Slovenska nogometna reprezentanca v četrtek začenja svoj 15. kvalifikacijski cikel za preboj na eno od največjih tekmovanj, vseh deset tekem bo odigrala v tem letu. Cilj je jasen in odločen, kot ni bil že dolgo − uvrstitev na evropsko prvenstvo.

Ob tej priložnosti smo v športnem uredništvu pripravili posebni MMCpodrobno, v katerem imamo pod drobnogledom prav slovensko nogometno reprezentanco, ki začenja kvalifikacije za nastop na Euru 2024, ki ga bo gostila Nemčija.

Pripravili smo vam številne in žanrsko različne vsebine: v podkastu SOS-odmev lahko prisluhnete razmišljanju selektorja Matjaža Keka, ki je pred prvima obračunoma proti Kazahstanu in San Marinu sproščen.

V dveh problemskih člankih smo se lotili bazena potencialnih nogometašev, iz katerega lahko reprezentanca zajema. V enem smo se s Tomažem Ambrožičem pogovarjali o podobi Prve lige, v drugem pa o prezgodnjem odhodu mladih nogometašev v tujino, v kateri redkeje zgradijo odlično in prepoznavno kariero.

O slovenski reprezentanci pa vam ponujamo še nekaj vsebin: v članku, podprtem z videoposnetki, lahko podoživite njene vrhunce, v statističnem zapisu boste dobili nekaj številskih podatkov, za konec pa lahko tradicionalno v kvizu preverite svoje nogometno znanje.

Po uspešni zgodbi na Reki je leta 2018 znova postal selektor, zdaj pa ima jasen cilj, da Slovenijo še drugič popelje na veliko tekmovanje. Z njim smo se pogovarjali v ponedeljek, ko se je reprezentanca zbrala na Brdu pri Kranju. Vabljeni k branju povzetka in/ali poslušanju celotnega pogovora.

Delali ste na radiu, vaš vzdevek je bil DJ Kek. Ali je radio tisti medij, kjer se počutite najbolj domače?
Radio mi je gotovo bližje kot televizija in kamera. V nekem trenutku svoje kariere sem imel možnosti spoznati življenje v medijih. Tudi v Avstriji so nas dobro pripravili za komuniciranje z mediji. Nekaj časa sem preživel na Radiu Slovenija in lokalni radijski postaji. Mikrofon mi je všeč, se ga ne bojim (smeh).

Spomnim se trenutka, ko je bilo v vas uprtih ogromno kamer, bilo je na začetku leta 2007, ko ste bili prvič izbrani za selektorja. Takrat niste bili prva izbira, bilo je ogromno pričakovanj in razočaranj prejšnjih let. Kako se tega danes spominjate?
Včasih je morda celo bolje, da nisi prva izbira, ker ostaneš v senci, v nekem notranjem miru. Ko se soj žarometov usmeri nate, so prisotna čustva. V tistem trenutku je bila odločitev takšna, kot je bila. Meni osebno ni bilo žal, če pa je žal komu drugemu, je to njegova težava. Spomin je seveda povezan z nekim obdobjem, ki je bilo težko. Na začetku je bilo vse vezano na dva fantastična uspeha generacije, ki jo je vodil Srečko Katanec. A tudi nam se je zgodila dobra stvar. Tako kot je v življenju, je tudi v športu − enkrat si gor, drugič si dol. Spomini pa skušajo ostati v pozitivni, optimistični in lepši zgodbi.

Potem raje ne omenjamo Belfasta in Estonije? Spomnim se novoletnega sprejema, ko je nekdanji predsednik zveze zelo glasno razmišljal, da bi vas zamenjal.
Če se ne bi zgodil Belfast, ne bi bilo Rusije in Južne Afrike. Vsak poraz rodi novega zmagovalca. Če ne znaš biti velik v porazu, ne boš nikoli velik zmagovalec. To je aktualno tudi zdaj. Vedel sem, česa sem sposoben. Zavedal sem se, da primerjava z uspešnim selektorjem nekoga vedno postavi v slabši položaj. Takratni predsednik je tudi zdaj imel glasna razmišljanja, pa se je potem zgodil dober rezultat v Ligi narodov. Kaj dosti ne dam na vse skupaj. Če si enkrat postavljen pred izziv, je tvoja odgovornost, da ga sprejmeš, da se počutiš dovolj odgovornega za rezultat, ko ti je dobro, pa tudi slabo. V slovenskem nogometu se ne moremo vsaki dve leti veseliti, ne more biti vedno vse dobro in lepo. Res pa je, da se že predolgo nismo veselili.

Veste, kakšen jubilej vas čaka v Kazahstanu?
Ne, nisem ravno za te številke. Zadnjič sem na Valu 202 spremljal dan, ki je bil namenjen matematiki in številu π, bilo mi je zelo prijetno in zanimivo. Za to sem slab. V družini je nekdo, ki vse to malo zbira in zapiše. Me pa zanima, za kaj gre ...

Čaka vas 90. uradna tekma na klopi reprezentance, s čimer boste sami postali rekorder. Za zdaj si delite rekord s Srečkom Katancem.
To je kar lepa številka. V nekih obdobjih je tudi Srečko Katanec spisal temelje sodobnega slovenskega uspeha. Na to gledam kot veliko čast in zadovoljstvo. Zelo malo ljudi razume to čast in notranji občutek, ko se igra himna. Res je nekaj posebnega. Laibach mi je s Triglavom prišel blizu. To je neko notranje zadovoljstvo, ponos in čast, vsaj iz mojega zornega kota.

Vaša odlika je v tem, da znate z besedami krmariti med realnostjo in cilji. Veste, kakšen je realen domet, vseeno pa med vrsticami vedno omenite tudi širše in višje cilje (tako glede uvrstitev na velika tekmovanja kot npr. na Reki, kjer ima Dinamo običajno občutno premoč v vseh pogledih). Na začetku tokratne zgodbe pa je cilj jasneje določen − uvrstitev na Euro.
Drugače si ne znam predstavljati, da se selektor predstavi pred svojo ekipo, nogometaši in javnostjo. Mediji vse to spremljate. Kvalifikacijska skupina za nekoga pomeni lažji ali težji izziv. Cilj, glede na to, da si že dokazal svojo sposobnost, mora biti vedno uvrstitev na veliko tekmovanje. Jasno je, da obstajajo objektivni razlogi. Če imaš v skupini Španijo, Anglijo, Francijo ali Italijo, je realnost malo težja. A mi imamo zdaj skupino, v kateri se bo gotovo kaj vprašalo tudi o Sloveniji – seveda če bomo na pravi ravni. Najprej razmišljam o kakovosti ekipe, ki jo vodim, šele potem bom razmišljal o kakovosti Kazahstana in San Marina. In pozneje enako o Danski, Finski in Severni Irski. Na koncu se potegnejo črte, takrat se vse zbere. V prej omenjenem Belfastu je bilo konec. Vaš kolega Saša Jerković je že naredil križ nad menoj. Pred nekaj dnevi sva se spominjala tega. Potem pa se zgodi kaj drugega. Jasno je, da samo pozitiven rezultat in odnos lahko zanetita pozitivno športno evforijo. Zelo hitro se lahko vse spremeni v tragedijo, takrat si najslabši in te je treba takoj nagnati. Premajhni smo, da bi skakali z enega pola na drugega. Ti fantje si zdaj zaslužijo pozornost, ta generacija je sposobna narediti velik rezultat.

Na predstavitvi igralnega seznama ste govorili o odločnosti. Sta samozavest in povezanost zrasli prav s preobratom v Ligi narodov, ko ste si zagotovili obstanek v zahtevni skupini?
To je po uvrstitvah na velika tekmovanja naslednji najboljši rezultat reprezentance. Mi smo skozi to skupino Lige narodov šli skozi vse: od slabih tekem, dobrih tekem, bolezni, odsotnosti do menjave sistema. Liga narodov je bila postavljena prav za to − za priprave na veliko tekmovanje. Vse to smo delali skozi tekme, in ne več prijateljske tekme. Na eni strani smo dobili ekipo, ki se je profilirala, na drugi strani smo dobili strokovni štab, ki ima jedro in isto misel, pozitivno energijo. Dobili smo tudi ta rezultat, ki se je počasi prevesil v zmerni optimizem. Po žrebu je ta optimizem še malo zrasel. Ni nam treba biti ponižen, to mi ne zveni dobro. Moramo biti spoštljivi do vsakogar, hkrati pa samozavestni, odločni in pogumni. To je ta mantra, s katero grem pred ekipo pred začetkom teh kvalifikacij.

