednja oblast pošlje vojaško pomoč za zadušitev upora, na Goriško prišle čete iz Vojne krajine. To se je zgodilo tudi zaradi bojazni, da je ogrožen idrijski rudnik. Na začetku junija 1713 je na Goriško prodrlo 600 krajišnikov, ki so upor zadušili z očiščevalnim pohodom skozi Kras in s spopadom sredi meseca pri Solkanu.

"Ude so v svarilo vsem obesili ob vhodih v Gorico"

Epilog je sledil spomladi naslednjega leta v Gorici. In prav tragičen konec je zelo močno odmeval: na Travniku v Gorici so obglavili 11 vodij upora. "Dolgo niso bila znana vsa imena usmrčenih 21. aprila 1714, kar pa danes ni več tako," pove Damjana Fortunat Černilogar. V treh dneh so obglavili Ivana Miklavčiča (Gradnika) iz Ročinja, Gregorja Kobala z Mosta na Soči, Lovrenca Kragulja (Lovre Kragelj) z Modrejc, Martina Muniha iz Dolenjih Sel pri Volčah, Tonija Pavšlerja iz Idrskega, Mihaela Baloha iz Idrije pri Bači, Jakoba Velikonjo s Čiginja, Jakoba Grudna z Mosta na Soči, Matevža (Matija) Podgornika s Šentviške Gore, Valentina Lapanjo s Ponikev in Andreja Laharnarja s Šentviške Gore.

Njihova telesa so razčetverili in ude v svarilo vsem obesili ob vhodih v Gorico. Okoli 80 upornikov pa je v ječi trohnelo še dve leti.

Tolminski upor je bil zadnji veliki kmečki punt na slovenskem ozemlju. Nasprotja med kmečkimi podložniki in zemljiško gosposko, ki so se v preteklih treh stoletjih prerasla v številne odkrite upore tudi v 18. stoletju, niso izginila. Vendar sta sprti strani na slovenskem ozemlju nasprotja pogosteje reševali s pravdami.

Koliko je znanih zgodovinskih virov o tem času?

Rek, da zgodovino pišejo zmagovalci, pogosto drži prav pri iskanju zgodovinskih virov o posameznih družbenih pojavih določenega časa. Ker so bili v kmačkih puntih prav kmetje vedno poraženi, se postavlja vprašanje, koliko se je o tem času dejansko ohranilo do današnjih dni. "Ob pripravah na 300. obletnico velikega tolminskega punta smo si v Tolminskem muzeju zastavili cilj, da na enem mestu zberemo čim več tovrstnega gradiva. Danes v muzeju hranimo fotokopije gradiva iz graškega arhiva in mikrofilme arhivskega gradiva dunajskega državnega arhiva," pojasni muzejska svetnica Fortunat Černilogar.

Posebej izpostavi odkritje profesorja Janeza Dolenca, ki mu je v dveh dokumentih uspelo razvozlati prava imena vodij upora, usmrčenih 21. aprila 1714. Ta so bila dotlej neznana oziroma so se povzemala po zgodovinskem romanu Ivana Preglja Tolminci, kjer pa je avtor uporabil tudi nekaj umetniške svobode in imena zapisal po svoji lastni zamisli.

"Tolminski kmečki upor 1713, ki je sicer zajel sorazmerno obsežno ozemlje in trajal dva meseca, je med samim uporom po doslej znanih podatkih med kmeti zahteval 15 življenj, po njem pa še 11 usmrčenih voditeljev upora. V primerjavi z drugimi torej ni zahteval veliko smrtnih žrtev, kot npr. hrvaško-slovenski kmečki upor 1573, so pa bili vodje upora tudi tukaj kruto kaznovani," doda naša sogovornica.

Kako je Tolminski upor ostal v spominu lokalnega prebivalstva do današnjih dni?

Na Tolminskem še danes po besedah Damjane Fortunat Černilogar pogosto slišijo, "da se po naših žilah pretaka puntarska kri". Občina Tolmin ga je simbolno vtkala tudi v občinski grb, ki je bil izbran z javnim natečajem in izdelan po predlogi slikarja Janeza Trpina. Vključuje letnico 1713 in je na prvi pogled vsakemu razumljiv, izraža kontinuiteto boja tolminskega človeka proti nasilju, za svobodo in lepše življenje.

Veliki tolminski punt 1713 in kmečki upori na Tolminskem imajo posebno mesto tudi na stalni razstavi Tolminskega muzeja.

"Navsezadnje pa se punt pojavlja tudi v poimenovanjih, kot so Dom puntarjev na Kneži, malonogometni klub Puntar, Jazz Punt Big band, tolminski taborniški Rod puntarjev ..." našteje naša sogovornica.

Uporniškim kmetom je nasproti večinoma stali izurjeni vojaki, ki so se na vojskovanje spoznali. Kose so v primerjavi s strelnim orožjem in konjeniki šibko orožje, ki ni zmagovalo. Vseh 100 uporov v dveh stoletjih je bilo zadušenih. Kakšne so bile posledice za puntarje?

Dr. Dragica Čeč z Inštituta za zgodovinske študije Znanstvenoraziskovalnega središča Koper, ki se raziskovalno ukvarja z analizami vsakdanjega življenja v stoletjih, ko so se kmečki upori pojavljali najintenzivneje, pojasnjuje, da je bil cilj zgodnjenovoveškega kaznovanja v simboličnem smislu povrnitev porušenega družbenega reda – torej hierarhij in razmerij.

Nameni kaznovanja so bili po njenih besedah trije: povrniti mir in odvrniti od podobnih uporov v prihodnosti, povrniti visoke stroške upora in pokazati, kdo ima oblast.

Vodilne upornike so praviloma javno in kruto kaznovali

"Kaznovanje vseh največjih uporov je zajemalo grozljivo kaznovanje vodilnih v uporu. Te so kaznovali s smrtjo, njihovo kaznovanje pa je bilo skrbno pripravljeno in je vsebovalo vse elemente prikaza moči oblasti in povrnitve družbenega reda," pravi sogovornica.

Zato so bili glavni uporniki kaznovani v največjih regionalnih središčih, na glavnih mestnih trgih. Kaznovanje je bilo javno, prisotna pa je morala biti kar največja množica ljudi.

Tako so se do danes ohranile zgodbe o usmrtitvi Ambroža (Matije) Gubca na Trgu sv. Marka v Zagrebu in usmrtitvi vodilnih upornikov v tolminskem puntu 1713 na Travniku, enem od goriških mestnih trgov. Usmrčene so dodatno sramotili s tem, da so njihova telesa razčetverili in jih razstavili ob mestnih mejah in glavnih prometnih poteh.

Tudi fevdalcem ni bilo v interesu, da izgubijo preveč podložnikov

"A glede na število upornikov jih je bilo usmrčenih malo," izpostavi zgodovinarka. Zemljiški gospodje namreč niso želeli izgubiti preveč podložnikov, ki so plačevali dajatve, s katerimi si je zemljiški gospod zagotovil žito, meso, ponekod pa tudi sir in vino ter različne druge dajatve. Enako nepogrešljivo je bilo tudi njihovo delo – tlaka, tako pri prevozu pobranih dajatev kot pri utrjevanju in predelavah gradov. "Ne sme se spregledati, da so bili marsikdaj podložniki neposredno vključeni tudi v vojaške operacije, med najhuje kaznovanimi podložniki v vsaj dveh uporih v letih 1573 in 1713 so namreč tudi vojaki – Ilija Gregorić je bil krajišnik, svoboden kmet kot številni drugi v Vojni krajini," doda sogovornica.

