Bo Maraaya tista? Tako se verjetno po več ne tako zelo izrazitih nastopih slovenskih predstavnikov sprašujejo oboževalci Evrovizije. In teh ni malo.

Bo Maraaya tista? Tako se verjetno po več ne tako zelo izrazitih nastopih slovenskih predstavnikov sprašujejo oboževalci Evrovizije. In teh ni malo. Tekmovanje držav v prepevanju in (predvsem) nastopanju ima svojo stalno in množično občinstvo, ki pred televizijskimi zasloni ocenjuje glas, stas, nastop, kostum in še kaj nastopajočih.

Stavnice Maraayi napovedujejo ne le dobro, ampak še več, odlično uvrstitev, a oboževalci dobro vedo, da so tovrstne napovedi nehvaležne. O Evrovizijskih "kuhinjah" nam žal ni treba niti ugibati, saj sosednje države po tradiciji ena drugi podeljujejo tistih famoznih "deuze points" (12 točk) in si tako kažejo naklonjenost. A tudi to oboževalcev ne bo odvrnilo, saj je čar Evrovizije v nastopih. Ne nazadnje je Evrovizija tisto "evropsko prvenstvo v nastopanju", na katerem se zbere in pomeri največ predstavnikov različnih evropskih držav (in letos khm Avstralije?) in kjer prav vsaka dobi nekaj trenutkov pozornosti velikanskega evropskega (in drugega) občinstva.

Ne glede na to, ali nam je naša letošnja predstavnica všeč ali ne, bomo brez dvoma stiskali pesti, mnogi pa tudi oddali svoj glas ljudstva, z upanjem na čimboljšo uvrstitev "naših", in napovedovali, koliko nam bodo dodelile ali podarile sosednje in manj sosednje države.

Tudi zato na MMC-ju ponedeljkovo dopoldne posvečamo Evroviziji. Podrobno. Vračamo se nazaj, predstavljamo zmagovalce prejšnjih let, s Slovenko, ki živi na Dunaju, razčlenjujemo značaj in utrip gostitelja letošnje Evrovizije, Evrovizijo predstavimo v številkah in letnicah ter o spominih na evrovizijski nastop povprašamo Lada Leskovarja. Naša gosta sta Miran Cvetko, predsednik Kluba ljubiteljev Evrovizijske popevke OGAE Slovenija, in Tomaž Mihelič, ki je Slovenijo zastopal leta 2002 s skupino Sestre. #MMCpodrobno. O Evroviziji.

MMC Podrobno

Kdo izmed Slovencev je v predizboru Evrovizije končal na zadnjem mestu? Katera država nam je dala v vseh 20 letih največ točk in kolikokrat smo zaslišali "12 točk gre ... Sloveniji!"?

Od prvega nastopa Slovenije na Pesmi Evrovizije je minilo že 22 let. Takrat je irsko mestece Millstreet gostilo največji glasbeni spektakel v Evropi, na katerem so se takrat, torej leta 1993, kot samostojne države prvič predstavile tudi Slovenija, Hrvaška in Bosna in Hercegovina, ki so se na Irsko uvrstile prek predizbora za vzhodnoevropske države, ki je predtem potekal v Ljubljani.

Cole Moretti in druščina so zapeli danes zimzeleno Tih deževen dan, s katero so se na Irskem uvrstili na 22. mesto izmed 25 nastopajočih. Vse od takrat so slovenski udeleženci z Evrovizije prej prišli kislih kot nasmejanih obrazov. Vsi vemo, da Slovenija na tem festivalu še ni slavila, daleč od tega, najboljša uvrstitev sta dve sedmi mesti, ki pa imata tudi že precej dolgo brado.

Več o slovenskih nastopih pa si v igri številk in podatkov poglejte spodaj in se spomnite pestre palete udeležencev, od dua Platin in Ansambla Roka Žlindre in Kalamarov do Quartissima in Sester. Bi se spomnili še preostalih šestnajst?

Ura je bila čez polnoči, Pepelka se je sama vrnila po čeveljček in Evrovizija že dolgo ni Disneyjeva pravljica. Je televizijski šov drugačnosti, kjer sta enakost in strpnost monopolizirani.

Pridejo Avstralec, pankerji z downovim sindromom, dekle na invalidskem vozičku, domnevni homofob, Grkinja in Britanca skupaj. Ne, to ni začetek slabe šale. Je niz stereotipov, ki jih letošnja Evrovizija hkrati "servira" in skuša podirati z geslom "Gradimo mostove". A bolj kot mostove se zdi, da v zadnjih letih gradi na skrajnostih. Kar je "twerkanje" Miley Cyrus za MTV-jeve glasbene nagrade, je Conchita Wurst za Evrovizijo. Anomalija.