Nogometna analitika vse bolj prodira v nogomet. Ali jih kaj spremljate?
Seveda jih spremljam. Spremljam vsak detajl, ki mi lahko pomaga. Dejstvo je, da se danes vse vidi in sliši. Včasih smo morali prepotovati na tisoče kilometrov, da smo videli kakšnega fanta. Danes je to mogoče videti v živo ali pa je dostopno kakšno uro pozneje. Vse je podkrepljeno z različnimi številkami in analizami, pri teh sem malo slabši. To je osebno mnenje vsakega posameznika. Številke so tu že veliko natančnejše in te lahko zapeljejo v neko rešitev, na koncu pa jo izbereš sam. Če ena ekipa 70 odstotkov napadov naredi po levi strani, potem boš temu namenil malo več pozornosti. Na začetku kvalifikacij smo vsi na ničli, zato ne gre nikogar odpisovati. V naši skupini je samo San Marino outsider, vse druge reprezentance pa so že premagovale mnogo močnejše od sebe, res pa je, da so tudi izgubljale proti slabšim. Kaj ti pomaga, če na začetku ciklusa na odlični tekmi premagaš Hrvaško, nato pa nismo osvojili točk na Cipru. Potrebujemo kontinuiteto, vztrajnost in konstantno zbiranje točk, da prideš do tiste številke, ki te popelje na veliko tekmovanje.

Po učinkovitosti in statistikah je bil v zadnji Ligi narodov najučinkovitejši Benjamin Šeško. Star je šele 19 let, a ni več samo up, ampak tudi adut. Salzburg do 18. leta ni dopustil intervjujev. Spomladi je v klubu začel na tribuni. Kaj lahko pričakujemo od njega?
Mesto napadalca je specifično. Jasno je, da je v tem tempu težko pričakovati (sploh v času prestopa v Leipzig) veliko golov. Tudi v Salzburgu so drugače gledali nanj, češ je že prodan, v naši proizvodnji že gledamo kam drugam. Zato sem ga poklical in mu razložil, da gre za trenutke v karieri, ki jih bo še doživljal, to velja predvsem za napadalce, ko ne dosegajo golov. Lahko igra dobro, a oni živijo zaradi golov in zato so v ekipah. Fant se je odzval dobro, vidi se, da je že v procesu kluba, ki točno ve, kaj dela. Številke, ki jih dosegajo s prestopi, niso naključne. Danes ni nihče tako nor, da bi nekomu kar dal 50 milijonov. Treba pa se je prilagoditi na zakonitosti, ki trajajo. Beni v Ligi narodov ni nase opozoril samo z goli. To je samo plod nečesa, če Stojanović ne bi odigral tako fantastične diagonale, Beni ne bi dobil možnosti, da se odzove, kot se je. S svojim optimizmom, šarmom in karakterjem je dodal neko vrednost. Ko je prišel v reprezentanco, je bil najmlajši, zelo sramežljiv, počasi pa je odraščal tudi skozi reprezentanco. Ob tem mladeniču je še nekaj igralcev, ki so še v zgodnjih letih. Bijol je naredil fantastičen korak naprej s prihodom v Udinese, pred začetkom Lige narodov je le malokdo poznal Adama Gnezdo Čerina ... Mladost nosi energijo in optimizem, potrebuješ pa tudi nekaj izkušenj. Zato nisem največji zagovornik tega, da morajo mladi igrati atraktiven nogomet.

Hiter uspeh (pre)hitro vodi do etiket "naslednji Jordan/Messi". Vsakdo prej ali slej doživi tudi neuspeh. Izkušeni igralci to lažje prebrodijo, pri mlajših pa je vse novo, tudi razočaranja. Kakšna je pri tem (vaša) vloga selektorja?
Lahko se zgodi slaba forma, izpad iz ekipe, selitev na tribune, lahko je kaj neprijetnega v zasebnem življenju. Danes imamo vse na pladnju, težko se kaj skrije. Velika pričakovanja lahko včasih s seboj nosijo tudi velika razočaranja. V tem je treba plavati. Dolgo sem slovel kot trener, ki ima svojo linijo, pogleda malo levo in desno. Na koncu sem tudi sam odraščal v prvi generaciji reprezentance, pa na Reki, zdaj sem v drugem mandatu. Tudi sam se učim in razvijam. Danes doživljam te mladeniče bistveno drugače, kot sem jih pred 10 ali 12 leti. Že moj sin je starejši od njih. Ne živimo ravno v idealnih življenjskih razmerah. Včasih lahko že modra beseda reši marsikatero težavo. Danes mladi ogromno stvari rešujejo po telefonih, kar ni vedno najboljše. Včasih je osebni stik tisti, ki da neko globino, poudarek, tisto vizualizacijo doživetja, ki jim pomaga.

Na začetku kvalifikacij vas čaka Kazahstan. Dva neugodna dejavnika sta res dolga pot in umetna trava. Kaj bi še poudarili?
To sta dva dejavnika, na katera ne moreš vplivati, lahko ti pobereta samo nekaj energije. Umetna trava bo enaka za vse, drugo je potovanje, a na NZS-ju so storili res vse in še več, da bo čim lažje. Gre za ekipo, ki je izredno močna in kakovostna na domačem terenu. Na drugačni podlagi v Astani so sposobni odigrati na zelo visoki ravni, kar so potrdili tudi v Ligi narodov. Njihova agresivnost zahteva enak odgovor. Če bomo tukaj zaspali in bomo premalo odločni ter izgubili večino dvobojev, bomo imeli veliko težav. Omenil bi še igralce, nekateri igrajo v ruski ligi, eden igra v Belgiji, drugi pa v kazahstanski ligi, ki se razvija. Kar nekaj evropskih klubov je že izgubljalo proti njihovim klubom. Iz tega ne delam cirkusa, gre zgolj za zavedanje njihovih sposobnosti. Točke je treba nabirati kontinuirano. Prvi izziv je že v Astani.

Naslednji pa bo s San Marinom, ki je statistično najugodnejši tekmec. Slovenija je dobila vseh pet tekem, pri tem pa je bila razlika v zadetkih 20:0.
Spet številke (smeh). Gre za ekipo, ki je outsider. A na tej tekmi se lahko kdo poškoduje, dobi kdo kak rumeni karton, ki ga lahko stane izpuščeno tekmo. Na kvalifikacijskih tekmah ne želim delati nobene razlike. Če je mogoče, je treba pokazati odnos in prepričljivost tudi proti takim ekipam. Kar zadeva mene, je San Marino še daleč, najbolj razmišljamo o Kazahstanu, ki je tako velik izziv, da moje misli ostajajo pri uvodni tekmi, ki nosi s seboj nekaj težav. Naš kader ni najbolj idealen, a prav to je dodaten izziv in motiv. Odpadlo je nekaj igralcev, ki so bili v zadnjem času nosilci (Mevlja, Kurtić, Sikošek, Šporar). Vse to je neki krog, ki je prisoten v našem življenju (forma, kartoni, poškodbe), a odpira vrata nekomu drugemu. Prepričan sem, da bodo fantje pokazali pravi obraz, da bomo ta ciklus začeli po naših željah, konec pa je še daleč.

Pohvalili ste zvezo, da je naredila vse, kar je lahko glede logistike. Ali pogrešate kakšen vidik, detajl, ki ga imajo največji, pa si ga NZS ne more privoščiti?
V tem trenutku gotovo ne. Takšen center, ki ga imamo na Brdu, je nekaj, kar bi privoščil vsakomur. To je privilegij! Vse je na najvišji mogoči ravni. V vsem tem času sem pogrešal le eno zadevo, igralcem nismo mogli dati, kar bi jim pomagalo, to je bil trening na visoki nadmorski višini pred SP-jem 2010. Johannesburg je na več kot 1500 metrih, izkoristili smo le nekaj kratkega treninga v Brunicu. Potem pa sem slišal, kako so se pripravljali Američani in Angleži. Na tekmi proti ZDA smo videli, da nas je pobralo po eni uri. Majhni kot smo pa moramo dodati nekaj svojega značaja, da ne posnemamo koga, moramo ostati svoji. Fino je, da vidiš, kako delajo Italijani, Nemci ali Španci. Nemci so zgradili videoanalizo, vse so premerili, na koncu pa so prvi odšli iz Katarja. Izkoristiti je treba vse, kar ti je dano, ne bodi prepotenten ali bahav, dodaj pa nekaj svojega. Kadar smo dodali nekaj svojega, so padle tudi Rusija, Romunija in velike ekipe. Pa ne samo v nogometu. Poglejmo kolesarstvo. Kje pa je Slovenija v primerjavi z Belgijo in Nizozemsko? Pa se dva peljeta v ospredju, da se kar kadi (smeh).