Sestavni del teatra groze mora biti tudi kolektivno priseganje vnovične zvestobe podložnikov. V uporu leta 1515 se je kolektivno priseganje zvestobe povezalo s plačilom denarne kazni. Denarna kazen je predstavljala pomiritev konflikta, zato so jo poimenovali mirovnina, razloži Dragica Čeč, uporniku pa je zagotavljala, da ne bo dobil dodatne kazni, ker je prisegel zvestobo in plačal kazen, razen če bi ugotovili, da je vodja upornikov. "Ker so to kazen poimenovali z različnimi elementi, ki jih je nosilo to dejanje akta sprave: pomiritev (=mirovnina), požigalščina (=varstvo pred kaznijo požiga hiše) ali kar 'denarna kazen', je zgodovinarjem pred pol stoletja delala silne preglavice pri interpretaciji."

Kazni niso preprečile novih uporov

In kakšni so bili dejanski učinki kaznovanja upornikov? "Prav upor leta 1713 dokazuje, da nekajletne zaporne kazni ali prisilno delo in ponovna prisega zvestobe v resnici kmetov niso odvrnili od upora," odgovarja zgodovinarka Čeč. Kljub temu je bilo v nasprotju s prakso goriško plemstvo v času zadnjega večjega upora na slovenskih tleh prepričano, da lahko številne konflikte, ki so jih imeli s svojimi podložniki, reši zgolj nasilno zatrtje upora z vojsko.

"Podobno prepričanje je najti pri praksah v manjših uporih, navsezadnje so te ali spore glede višine dajatev zemljiški gospodje lahko kaznovali s krajšimi zapornimi kaznimi, kar so v kazenskem postopku pred komisijo povedali nekateri podložniki gospostva Rihemberk in Tolmin." A to, da so se številni kaznovani znova znašli na seznamu upornikov, dokazuje, da kazni niso preprečile ponovnega izražanja nezadovoljstva.

Ječe so vlažne, mrzle, neprimerne za bivanje

So pa nato zaradi ponovitve dejanja dobili tudi hujše kazni. Dragica Čeč opiše primer 70-letnega Gašperja Grošlja, ki je bil zaradi prvega upiranja tolminskih podložnikov več tednov zaprt na Dunaju in nato obsojen še na leto prisilnega dela pri utrdbah. V uporu leta 1713 je bil zato preiskovan že po odhodu komisije. "Ugotovili so, da je imel pomembno vlogo v uporu, dodali, da sicer ni sodeloval pri nobenem nasilnem dejanju in da zaradi visoke starosti ne more biti niti mučen niti mu ne morejo izreči telesne kazni, in na koncu predlagali kazen dosmrtne ječe."

A ječe niso bile namenjene dolgotrajnemu kaznovanju, saj zgodnjenovoveško kazensko pravo po pojasnilih sogovornice ni poznalo daljših zapornih kazni, kot jih poznamo danes. Zato so bile ječe vlažne, mrzle, neprimerne za bivanje, oskrba s hrano zaprtih pa velika težava. Ker so uporniki na izrek v njih čakali več let, je bila že to velika kazen.

"Po drugi strani pa je prav preiskovanje upora leta 1713 želelo nekoliko omejiti samovoljo zemljiških gospodov pri kaznovanju upornikov za majhne nepokornosti-upornosti, saj je komisija zahtevala, da spore med zemljiškimi gospodi in podložniki rešujejo deželne oblasti."

Kazensko procesno pravo se modernizira

Se je v treh stoletjih pojavljanja kmečkih puntov način kaznovanja spreminjal? "Zaradi simboličnosti izreka in izvajanja najhujših kazni v primeru upiranja se v izreku najhujših kazni – smrtnih kazni ni veliko spremenilo," pravi Dragica Čeč. Nadaljuje, da je bila razlika med kaznovanjem Gubca in tolminskih upornikov predvsem v tem, da so številne na smrt obsojene upornike najprej usmrtili z manj mučno smrtjo obglavljenja in nato sramotili mrtvo telo z razčetverjenjem in večmesečnim razkazovanjem delov teles ob glavnih prometnih poteh. To je doletelo upornike v obeh primerih.

"Glavna razlika med obema kazenskima procesoma je v tem, da se vmes modernizira kazensko procesno pravo, kar pomeni, da morajo sodniki pri vsakem preiskovanem zaradi upora upoštevati oteževalne in olajševalne okoliščine storjenega dejanja. In to so v kazenskih procesih proti upornikom leta 1713 dosledno spoštovali."

Glede na število upornikov, ki so jih doletele druge kazni, je bilo usmrčenih malo upornikov. "Za upor leta 1713, ki je edini, za katerega razpolagamo z vsemi viri o zaključku in končnih kaznih, je bilo usmrčenih 11 upornikov, kar je tudi najvišje potrjeno število usmrčenih po končanih kazenskih postopkih in potrditvi kazni. Na individualne kazni je bilo obsojenih še 61 drugih podložnikov, ki so imeli v uporu vidnejšo vlogo." Sodniki so za številne podložnike poleg premoženjskih kazni predlagali tudi kazni prisilnega dela in za del podložnikov kazen veslanja na galejah, a vladar kot deželni knez takšnih kazni ni potrdil, raje so jim odvzeli različno velike deleže kmetij. Vse druge podložnike je doletela manjša denarna kazen, katere višino so določili po gospostvih upornih podložnikov.

"Ker je bil zločin upora uperjen proti vladarju in družbenemu redu, ki ga je ta predstavljal, je vsaj za največje upore veljalo, da mora kazni upornikom potrditi vladar kot deželni knez posamezne dežele," Dragica Čeč pojasni potrebo po tem, da je imel pri kaznovanju upornikov besedo tudi sam vladar. Praviloma je vladar kot deželni knez v dežele, kjer je izbruhnil upor, poslal posebne komisije, ki so vodile preiskavo, kazenske procese proti upornikom in predlagale kazni zanje. Tako je bilo že pri uporu leta 1515.

"Edina izjema je kaznovanje Matije Gubca in še enega soobsojenega upornika, to je bilo izvedeno zelo hitro. Prav zaradi takšnih praks in ker vladar ni potrdil smrtnih kazni, je ena od zelo vplivnih hrvaških zgodovinark Nada Klaić podvomila o njeni dejanski izvedbi," pove naša sogovornica. Ta upor ima po njenih besedah še eno posebnost – vojaškega vodjo Ilijo Gregorića zaprejo več mesecev po uporu, ker je na begu, in ga nato obsodijo na smrtno kazen.

Medtem ko v primeru tolminskega upora in Gašperja Grošlja, ki ga komisija kot povratnika prepozna že po izvedbi smrtnih kazni, ta zapiše, da bi si glede na okoliščine zaslužil smrtno kazen, a da menijo, da je bilo smrtnih kazni izrečenih že dovolj.

Na koncu je vedno pretehtala pragmatičnost kazni, ki torej niso bile takšne, kot jih opisuje pesnitev na steni kapele Svete trojice v Škofji Loki, zapisana leta 1516:
Kmalu zarobljene kmete uporne zatekla je kazen:
del so z orožjem pobili, del pa s kopji prebodli,
del razčetverili so in pobesili so po drevesih,
del pa zagledal nato je domove svoje v plamenih.
Gmajna je z jokom in tožbo preklinjala bridko usodo.
Z grenko žalostjo v srcu prenašal tlačan je to kazen.
In po pravici, saj je napletal pogubo gospodi.

Povsem drugačno je bilo ozračje desetletje pozneje, ko je Dolinar iz ohranjenih delov kipa naredil kar nekaj odlitkov. In še zdaleč ni bil edini umetnik, ki se je lotil tega poglavja zgodovine.

Da imamo še danes priložnost videti posamezne dele omenjenega kipa Matije Gubca, je poskrbel kar Dolinar sam, ko je takoj po uničenju v Tivoliju zakopal roke in glavo mavčne skulpture, po letu 1924 pa po ohranjenih fragmentih večkrat delal odlitke. Če je bila v Avstro-Ogrski v času napetih balkanskih vojn (1912–1913) in vse glasnejših idej panslavizma tema kmečkih uporov še subverzivna tema, se po prvi svetovni vojni, razpadu monarhije in vzpostavitvi novih državnih tvorb tema ni le dopuščala, ampak so bili kmečki upori tista lekcija zgodovine, ki jo je bilo treba obravnavati.