Ni vse v glasbi - je več kot to, je dejal pred letom dni izvršni producent Evrovizije Jon Ola Sand. Gre za šov, ki ga ne morete videti nikjer drugje po svetu. En teden v letu se pozornost sveta usmeri v idejo, ki je nastala pred 60 leti, deset let po drugi svetovni vojni, ideji, da se z glasbo poveže Evropa v zabavi.

60 let od prve izvedbe Evrovizije Evropa poka po šivih, zabavna industrija išče pot iz krize vrednot, glasbena pa iz finančne. Težišče kapitala se je v glasbeni industriji prevesilo na Vzhod - v Južno Korejo in Japonsko. Med letoma 2010 in 2013 se je povprečni letni prihodek zvezd K-Popa dvignil za 72,2 odstotka. Največji zvezdniki K-Popa Super Junior so v prvi polovici letošnjega leta zaslužili okoli 31,4 milijarde evrov. Z drugimi besedami - največje zvezde K-Popa služijo približno milijon evrov na teden. Conchiti so po zmagi lani napovedali letni zaslužek 24 milijonov evrov. Organizacija Evrovizije stane okoli 20 milijonov evrov.

Že leta je znano, da je Evrovizija postala takšen komercialni dogodek, da se tretjina držav ali še celo več ne more privoščiti cene organizacije, več kot polovica komaj zbere denar za udeležbo. In še vedno se vsako leto pred televizijskimi zasloni za tri dni prikaže spektakularni razkošni oder, ki daje občutek, da je vse v najlepšem redu. Tekmovanje v realnem času, ki ga je strnila televizija v citat iz Trumanovega šova: "Ti si bil resničen. Zato je bilo tako zanimivo gledati."

Evrovizija je ena izmed najbolj gledanih nešportnih dogodkov na svetu. Vsako leto si jo ogleda okoli 180 milijonov gledalcev po vsem svetu. Toda uokvirjanje spektakla je podobno športnim dogodkom. Še več - gledalcu pušča glas pri odločitvi. Animacija na malih zaslonih ustvarja občutek intime: umetni občutek osebnega stika ob njegovem pomanjkanju. Vse, da se obdrži pozornost do minut za oglase.

Televizijsko gladiatorstvo požira poražence in jih pozablja v sekundi. Brez medsebojnega dvoboja dveh največjih založb, ki bijeta svojo vojno za prevlado znotraj tekmovanja - Universal in Sony -, pa bi še hitreje požiralo zmagovalce kot sicer. Zato je pomembno le eno - izstopiti iz povprečja.

Toda evrovizijski "gospod Smith", ki v matrici prepeva v polomljeni angleščini, se blešči, se nasmiha ob ognjemetih in se zahvaljuje Evropi s prisiljenim pošiljanjem poljubčkov, lahko sobiva samo do mej strpnosti prevladujoče večine. Že Isaac Newton je dejal: Gradimo preveč mej, a premalo mostov. Zdaj se gradijo mostovi, a kaj ko so meje v glavah ljudi.

Zelo kmalu bo jasno, kdo bo nasledil zdajšnjo evrovizijsko kraljico Conchito Wurst, na MMC-ju pa smo se ob tem spomnili še drugih zmagovalcev tega tisočletja.

Izbor za Pesem Evrovizije je tekmovanje z dolgo tradicijo - prvič je bilo že leta 1956, prizorišče pa je bil Lugano v Švici. Zmaga je takrat ostala doma, saj je s pesmijo Refrain slavila švicarska poppevka Lys Assia.

Z največ zmagami na tem tekmovanju se lahko pohvali Irska, ki je slavila kar sedemkrat, vendar pa je zadnjo zmago vknjižila že pred dvema desetletjema.

Irski s petimi zmagami sledijo Švedska, Francija, Združeno kraljestvo in Luksemburg, zmago manj ima Nizozemska. S tremi zmagami se lahko pohvalijo Danska, Izrael in Norveška, več kot enkrat pa je uspelo zmagati še Avstriji, Italiji, Nemčiji, Španiji in Švici.

Spomin na evrovizijske zmagovalce zadnjih petnajstih let si lahko osvežite v spodnji fotogaleriji!

