Ko je bilo Rimsko cesarstvo na vrhuncu svoje moči, je iz središča imperija vodilo 29 večjih cest, ki so se nato razpršile v omrežje manjših poti, s katerimi je bilo prepredeno celotno cesarstvo.
Ko je bilo Rimsko cesarstvo na vrhuncu svoje moči, je iz središča imperija vodilo 29 večjih cest, ki so se nato razpršile v omrežje manjših poti, s katerimi je bilo prepredeno celotno cesarstvo. Veliki graditelji Rimljani so se dobro zavedali koristi, ki jo prinaša razvejen cestni sistem in dobro utrjene poti, po katerih so lahko vojske in navsezadnje tudi trgovci hitreje dostopali do cilja.
Več takih cest se je vilo tudi po današnjem slovenskem ozemlju, med pomembnejšimi je bila tista, ki je povezovala Akvilejo z Emono, od tod pa na vzhod vodila prek Siscije proti pomembnim rimskim mestom Sirmiju, Singidunu in Viminaciju. Pot, ki so jo Rimljani postavili predvsem zaradi logističnih potreb vojske, so arheologi treh držav danes izkoristili za drugačno priložnost - da najširši javnosti približajo ostanke pomembnih mest ob cesti, predvsem pa jim pokažejo, kako veliko nas lahko arheologija nauči ne le o preteklih časih, ampak tudi o današnjih.
V ta namen so institucije, ki skrbijo za hrambo dediščine mest na nekdanji rimski cesti Akvileja-Emona-Sirmij-Viminacij (danes Oglej-Ljubljana-Sremska Mitrovica-Viminacij pri Kostolcu) leta 2015 zagnale projekt Archest. Pod pokroviteljstvom Fundacije Akvileja tega uresničujejo še Muzej in galerije mesta Ljubljana, Zavod za spomeniško varstvo Sremska Mitrovica in Arheološki inštitut Beograd, ki skrbi za Arheološki park Viminacij. Skupna vrednost projekta Archest je okoli 330.000 evrov, v večji meri ga financira program Ustvarjalna Evropa (2014–2020), delno pa so sredstva zagotovljena tudi iz regionalnih proračunov sodelujočih držav.
S projektom želijo štiri institucije svoje delovanje popeljati onkraj nacionalnih meja, da bi na ta način bogatili skupno znanje o rimski zgodovini. Javnosti želijo približati arheologijo in ji pokazati, da je daleč od dolgočasne in elitistične vede, saj prinaša številna zanimiva spoznanja in razumevanje tako preteklosti kot sodobnosti. Ker so rimski ostanki v večji meri fragmentarni in je za predstavo, kakšna so bila videti rimska mesta v svojih zlatih časih, potrebne veliko domišljije, so sile usmerili tudi v pripravo virtualnih rekonstrukcij izbranih najdišč. V resnici je to nekaj, s čimer se arheologija od nekdaj ukvarja, pravi Bernarda Županek, kustosinja za antiko v Mestnem muzeju Ljubljana in članica znanstvenega odbora projekta. "Arheologija je namreč že v izhodišču veda, ki se ukvarja s stvarmi, ki so fragmentarne. Zato je bilo vedno, že za znanstveno delo, treba pripraviti vizualizacijo, kako je bila stvar videti v celoti. Kadar govorimo o približevanju stvari javnosti, je to toliko nujnejše."
Rimske ceste, še ena od neverjetnih konstrukcij, s katerimi so veliki graditelji Rimljani postavili smernice, ki nam koristijo še danes, so od nekdaj pritegovale pozornost arheologov in zgodovinarjev, ki na eni strani poskušajo razumeti, kakšna je bila gradnja cest in kakšne so bile takratne potovalne navade, po drugi pa prepoznati natančno traso, po kateri so se posamezne ceste vile.
Raziskovanje cestnega omrežja Pri nas se je potek dokončno ugotovilo v sedemdesetih letih 20. stoletja, predvsem po zaslugi Jaroslava Šašla. V zadnjem obdobju pa dodatne raziskave omogoča LiDAR, s katerim se preverja ostanke pod vegetacijskim pokrovom širšega območja. Ne gre torej za raziskovanje, osredotočeno izključno na raziskovanje poteka ceste, temveč na razumevanje širšega območja in njegove preteklosti. Italijanska arheologija se z raziskovanjem cestnega omrežja, temo, ki so jo poimenovali viabilita, od nekdaj ukvarja veliko bolj zavzeto, zato dobiva vedno nove študijske obravnave. Eno takšnih prav zdaj zaključuje italijanska arheologinja Sara Zanni, ki se ukvarja z rekonstrukcijo poti od Ogleja do Beograda.