Vendar kmečki upori so v kolektivni spomin stopili že veliko prej, posebno vlogo pa je pri tem odigrala prav umetnost – najprej literarna dela, temu so potem sledili gledališče, likovno ustvarjanje, filmska umetnost itd. Odločilno je bilo leto 1848 oz. čas meščanske in nacionalne revolucije, katere narativi je ustrezal kontekst upora zatrtih slojev proti izkoriščevalski gospodi.

Prve zapise o velikem kmečkem uporu iz leta 1573 je objavil Nikola Istvanffy leta 1605, plemič, ki se je ljubiteljsko ukvarjal z zgodovino in je na lastne oči videl krute kazni, ki so jih kmetom zadali po zatrtju. Iz 17. stoletja velja omeniti tudi upodobitev boja pri Krškem v Valvasorjevi enciklopediji Slava vojvodine Kranjske. A prve zapise in objave podpisujejo plemiči, ki so do upornih kmetov negativno nastrojeni, zanje so teroristična banda, ki ruši uveljavljen politični red, pove Miha Colner, kustos Galerije Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki.

V 19. stoletju je situacija že bistveno drugačna – fevdalizem je tako rekoč stvar preteklosti in kmečki upori se zdaj interpretirajo predvsem kot nacionalno vprašanje. To je bil tudi čas pomladi narodov, ki so potrebovali in iskali svojo zgodovino. "Gre za način konstitucije naroda, ki je v pomanjkanju velikih zgodovinskih dogodkov, vodij in vojskovodij tako na Hrvaškem, še bolj pa v Sloveniji privedlo do mitskih ljudskih junakov. In tukaj nastopi Matija Gubec," pravi Colner. Gubec od samega začetka obujanja kmečkih uporov nastopa kot osrednji junak, čeprav si zgodovinarji niso povsem enotni, kakšna je bila njegova dejanska vloga v uporu. Ta je imel namreč sedem vodij in Gubec je bil le eden od njih. Celotna Gubčeva osebnost je deloma stkana iz legende, ki mu je navsezadnje nadela ime Matija, čeprav mu je bilo, kot se je zdaj izkazalo, ime Ambrož. Kot Matija se je lahko v zgodovino zapisal zaradi enačenja z Matijo Korvinom, torej pravičnim kraljem (Matjažem), ki bo odrešil narod. Vprašljiva je tudi dejanska smrt Gubca, ki naj bi po novejših ugotovitvah živel še nekaj let po končanem uporu. Kakor koli že, Gubec še danes ostaja ključna figura kmečkega upora, takšnega ga predstavljajo upodobitve in kot tak je postal prava popikona.

Na začetku obujanja spomina na veliki kmečki upor stojijo v 19. stoletju zapisi amaterskega zgodovinarja z območja Hrvaške Ivana Kukuljevića Sakcinskiega iz leta 1854. Še v 50. letih dobi kmečki upor tudi svojo gledališko uprizoritev – gre za igro Seljačka buna dramatika Mirka Bogovića. Zatem pa so se začela vrstiti najrazličnejša umetniška dela. Največji preboj je po Colnerjevih besedah pomenil zgodovinski roman Augusta Šenoe Seljačka buna, ki je v podlistkih časopisa Vjenac izhajal leta 1877, leto pozneje pa je izšel kot knjiga. S tem je tema kmečkih uporov preplavila kulturni prostor in številne poznejše likovne upodobitve, gledališke in filmske obravnave so temeljile prav na tem izredno priljubljenem romanesknem delu, ki je bil sicer fikcijski zapis, a se je po njem posegalo kot zgodovinskem viru.

Umetnost je torej tista, kjer doživi ideja kmečkega upora vse večje razsežnosti. Razlog za to je verjetno ta, razmišlja Colner, da umetnost ljudje pogosto dojemajo kot razmeroma benigno stvar. "Ni grožnja, ni neposreden politični manifest, ki bi kmečke upore vzel za referenco, ampak gre za fikcijo, nekaj, kar implicira, da to ni nujno res, da je to lahko pravljica."

V filmu že leta 1917
Navsezadnje v času avstro-ogrske monarhije nacionalni boj proti madžarizaciji na Hrvaškem oz. nemški nadvladi v Sloveniji ni bil dobrodošel. Pa vendar je bilo v madžarskem delu monarhije glede tega morda več tolerance. Leta 1917 so v Zagrebu posneli film Matija Gubec, ki je zgorel kmalu po premieri. V njem so nastopili igralci Hrvatskega narodnega kazališta, enega od osrednjih likov pa je odigral tudi Ignacij Borštnik. Film danes poznamo samo po zapisih in pa eni sami fotografiji, ki jo hranijo v Jugoslovanski kinoteki v Beogradu – fotografija bo vključena tudi na julijsko razstavo v Galeriji Božidar Jakac.

Umetnost je torej prva, ki upa in zmore idejo upora pripeljati na plano. Ena prvih likovnih upodobitev je verjetno Usmrtitev Matije Gubca na Markovem trgu (1878) historičnega slikarja Ferdinanda Quiquereza, vendar do pravega izbruha motiva pride šele po prvi svetovni vojni. V Kraljevini SHS tema ni le sprejeta, ampak zaželena in predmet vrste naročil. Eden prvih umetnikov, ki so se teme lotili v letih po vojni, je bil hrvaški historični slikar Oton Iveković z upodobitvijo bitke pri Stubici in usmrtitve Matije Gubca. Lojze Dolinar odliva glavo in roke svojega uničenega kipa, skladatelj Risto Savin napiše opero Matija Gubec v slovenščini, Gubca upodabljajo Miha Maleš, tudi Tone Kralj in drugi.

Kmečki upor dobi mesto v banski palači
Potem pa je tu slavni natečaj za likovno opremo banske palače v Ljubljani leta 1938, na katerega so se med drugim odzvali Tone Kralj, Miha Maleš, Rajko Slapernik in Albert Sirk, zmagal pa je Gojmir Anton Kos. Na natečaju so iskali upodobitev zgodovine Slovencev v več dejanjih, poleg zelo natančno določenih dimenzij pa so tudi motiviko dokaj precizno sugerirali. Med njimi je bil tudi veliki kmečki upor, ki ga je Kos leta 1940 uresničil v svoji upodobitvi bitke pri Krškem, s tem pa ustvaril verjetno enega najbolj monumentalnih primerov historičnega slikarstva pri nas.

Kmečki uporniki postanejo narodni heroji
Dve leti pred razpisom natečaja je Bratko Kreft spisal igro Velika puntarija, ki pa je pravo premiero lahko doživela šele po drugi svetovni vojni. Ker je bila kritična do oblasti, se je namreč v Narodnem gledališču v Ljubljani – Drami leta 1936 še niso upali uprizoriti in se je to zgodilo šele leta 1946. V povojnem času so imeli kmečki upori kot simbol permanentnega boja delavskega ljudstva za pravičnejšo družbo posebno mesto. Če je bil prej kmečki upor razumljen kot manifestacija nacionalnega vprašanja, torej kot fenomen osvoboditve Slovencev, Hrvatov in preostalih južnih Slovanov izpod jarma monarhije, je po drugi svetovni vojni postal predvsem zgodba o razrednem boju.

"Kmečki punti so razen NOB edino gibanje, ki je združilo vse Slovence v enotnem boju," so leta 1973 brali na naslovnici Dolenjskega lista, ki je predstavil program velikega slavja ob 400-letnici velikega kmečkega upora v Kostanjevici na Krki. Ob tej priložnosti je nastalo tudi največ umetniških del na to temo. Ena od številk Dolenjskega lista, ki je tistega leta posvečena obhajanju kmečkega upora, se začne z mislijo Edvarda Kardelja, ki govori o kmečkem uporu kot prvi proletarski revoluciji, v čemer nakaže zametke poznejšega upora delovnega ljudstva kapitalskim ali pa fevdalnim elitam in njegovega prevzema oblasti, pove Colner.