"RTV si je takrat izposodila en kombi, in sicer ta star volkswagen, in smo šli proti DUnaju čez Semmering, saj takrat še ni bilo avtoceste. In ta kombi se je vmes pokvaril, tako da smo ga morali še popravljati," se prihoda na Dunaj leta 1967 spominja Lado Leskovar, tistega leta predstavnik Jugoslavije na Evroviziji.

S pesmijo Vse rože sveta, za katerega je besedilo napisal Milan Lindič, glasbo pa Urban Koder, je med 17 nastopajočimi na tekmovanju, ki je potekalo 8. aprila, osvojil 8. mesto. Tistega leta se je zmage veselila Sandy Shaw s pesmijo Puppet On A String, ki je še danes ena izmed najbolj znanih evrovizijskih melodij.

Jugoslavija je bila edina socialistična republika, ki je sodelovala na Evroviziji, svojega predstavnika pa je izbirala na nacionalnem izboru, na katerem so sodelovali predstavniki šestih republik in dveh avtonomnih pokrajin. Tisto leto, ko je zmagal Lado, je bil ravno v Ljubljani, za nastop pa se je odločil na povabilo Urbana Kodra. "Ko sta imela pesem narejeno, mi je Urban rekel: Imamo eno pesem zate, Lado, če bi jo ti pel." Beseda je dala besedo in tako je Leskovar na izboru, ki je potekal v studiu 26, prepričal jugoslovanske gledalce.

Na vprašanje, ali je bil presenečen, ko je bil izbran za predstavnika Jugoslavije, Leskovar brez pomisleka odgovori, da ne. "Ne, zato ker je bila dobra pesem. Lepa, dobra pesem. Mnogi ne vedo, da je dejansko taka usodna pesem," pravi in doda, kako je pesem razumel v duhu študentske revolucije leto pozneje.

Čeprav je od nastopa na Dunaju minilo že 48 let, so spomini na takratno sodelovanje na Evroviziji še vedno živi, pravi Leskovar, ki je bil za Berto Ambrož leta 1967 (pela je pesem Brez besed in zasedla 7. mesto) šele drugi slovenski predstavnik Jugoslavije. Ko so po dolgi vožnji vendarle prispeli na Dunaj, jih tam ni čakal nikakršen luksuz. "Denarja ni bilo veliko. Smo sicer stanovali v hotelu v središču mesta, vendar pa je imel le skupne kopalnice, v naših sobah je ni bilo," se spominja namestitve.

Če je danes Evrovizija predvsem velik spektakel in paša za oči, pa je bilo takrat precej drugače. "Takrat so nastopali res pevci, danes pa za tri četrt ljudi, ki se pojavijo na evrovizijskem odru, nikoli več ne slišimo."

Pevci so nastopali ob spremljavi orkestra, kar je bil za vse nastopajoče velik izziv, Lada pa je ob prihodu na prvo vajo na odru pričakalo veliko presenečenje. "Ko sem prišel na vajo, vidim, da bobne igra Lado Kovač, klavir Bora Roković, trobento Duško Gojković, vsi moji prijatelji. In jih vprašam: kaj pa vi tu? In mi povejo, da so si jih Avstrijci izposodili. Namreč takrat so oni igrali v orkestru Kurta Edlbauerja, takrat najbolj znanem džezovskem orkestru."

Danes je vizualna podoba nastopajočih ena od glavnih tem. Kako pa je bilo takrat? Za obleko smo sami poskrbeli, iz svojega žepa, se spominja Leskovar in v isti sapi dodaja, da je bil to res drugačen čas, veliko večji poudarek pa je bil na kakovosti pesmi in vokala. "Tako kot danes je bila tudi takrat Evrovizija zelo dobro gledana, predvsem pa je to tekmovanje veljalo za zelo prestižno," se spominja.

Zaboj slivovke poskrbel za nepozaben neuradni sprejem

So pa tudi že takrat delegacije posameznih držav prirejale sprejeme, ki so bile izvrstna priložnost za druženje glasbenikov. "Mi zanj nismo imeli denarja, kar sem vedel, že preden smo šli na Dunaj, zato sem pretihotapil škatlo slivovke. Po eni vaji sem potem naredil sprejem, ki so si ga vsi dobro zapomnili," pove, kako se da včasih z veliko dobre volje in iznajdljivosti zelo učinkovito nadomestiti velik finančni vložek. "Takrat smo bili na Dunaju približno teden, vsak večer pa smo odhajali v predmestje Grinzing, kjer smo se sproščeno družili z glasbeniki iz drugih držav."