Na začetku kvalifikacij ne bi rad ustvarjal pritiska, a žreb je bil ugoden ...
... Zdaj se morate vi odločiti, ali ga boste ustvarjali ali ne (smeh).

Kaj če se Slovenija ne uvrsti na Euro?
To ne bo dober rezultat. To je velik izziv, velika pričakovanja včasih nosijo velika razočaranja. Kar se tiče javnosti in medijev, se strinjam, treba je biti optimist in stremeti za velikimi pričakovanji. Tudi narediti pritisk. Mi pa moramo znati s tem živeti, to je naš poklic. Moramo dobiti ven več, ne pa se tega ustrašiti, ker sicer nismo primerni za veliko tekmovanje.

Sam pritisk na nogometno reprezentanco čutim kot nekaj dobrega. Slovenski šport je tako kakovosten in raznolik, da navijač lahko doživi veliko občutkov uspeha in dobrih zgodb (kolesarstvo, Dončić, skakalci, Gajser, Čeh ...). Če ni pritiska, potem to pomeni, da je slovenski javnosti vseeno za nogomet, kar pa zanj gotovo ni dobro.
Tu se popolnoma strinjam z vami. Določen medijski pritisk in zanimanje pomenita, da se nekdo zanima zate, da si nekaj storil, sprovociral in da nekdo v tebi vidi potencial. Tu je na nas in fantih, da to upravičijo. Ta ekipa in generacija si zaslužita to pozornost in moment velikega pričakovanja ter podporo na samem stadionu, ne glede na to, kjer se igra. Bil je čaroben Bežigrad, bil je fantastičen Ljudski vrt, prepričan sem, da si ta generacija zasluži tudi polne Stožice, pa ni pomembno, ali prihajaš iz Maribora, s Ptuja, iz Murske Sobote, Nove Gorice, Kopra, Kočevja, Gorenjske ali od koder koli. Na koncu igra slovenska reprezentanca. Včasih ne razumem ljudi, a ta pritisk naj kar bo. Večji pritisk bo pomenil, da bomo zanimivi in da smo živi!

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora, v katerem je govor še o naslednjih temah:
− Slovenija je dve zmagi oddaljena od stote zmage.
− O hitrem odhodu mladih v tujino: kdaj je primeren trenutek za odhod.
− Kakšen nasvet bi dal staršem ob odhodu mladih v tujino.
− Ali na Reki lahko plača kavo.
− Kdo je najboljši nogometaš, ki ga je treniral.
− Ali ima kaj besede pri zvočni kulisi slačilnice.
− Zanimivost o številki 102.

V boju s Švedsko, Srbijo in Norveško je Slovenija obstala z enajsterico, ki se je izoblikovala v letu 2022.

Jan Oblak v vratih in s kapetanskim trakom. Pred čuvajem mreže obrambni kvartet Žan Karničnik, Miha Blažič, Jaka Bijol in Gregor Sikošek. Na sredini se je zasidral četverec vezistov Petar Stojanović, Adam Gnezda-Čerin, Jasmin Kurtić in Benjamin Verbič. V napadu sta se ujela in prevzela vajeti Andraž Šporar in Benjamin Šeško.

Novoletne želje selektorja Matjaža Keka se niso izpolnile, poškodbe in manjši igralni čas so kar pošteno premešali pripravljenost predvidene prve enajsterice.

Poškodbe izločile tri igralce

Levi bočni branilec Maribora Gregor Sikošek je po hudi poškodbi kolena sklenil sezono in bo izpustil tudi junijski dve tekmi z Dansko in Finsko. Najizkušenejši in hkrati najstarejši reprezentant Jasmin Kurtić je nazadnje igral za Paok lani 30. oktobra. Nato so tudi njega mučile težave s kolenom, nato pa še spor s klubskim trenerjem, zaradi česar je na stranskem tiru. Ob začetku zbora so bile potrjene še težave s stegensko mišico napadalca Panathinaikosa Andraža Šporarja.

Dva z občutno manj igre in s slabšo formo

Lani je ob Šešku in Oblaku ključno vlogo pri prenosu žoge v napadu odigral Petar Stojanović, ki pa se v spomladanskem delu Serie A ni naigral pri Empoliju. Trener ga je potegnil nazaj na obrambni položaj, sočasno pa v podkastu Žoga je okrogla sam priznava, da še zdaleč ni zadovoljen z lastno igro. Še manj v zadnjih mesecih igra Benjamin Verbič, ki v Grčiji dobiva samo še priložnost s klopi za nekaj minut.

Izgubo minutaže je z vrnitvijo v Slovenijo k Celju rešil vsaj Žan Karničnik. Bliskovito se je tribune in vloge petega napadalca pri Salzburgu rešil prvi napadalec Benjamin Šeško, ki je v zadnjih tednih dosegel pet golov.

Kdo bo pograbil priložnost?

Težave nekaterih so priložnost drugih. Selektor Kek izziva svoje izbrance, da se zagrebejo za mesta v prvi enajsterici, ki so zdaj na voljo oziroma niso tako trdno zacementirana, kot je to delovalo jeseni.

Med napadalci je v sezoni najučinkovitejši Žan Vipotnik, ki si je s tem kot prvi strelec lige in udarna moč prebujenega Maribora priigral prvi vpoklic v člansko izbrano vrsto. Še naprej v Argentini blesti Andres Vombergar, s čigar pomočjo San Lorenzo vodi v prvenstvu.

Pri vezistih se je v Avstriji bolj razigral Tomi Horvat, ki pri Sturmu postaja vse učinkovitejši, čeprav sam zatrjuje, da še zdaleč ni zadovoljen s svojim izkupičkom treh golov in štirih podaj. Kot največja rezerva se ponuja Sandi Lovrić, ki pa se mu je tudi malce zmanjšala vloga pri Udineseju, ki pa je še vedno občutno pomembnejša, kot jo imata Miha Zajc in Domen Črnigoj, ki ostajata aduta s klopi.

V iskanju menjave za Sikoška

V obrambi je za mesto levega bočnega igralca zaradi izkušenj v prednosti Jure Balkovec, ki pa je od zadnjih 11 tekem Alanyasporja v Turčiji v prvi postavi igral le na štirih.

Selektorja Keka in njegov strokovni štab tako čaka kar nekaj premisleka, kako zastaviti in postaviti ekipo v Astani, da se iz Kazahstana domov pripeljejo tako želene tri točke, ki bi tlakovale kvalifikacijsko pot proti Nemčiji.

Dejan Robnik (Inter), Zlatko Dedić, Luka Sikur (oba Parma) in Sanel Šehić (Chievo) so leta 2001 kot mladoletniki odšli na Apeninski polotok. Isto poletje je Borut Semler zamenjal Varteks za Bayern, potem ko je v Varaždin prišel že pri 14 letih.

Začel se je beg nogometnih nog iz Slovenije: hkrati kot posledica reprezentančnega uspeha (nastop na Euru 2000 in takoj zatem še na SP-ju 2002) in kot vstopanje države v Evropsko unijo, kjer po 1. maju 2004 mladi Slovenci niso več bili tujci. Počasi se je odliv najbolj nadarjenih in uspešnih mladincev v tuje klube stopnjeval, vrhunec pa dosegel leta 2010, po nastopu Slovenije na zadnjem velikem tekmovanju na SP-ju 2010.

Ali res uspe le enemu od štirih?

Za ilustracijo prestopi iz obdobja svetovnega prvenstva v Južni Afriki. Ob senzacionalnem uspehu slovenskega dvojca Josip Iličić-Armin Bačinović, ki sta vijoličasti Maribor konec poletja zamenjala za rožnato-črn dres Palerma, je takoj na začetku naslednjega zimskega prestopnega roka kar šest igralcev Prve lige okrepilo vrste klubov Serie A. Prodajni uspeh brez primere v zgodovini slovenskega prvenstva. Siniša Anđelković in Jasmin Kurtić v Palermo, mlajša Enej Jelenič in Dino Stančić v Genoo, tedaj mladoletna Matej Pučko in Denis Šme pa v Chievo.

Za dobro mero sta bila ob trojčku naslovov Interja spomladi 2010 njegova člana dva mlada Slovenca: vratar Vid Belec in Rene Krhin, ki si je celo prislužil vpis med zmagovalce Lige prvakov, prvaka Italije in pokala.

Navrženih je dvanajst imen, od katerih so pečat v reprezentanci Slovenije pustili le štirje. Ali je to pravo razmerje?

Priznani nogometni menedžer, ki je bil in je še del tega fenomena, Amir Ružnić, na vprašanje, ali vemo, kakšno pa je razmerje med nadarjenimi mladinci, ki ostanejo doma v Sloveniji in čakajo na člansko uveljavitev v Prvi ligi, odgovarja: "Verjetno najmanj podobno, če ne še slabše, saj iz ene generacije mladinskih prvakov, najboljših strelcev, ne morejo uspeti prav vsi. Že same številke, konkurenca tega ne dopuščajo."