Oba iz Zagorja
Že leta 1947 je Josip Broz - Tito umetniku Krstu Hegedušiću zaupal upodobitev bitke pri Stubici za svojo rezidenco v Beogradu, ki je verjetno največja slikarska interpretacija motiva. Slika meri 5,5 metra v dolžino in 2,3 metra v višino, na njej pa se je takoj po vojni v metaforičnem spoju poudarila združitev narodnoosvobodilnega boja z razrednim, upor proti fevdalni gospodi z uporom proti kapitalizmu. Tito, ki je bil kot Gubec doma iz hrvaškega Zagorja, je z Gubčevim mitom prepletel svojo osebno zgodbo o malem človeku s podeželja, ki je postal veliki vojskovodja. "Josipu Brozu - Titu je bila zgodba dobrodošla, saj se je lahko identificiral z likom Matije Gubca," spomni Colner.

Dva Gubca Toneta Kralja
Eden od pomembnejših umetnikov, ki se je skozi večji del opusa ukvarjal s kmečkimi upori, je bil Tone Kralj. Umetniku, ki je občutljivo spremljal težaško življenje kmetov in delavstva ter zlasti ob bridki izkušnji druge svetovne vojne premišljeval o angažirani vlogi posameznika v boju za tisto, kar je prav, je bilo to poglavje zgodovine dragocen vir navdiha. V Galeriji Božidar Jakac, kjer je tudi sicer na ogled stalna razstava Kraljevih del, hranijo poprsje Mitje Gubca iz leta 1938, ki ga je umetnik posvetil svojemu ravnatelju v spomin. Po drugi svetovni vojni je bilo več njegovih del o kmečkih uporih vezanih na naročila. Leta 1947 je ilustriral knjigi Venceslava Winklerja Koča ob cesti in Petelinje pero.

Nemara najveličastnejši Kraljevi obravnavi motivike pa sta monumentalni kiparski upodobitvi Matije Gubca. Prvi kip je nastal za Galerijo Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki, drugi za Glavni trg v Krškem. Za Kostanjevico na Krki, kjer je od konca 60. let ustvarjal vsako poletje, je ob že omenjeni bližajoči se obletnici leta 1973 iz monumentalnega hrasta ustvaril Gubca s krono na glavi, ki kot dostojanstven kralj vstaja s svojega prestola. Ob tem je naredil še dva reliefa s prizori bitke pri Krškem in upodobitvijo kmetov na poti v bitko, ki skupaj s kipom sestavljajo skupino Za staro pravdo. Kip Gubca so odkrili na osrednji proslavi v Posavju, ki je potekala prav v nekdanjem samostanu v Kostanjevici na Krki, ko tam še ni delovala galerija.

Naročilo za kip Matije Gubca za Krško je prišlo pozneje. Kralj je v enem od praznih prostorov nekdanjega samostana večino kipa naredil leta 1974. Leto pozneje je umetnik umrl in v bron so ga odlili po njegovi smrti, na trg v Krško pa ga postavili leta 1977 (ob 500. obletnici mesta). "To je bilo njegovo najbolj monumentalno delo. Njegovo zadnje delo je bilo tudi njegovo največje," pove Colner.

Gubec v Krškem je veliko bolj revolucionarna figura upodobitev stoječega voditelja upora v dolgem plašču, s klobukom in z dvignjeno desnico, kakor da vodi kmečko vojsko proti gradu Rajhenburg. Gubca seveda v Krškem nikoli ni bilo, saj je glede na zgodovinske vire ves čas ostal v Stubici. Vendar v zaznamovanju njegovega pomena faktografski detajli niti niso pomembni in kot osrednja figura kmečkih uporov je Gubec postal ikona številnih slovenskih mest, še bolj pa na Hrvaškem, kjer je najbolj upodabljan hrvaški zgodovinski junak, po katerem se imenuje tudi največ ulic, trgov in stavb.

Slavje 400-letnice kmečkega upora je bil republiški projekt tako v Sloveniji kot na Hrvaškem. Tako rekoč vsi spomeniki, ki so se postavili v spomin kmečkemu uporu, so bili narejeni okoli tega leta in so tudi odigrali pomembno vlogo pri tem, da se je poglavje kmečkih uporov zasidralo v zavest prebivalcev. Ob velikem državnem projektu je nastal tudi monumentalni Spomenik velikemu kmečkemu uporu in Matiji Gubcu Antuna Augustinčića v Gornji Stubici.

Augustinčić je bil izbran povsem mimo razpisa, na katerem ni bilo razglašeno zmagovalno delo. Izbira pa seveda ni bila naključna, saj je šlo za državnega umetnika, ki so mu zaupali vrsto spomenikov revoluciji v povojnem obdobju. Spomenik v Gornji Stubici je izrazito figuralen – v ozadju so reliefi s prizori upora oz. boja ter motivi iz pesnitve Balade Petrice Kerempuha Miroslava Krleže, v ospredju stoji kip Matije Gubca, ki s svojo držo aludira na formo razpela oz. Križanega. Zanimivo je, opozori Colner, da so pri drugih predlogih za natečaj prevladovale bolj visokomodernistične geometrične zasnove, pri izbrani rešitvi pa je v ospredju figuralika. Takšnemu poudarku tudi sicer sledi večji del spomenikov in umetniških del, ki se posvečajo kmečkemu uporu, medtem ko spomeniki NOB-ju nastajajo v smernicah visokega modernizma. Razlog za takšen kontrast bi lahko bil v splošnem okusu širše javnosti.

"Čeprav se nam z današnje perspektive zdi, da je bil visoki modernizem dominantna umetniška zvrst, mu javno mnenje ni bilo naklonjeno. Splošni ljudski okus je bil vedno bolj na strani klasične figuralike in socialnega realizma, tudi akademskega realizma," razloži kustos.

V letu 1973 dobi torej spomenike cela vrsta krajev, od Brežic, kjer Stojan Batič na gradu ustvari neke vrste zlitje spomenika NOB-ju in spomenika kmečkim uporom, do Ljubljane, Sevnice, Zagreba, Gornje Stubice in Donjega Tavankuta. "V številnih manjših krajih postavijo spomenike kmečkim uporom. Veliko je tedaj priljubljene naivne umetnosti, tudi samorastnike se spodbuja, da se lotevajo teme kmečkega upora," čas nastajanja številnih spomenikov opiše Colner.

Upori vstopijo v pop kulturo
V 70. letih začne stopati kmečki upor tudi v popularno kulturo – najprej v strip, ki je bil sicer do začetka 60. let nezaželena oblika vizualne kulture, saj je bila percipirana kot zahodnjaška oz. ameriška forma. Prvi, ki naredi serijo stripov na temo kmečkega upora, je hrvaški avtor Ivica Bednjanec. Z njim je Martin Gubec postal še superjunak, Bednjančevi stripi pa so danes prava rariteta. V 70. letih je nastala prva jugoslovanska rockopera Gubec Beg, leta 1974 animirani film Gubecziana edinega jugoslovanskega oskarjevca Dušana Vukotića, ki temelji na zbirki naivne umetnosti Gerharda Ledića, leta 1975 pa doživi premiero veliki kinematografski spektakel Seljačka buna 1573 (Anno domini 1573) režiserja Vatroslava Mimice.