Pred samim nastopom, garderobo si je delil z zdaj že s pokojnim Claudiom Villo, takrat največjo zvezdo italijanske canzone, skorajda ni imel treme. "Saj se vidi na posnetku," se zasmeji.

Po nastopu še en nastop
Tradicionalno je bil po koncu Evrovizije, ki je takrat potekala v palači Hofburg, sprejem za vse nastopajoče, na katerem je nastopil orkester. "Ko so začeli igrati pesem Strangers in the Night, sem šel do dirigenta in ga vprašal, ali lahko zapojem. In tako sem pred vsemi kolegi edini zapel in požel veliko navdušenje. To je res en lep spomin," se še spominja pevec in dodaja, da so mu v spominu ostale tudi številne izjemno urejene gostje, ki pa so se na sprejemu takoj brezsramno zapodile za hrano na mizah. "Sam sem si želel raje kaj spiti in sem šel do šanka, kjer je delal en Bosanec, ki mi je potem v roke stisnil steklenico viskija in tako poskrbel za dobro voljo cel večer."

Po približno tednu dni so se vrnili v domovino, kjer pa, kot so pravi Lado, so bili odzivi različni: "Saj veste, pri Slovencih brez fovšije ne gre, sam pa imam še danes na Dunaj samo lepe spomine." Z Evrovizijo je ostal povezan tudi pozneje, predvsem kot novinar in urednik ter vodja slovenskih delegacij, z zanimanjem pa jo spremlja tudi letos, ko poteka na "njegovem" Dunaju.

Spodaj si lahko pogledate evrovizijski nastop Lada Leskovarja leta 1967.

"Najdražje so storitve, torej vsi obrtniki. Bolje, da se ti noben aparat ne pokvari! Ceneje je, da se pripelje kakšen mojster iz Češke, Slovaške ali Slovenije, kot da je to domačin," pravi Jerneja Bešlagič, ki živi na zdaj evrovizijskem Dunaju.

Jerneja v avstrijski prestolnici z možem in pet let in pol staro hčerko živi štiri leta. Preselili so se zaradi moževe službe, sprva so nameravali ostati dve leti, a ker so se na Dunaju "našli", so se odločili, da ostanejo. Jerneja je bila prvo leto doma, nato je bila dve leti zaposlena kot lokalna uslužbenka na slovenskem veleposlaništvu, zadnje leto pa dela v administraciji na znanstvenem inštitutu.

Pri življenju na Dunaju Jerneja - prijatelji jo kličejo Neja -, rada poudari, da je mesto zelo prijazno do družin z otroki, država pa je tudi zelo socialna in družinam daje precejšnjo finančno podporo, ki materam omogoča, da po rojstvu otroka ostanejo doma tudi tri leta, nato pa hodijo na delo za 20 ali celo le za deset ur tedensko, pa vseeno brez težav dobro živijo.

Ima Dunaj v teh dneh kaj drugačno podobo? Se čuti evrovizijski utrip ali je v mestu vsak teden toliko različnih dogodkov, da Evrovizija niti ne pride do izraza, ker je to samo eden izmed dogodkov?
Evrovizija je res le ena izmed stvari, ki se dogajajo. V zadnjih dneh se malo več sliši o Evroviziji, po radiu jo, recimo, omenjajo vsak dan, ni pa to prva stvar, o kateri govori vse mesto. Na Dunaju se dogaja tako veliko stvari ... Naslednji teden je na primer v Schönbrunnu tradicionalni letni koncert Dunajskih filharmonikov, danes (pogovarjali sva se 8. maja, op. a.) je zraven Hofburga koncert Dunajskih simfonikov. Včeraj je bilo v Muzejski četrti odprtje poletne sezone. Ves čas se nekaj dogaja, Evrovizija je le del tega, ne morem pa reči, da se zelo veliko o njej govori. Okoli dvorane Stadhalle že postavljajo prizorišče, po mestu pa visijo plakati.

Kakšen imate vi odnos do Evrovizije, imate morda vstopnico, boste gledali kje v mestu, po televiziji ali sploh ne?
Lani, ko je Conchita Wurst zmagala, smo bili res vsi zelo veseli. Takrat smo se s prijateljicami dogovorile, da bomo šle gledat Evrovizijo v živo. Novembra, ko so začeli prodajati vstopnice, pa je ta evforija že malce pojenjala. Tako da ne bom šla, nisem tako velika oboževalka. Tisti konec tedna me pravzaprav sploh ne bo na Dunaju, tako da je niti gledala ne bom. Naslednji četrtek je v Avstriji namreč praznik in dela prost dan, čez dva tedna pa še eden, tako da si bomo naredili podaljšani konec tedna. Lani pa sem bila na sprejemu, ko je Conchita zmagala in so ji na trgu pred vladno stavbo priredili sprejem.