Zdaj najboljša odšla kot mladoletna, a z različno popotnico

A trenutno najboljši slovenski nogometaši potrjujejo zgodbo, da je zgodnji odhod v tujino prava pot za preboj med najboljše. Kapetan reprezentance Jan Oblak je zamenjal Olimpijo za Benfico še pred polnoletnostjo, a za še vedno rekordno odškodnino (štiri milijone evrov), plačano slovenskemu klubu za Slovenca, saj se je kot mladenič že uveljavil v Prvi ligi in bil pri 17 letih prvi vratar prvenstva.

Na drugi strani je Benjamin Šeško, ki je kot čudežni deček malo po dopolnjenem 16. letu zapustil Domžale in se zdaj pri RB Salzburgu razvil v prvega napadalca Slovenije, čeprav je še vedno najstnik. Za protiutež se pojavlja Haris Vučkić, najmlajši igralec v zgodovini 1. SNL (v nasprotju s pravili), njegov supertalent pa so kot pri Semlerju ustavile poškodbe, a na koncu je vseeno s petimi goli na 12 nastopih za Slovenijo pustil vsaj epizodno vlogo v izbrani vrsti.

Najboljše merilo, katera razvojna pot je najpriporočljivejša, podajo ob koncu kariere otipljive številke. Prvo številčno merilo je višina odškodnin, s katerimi je povezan tudi zaslužek. Drugo merilo, ki je z vidika navijačev Slovenije najbolj zaželeno, pa prispevek igralca k nogometni reprezentanci s številom nastopov in zadetkov.

Rekordni prestopi slovenskih nogometašev

1. Benjamin Šeško (pri 16 v tujino): 24 milijonov evrov (2023), iz Salzburga v Leipzig.
2. * Kevin Kampl (vzgojen v tujini): 20 milijonov evrov (2017), iz Leverkusna v Leipzig.
3. Jan Oblak (pri 17 letih v tujino): 16 milijonov evrov (2014), iz Benfice v Atletico Madrid.
4. Samir Handanović (pri 20 letih v tujino): 15 milijonov evrov (2012), iz Udineseja v Inter.
5. Zlatko Zahovič (pri 18 letih v tujino): 13,5 milijona evrov (1999), iz Porta v Olympiakos.
6. Josip Iličić (pri 22 letih v tujino): devet milijonov evrov (2017), iz Palerma v Fiorentino.
7. Miha Mevlja (pri 23 letih v tujino): osem milijonov evrov (2017), iz Rostova v Zenit.

Najdražji Slovenci malo preigrali v prvi slovenski ligi

Od sedmih izpostavljenih igralcev, za katere so bile plačane najvišje odškodnine doslej, je največ nastopov v Prvi ligi zbral Miha Mevlja za Gorico (109 tekem), ki pa se je po postankih v Izraelu in Švici zares uveljavil pri Dinamu Bukarešti, od koder ga je pot vodila v Rusijo. Josip Iličić je do odhoda v Italijo odigral 60 tekem v Prvi ligi, 55 za Interblock, a vsega pet tekem za Maribor ga je poleti 2010 izstrelilo v nogometno orbito s prestopom neposredno v Serio A.

Več kot eno sezono igranja v najmočnejši slovenski ligi je zbral še Jan Oblak (33 tekem za Olimpijo), medtem ko je Samir Handanović ob že sklenjeni pogodbi z Udinesejem za Domžale branil le na sedmih ligaških tekmah. Benjamin Šeško ni dočakal debija v Prvi ligi. Kevin Kampl je čisti izdelek nemške nogometne šole in je imel v karieri še dva prestopa, vredna več kot 10 milijonov evrov. Zlatko Zahovič? Pri 18 letih je iz Kovinarja Maribor odšel k Partizanu iz Beograda in prve članske klubske tekme v Sloveniji odigral šele pri 37 letih za Limbuš-Pekre.

S 35 goli prvi strelec Slovenije je imel doslej le enega dostojnega naslednika. Z 32 goli je to Milivoje Novaković, ki si ni mogel privoščiti zahtevane provizije za priložnost pri članih Olimpije, zaradi česar je pri 19 letih začel življenje v avstrijski amaterski ligi. V Prvi ligi je zaigral šele ob koncu reprezentančne kariere.

Le dva kralja strelcev z več kot 10 goli za reprezentanco

Med 16 Slovenci s strelsko krono 1. SNL sta več kot 10 golov za reprezentanco dala le Sašo Udovič (16) in Ermin Šiljak (14). Prvi je pri 24 letih iz Slovana odšel k Bevernu v Belgijo, drugi je pri 23 letih Olimpijo zamenjal za Bastio v Franciji. Med sedanjimi reprezentanti sta bila kralja strelcev domače lige Luka Zahović (dvakrat) in Andraž Šporar (v pol sezone): prvi po 14 nastopih še čaka na prvi reprezentančni gol, drugi je pri sedmih na 42 tekmah v dresu Slovenije.

Rekorderja: eden brez domače izkušnje, drugi iz Prve lige v Top5

Magičnih 100 nastopov za izbrano državno vrsto sta zbrala le dva igralca. Boštjan Cesar (101), ki je pri 18 letih iz Olimpije šel k zagrebškemu Dinamu (kasneje se je za nekaj mesecev kot posojeni igralec vrnil k Olimpiji in odigral 9 tekem v Prvi ligi). In Bojan Jokić (100), ki je pri 21 letih in po 65 tekmah v Prvi ligi zapustil Slovenijo in se iz Gorice preselil v Sochaux.

Kdaj so šli na tuje reprezentanti, ki so najpogosteje igrali za Slovenijo?

Od 230 članskih moških reprezentantov jih je 65 zbralo 25 ali več nastopov za reprezentanco. Za potrebe analize so razdeljeni v štiri skupine po številu nastopov (25-49, 50-74 in 75-99 ter rekorderja), pri čemer smo poiskali povprečno starost ob (prvem) odhodu v tujino in povprečno število odigranih tekem v 1. SNL do prestopa.

Elita na tuje pred 20. letom in po prvi sezoni Prve lige

Iz podatkov se razbere trend, da so prav najuspešnejši slovenski nogometaši, ki so za reprezentanco odigrali največ tekem, zapuščali Slovenijo zelo mladi. Iz elitne enajsterice trije celo brez prvoligaške članske izkušnje (Cesar, Novaković in Zahović), povprečno pa so vsi odšli na tuje zgolj po eni prvoligaški sezoni. Večinoma so bili kljub mladosti in eni ali dveh sezonah prepoznani kot najboljši igralci na svojem položaju v Prvi ligi.

Večina reprezentantov pri 23 letih in po treh sezonah doma

Nasprotno je med igralci, ki sestavljajo drugo zgodovinsko enajsterico in skupino igralcev z od 25 do 49 nastopi za izbrano vrsto. Povprečna starost odhoda v tujino je 23 let, pri čemer gre pri tem za prvi odhod na tuje, saj skoraj tretjini izmed njih v prvem poskusu ni uspelo in so se domov vrnili na posojo ali ponovno uveljavitev, preden so se ustalili kot legionarji. Posledično se dvigne tudi razvojni delež 1. SNL, ki s po okoli 100 odigranimi tekmami pomeni, da so za njimi povprečno odigrane tri sezone domače Prve lige.

Kek: Od primera do primera. Kalupa ni!

Povzetek? Kakor pravi selektor Matjaž Kek, gre pri vsakem primeru za različno zgodbo in drugačna izhodišča ter vprašanja, ki se ponujajo mladim nogometašem in pri mladoletnih talentih njihovim staršem.

"Kalupa ni, od primera do primera. Nekdo prej dozori, drug ima drugačne pogoje za življenje. Primer Šeška govori, da je bilo zanj pravi čas, za drugih 30 pa, da so bili prehitri pri svojih odločitvah," razmišlja o perečem vprašanju selektor. "Kar veliko se jih vrača domov z grenko izkušnjo, razočaranjem. Moj nasvet: ko se ustavi, ko nekako ne gre naprej v karieri, takrat je treba pokazati svojo osebnost in hkrati pomagati tem fantom. Imamo dovolj mladih igralcev, ki jih je treba razvijati, a ne po kalupu, temveč je osebni pristop ustreznejši in daje boljše izide."

Mladih igralcev je dovolj, samo ali je Prva liga še razvojna liga?