Srbski arheologi so nekatere odseke omenjene rimske ceste, ki danes ležijo na območju Srbije, prepoznali že konec 19. oziroma v začetku 20. stoletja. Takrat je šlo predvsem za najdbe več pomembnih miljnih kamnov (miliarium), ki so jih ob gradnji postavili na vsako rimsko miljo (1,48 kilometra), pozneje pa so kamne začeli izkoriščati tudi za cesarsko propagando. Sistematično pa so začeli cesto na območju Srbije raziskovati v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja. Šlo je za manjše najdbe, s katerimi pa so zelo dobro spoznali traso kakšnega 110 kilometrov dolgega odseka ceste od Šida na meji s Hrvaško do Zemuna (antičnega Taurunuma), razlaga arheolog Adam Crnobrnja iz Narodnega muzeja v Beogradu.
Štiri mesta, po katerih nas je zanesla nekdanja rimska cesta, delijo marsikatero podobnost, obenem pa so se razvijala vsako v drugačnih zgodovinskih okoliščinah, ki so vplivala na njihovo velikost, pomen znotraj cesarstva in navsezadnje tudi na (ne)ohranitev antičnih ostankov. Pod vsemi so vse do danes ohranjene pomembne rimske ostaline, ki jih odkrijejo tako rekoč vsaka nova izkopavanja, a so ta na naseljenih območjih, kot je Ljubljana, teže izvedljiva, v primeru praznih polj Akvileje in Viminacija pa laže dostopna. Arheologom zlepa ne bo zmanjkalo dela, torej, nam pa ne novih spoznanj o tisočletja oddaljeni civilizaciji.
Maja Kač
Mesto tisočerih mozaikov
Maja Kač
Kjer sta ob baziliki v Ogleju pred manj kot desetletjem ležala le trava in pesek, se danes raztezajo mozaiki, ki so nekoč krasili tla dvoran ob tamkajšnjem baptisteriju.
Kjer sta ob baziliki v Ogleju pred manj kot desetletjem ležala le trava in pesek, se danes raztezajo mozaiki, ki so nekoč krasili tla dvoran ob tamkajšnjem baptisteriju. Posebej čudovita je podoba pava, ki je s svojo večplastno simboliko lahko tudi metafora dveh ključnih dob, v katerem je mesto cvetelo – stoletij mogočnega rimskega imperija in časa prvih stvaritev zahodnega krščanskega ustvarjanja.
Gre namreč za enega od tistih motivov, ki jih je krščanska umetnost prevzela iz poganskega konteksta, se deloma oprla na dotlej uveljavljeno simboliko in jo prikrojila novemu pojmovanju. V poganski antiki so pava povezovali predvsem s Hero, kot tak pa je bil lahko nosilec simbolike nesmrtnosti, lepote, videnja, uglajenosti, slave, tudi duhovnosti, in v zgodnjekrščansko ikonografijo je kot eden osrednjih simbolov vstopil zaradi podobnih pomenov. Zaradi cikličnega objavljanja pisanega perja je postal simbol vstajenja, z legendo o nepokvarljivosti njegovega mesa, o kateri je pisal sv. Avguštin, pa je postal še simbol vstalega Kristusa.
Pav, ki je se je ohranil ob oglejskem baptisteriju, je izdelan iz mnogobarvnih steklenih gradnikov, med katerimi je celo nekaj zlatih tesserae. Obdan je zviticami vinske trte in je edini fragment večjega neohranjenega mozaika, ki je krasil južni del kompleksa osrednje oglejske bazilike. Mozaik je nastal v poznem 4. ali zgodnjem 5. stoletju, torej slabo stoletje po ediktu, s katerim je Konstantin Veliki krščanstvo priznal kot uradno vero (313), in ravno toliko časa po tem, ko se je Oglej začel razvijati v pomembno krščansko središče, ki je postalo sedež patriarhata.
Mozaiki spadajo gotovo med najbolj prepoznavne ostaline Ogleja. Več kot tisoč jih je dokumentiranih na območju mesta, vendar pa je vse nemogoče prezentirati, pove direktor Fundacije Aquileia Cristiano Tiussi. V zadnjih letih je fundacija, ki sta jo leta 2008 italijanska vlada in Furlanija - Julijska krajina ustanovili, da bi skrbela za hrambo, raziskovanje in prezentacijo oglejske dediščine, končala dva projekta, ki omogočata hrambo in predstavitev mozaičnih ostankov mesta. Gre za popoln primer državne fundacije, ki pa jo podpira tudi zasebni sektor, razlaga direktor.