Bodo tudi drugi Dunajčani med evrovizijskim tednom raje šli iz mesta in se izognili gneči, saj bo prišlo res veliko oboževalcev z vseh koncev sveta?
Mislim, da. Naslednji petek je sicer delovni dan, a si zaradi četrtkovega praznika vsi Dunajčani vzamejo prosto in se odpravijo ven iz mesta na krajše počitnice.

Kakšen pa je status Conchite Wurst v domovini? Kakšno leto je za njo, ohranja priljubljenost, se pogosto pojavlja v medijih, jo ljudje spoštujejo ali so je že naveličani?
Conchita je zelo priljubljena, sploh zato, ker zelo dobro nastopa. Je dober retorik, vidi se, da se je tega učila. Ljudje jo imajo zelo radi, tudi tisti, ki načeloma niso prav odprti. S svojo profesionalnostjo v ljudeh vzbudi zanimanje in simpatijo. Morda njena zmaga predstavlja majhen korak naprej v avstrijski družbi ... Mislim, da je v tem letu predstavila le eno novo pesem, sicer pa je zelo dejavna na modnem področju. Veliko potuje po Evropi. Ne vem, kakšne nastope ima - da bi imela koncert, še nisem zasledila, roko na srce, niti nima dovolj pesmi, dejavna pa je na drugih področjih.

Menda je Evrovizija prestiž tudi za tamkajšnje politike. Dunajski župan Häupl pripravlja sprejem za vse udeležence in si s tem na neki način nabira tudi volilne točke pred jesenskimi deželnimi volitvami. Se na dogodkih, povezanih s festivalom, radi pokažejo tudi drugi politiki?
Mislim, da se dunajski politiki kar radi pojavljajo na takšnih prireditvah, nimajo zadržkov. Sploh vladajoča stranka v mestu je kar dejavna, vedno so zraven. Ne skrbi jih, da bi jim očitali populizem - in res jim ga ne.

Glede na to, da je Evrovizija velik finančni in organizacijski zalogaj, so se v preteklih mesecih pojavljali kakšni spori in nesoglasja glede dvorane, stroškov ali česa drugega?
Kakor sem zasledila, je vse potekalo zelo gladko. Zdi se mi, da Avstrijci dobro določijo proračun takšnih stvari. Vedo, kakšen bo strošek, in se tega tudi držijo. Redko presežejo proračun. Tudi kar se tiče drugih vidikov organizacije, so res dobro organizirani. Glede postavitve dvorane Stadhalle so se tudi odlično odrezali, nedavno sem poslušala prispevek o preurejanju te dvorane in so bili vsi čisto mirni, saj so dejali, da vse poteka gladko in po načrtih ter da ni nobenih zapletov. Tudi nasploh ni bilo nobenih razprav o pomenu prirejanju tega dogodka, kaj šele protestov. Nekaj razprave je bilo le, preden so izbrali, katero mesto bo gostilo Evrovizijo. Vem, da so vsi hoteli v mestu že zasedeni. V maju se na Dunaju ne da več dobiti sobe v hotelu pa tudi cene so višje.

Pa končajva počasi z Evrovizijo in preidiva k življenju v mestu v "običajnem času". Vi ste v mesto z družino sprva prišli za dve leti, a ker vam je bilo všeč, ste ostali. Niso pa vsi tako navdušeni nad življenjem na Dunaju. Pogovarjala sem se z vašo prijateljico, ki je dejala, da sicer na Dunaju vse deluje, da je mesto varno, javni prevoz pa odličen, a da ji vseeno manjka tisti pravi "feeling". Pravi, da so ljudje zadržani in da se pogosto pritožujejo. Delite njeno mnenje?
V tem primeru bi se z vsem, kar je rekla, strinjala. Ljudje so zelo zadržani, vedno rečem, da "po avstrijsko", haha. Tudi pritožujejo se pogosto, sama bi rekla, da neupravičeno. Dunaj je zelo tradicionalno mesto, res mu manjka novega vetra, sploh v njihovi kulturi zabavljaštva, če tako rečem. V prvi vrsti ostajajo muzeji, glasba, visoka kultura. Ljudje so zadržani, niso preveč odprti, sploh do tujcev, čeprav so ti na Dunaju skorajda v večini. Kar je ostalo prvotnih prebivalcev, se držijo zase. Odvisno je, kako se tega lotiš - ali te to odvrača ali ne. Ko smo prišli mi - mož, hčerka in leto in pol stara hčerka na Dunaj, nismo poznali niti enega človeka. Mož je šel delat, jaz sem bila doma s hčerko in nisem imela druge izbire, kot da začnem spoznavati ljudi, če se želim vklopiti. Tako da sem stopila do ljudi proaktivno, kar se mi je obrestovalo. Danes imamo zelo velik krog prijateljev in znancev, veliko izmed njih je sicer tujcev, nekaj pa je le domačinov.