Sočasno je ob odprtih nogometnih mejah realnost, da velik delež mest v slovenskih prvoligaških klubih zasedajo tujci, ker je prvi cilj izid – ali Evropa ali obstanek. "Nisem več prepričan, da je Prva liga s svojim zdajšnjim deležem tujcev še razvojna liga. Po drugi strani zdaj igrata reprezentanci do 17 in 19 let drugi del kvalifikacij za uvrstitev na evropsko prvenstvo. Torej talent in znanje sta. Tudi mladih igralcev je dovolj."

Kek predvsem poudarja, kar, zanimivo, pripovedujejo tudi nogometni menedžerji in vodje klubov, in sicer da sta potrebna osebni odnos in pretres vsakega posameznika.

"Ni lahko gledati teh fantov, ki so razočarani tako nad kariero kot življenjem ob vrnitvi v Slovenijo. Nekateri to vzamejo kot novo priložnost, drugi se pa kar hitro predajo," se Kek zaveda, da večini fantov, ki gredo v tujino, ne uspe, a tako je tudi pri tistih, ki ostanejo v Sloveniji in upajo na preboj prek domačega okolja.

Ambrožič je v mladosti igral rokomet, nato je dolgo deloval v celjskem nogometnem klubu, kjer je bil tudi direktor, pozneje pa se je začel ukvarjati s športnim marketingom oziroma komuniciranjem in trženjem v športu. Leta 1997 je bil soustanovitelj agencije S.V. – RSA Slovenija, ki jo je tudi vodil, leta 2015 se je preimenovala v Sport Media Focus. Vsako leto med drugim pripravlja odmevno konferenco o sponzorstvih v športu Sporto.

Z njim smo se pogovarjali o (slabem) obisku na slovenskih nogometnih stadionih in pojavnosti slovenske nogometne lige na televizijah.

Pred 14 leti ste na okrogli mizi društva SportForum Slovenija dejali, da je osnovni cilj, da bi se na tekmi slovenske lige v prihodnosti povprečno zbralo od dva do tri tisoč gledalcev. V letošnji sezoni je ta številka 1252, kar je le nekaj več kot v sezoni 2008/09, ko je bila 1199. V zadnji predkoronski sezoni 2018/19 je bilo na tekmah v povprečju po 1462 ljudi. Kaj so glavni razlogi, da cilj ni bil dosežen?
Verjetno je razlogov več. Ne bom rekel, da ni bilo dejavnosti na tem področju, ampak mogoče niso bile dovolj usklajene in koordinirane. Gledalci so pomembni predvsem za klube. Klubi so tisti nosilci, ki morajo prepoznati, da je liga njihov produkt, od katerega živijo. Toda vsak klub se ukvarja bolj ali manj s svojim lastnim preživetjem, strateških pristopov in dolgoročnih dejavnosti na tem področju pa ni bilo narejenih. O tem se sploh ne pogovarja in razmišlja, v zadnjih letih ni bilo neke resne iniciative klubov oziroma potez. Približno tako, kot ko nekdo postavi na trg neki izdelek in potem čaka, da se bo sam prodal. V ozadju je treba ogromno marketinga, pa ne samo denarja za ta marketing in oglaševanje, ampak cel kup nekih stvari. Večinoma je bilo to prepuščeno medijskim partnerjem, ki so pridobili pravice, in glavnemu pokrovitelju, ampak to je premalo. Težava je globlja, predvsem na strani tistih, ki klube vodijo. Ti bi morali znati videti dva, tri korake naprej, ne samo naslednjega koraka. Manjka malo bolj strateški pristop, da bi nekdo rekel: "Čez pet let želimo biti tukaj." Potem izvajaš neke dejavnosti, da boš prišel tja. Treba je imeti vizijo, kam želimo priti v določenem obdobju.

Pa je realno pričakovati, da bi se lahko stanje v prihodnjih letih vendarle izboljšalo?
Že v preteklosti so bila tudi obdobja, ko se je obisk povečeval, in verjamem, da potencial je, da to niso nerealne številke, da bi bilo povprečje od dva do tri tisoč gledalcev na tekmo. Trenutno se obisk po navadi poveča le po inerciji. Ko se je zgodila evforija pri Muri, so bile številke takoj višje. Vemo tudi, da je Murska Sobota neko posebno okolje. Tudi v Mariboru je veliko odvisno od izidov. Pri Olimpiji se s tem nihče ne resno ukvarja, saj ni niti kadrovske infrastrukture, ki bi jo klub postavil in bi nagovarjal ljudi v ljubljanskem bazenu. Drugi klubi se sami nekaj trudijo, denimo Celje in Bravo, ampak niso med sabo koordinirani. Ni čarobne paličice, s katero bi z dvema, tremi potezami to spremenil. Zdi se mi, da so včasih klubi bolj razmišljali o tem, zdaj pa je vsak bolj zatopljen v reševanje svojih težav.

Prenose tekem si je za obdobje med letoma 2021 in 2025 zagotovil Sportklub, ki je uvedel tudi daljšo tedensko oddajo o Prvi ligi Telemach. Kako gledate na trenutno televizijsko pojavnost lige?
Dogovor, ki ga je nogometna zveza sklenila z United Medio, je po eni strani dober, saj je prinesel tisto, kar klubi verjetno najbolj potrebujejo, to so finančna sredstva. V primerjavi izpred petih, šestih, sedmih ali pa desetih let so številke bistveno večje. Zdaj dobivajo klubi približno po 200.000 evrov na sezono od skupnega trženja medijskih in sponzorskih pravic, kar je zelo velik denar za slovenske razmere. Še pred kratkim so prejemali približno 50.000 evrov, tako da se je zgodilo konkretno povečanje.

Hkrati pa ima žal Sportklub omejen doseg, tako da to medijsko partnerstvo vsaj za zdaj še ni prineslo tistega, kar se od takšnega partnerstva pričakuje. Strateški medijski partner je tisti, od katerega ne dobiš samo denarja, ampak poskušaš razvijati produkt. Trenutno je morda preveč v ospredju denar, ki je kratkoročno za klube ključen, ne razmišljajo pa o tistih korakih naprej. Vsakih tisoč evrov klubom veliko pomeni, a če želiš kreirati produkt, to ni izključno merilo. Tu se skriva kar pomemben del odgovora na vprašanje, kaj narediti in na kako to na dolgi rok spremeniti. Če bi se obisk na stadionih povečal za dvakrat, bi dobili še bistveno več denarja. Toda samo od sebe to ne bo prišlo. Iluzorno je pričakovati, da bodo številke v petih letih zrasle s 1200 na 2500. Ne bodo. Bi pa morali vztrajati pri strategiji oziroma viziji in temu cilju slediti.

Mislim, da je bila najvišja rast gledalcev v času, ko je imel pravice za slovensko ligo Pro Plus (v sezoni 2015/16 je bilo na tekmah v povprečju po 1569 gledalcev, op. a.). Zelo veliko pozornosti je temu posvečal v svojih informativnih in drugih oddajah, 'bildal' je produkt lige, tedaj je bilo opazno, da je bilo gledalcev bistveno več. Od nekega medijskega partnerja dobiš denar, od nekoga lahko dobiš nekaj drugega. Stvar strateške odločitve je, kaj ti je pomembneje. Lahko ne gledaš samo z danes na jutri, ampak nekaj vložiš, da boš čez pet let pobral sadove. Toda očitno pri nas razmere niso takšne, da bi nekdo razmišljal o neki investiciji oziroma da bi sprejel manjši znesek iz tega naslova na račun tega, da bi nekje drugje dobil več. Razmere so takšne, da so klubi v to prisiljeni, saj jim ta denar veliko pomeni v boju za preživetje. To je težava celotnega slovenskega športa, večina životari in se ukvarja z golim preživetjem. Zelo redki se lahko ukvarjajo z razvijanjem svojega produkta oziroma imajo čas in možnosti za to.

Kje so še rezerve na televizijskem področju?
United Medii oziroma Sportklubu je treba priznati, da so bili na neki način prvi, ki so bili pripravljeni tako veliko vložiti in s tem pokazali, da prepoznavajo vrednost slovenske lige. To je zelo pomembno. V preteklosti so bili zneski bistveno nižji. Na dolgi rok bo ta pogodba gotovo nekaj prinesla nogometu, tudi pri naslednjih pogodbah, zato je bil to kar pomemben mejnik. Mogoče so bila res pričakovanja malce drugačna, tudi upanje, da bo doseg boljši, saj se je pričakovalo, da bo Sportklubu tudi s pomočjo pravic za slovensko ligo uspelo priti med vse operaterje, a mu to ni uspelo. Toda včasih se določene stvari šele čez čas pokažejo, zakaj so bile dobre in na kakšen način so bile dobre. Za zdaj se poleg večjega denarja, ki ga dobijo klubi, to še težko prepozna.