Stoletja stara dediščina pod sodobno konstrukcijo Leta 2012 so odprli stavbo, v kateri so predstavljeni mozaiki južne dvorane ob baptisteriju. Poimenovali so jo Südhalle, s tem pa ohranjajo spomin na prva izkopavanja na tem mestu, ki so leta 1906 potekala, ko je območje spadalo pod Avstro-Ogrsko. Talne mozaike in prostore, ki so jih uporabljali za liturgične obrede ob baptisteriju, so prvič izkopali po zaslugi avstrijskega grofa Karla von Lanckoronskega. Sodoben nevpadljiv kubus (za Italio Nostro, italijansko društvo za varovanje kulturne in naravne dediščine, je bila podoba konstrukcije menda preveč moderna za takšen historični kontekst) se dviguje nad vzvalovanimi talnimi mozaiki, ob katerih stoji nekaj sarkofagov.
Črne saje Atilovega uničenja Mozaični okras je iz obdobja, ko so povečali baziliko, ki jo je kmalu po milanskemu ediktu dal v Ogleju postaviti škof Teodor. Ključno vlogo pri povečevanju sakralnega kompleksa je zdaj imel škof Kromatij (388–408). Kjer je preslabo ohranjen, so restavratorji nekdanji vzorec mozaika ponazorili s postavitvijo tesserae v osnovno silhueto. Zgovoren je del, kjer je mozaik poškodovan in sajast, saj se je tam verjetno nanj zrušila goreča konstrukcija, ko so leta 452 Atila in njegovi Huni mesto uničili do neprepoznavnosti.
Tri plasti iz štirih stoletij Upodobitve na mozaikih ustrezajo splošno razširjeni motiviki tistega časa, se pravi, poznega 4. in zgodnjega 5. stoletja. Podobne najdemo tudi v osrednji baziliki, drugih sakralnih stavbah mesta in škofovski rezidenci, ki leži nedaleč stran. Kompleks škofovske palače je druga lokacija, ki je pred nedavnim dobila svojo ustrezno zaščito in predstavitev. Aprila letos so odprli stavbo, ki obiskovalca približa s štirimi stoletji oglejske zgodovine. Tudi ta je v neposredni bližini bazilike, na severni strani Piazze Capitolo, kjer so med izkopavanji leta 2010 odkrili plasti iz različnih stoletij, od 1. do zgodnjega 5. stoletja. Iz najmlajšega obdobja je slabo ohranjen mozaik iz poznega 4. in zgodnjega 5. stoletja. Ta je po velikosti ustrezal kompleksu, ki so ga pred 50 leti na tem mestu že izkopali. Domnevajo, da gre za del škofovske rezidence, ki nam pripoveduje o dvojem: najprej o okrepljeni vlogi oglejskega škofa, ki si je lahko privoščil nakup velikih posesti in tako ambiciozno gradnjo, obenem pa o rastočem pomenu Ogleja v prvih stoletjih utrjevanja krščanske vere.
Nov čas, nov mozaik Škof si je dal mogočno rezidenco postaviti na starejši stavbi iz zgodnjega 4. stoletja, ki so jo v ta namen v celoti porušili, gradbeni material pa porabili pri postavitvi nove stavbe. Okus se je zamenjal, treba je bilo postaviti nove "mozaične preproge", k sreči pa se je vseeno ohranil del starejšega talnega mozaika in pa manjši fragmenti nekdanje stenske poslikave. Kaj natanko je na tem mestu stalo tedaj, ne vedo, trenutno se poigravajo z dvema možnima razlagama – da je šlo za zasebno rezidenco, ki si jo je lastnik postavil v bližini sočasne bazilike ali pa za neke druge prostore, povezane s Teodorjevim sakralnim kompleksom.
Čisto spodaj stare rimske hiše Pod vsem tem so odkrili še eno raven, kjer so ohranjene sledi rimskih hiš iz 1. stoletja. Večno dilemo arheologov, katero obdobje ohraniti, katerega pa uničiti, so v tem primeru rešili brez odpovedovanj. Odločili so se predstaviti vse plasti, ki se pred obiskovalcem odpirajo v globino, kar je dragocen način ponazoritve, kako je mesto rastlo skozi stoletja. "Lahko vidimo, kako zgodovina raste, kako mesto raste samo na sebi," pravi Tiussi o objektu, ki ga je v prvih sedmih dneh po odprtju obiskalo 1.600 ljudi. Postavitev je stala dobrih 1.500.000 evrov, ki jih je fundacija zagotovila s pomočjo državnega denarja, evropskih sredstev, del pa tudi iz donacij.