Sodobna refleksija upora
Na razstavi, ki jo julija odpirajo v Galeriji Božidar Jakac, bodo na ogled tudi sodobnejše umetniške obravnave kmečkih uporov, čeprav so v resnici precej redke. Po razpadu Jugoslavije zgodba kmečkih uporov izgubi moč in izgine iz javnega diskurza. Medtem ko so bili kmečki upori sprva razumljeni kot nacionalno vprašanje, tako jih je interpretirala kraljevina Jugoslavija, za svojo propagando pa je Gubca izkoristil tudi NDH, je bil s socialistično Jugoslavijo to simbol boja kmetov oz. delavskega ljudstva za svoje pravice. "S prehodom v parlamentarno demokracijo in tržno gospodarstvo poudarjanje potrebe po uporu izgine, poveličevanje zgodbe kmečkih uporov pa se hitro zvrne na relikt Jugoslavije. O kmečkih uporih se neha govoriti, saj duh aktualnega časa te metafore ne potrebuje več," pravi Colner.

A posamezni primeri vendarle ostajajo in eden bolj relevantnih popkulturnih trenutkov v tem kontekstu je plošča hrvaške zasedbe Legen z naslovom Seljačka buna iz leta 2000. Gre za epsko konceptualno ploščo, s katero skupina idejo kmečkih uporov prenese na čas tranzicije in pove zgodbo o tajkunu, ki se po spodletelem poskusu privatizacije pred jezo ljudi skrije v svojo rodno vas.

Kakšne vzporednice, če sploh, se torej lahko vleče s kmečkimi upori v današnjem času in kako premišljevati njihov pomen? "Vprašanje je, ali pomeni čas, ko se kapital v bistvu kopiči v zasebnih rokah in ves čas iz javne sfere odteka v zasebne roke, začetek vrnitve v neke vrste fevdalizem. Na to vprašanje bo odgovorila zgodovina," razmišlja kustos.

Likovna in tudi druga umetnost torej pokažeta, kakšno vlogo je imela ideja kmečkega upora v 20. stoletju, nekaj sicer redkih sodobnejših stvaritev – med njimi delo Erika Mavriča (Kmečki punt, 2022), ki upodobi trenutek zatrtja upora pod nebom, nad katerim se zgrinjajo črni oblaki, nakazovalci temnega trenutka človeške zgodovine – pa tudi, koliko so se ohranili v zavesti ljudi danes.

Umetniške obravnave tematike so ena stvar, in tudi če se je iz likovnih upodobitev umaknila, pa je že ves čas zasidrana v ljudskem izročilu. Ljudje še danes pripovedujejo mite in legende o kmečkem uporu, na primer o stari kamniti mizi, za katero sta sedela Matija Gubec in Ilija Gregorić pred vstopom v Krško, ali kako je Gubec zaprt v gradu Mokrice čakal svojo usmrtitev v Zagrebu. Kraljev kip v Krškem je dobil čisto svoj po meri izdelan nogometni dres in navsezadnje – množica se vsako leto zbere v Gornji Stubici, da bi uprizorila 450 let oddaljen pogum kmetov, ki bi jih sicer zgodovina verjetno izbrisala iz svojih velikih poglavij.

"Kot pri številnih drugih zgodovinskih dogodkih se tudi pri kmečkih uporih zgodovinopisje in spomin prepletata, vendar se ne čisto prekrivata," pojasnjuje Anton Snoj, strokovnjak za starejšo zgodovino. Tako kot pri številnih drugih zgodovinskih dogodkih ima tudi pri kmečkih uporih tisto, kar odzvanja v spominu, vzporednico v vsakokratni sedanjosti in povezavo z vsakdanjim življenjem. Skozi stoletja se je tako razumevanje kmečkih uporov v družbi spreminjalo, poudarja Snoj, ki je o spominu in zgodovinopisju o kmečkih uporih napisal tudi članek, ki bo letos izšel v zborniku z naslovom Slovenski kraji spomina.

Glavna težava pri celostnem oblikovanju zgodovinske predstave o kmečkih uporih je ta, da nimamo kmečkih virov iz tistega časa. Prvih 400 let so namreč dogodke popisovali samo kronisti in zgodovinarji, ki so sledili le uradni interpretaciji oblasti. "Ti viri niso nujno objektivni. Prvi vir, ki mi pride na misel, so zapisi koroškega kronista Jakoba Unresta, ki koroški upor leta 1478 opisuje z vidika družbenega vrha. Zanj so uporni kmetje zlobni rušitelji božjega ustroja sveta. Njihov namen ni pravičen, saj z zvijačo skušajo priti do nečesa, kar jim ne pripada. Tudi na splošno podoba kmeta v tistem času ni ravno dobra – v najboljšem primeru je primitiven, v najslabšem pa kar hudoben in grob, nekultiviran."

Kmetje so s svojimi upori namreč prekršili božji red, idealno podobo družbe oziroma t. i. triplex status mundi, v katerem je duhovščina učila, molila in vzdrževala hierarhično ureditev, plemiči so vladali, se bojevali in varovali, kmetje pa so bili tisti, ki delajo. Namen prvih zapisov o kmečkih uporih je bil, da kmete postavijo tja, kjer sta druga dva stanova menila, da jim je mesto, in da tega ne presegajo. "Ta interpretacija traja od Unresta vse do Janeza Vajkarda Valvasorja, ki jih v 17. stoletju opiše kot 'pobesnelo druščino', 'krvoločneže' z 'razprtimi morilskimi kremplji' in 'ničvredne podpihovalce nemirov', in še dlje – položaj kmeta je bil še za Antona Slomška povsem samoumevno odvisen," pojasnjuje Snoj.

Narod in maščevanje

Prva, ki kmete in kmečke upore na Slovenskem prikaže v drugačni luči, je tako literatura v 19. stoletju. Pisatelji in pesniki so namreč v kmečkih uporih iskali navdih za izražanje nezadovoljstva ljudi in nasprotovanja družbenim nepravičnostim. V kontekstu kmečkih uporov se tako v slovenski literaturi začne poudarjati ideja, da so se kmetje kot zavedni Slovenci uprli tujim oblastnikom, s čimer so želeli pesniki in pisatelji med takratnim prebivalstvom širiti in utrjevati narodno zavest, čeprav ta v časih kmečkih uporov še ni bila razvita.

Kmetje so se takrat iz negativnih likov spremenili v tragične. "France Prešeren je v sonetih v 30. letih zapisal, da 'Slovenci samo krvavi punt poznamo'. Gre za tragično ozadje – umetniška besedila o uporih so tedaj večinoma dobila obliko tragične ljubezenske zgodbe v hudih časih, kjer vodja uporov nesrečno in nasilno konča. Tudi pozneje, denimo v Jurčičevi povesti Sin kmečkega cesarja, ki je bila napisana leta 1869, imamo zgodbo upora, ki na koncu povsem propade," je nekaj primerov naštel Snoj.

Ob tem je poudaril, da so bila literarna dela v tistem času podvržena strogi cenzuri, tako da kmetov in njihovega upora tudi pisatelji in pesniki v 19. stoletju niso smeli odkrito opevati in povzdigovali, saj je oblast na Dunaju to hitro razumela kot grožnjo: "Izrazitih junakov ni bilo, bili so predvsem tragični liki, ki so opozarjali na krivice. Pisci pa so v svoje zgodbe začeli vključevati še napoved maščevanja ali dejansko maščevanje nad tistimi, ki so kmeta zatirali. Tako je denimo v romanu Ljudska osveta, ki ga je Fran Jaklič izdal leta 1892 – gre za motiv ljudskega maščevanja, ki ob prehodu v 20. stoletje, skladno z vse večjimi političnimi ambicijami Slovencev, postane vse bolj jasen."

Motiv upora proti tujim zatiralcem se je v literarnih delih, ki se navezujejo na kmečke upore, ohranil tudi v 20. stoletju. Takšen primer je pesem Alojza Gradnika Tolminski punt iz leta 1922, v kateri pesnik govori o osvoboditvi domovine in uporu proti tuji nadvladi.