Prenosi so tudi na Šport TV-ju, ki ima pokritost po vsej Sloveniji oziroma je v shemah vseh operaterjev, a po mojem mnenju bi potrebovali medijskega partnerja, ki ima tudi informativni program, s katerim ne nagovarja samo "hardcore" nogometnih navijačev, ampak tudi občasne. Tisti, ki jim je slovenska liga blizu, tako ali tako spremljajo tekmovanje. Če želiš številke povečati, pa moraš nagovoriti novo občinstvo. To pridobiš z novimi pristopi, ne samo znotraj kroga ljudi, ki spremljajo šport. To manjka. Nogomet oziroma slovenska liga morata postati bolj "mainstream news". Predvsem klubi se morajo tega zavedati in o tem razmišljati, odgovorni predsedniki pa iskati rešitve, kako to narediti. Morda tudi tako, da bi klubi vzeli 30 odstotkov manj denarja, če bi našli nekoga, ki bi jim pomagal bolj napolniti stadione.

Kolikšne so možnosti, da bi se programi Sportkluba v bližnji prihodnosti vseeno pojavili tudi pri drugih operaterjih?
Iskreno nisem največji optimist, da se bo ta stvar zelo hitro rešila. Glede na velikost trga imamo nadpovprečno število ponudnikov športnih programov. Na dolgi rok je po mojem mnenju to nevzdržno. Tudi telekomunikacijski operaterji, ki jih plačujejo posredno, neposredno pa seveda gledalci, bodo verjetno na dolgi rok težko financirali tako število teh ponudnikov. Trenutno ima vsak operater v svoji shemi po dva ponudnika športnih programov, ali Sportklub in Šport TV ali Areno Sport in Šport TV. Verjetno nihče izmed njih ni pripravljen plačevati treh, ker bi to samo še dvignilo naročnine.

Na dolgi rok moramo biti pripravljeni tudi na to, da bodo morda operaterji te ponudnike zaračunavali kot dodatne plačljive storitve, kar bo še bolj zmanjšalo doseg, ker si tega ne bodo mogli vsi privoščiti. Žal smo premajhen trg, preprosto smo premajhni. Število ljudi, ki bi bili pripravljeni to plačati, je v tem trenutku razmeroma majhno, glede na to, kakšno moč ima produkt. Ne morem trditi, da ne bo čez deset let kaj drugače, v tem trenutku pa ne pričakujem, da se bo kaj bistvenega spremenilo. Če bi bilo to mogoče, bi se že spremenilo. Bojim se, da bo moral tisti operater, ki bo sprejemal dodatnega ponudnika, dati enega drugega ven. Ali pa povišati cene, kar je zelo nepriljubljeno in se tega vsi izogibajo.

Pred leti, ko na televiziji še ni bilo toliko prenosov tekem prve lige, je veljalo prepričanje, da bo tudi več nogometa na televiziji na slovenske stadione privabilo več gledalcev.
Dejstvo je, da je na splošno nogometa na televiziji in drugih kanalih danes verjetno že preveč in je mogoče že malce kontraproduktivno. Načeloma pa večje število prenosov, če se ustvari pravi produkt oziroma zgodba, ne more negativno vplivati na obisk. Ravno dobro vzdušje, ki ga televizija s stadiona prenese v domove, mora nekoga pritegniti, da si to ogleda v živo.

Koliko pa bi lahko slovenska liga iztržila od prodaje medijskih pravic?
Dolgoročni cilj, ki bi mu morali slediti, je, da bi se vsaj približali primeru Avstrije, seveda z ustrezno zmanjšanimi razmerji glede na štirikrat manj prebivalcev, skromnejšo nogometno zgodovino, manjšo razvitost oziroma kakovost nogometa, ki pa vseeno ni za nekaj razredov nižja, in slabšo gospodarsko sliko. Avstrijska liga od medijskih pravic na leto iztrži približno 28 milijonov evrov. Slovenska liga je dosegla znesek od 800.000 do milijon evrov na leto, kar je v primerjavi s preteklostjo zelo veliko povečanje in velik korak v pravo smer, ampak tudi tu so še rezerve. Mislim, da je številka od dva do tri milijone evrov na letni ravni realna, treba pa bo hkrati tudi razvijati produkt. Da bodo tisti, ki bodo dali te ponudbe, vedeli, da bodo tudi nekaj dobili nazaj. To je povezano s celotnim produktom. Vrednost pravic bo težko zrasla, če se ne bo povečalo število gledalcev na tribunah. Iluzorno je pričakovati, da bo prišel nekdo drug, ki bo po izteku te pogodbe namesto enega dal dva milijona. Smo v nekem začaranem krogu.

Ne samo v primerjavi z Avstrijo, tudi v primerjavi s Hrvaško, Romunijo ali Norveško je delež prihodkov, ki jih klubi ustvarijo iz medijskih pravic, pri nas še vedno majhen.
Vsak trg je specifičen. Bolje je, da se primerjamo z Avstrijo kot Hrvaško, ki je specifična že zaradi tega, ker je bila dvakrat zapored med prvimi tremi na svetovnem prvenstvu, ustvarja toliko dobrih igralcev in tako naprej. Hrvati imajo tudi zelo močno diasporo v tujini in lahko tudi zaradi tega te pravice dražje prodajo. Številke so že blizu desetih milijonov evrov. Imamo pa podobno kot Hrvati dva močna kluba, ki ju potrebuješ, da ustvarjata rivalstvo, tako kot Hajduk in Dinamo. Spodbuditi bi bilo treba predvsem Olimpijo, ki je ob Mariboru gonilna sila oziroma vlečni konj. Težko je pričakovati, da bodo vlečni konji lige Bravo, Gorica ali Domžale.

Žalostno je, da ima Olimpija na domačih tekmah tako malo gledalcev.
Dejstvo je, da bi se marsikaj zelo spremenilo oziroma bi bila velika razlika, če bi imela Olimpija v Ljubljani na tekmo po tri, štiri tisoč gledalcev, kar bi bil neki minimum. To bi celotni ligi dvignilo obisk, pri zdajšnjem stanju bi se že to poznalo. Veliko stvari se skriva tudi v tej težavi. Toda tudi novim lastnikom je bolj v ospredju rezultat oziroma prihodki, ki jih morebiti lahko ustvarijo od prodaje igralcev, ne pa klub vzpostaviti kot institucijo, ki bo sposobna prodati po tri, štiri tisoč vstopnic na tekmo. Vidim, da v tej smeri ni nekega razumevanja. Je pač tako, da ima vsakdo svoje prioritete. In tudi pravico ima, da jih postavlja tisti, ki upravlja klub. Včasih je klubu pomembneje, da se pripelje dva nova igralca kot dve osebi v pisarno. Tudi več ljudi v pisarnah pa ne pomaga, če nimajo ljudje na vrhu piramide jasne vizije, kaj hočejo doseči.

Kako bi lahko v Stožice privabili več obiskovalcev?
Rešitve so vedno pri tistem, ki klub upravlja. Kolikor poznam zadeve v ozadju, imam občutek, da dajejo zelo veliko prednost delu na igrišču, kjer imajo vrhunske rezultate. To je nesporno. Preveč pa je še vedno prisotna miselnost, da bo rezultat prinesel denar. Pri nas v športu velikokrat razmišljamo, da če bomo dobri in imeli rezultat, potem bo prišel tudi denar. Res je, da potem lažje prodaš dobrega igralca in dobiš denar ali pa z uvrstitvijo v evropske pokale, in če si tam uspešen, lahko zelo dobro zaslužiš, ampak lahko pa tudi ne. Sproti se moraš posvečati osnovi, to je največja vrednost. S tem imajo klubi žal težave. Maribor ima tradicijo, dela in je v lokalnem okolju zelo pomemben dejavnik v vseh pogledih, Olimpija pa žal ni. To se čuti. Klub ne živi, tak imam občutek, to se vidi po obisku. Tu je največja rezerva.

Kljub nedelovanju kluba na marketinškem področju se zdi neverjetno, da ob takšnih izidih na tekme ne pride več kot tisoč gledalcev. Ljubljana ima 300.000 prebivalcev.
Da ljudje pridejo sami od sebe na stadion, ni tako samoumevno. Čas, ki ga živimo v primerjavi s prejšnjim desetletjem, je drugačen. Ljudje imamo bistveno manj časa. Nekaj te mora zintrigirati, pritegniti oziroma navdušiti, da prideš na stadion. V Ljubljani očitno tega ni dovolj. So pa bile v preteklosti tribune že bolj polne, ko je bilo pozitivnejše ozračje okrog kluba. Olimpija nikoli ni imela takšne prednosti oziroma ni bila tako dominantna, kot je v tem trenutku. Tu se najbolje vidi, da izid ni edino merilo, ki pritegne gledalce. Pomembneje je, kakšno vzdušje narediš okoli kluba v lokalnem okolju. Da vsak posameznik oziroma navijač čuti, da se v klubu dogaja nekaj pozitivnega, da je klub proaktiven. Za to zmanjka časa in ljudi. Tudi lastnik očitno ne čuti Ljubljane na takšen način kot nekdo, ki je v Ljubljani. Žal to klubu manjka.