Običajno so velika evropska mesta zelo moderna, trendovska, sproščena, z novimi subkulturami. Stari Dunajčani pa se, kot kaže, ne dajo.
Da, točno tako, ne dajo se, haha.

Na Dunaju živi tudi veliko Slovencev. Se z njimi družite?
Da bi se organizirano družili, to ne, okoliščine pa nanesejo, da se z njimi sem ter tja srečamo. Poznam veliko Slovencev, tudi zato, ker sem dve leti delala na slovenskem veleposlaništvu na Dunaju. Dvakrat letno poskušamo organizirati piknik na Donavi, a nam večkrat zagode vreme, enkrat mesečno potekajo tudi srečanja v nekem lokalu, na katera pride nekaj ljudi.

Kakšen pa je odnos Dunajčanov do tujcev? O kakšni nestrpnosti ali celo protestih, o kakršnih poročajo iz Pariza ali na primer Stockholma, ni poročil. Kakšna je ta integracija?
Tujci so zavzeli določene okraje oziroma becirke in v te okraje Avstrijec ne bo stopil. Ker je integracijska politika v Avstriji tako zelo močna, se ljudje nočejo izpostavljati in kazati nestrpnosti. Kako pa to doživljajo na osebni ravni, je drugo vprašanje. Sploh prebivalci iz nekdanje Jugoslavije - Slovenci so pri tem izključeni - se družijo samo med seboj, nimajo drugih krogov. In obratno - Avstrijec se ne bo mešal v njihove kroge. Ne vem, kako je s Turki, oni so tudi svoja zgodba. Mešanja med narodi tako skorajda ni. Ko se po mestu vozim s podzemno železnico, slišim vse mogoče jezike, vsaj pet jezikov med eno vožnjo. Včasih se mi zdi, da je nemški jezik že v manjšini ...

Kam se odpravite, ko ste prosti ali konec tedna?
Zagotovo ne v Schönbrunn ali na kakšne druge turistične točke. Tudi v živalski vrt, čeprav je res lep, če se le da, ne gremo konec tedna. Zaradi otroka smo veliko v parkih, živimo čisto zraven Praterja, tako da je zeleni Prater praktično naš drugi dom. Velikokrat se zapeljemo iz mesta, v okolici so lepi kraji in gozdovi. Velikokrat gremo na hrib Kalenberg, ki je edini hrib tukaj naokoli. Velikokrat gremo na Donauinsel (otok na Donavi), torej čim večkrat v naravo.

Morava se dotakniti cen na Dunaju, ki so primerljive zahodnim metropolam. Poznamo pregovor: "Kdor gre na Dunaj, naj pusti trebuh zunaj." Kaj se vam zdi v primerjavi s Slovenijo najdražje - bivanje, hrana, prevoz, kaj drugega?
Najdražje so brez dvoma storitve, torej vsi obrtniki. Bolje, da se ti noben aparat ne pokvari! Ceneje je, da se pripelje kakšen mojster iz Češke, Slovaške ali Slovenije, kot da je to domačin. Med te storitve sodijo tudi frizerji in kozmetični saloni. V štirih letih bivanja na Dunaju sem bila enkrat pri frizerju in ne grem nikoli več.

Koliko stane recimo žensko striženje?
Jaz imam dolge lase in barvam se, torej kombinacija barvanja in striženja na Dunaju stane minimalno 150 evrov. Tako da ne, hvala, čakam in grem k frizerju v Sloveniji.

Pa cene hrane?
Hrana v neki povprečni gostilni niti ni toliko dražja kot v Sloveniji, morda za kakšnih 20 odstotkov. Mnogo dražja pa je kava. Glede na to, da ima pitje kave na Dunaju dolgo tradicijo in zgodovino, človek tega ne bi pričakoval, a je tako.

Kdaj Dunajčani pijejo kavo?
Čez cel dan, kavarne so vedno polne. Nič čudnega, saj je tudi mesto v vsakem trenutku polno ljudi.