Punt kot revolucionarni boj proti sistemu

V obdobju pred prvo svetovno vojno se nato ob narodnem v prikazovanju kmečkih uporov pojavi revolucionarni vidik. "Dvajsetletni Ivan Cankar je trdil, da kmetje niso bili revolucionarji niti, ko so požigali gradove. Leta 1907, 20 let pozneje, pa je v govoru v Delavskem domu v Trstu dejal, da sta slovensko kulturno delo naprej peljali predvsem dve skupini – reformatorji in kmečki uporniki. Kmeta je Cankar postavil ob bok kulturnemu delavcu, njegov upor pa označil za velik prispevek k osamosvajanju Slovencev. Delavce je takrat pozival, naj imajo zgled v kmečkih uporih," na obrat v razumevanju opozarja Snoj. Izpostavil je tudi zgodovinsko povest Kralj Matjaž, ki jo je Miroslav Malovrh napisal leta 1904. "V tej povesti je kmečki vodja Magajna interpretiran kot razsvetljenski voditelj, ki govori o svobodi, bratstvu in enakosti," je pojasnil.

Od upora proti zatiralcem se je pripoved o kmečkih uporih obrnila še v boj proti sistemu, v razredni boj, ki se je v obdobju med obema svetovnima vojnama še okrepil. Bratko Kreft je v svoji drami Velika puntarija leta 1937 kmečke upore prikazal kot revolucijo. Uprizoritev drame je sicer takrat preprečila cenzura Kraljevine Jugoslavije.

Skozi različne interpretacije ideja o uporništvu odzvanja še danes

Vodja kmetov Matija Gubec v Kreftovi drami napoveduje svetovno revolucijo, kar pa po navedbah Snoja ne odraža razmer 16. stoletja. "Kmetje so se v veliki večini borili za boljše pogoje za svoje kmetije, za preživetje" je pojasnil zgodovinar. Tudi na tem mestu je sicer opozoril na pomanjkanje zgodovinskih virov. "Ko beremo o zahtevah kmetov, so to podatki, ki so se ohranili v zapisih kronistov. Ne vemo, kaj je bilo dejansko izrečeno in kaj je bilo kmetom položeno v usta," opozarja Snoj, ki ob tem sicer dodaja, da so imeli posamezni kmečki uporniki tudi ideje in zahteve, ki so presegale vrnitev v staro pravdo. "Inovativne so bile recimo ideje, da bi kmetje sami pobirali davke, jih določali, izbirali svoje duhovnike in da bi imeli celo svoje predstavništvo v Zagrebu, ki bi odgovarjalo le cesarju," je naštel.

"Kar pa je bilo nedvomno drugače, kot so si predstavljali v času komunistične revolucije, pa je navdih za kmečke upore. Uporniški ideal je imel biblijsko podlago. Pri tistih radikalnejših puntarjih je morda šlo celo za predstavo o svobodnih prvih ljudeh v raju, o času Adama in Eve, ko svet še ni poznal gospode in podložnikov. Kmete je zagotovo vodila predstava o božji pravičnosti. Če že govorimo o revolucionarnih kmečkih uporih, moramo razumeti, da so bili religiozno utemeljeni," je dodal Snoj, ki ob tem poudarja, da so kljub spreminjanju interpretacij v literaturi kmečki upori na takšen ali drugačen način vedno utrjevali zavest, da se mora posameznik boriti za človeka vredno življenje in se upreti izkoriščanju.

Ideje in nauki kmečkih uporov so se – sicer nekoliko bolj subtilno kot drugi družbeni fenomeni na Slovenskem – globoko vtrli v naše narodno samozavedanje, pa čeprav se Slovenec drugega desetletja 21. stoletja tega morda sploh ne zaveda.

Prvi koncept, ki se je utrdil v mentaliteti nadaljnjih rodov po odpravi fevdalizma 1848, je gotovo koncept boja za pravičnost. Upori kmetov konca srednjega in začetka novega veka na Slovenskem namreč niso zahtevali revolucionarnih sprememb, saj so se kmetje kljub neznosni bedi vse hujših fevdalnih zahtev, turških vpadov in prve avstrijsko-beneške vojne borili predvsem za povrnitev od Boga danega, pravičnega statusa quo. Od fevdalnih gospodarjev so zahtevali, da se držijo edinih pravičnih družbenih struktur, nikakor pa ni šlo za željo po vzpostavitvi novega družbenega reda.

"Kmečki upori niso bili prevratno gibanje, temveč nasprotno, konservativen boj za staro pravdo, torej boj za ohranitev starega fevdalnega ustroja družbe v času, ko se je z uveljavitvijo denarnega gospodarstva podiral stari ekonomski red. Upore lahko označimo celo kot protirevolucijo, ki so jo izvajali plemiški revolucionarji," pojasni Aleš Nagode z ljubljanske filozofske fakultete.

Za vse poznejše družbene upore in proteste na Slovenskem lahko povemo, da so bili v svoji esenci boji za pravičnost oziroma idejo pravičnosti. Za pomiritev družbe, v kateri vre protestna mentaliteta, je zato večkrat dovolj že samo upanje, da se pravičnost slej ko prej vzpostavi.

Druga koncepta, ki sta se nezadržno zasidrala v slovenski zavesti, pa sta ideji o puntarju kot nosilcu družbenih idealov in opozorilo vsakokratni oblasti, da ni nedotakljiva.

Glasbeni upor

Tudi glasba je med krvavimi kmečkimi upori, ki so bili brez izjem brutalno zatrti (zgodovinske lekcije se uporniki niso nikoli naučili), imela svojo vlogo, meni Tone Kregar, zgodovinar in frontman zasedbe Mi2: "Gotovo so tudi slovenski kmetje, kot drugi uporniki pred in za njimi, svojo bojno moralo dvigovali z glasbo in pesmijo. Napev, po katerem je stoletja pozneje Rado Simoniti priredil svojo Puntarsko, naj bi nastal prav v času t. i. vseslovenskega kmečkega upora leta 1515. Prav tako iz tistega časa izvirata puntarski gesli "le vkup, le vkup, uboga gmajna" in "stara pravda", ki ju je Mile Klopčič vstavil v besedilo omenjene pesmi in kar so, mimogrede, tudi prve v slovenskem jeziku natisnjene besede."

Prav zaradi – glede na preostalo Evropo sicer neznačilno – pomembne vloge kmeta v narodni zavesti je tudi v umetnosti bodisi puntar bodisi kmečki lik ohranil sila pomembno vlogo. Od Kreftove Velike puntarije in številnih drugih dramskih del do neštetih najpomembnejših likov slovenske literature (na primer Meta iz Tavčarjeve povesti Cvetje v jeseni in Meta iz Vorančevih Samorastnikov).

Kljub vseobsegajoči vlogi v slovenski umetnosti pa motiv kmečkih uporov v glasbi, sploh sodobnejši, najdemo veliko težje. Sicer so se kmečki upori tudi neposredno ohranili na slovenski glasbeni sceni, verjetno najbolj znana skladba s to tematiko je Puntarska (z enega najpomembnejših slovenskih glasbenih albumov Štorije in baldorije) Iztoka Mlakarja, motiv pa se pojavi tudi pri drugih izvajalcih, med njimi sta na primer Slon in Sadež (Slovenskega naroda sin).

Veliko večjo vlogo v slovenski glasbi pa imajo ideje, ki so vzklile s kmečkimi upori: ideja kritike družbene realnosti, ideja pravičnosti in ideja, da ima vsaka oblast, pa naj bo še tako mogočna, možnost alternative.

Proizvod skrajnih življenjskih razmer

Po svetu je glasba velikokrat delovala kot nekakšen podporni steber družbenim gibanjem, ki so se borili za pravičnost: Dylanov Blowing in The Wind, Sunday Bloody Sunday zasedbe U2, Cookejev A Change Is Gonna Come, Lennonov Imagine, tako rekoč celoten opus zasedb Rage Against The Machine in System of a Down ali himna enakopravnosti temnopoltih v izvedbi Billie Holiday, Strange Fruit.