Zaradi nešteto možnosti spremljanja prek medijev je še težje prepričati ljudi, da si gredo ogledat tekmo v živo. Za vse, ki smo v športu, je to izziv. Treba je graditi skupnost. V Splitu ni rezultata, so pa zgradili izjemno močno skupnost. Navijačem klub res pomeni več kot samo nekdo, za katerega navijajo. V ozadju je bilo vloženega tudi kar nekaj dela Hajduka, pri nas pa se temu posveča zelo malo pozornosti. In se upa, da bo rezultat tisti, ki bo napolnil tribune. Verjetno se tudi vodstvo Olimpije čudi, kaj je narobe z Ljubljano, ker ljudje ne prihajajo na stadion kljub 15 točkam prednosti. Ni jim uspelo zgraditi skupnosti navijačev, ki bi videli Olimpijo kot svoj klub, s katerim želijo živeti.

Na drugi strani tudi nekateri klubi v nižjih ligah dokazujejo, da se s pravim pristopom lahko pritegne ljudi ob zelenice. Konec tedna se je na ljubljanskem derbiju med Slovanom in Svobodo v tretji ligi po uradnih podatkih zbralo 2100 gledalcev.
Da, imamo tudi manjše sredine, kjer se ljudje močneje identificirajo s klubom in so odnosi malo pristnejši. Odnos kluba do navijačev ni samo to, da jim nekaj daš, da jim nekaj plačaš. Pomembno je, da z dejavnostmi, ki jih izvajaš, začutijo, da so dobrodošli kot pomemben deležnik v klubu. V tem smislu pri nas vse preveč temelji na posameznikih, ki imajo določeno moč, vpliv in zagotavljajo denar, žal pa je to njihov vrtiček. Ključni za vsak klub so navijači. Če jih nimaš, tudi vrednosti nimaš. Čeprav imaš nekoga, ki daje denar oziroma pokrovitelje, ki plačujejo ustroj kluba. Potrebuješ navijače, ki s tem, ko pridejo na stadion, kažejo zvestobo in pripadnost. Rezultat potem šele sledi. Pri nas pa se poskuša pripadnost kupiti z rezultati in se upa, da bo to pognalo ta mlin in da bo denar prihajal od prestopov in Uefe. Žal to ne deluje.

Tudi predsednik Nogometne zveze Slovenije (NZS) Rade Mijatović meni, da so potrebne nove ideje, kako okrepiti tekmovanje in ga narediti zanimivejšega za gledalce.
Vizije nogometne zveze podrobno ne poznam, ima pa ta tudi na račun finančnih sredstev, ki jih ustvarja reprezentanca, določeno odgovornost do te celote. Strinjam se, da smo v nekem trenutku, ko se ta energija nekako izgublja. "Hajpa", kot je bil včasih okoli slovenske lige, ni. Včasih je o derbiju med Olimpijo in Mariborom govorila vsa Slovenija, danes to pogrešam, to ni to. Velik korak naprej je, da je NZS klubom zagotovil več denarja, tudi prenose v drugi ligi. Ali je ta rešitev optimalna, je, kot sem že povedal, drugo vprašanje. Klubi seveda želijo še več denarja, a morajo za to tudi nekaj narediti – se čemu odpovedati ali investirati. Ni samo zveza odgovorna, gre za to, kako bodo klubi poslovali in zgradili svoje blagovne znamke znotraj lige. Če se klubi preveč ukvarjajo sami s sabo, jih liga kot celota in koraki, kaj bi veljalo narediti, niti ne zanimajo zelo močno. Dokler sam ne počistiš pred svojim pragom, je vprašanje, koliko lahko narediš na skupni ravni.

Pod uradne tekme se štejejo tiste, ki so bile odigrane v času samostojne države in jih priznava tudi Mednarodna nogometna zveza, a najdemo kar nekaj tekem, ki so bile odigrane še pred osamosvojitvijo. Prva taka je bila odigrana pred več kot stotimi leti. Slovenija je 23. junija 1921 v Ljubljani gostila Francijo, ki je zmagala s 5:0.

Andrej Stare, ki za našo televizijo komentira tudi nogometne tekme in ima bogat arhiv športne statistike, o tej tekmi pravi: "Če je takrat reprezentanca pod imenom Slovenija odigrala tekmo proti Franciji, tega ne moreš zanikati. Nekateri pravijo, da je bila takrat Jugoslavija. V redu, potem lahko v zgodovini slovenskega športa prečrtamo tudi Cerarja in Štuklja, saj sta vendarle tekmovala za Jugoslavijo. Ampak ne, tega pa že ne bomo storili, saj sta vendarle naša, njune medalje pa tudi."

Enajsterica zgodovinske prve tekme
Po Staretovih podatkih je tekmo takrat vodil Anton Jug, enajsterico pa so sestavljali Stanko Pelan, Janez Mozetič, Jochen Schalecker, Stanko Deržaj, Darko Zupančič, Peter Birsa, Vlado Zupančič, Hans Duershmied, Jože Balinc, Oto Oman in Marjan Vidmajer. Tekmo si je ogledalo 13.000 gledalcev.

Isti vir razkriva, da je Slovenija leta 1956 v Ljubljani premagala Kitajsko s 5:2, ducat let pozneje pa je v Celovcu remizirala z Avstrijo z 2:2.

Ponovni zamah tik pred osamosvojitvijo
Reprezentanca v današnji podobi se je nato znova formirala le malo pred referendumom za samostojno državo. Slovenija je namreč 8. decembra 1990 v Izoli pod vodstvom Zdenka Verdenika premagala Bosno in Hercegovino z 2:0 (tik ob koncu tekme sta zadela rezervista Samo Vidovič in Matjaž Cvikl). Slab teden pred razglasitvijo samostojne države pa je 19. junija v Murski Soboti gostila Hrvaško, ki je zmagala z 1:0. Edini zadetek je dosegel Fabijan Komljenović. Zanimivo, ta tekma je uradna v hrvaški nogometni zgodovini, to pa je bila tudi edina tekma za omenjenega nogometaša.

Na dan osamosvojitve je Bojan Prašnikar uradno postal prvi slovenski selektor, Slovenija pa je prvo uradno tekmo odigrala šele slabo leto pozneje, ko je v Talinu na prijateljski tekmi z Estonijo igrala 1:1. Zgodovinski prvi zadetek je dosegel Igor Benedejčič. Prvih 11 (uradnih) tekem je bilo prijateljskih, Slovenija je prvo "tekmovalno" tekmo odigrala šele v sklopu kvalifikacij za evropsko prvenstvo. Septembra 1994 je remizirala proti Italijanom (1:1), ki so le nekaj tednov pred tem postali svetovni podprvak. Slovenski gol je dosegel Sašo Udovič, večina pa se te tekme spomni zaradi "fantomskega" gola Darka Milaniča, ki ni bil priznan.

Tipi tekem: stoena prijateljska tekma
Uradno je tako v statistiki 276 tekem, največ je bilo prijateljskih, najmanj pa (razumljivo) tistih na največjih tekmovanjih.

V tem času ima:
98 zmag
71 remijev
101 porazov

Strelci: dva dosegla več kot 30 golov
V tem času se Slovenija ponaša z dvema izrazitima strelcema, le dva sta namreč prebila tako mejo 20 kot 30 doseženih zadetkov. Prvi je bil Zlatko Zahović, drugi pa Milivoje Novaković.

Nastopi: dva tudi s 100 nastopi
V dobrih 30 letih ima Slovenija dva nogometaša, ki sta za izbrano vrsto zbrala vsaj sto nastopov, to sta Boštjan Cesar in Bojan Jokić. Med aktivnimi nogometaši ima največ nastopov Jasmin Kurtić.

Zemljevid: največ proti evropskim reprezentancam
Slovenija se je do zdaj pomerila proti 70 različnim predstavnikom. Skoraj 90 odstotkov vseh tekem je razumljivo odigrala proti evropskim ekipam (247 od 276). S preletom spodnjega zemljevida Evrope dobite podatke, koliko tekem proti evropskim reprezentancam je odigrala.

Opomba: Velika Britanija v nogometu ne obstaja, Slovenija je igrala proti Angliji (šest tekem), Severni Irski (5), Škotski (5) in Walesu (1).