Po vsej Avstriji prodajajo melange. Kakšna kava je to?
Da, melange, haha. To je kava z malo mleka. Jaz zjutraj raje pijem veliko "cafe latte", pozneje pa ekpreso. Dunajska kava mi je všeč, prav njihov tradicionalni Julius Meinl najbolj. Ta znamka ima v mestu še vedno poseben status.

Ostaniva še pri hrani. Po lastnih izkušnjah vem, da se na najbolj turističnih krajih na Dunaju ne da dobiti druga hrana kot langoš, pomfrit in dunajski zrezek, kebab, falafel in klobaso. Je za vas, ki tam živite, glede hrane kaj lažje ali je podobno kot v Nemčiji? Ko sem se nedavno pogovarjala s Slovencem iz Dortmunda, je izpostavil prav slabo kakovost hrane.
Ne, tudi Avstrijci niso sladokusci. Avstrijska kuhinja temelji na mesu in krompirju, to mora biti vedno na mizi, če je še kaj ocvrtega zraven, pa še toliko bolje. Veliko uporabljajo masti, čebule in smetane. Kuhinja ni dobra. Strinjam se, človek, ki pride na Dunaj za tri dni, se mi glede tega prav smili, saj gotovo ne bo vedel, kje so tiste redke dobre gostilne za primerno ceno. Če gremo mi jest v mesto, poskušamo najti kakšno dobro gostilno, če se le da, pa kuhamo doma. A dobre gostilne nimajo avstrijske kuhinje, veliko je azijskih, italijanskih in francoskih. Cena zagotovo je merilo.

A sacher torta in jabolčni zavitek sta dve "pravili" Dunaja. Kako je s slaščicami, sta ti dve slaščici tudi precenjeni ali se splača na Dunaju naročiti "sacherco" ali "Apfelstrudel"?
Torte, ne le sacher, imajo dobre. Tipične dunajske kavarne, v katerih ponujajo tudi tortice in zavitek, nimajo slabih slaščic. Meni se zdi najboljša sacher torta prav tista v hotelu Sacher, kjer jih delajo, a dobre so tudi drugod. Zavitek je tudi dober, tako jabolčni kot skutni, tega sicer jedo z vaniljevo omako, kar se mi ne zdi ravno posrečeno. Treba pa je omeniti tudi carski praženec, saj je to stvar, zaradi katere sem res vesela, da živim na Dunaju, haha. Reče se mu Kaiserschmarrn in se ga da naročiti v vseh gostilnah. Odličen je.

Omenili ste mi, da je mesto Dunaj zelo prijazno do družin. Na kakšen način se to kaže?
Dunaj je predvsem zelo zeleno mesto. Parki so na vsakem koraku, v resnično vsakem parku so tudi ogromna igrala. Res veliko je ponudbe za družinske dejavnosti. Samo prelistati je treba kakšno knjižnico in družina se zlahka odloči, kam bo tisti dan šla. Vsi muzeji ponujajo tudi otroško različico, kar je super. Čisto resen muzej, na primer Albertina, ima tudi prilagojeno otroško vodenje. Obstajajo tudi otroški muzeji. Ponudbe je res, kolikor želiš.

Kako pa je poskrbljeno za varstvo otrok, ali mesto s subvencijami pomaga družinam pri plačilu vrtca?
Obstajajo javni in zasebni vrtci. Zdi se mi, da je prostih mest v obojih dovolj, redko slišim, da kdo ne dobi vrtca. Če pa se to že zgodi, mora počakati le en mesec, ne vse leto kot v Sloveniji. Poleg tega so vrtci precej ugodnejši, saj jih mesto delno financira. Mesto Dunaj za vsakega otroka, ne glede na to, ali obiskuje javni ali zasebni vrtec, plača 250 evrov na mesec. Za javni vrtec ni drugega doplačila, morda za hrano, zasebni vrtec pa v povprečju stane 400 evrov. 250 evrov torej pokrije mesto, drugo je strošek družine.

In ta del pokrijejo za vse, tudi za priseljenske otroke?
Da, za vse, za vsakega otroka, ki ima stalno bivališče v mestu Dunaj, ne glede na dohodke ali narodnost. Vrtci so na voljo za otroke, ki so stari od enega do šestih let. Mogoča je še ena oblika vrtca - "Tagesmutter", kjer otroke pazijo osebe, ki imajo prijavljeno svojo dejavnost in na svojem domu čuvajo do šest otrok.