"Bolj kot so razmere za življenje skrajne, bolj potrebujemo ljudje kemijske substance, ki naše stiske blažijo. Glasba predstavlja zelo dober in poceni obvod za takšne namene. V skrajnih situacijah, kot je na primer bluz na jugu ZDA v času suženjstva, gre zgolj za občutek lažnega opolnomočenja. V manj skrajnih situacijah pa nam lahko glasba nudi občutek povezanosti z drugimi, kar nas opogumlja.

Lep primer so protestne pesmi Boba Dylana v času boja za državljanske pravice temnopoltih Američanov, podobno funkcijo so imele tudi nekatere rockovske pesmi v času protestov proti vojni v VIetnamu. Pri nas so med drugo svetovno vojno imele podobno vlogo na primer pesmi Mateja Bora, ki so dajale partizanom pogum v boju s fašisti, nacisti in njihovimi domačimi pomagači," pojasni Gregor Tomc, profesor na ljubljanski fakulteti za družbene vede in soustanovitelj legendarne pankovske zasedbe Pankrti.

Nova realnost kmečkih uporov

Kmečki protesti so po letu 2010 dobili novo realnost tako na svetovni kot tudi lokalni ravni. Svet je dihal v zeitgeistu uporniških vrenj. Verjetno najpomembnejše gibanje za ekonomsko pravičnost je potekalo v New Yorku, kjer je protestiralo gibanje Occupy Wall Street, v Tuniziji je vzklilo protivladno gibanje, ki se je hitro razširilo še na Libijo, Egipt, Jemen, Sirijo in Bahrajn, Bližnji vzhod je preplavila arabska pomlad, pri nas pa je v tem obdobju potekala vseslovenska ljudska vstaja, protestniški ogenj so prvi zanetili v Mariboru. Vsem uporniškim gibanjem je bila skupna glasba, ki je poleg nasilnih izgredov ena redkih vzporednic uporniškim gibanjem ne glede na družbeni in zgodovinski kontekst.

"Če pogledaš čisto vsak protest, ki je v zadnjih nekaj letih potekal v Sloveniji, se je čutila neka nuja, da je zraven tudi glasba. To je tako rekoč že lastno vsem protestom. Če se spomniva na recimo zadnje Ruparjeve proteste ... Moment povezanosti, ki so ga najbolj izpostavljali, je Ruparjevo petje Slakovega Čebelarja," je povedal glasbenik in komik Igor Bračič, soustvarjalec Male terase (Kaj dogaja?) in član zasedbe Slon in Sadež.

"Splošno v obdobjih družbenega nemira običajno nastaja repertoar množične pesmi, ki postane simbol ene ali druge strani v konfliktu. Ta je orodje propagande ali mobilizacije. Pri tej "glasbi" je glasba v ozadju, saj je osnovni namen teh pesmi širjenje propagandnega ali mobilizacijskega sporočila. Velikokrat so uporabljeni že obstoječi napevi, ki so služili drugim namenom," pa je prepričan muzikolog Aleš Nagode.

Glasba sveta ne more rešiti, lahko pa ga polepša

Pa je glasba lahko kaj več kot le privesek nekemu družbenemu gibanju? Se morda v tej obliki umetnosti skriva potencial, ki bi lahko imel takšno združevalno moč, da bi lastnoročno pognal kolesje družbenega prevrata? Nagode takšno razmišljanje zavrača, pravi celo, da bi bilo takšno razumevanje glasbe zelo plitvo: "V najboljšem pomenu je glasba lahko en drobec v propagiranju idej, ki privedejo do sprememb."

Podobno razmišlja tudi Kregar, ki glasbi sicer daje pomembno, nikakor pa ne izključne vloge v poganjanju kolesja družbenih sprememb: "Nobena bistvena družbena sprememba se ne zgodi čez noč in ni posledica zgolj enega dejavnika. Je pa lahko glasba kamenček v mozaiku sprememb, enkrat večji, drugič manjši. Enkrat bolj kot spremljevalec in posrednik, drugič ima spet dejavnejšo vlogo. Rokenrol je gotovo dejavno vplival na spremembe v razmišljanju in vedenju zlasti mladih ljudi, posledično pa vplival na celotno družbo in odnose v njej. Na Zahodu zlasti v šestdesetih in sedemdesetih, pri nas pa še posebej v osemdesetih letih dvajsetega stoletja, ko je v različnih pojavnih oblikah, najizraziteje s pankom in novim valom, pomembno prispeval k procesu demokratizacije in liberalizacije javnega prostora in bil na neki način celo njegov glasnik. Seveda pa ne gre pretiravati, glasba sama po sebi nikoli ni spreminjala sveta."

Večnost družbenokritičnega sporočila

Glasba, ki na plečih nosi kritiko družbe in oblasti, je brezčasna, saj v njej najdemo pomen, tudi ko izgubi svoj trenutni zanos. Sporočilo velikokrat ostane enako relevantno še desetletja (v primeru idej kmečkih uporov pa celo stoletja) po njegovi aktualnosti. "Pred več kot desetletjem sem napisal pesem Dobrodošli na dvor, neke vrste anatomijo slovenske (post)tranzicijske stvarnosti. In bojim se, da od takrat ni šlo bistveno na bolje, v marsičem sta splošno družbeno ozračje in stanje duha celo slabši. Zato smo ta komad spet vrnili na repertoar in morda je danes še bolj aktualen, kot je bil ob nastanku. Sicer pa si ves čas prizadevamo ločevati med družbeno angažiranostjo ter dnevnopolitično propagando in navijaštvom. Tega je povsod preveč in se mu želimo izogniti. Navsezadnje se tudi naši poslušalci razlikujejo po svetovnem nazoru in političnih preferencah in nima smisla, da bi še mi dodatno delili ljudi," dodaja Kregar.

Bračič pa opozarja tudi na nevarnost, ki jo v sebi nosi glasba s kritičnim, celo protestnim nabojem. Velikokrat se namreč zgodi, da glasbo nekega protiesteblišment gibanja politika vzame za svojo ali še huje, postane napačno interpretirana in izkrivljena za politične vzgibe:

"To se konstantno dogaja. Ameriški republikanci vedno vrtijo Born in The USA, ki je napisan kot kritika Reaganovega režima, oni pa ga razumejo popolnoma dobesedno, ne razumejo skladbe kot metafore. Zaradi takšnih in podobnih razlogov tudi veliko izvajalcev prepove uporabo svoje glasbe za prihod politikov na oder, da ne bi bila uporabljena v napačnem kontekstu. Ali pa ko politiki vrtijo Rage Against The Machine ... na kaj pa mislijo, da se oni jezijo?"

Izvajalci iz osemdesetih in devetdesetih le dobivajo naslednike

Najpomembnejše uporniško gibanje v sicer kratki zgodovini samostojne Slovenije je bil prav gotovo boj za lastno državo na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja. Tomc je prepričan, da bi bila brez glasbe, še posebej pankovske, ki je že v svoji esenci uporniška, slovenska osamosvojitev videti nekoliko drugače: "Mislim, da je bila edina slovenska pesem upora v drugi Jugoslaviji pank. Občutenja, ki jih je izražal pank, so opogumila številne ljudi, da so začeli alternativno politično delovati. Brez panka ne bi bilo novih družbenih gibanj in ne bi bilo slovenskih disidentov, posledično pa tudi ne bi bilo mirnega sestopa partije z oblasti."

Gotovo so to bile skladbe Pankrtov, Lačnega Franza in Vlada Kreslina, pa tudi ponarodeli stihi Tomaža Domicelja in Agropopova parodija Samo milijon, kar po Kregarjevem mnenju spet govori o neki slovenski specifiki in okolju, v katerem je ta glasba nastajala.