Evropski zemljevid ima tako le pet peg: Armenija, Irska, Kazahstan, Liechtenstein in Portugalska. Na začetku teh kvalifikacij bo prvič zapolnjen torej Kazahstan.

Selektorji: Od Prašnikarja do Keka
Slovenija je do zdaj imela 12 selektorskih mandatov. Kot smo omenili, se je vse začelo z Bojanom Prašnikarjem, ki je edini, ki je Slovenijo vodil v treh različnih obdobjih (na skupaj 25 tekmah). Po dva mandata pa sta imela tudi Srečko Katanec in Matjaž Kek, ki sta edina, ki sta Slovenijo popeljala na veliko tekmovanje. Pred začetkom kvalifikacij sta izenačena, saj sta oba reprezentanco vodila na 89 uradnih tekmah.

Opomba: Benedejčič je bil sicer edini, ki je svoji tekmi odvodil v vlogi začasnega selektorja.

Za konec pa si oglejmo še nekaj rekordov

Spomnimo se le uspešnih telovadcev, ki so navduševali še pred drugo svetovno vojno. Najbolj izpostavljen je bil seveda Leon Štukelj, ki je še vedno Slovenec z največjim številom tako olimpijskih medalj kot tistih zlatega odtenka. A v njegovi generaciji so olimpijsko medaljo osvojili tudi Josip Primožič, Stane Derganc, Edvard Antonijevič, Boris Gregorka, Anton Malej in Janez Porenta. Tri desetletja pozneje je to žlahtno tradicijo nadaljeval zlati konjenik Miroslav Cerar.

Vse večji pomen zimskih športov
V plavalnih bazenih sta se izkazala brata Petrič, v desetletju ob koncu skupne države pa so vse večje uspehe želi športniki, ki so tekmovali na snegu. Na belih strminah lahko izpostavimo vsaj Bojana Križaja, Roka Petroviča in Matejo Svet, na skakalnicah so bili uspešni Primož Ulaga, Miran Tepeš, Matjaž Debelak in Matjaž Zupan, ki so se iz Calgaryja 1988 vrnili z dvema olimpijskima medaljama.

Z začetkom samostojnosti je štafeta (pričakovanega) uspeha prešla prav na zimske športnike, ki niso razočarali. Nova mlada generacija okrog Jureta Koširja in vražjih deklet je v Lillehammerju 1994 osvojila tri medalje.

In ekipni športi? V skupni zgodovini Slovenija ni imela prav veliko izpostavljenih reprezentantov. Omenimo lahko košarkarja Iva Daneua, Aljošo Žorgo in Jureta Zdovca, nogometaše Braneta Oblaka, Srečka Katanca in Marka Elsnerja. Prehod v ekipnih športih je bil zato počasen, a uspešen!

Medalje v košarki, rokometu in odbojki!
Dobra tri desetletja pozneje se slovenski ekipni šport lahko pohvali s kar šestimi medaljami v članski konkurenci: košarkarji so bili leta 2017 evropski prvaki, rokometaši so bili evropski podprvaki in tretji na svetovnem prvenstvu, odbojkarji imajo za vratovi tri srebrne medalje z evropskih prvenstev. Nogometaši nimajo tako otipljivih rezultatov, a gre za daleč najbolj konkurenčen šport, saj dobro "brcajo" v tako rekoč vsaki državi, v tem športu se pretaka največ denarja in v bok največjih reprezentančnih uspehov lahko štejemo tri uvrstitve na velika tekmovanja, ki niso bila (in še vedno niso) samoumevna!

Le ena točka v boju za SP 1998
Slovenija je razmeroma pozno vstopila v kvalifikacije, njej prvi cikel je bil boj za Euro 1996, ki ga je v svoji skupini končala na predzadnjem mestu. Še slabše je bilo v kvalifikacijah za SP 1998, ko je osvojila vsega eno točko (tisto tako opevano v Splitu, ko je remizirala s Hrvaško 3:3). Na preostalih sedmih tekmah je dosegla vsega dva gola.

Dva uspešna pristopa in dve veliki tekmovanji
Nadaljnji razplet seveda vsi poznamo, Slovenija je kvalifikacije za Euro 2000 končala na drugem mestu in si nato prek dodatnih kvalifikacij in Ukrajine tlakovala pot do prvega velikega tekmovanja, ki je bilo še dobro leto prej videti nedosegljivo, kot ideal iz neke druge pravljice, v kateri slovenski nogometaši nimajo česa početi. Marsikaj je bilo seveda odvisno od prepričanja, mentalitete in pristopa. Vse to je izviralo v kombinaciji, ki je Sloveniji prinesla tako dobre in slabe stvari. Predvsem pa uspešne. To sta bila seveda selektor Srečko Katanec in zlati golgeter Zlatko Zahovič. Oba sta pot do uspeha spoznala v tujini in ga na svoj način prenesla v domačo reprezentanco. Prvi pregovorno delavnost in naravnanost k trdni obrambi, drugi s kančkom genialnosti in predrznosti, ki je bila potrebna za premikanje gora. In za čudeže! Kot je bil tisti gol Mileta Ačimovića!

Galić: Mi smučarji smo na evropskem!
Slovenija je na prvi tekmi dodatnih kvalifikacij premagala Ukrajino z 2:1, na povratni pa ji je remi (1:1) zadoščal za zgodovinsko vstopnico med nogometne države − preboj na prvo veliko tekmovanje! Oglejte si spodnji posnetek, ki kaže veliko slavje. Marinko Galić je v slačilnici prešerno poudarjal, da se Hrvaška ni uvrstila na to tekmovanje, in dodal: "Mi smučarji smo na evropskem!" Sredi noči se je na Brniku zbrala ogromna množica ljudi, ki je sprejela nogometne junake, slavje je trajalo še ves naslednji dan.

Zgodba se je ponovila v naslednjem ciklusu, ko je Slovenija kvalifikacije za SP 2002 končala na drugem mestu, v dodatnih kvalifikacijah pa po podobnem scenariju izločila Romunijo. Znova je potrebovala mali čudež, košček iz ozvezdja sreče. Roke je iztegnil Milan Osterc, tista podaja je postal tisti gol, Slovenija je zmagala z 2:1, v Bukarešti ohranila minimalno prednost in odpotovala na prvo svetovno prvenstvo v Aziji.

A še sredi zgodovinskega svetovnega prvenstva se je zgodila Šmarna gora, ki je v simbolnem pomenu pomenila konec zlate generacije, poslovila sta se oba glavna protagonista. Prehodno obdobje sta mesto selektorja opravljala Bojan Prašnikar (ki je svojo pravljico spisal v Mariboru ob prvi uvrstitvi v Ligo prvakov) in Brane Oblak. Nova reprezentančna pravljica se je začela na začetku leta 2007, ko je selektorsko mesto prvič zasedel Matjaž Kek. Po neuspelem ciklusu za Euro 2008 (ko je bila Slovenija znova predzadnja) so sledile kvalifikacije za SP 2010, v katerih je Slovenija znova osvojila drugo mesto, blestela pa je predvsem v obrambi, saj je na štirih tekmah prejela vsega štiri zadetke. Dodatne kvalifikacije so prinesle pot v Rusijo, kjer so gostitelji slavili z 2:1, povratno tekmo pa je tik ob koncu polčasa odločil Zlatko Dedić.

Slovenija se je v Južni Afriki veselila sploh svoje edine zmage na velikih tekmovanjih, premagala je Alžirijo z 1:0 in kljub štirim osvojenim točkam za las ostala brez zgodovinskega prvega preboja v izločilne boje. A tudi to še pride nekoč ...

V iskanju preverjenih rešitev
Sledili so konec zgodbe, nov padec in novo iskanje naslednjega uspeha. Zadnja leta se vodstvo Nogometne zveze Slovenija usmerja k starim in preverjenim rešitvam, saj sta selektorsko mesto znova zasedla edina, ki sta Slovenijo že popeljala na veliko tekmovanje. Katancu drugič ni uspelo, niti Kek se na začetku drugega mandata še ni izkazal s tistim, kar si gotovo želi tudi sam in verjame, da je sposoben uresničiti skupaj s svojimi varovanci.

Realno upanje za Euro 2024 vsekakor obstaja!
A izjemen zaključek zadnje izvedbe Lige narodov, kjer je Slovenija kljub slabemu začetku ostala v ligi B, vse obetavnejše igre, nov zlati deček v podobi Benjamina Šeška, še vedno vrhunski vratar Jan Oblak in to, da Euro 2024 odpira vrata kar 24 reprezentancam, so dovolj veliki razlogi, da bodo te vrstice lahko kmalu dobile prostor za naslednje reprezentančne vrhunce.

Kviz aktivirate s klikom na začni.