Koliko časa traja porodniški dopust, je podobno kot v Nemčiji, ko so mame lahko doma do dopolnjenega otrokovega tretjega leta?
Da, podobno. Mislim, da obstajajo štirje modeli. Po prvem je mama doma tri leta in mesečno dobiva okoli 500 evrov nadomestila. Drugi model je, da je mama doma dve leti in dobiva temu primerno nekoliko večje nadomestilo. Po tretjem modelu je doma eno leto in v tem času dobi toliko več denarja, četrti model pa je, da je prav tako doma eno leto, a je njen dohodek odvisen od plače. V prvih treh primerih je namreč vedno enak, ne glede na plačo. Poleg tega skoraj nobena mama, ko se vrne v službo, ne dela za polni delovni čas, ampak se skoraj vse odločijo za polovični čas, torej za 20 ur na teden, nekatere celo samo za deset ur. V tem primeru se dogovorijo, da delajo dva dni v tednu po pet ur. Zelo so fleksibilni. Jaz sem velika izjema, ker delam polni čas. To je zelo ugodna ureditev. Poleg tega vsaka mama od države vsak mesec dobiva zelo visoke otroške dodatke. Dobivajo jih čisto vse mame. Če se družina odloči za poceni vrtec, otroški dodatki pa so visoki - skoraj vse ženske imajo po dva otroka, kar pomeni, da je dodatek dvakrat višji - že od države dobijo recimo 500 evrov mesečno. Brez dela. Če gredo še za deset ur na teden v službo, dobijo še okoli 500 evrov plačila, kar znese skupaj že 1.000 evrov. Če ima še partner dobro plačo, so preskrbljeni. Mame tukaj kar naprej govorijo: "Otrok potrebuje mamo, ne more biti ves čas v vrtcu." Glede te ureditve so res zadovoljni in se ne pritožujejo.

Običajno je v takšnih mestih, kot je Dunaj, precej težko dobiti stanovanje, sploh za ugodno ceno. Kakšen je nepremičninski trg na Dunaju, tudi tukaj mesto kaj priskoči na pomoč?
Najemnine so visoke, to je dejstvo, res pa je, da se spreminjajo od okraja do okraja. V tistih okrajih, kjer živijo prebivalci iz nekdanje Jugoslavije ali Turki, so najemnine nižje, v tistih, kjer živi avtohtono prebivalstvo, so stanovanja dražja. Vsak okraj ima svoj sloves, točno se ve, kdo v njem živi in kakšne so cene. Cene nepremičnin sicer še vedno rastejo, v primerjavi s časom pred petimi leti je vse mnogo dražje.

Se tudi mesto širi in raste?
Da, mesto raste, širi se na rob. Na obrobju Dunaja gradijo kot nori, na severu čez Donavo, kjer je še veliko prostora. Poleg tega država stanovanja precej subvencionira. Obstajajo sheme, v katere se lahko prijavljaš, od socialnih do takšnih, kjer so sofinancirane tudi proste najemnine, torej za mlade družine z normalnimi dohodki. Država se veliko trudi za stanovanjsko politiko.

Čeprav so stanovanja ob robu mesta, pa se da verjetno v samo središče z lahkoto priti z javnim prometom, kajne? Dunajski javni promet namreč žanje same pohvale zaradi svoje učinkovitosti, zanesljivosti in tudi cenovne dostopnosti.
Da, javni promet resnično deluje. Je eden izmed vrhuncev življenja na Dunaju. Prvič, je zelo ugoden in drugič, deluje kot švicarska ura. Na Dunaju je ponudnik javnega prometa Wiener Linien, ki upravlja podzemne vlake, tramvaje, hitre in regionalne vlake, avtobuse. Letna vozovnica za ves promet stane 365 evrov, torej en evro na dan. Vedno se da priti iz točke A v točko B, sploh ni pomembno, kako daleč si, koliko je ura in kateri dan je. Konec tedna je polno tudi ponoči, ob treh zjutraj je videti, kot bi bila ura 20.00.

Katere pa so trenutno najbolj trendovske soseske?
Odvisno, kakšen tip človeka ste, kaj vas zanima. Za Muzejsko četrtjo je sedmo okrožje, ki je znano kot boemski becirk. Tam se v kavarnah in lokalih zbirajo mlajši ljudje in umetniki. V prvem becirku v samem središču mesta so nekoliko starejši ljudje, uglajeni in urejeni Dunajčani, ki redno zahajajo v opero ali na kulturne prireditve. V zunanjih okrajih pa so predvsem priseljenci.

IZ PRVE ROKE