Kaj pa ta trenutek? Včasih se zdi, da je družbena kritika ostala zgolj v ritmih glasbe nekoliko starejših izvajalcev, raperjev, pankerjev in rokerjev iz prejšnjega stoletja. Po Kregarjevem mnenju so generacije izvajalcev iz osemdesetih in devetdesetih let logično starejše in nekoliko mehkejše, včasih celo oportune (družbena angažiranost je vendarle bolj domena mlajših, vročekrvnih generacij):

"Splošno gledano se ta splošna indolenca, ki smo ji priča že vrsto let, kaže tudi v glasbi. Svetlo izjemo predstavljajo nekateri raperji, raste tudi nova generacija pankerjev, vprašanje pa je, koliko njihova sporočilnost seže v mainstream in v kolikšni meri tja sploh sodi. Vprašanje je tudi, kako danes definiramo družbeno kritiko. Morda ni več le to, da nad čim bentiš ali s prstom kažeš na kak pojav ali početje, ki ti ni všeč. Včasih lahko kakšen na prvi pogled povsem nedolžna pesem pove veliko več o stanju v družbi in je posredno tudi njegova kritika."

Januš Golec (1888−1965) je bil duhovnik in ljudski pisatelj. Uporabljal je preprost slog, nezapleteno dramaturgijo in katoliško moralno ideologijo, zgodovinska ozadja pa je rad prilagajal v korist fantastičnim zapletom. Vsi ti prijemi so dobro vidni tudi v povesti Trojno gorje.

Trojno gorje o treh zgodovinskih trpljenjih
Zgodba je postavljena na trg Pilštanj na Kozjanskem ob koncu 16. stoletja. Naslov ponazarja kombinacijo treh trpljenj, ki so udarila v tistem času in prostoru: visoki fevdalizem (ki je bil vzrok za kmečke upore), turški upadi in kuga. Glavna junaka sta kovač Pavel Šterc, ki je bil eden od voditeljev upora, in njegova srčna izbranka Ema Pištelak, hčerka lokalnega gostilničarja, ki je Štercu ves čas zvesta, čeprav v kmečkem puntu tragično umre.

Idejo za strip je podalo Turistično društvo Pilštanj. Jakob Klemenčič prej še nikoli ni dobil take ponudbe, a ker ga je tema fascinirala že kot otroka, je predlog takoj sprejel. Pri formatu in obliki je imel popolno svobodo: "Omejeni smo bili s časom, saj smo hoteli vse skupaj končati do 450. obletnice punta. Potem smo se odločili še, da poskusimo ujeti lanski knjižni sejem, ki je bil v novembru. Tako sem imel dobro leto časa za ta strip – seveda pa sem ob tem delal tudi druge stvari."

Poklon zgodovinskim stripom
Na koncu se je odločil za dokaj klasično formo 50 strani: "Vso stvar bi sicer lahko narisal na več straneh, ki pa bi bile proporcionalno manj 'goste', z manj sličicami na stran in manj detajli. Za manjše število bogatejših, polnih strani sem se spontano odločil že čisto na začetku kot nekakšen poklon zgodovinskim stripom, ki sem jih bral v mladih letih. Hkrati se mi zdi nekako primerno, da gostemu starinskemu slogu knjižne predloge ustreza tudi vizualna izvedba."

Ko je prvič prebral Golčevo povest, je najprej pogoltnil slino in se zamislil: "Najbolj me je skrbelo, kako bom hkrati ostal zvest Golčevi fabuli in izpričanim zgodovinskim dejstvom, vsaj tistim najpomembnejšim, na mestih, kjer pridejo navzkriž. In ne le to; Januš Golec je knjigo pisal z odkritimi katoliškopropagandnimi nameni, zato je bilo treba vse skupaj narediti užitno za vse bralstvo, hkrati pa ves čas ohraniti spoštljiv odnos do vere."

Ob ustvarjanju dialogov se je zabaval
Naslednji izziv pa so bili dialogi, ki jih v predlogi skorajda ni: "Dialogi so bili zanimiv izziv, saj sem moral inscenirati ključne prizore, ki jih je Golec omenil v enem stavku ali še bolj skopo, npr. tisto, ko se Ema v trdnjavi Sisek razkrije poveljniku. To, da so dialogi morali zveneti, kot bi jih pisal Golec, pa je bilo od vsega še najzabavneje."

Golec je precej rad uporabljal fantastične zaplete, zato je moral Klemenčič kolebati med kombinacijo resničnih dejstev in fikcijo. "Hotel sem, da zgodba, ki je zanimiva in nevsakdanja, ne pride navzkriž z najbolj znanimi dejstvi (npr. trasa pohoda Šterčeve skupine). Na koncu sem se rešil z likom nezanesljivega pripovedovalca," je svojo odločitev pojasnil stripar.

"Ena drobna Devica Orleanska je dovolj"
Klemenčič je v stripu že upodobil prepoznavno žensko − Almo M. Karlin. Tokrat je imel poseben izziv, saj je Ema Pištelak (verjetno) izmišljen lik. Marsikdo jo je primerjal z Ivano Orleansko, zaradi pogumnega boja z Turki se je Klemenčič odločil, da jo upodobi kot 'močno vzhodnoevropsko športnico', avtor pa je svojo odločitev pojasnil: "Močna vzhodnoevropska športnica je bil vizualni tip, za katerega se mi je edino zdelo, da bi vanj lahko utelesil pilštanjskega Goljata (z nezemeljsko močjo!). Ena drobna Devica Orleanska je dovolj."

Pri pripravah mu je pomagalo več ljudi. Zgodovinar in kustos v Narodnem muzeju Slovenije Tomaž Lazar mu je svetoval pri upodobitvi srednjeveškega orožja: "Pomagal mi je z iskanjem ustreznih tipov orožja in druge bojne opreme, pa s terminologijo itd. Na koncu je še enkrat pregledal celoten album in popravil detajle, kot so prožilni mehanizmi na samostrelih." Pomagali pa so mu tudi naročniki stripa. "Še preden sem začel risati, so me enkrat ves dan vozili naokoli, da sem nekako vsrkal kozjansko vizualno vzdušje," je pojasnil Klemenčič, ki je zaposlen na oddelku umetnostne zgodovine na ljubljanski filozofski fakulteti.

Iz stripov se da veliko naučiti
Avtor je eksplicitno poudaril, da knjiga ni namenjena za študijske namene, a forma stripa je vseeno lahko izobraževalna: "Opozorilo sem dodal, ker sam našel vsaj dva primera, ko je kdo Golčeve knjižne izmišljije navajal kot zgodovinska dejstva. Sicer pa je v svetovnem stripu veliko čudovitih del, iz katerih se da ogromno naučiti, na primer Tardijevi stripi o prvi svetovni vojni ali Bourgeonov cikel o Potnikih vetra, pa Hermannovi srednjeveški Stolpi Bois-Mauryja, ampak to niso izključno izobraževalni stripi. Stripi, narejeni izrecno v izobraževalne namene, so z redkimi izjemami narisani z generično risbo in napisani na prisiljeno zabaven in 'zanimiv' način."

Sam naslov Trojno gorje precej jasno kaže, da to ni bil ravno idealen trenutek za življenje. Na vprašanje, zakaj pa bi bilo vseeno vredno in zanimivo živeti pred pol tisočletja, se je najprej zamislil in nato vendarle našel odgovor: "Morda zato, ker je bilo informacij manj in so zato imele več substance in teže. Sicer pa je vse odvisno od tega, v kakšni vlogi bi se reinkarniral. Če bi me na primer na svojem dvoru v Pragi zaposlil Rudolf II., bi se najbrž imel prav fino (smeh)."

Jakob Klemenčič je bil s celotno izkušnjo zadovoljen in ni rečeno, da ne bi še kak zgodovinski dogodek prelil v strip: "Da, gotovo, a bom raje tiho, da mi kdo ne ukrade ideje. Kakšen preblisk dobim skoraj vsakič, ko berem kaj zgodovinskega."