Osrednja bazilika, naslednica ene prvih krščanskih konstrukcij po Konstantinovem ediktu Z jasno predstavitvijo plasti posameznih zgodovinskih in gradbenih faz Ogleja je lažje razumeti tudi večplastnost, ki zaznamuje območje, kjer danes stoji bazilikalni kompleks z baptisterijem in campanilom. Škof Teodor je dal kmalu po 313 tukaj postaviti dve sakralni stavbi; prva je bila verjetno namenjena liturgičnim obredom, druga katehumenom, ki so na krst šele čakali. Ambiciozni podvigi njegovih naslednikov Forutnatiana in Kromatija so kompleks prezidali po zgledu rimskih krščanskih cerkva, kakršna je bila bazilika sv. Petra. Vendar tudi njune zamisli niso dočakali poznejših stoletij, saj so se ob svojem plenjenju mesta sredi 5. stoletja nanje spravila Atilova vojska. Danes bomo v baziliki prepoznali romanske in gotske elemente – apsido, prečno ladjo in kripto je dobila že malo prej, in sicer v 9. stoletju pod patriarhom Maksencijem. Po potresu leta 958 pa je pod patriarhom Poppom doživela novo romansko prenovo (pomembne so stenske poslikave v kripti s konca XII. stoletja), ko je ob stavbi zrastel tudi 70 metrov visok campanile, ki je postal prototip tovrstne gradnje na območju Furlanije in Istre ter bil zgled številnim zvonikom na Primorskem. Elegantne šilaste gotske arkade med posameznimi ladjami je dobila cerkev v 15. stoletju, v 16. pa še leseno ostrešje.
Boj med petelinom in želvo, svetlobo in temo Kljub poznejšim prezidavam so predvsem talni mozaiki, ki veljajo za ene od prvih stvaritev zgodnjekrščanske umetnosti v zahodni Evropi, tisto, kar v cerkev privabi več kot 250.000 obiskovalcev na leto. Po več kot 100 kvadratnih metrih se raztezajo nešteti kamenčki, s katerimi so starodavni mojstri oblikovali podobe donatorjev, ki so s finančno pomočjo pripomogli h gradnji stavbe. Tu so upodobitve različnih personifikacij, kakršna je evharistična Viktorija, ki kot operutničeni genij s palmovo vejo in lovorovim vencem slavi tolerančni edikt in je kot tak alegorija zmage krščanstva. Polno je živalskih figur; tik pred oltarnim delom je svoje mesto dobila znamenita upodobitev Jonove zgodbe, ob njej pa »plavajo« najrazličnejša morska bitja. Dobro so ohranjeni tudi mozaiki severne cerkve, kjer so posebej intenzivnih barv. Med različnimi podobami velja omeniti še boj med petelinom, ki pozdravi jutranjo zarjo in je zato žival luči, ter želvo, bitjem podzemlja, torej teme. Tedaj je bil to še samostojen motiv, ki je najverjetneje ponazarja zmagoslavje ortodoksne vere nad arijanstvom. Mozaični okras, ki so ga na začetku 4. stoletja položili po tleh južnega oratorija, je največji ohranjen starokrščanski mozaik.
Muzej v nekdanjem benediktinskem samostanu Tukaj leži Restutus, "ki je prišel iz Afrike, da bi spoznal to mesto" in ki bi si "želel vrniti v svojo domačo deželo, a ga je doletela smrtna bolezen" in "prestal je velike bolečine, kajti ni mogel videti bližnjih … vendar v Ogleju je bil izredno ljubljen, bolj kot bi ga njegovi starši mogli imeti radi ".
Tako pravi latinski zapis na enem od nagrobnih kamnov, ki so jih prvi kristjani v mestu postavljali svojim umrlim v spomin. Cela vrsta se jih je ohranila, mnogo jih je namenjenih otrokom, kar priča o veliki smrtnosti med otroki, napise pa pogosto spremljajo upodobitve ornat ali pa otrok pri krstu. Niz epigrafov, ki ponujajo ganljiv vpogled v skrb, ki so jo namenjali svojim umrlim, je razstavljen v muzeju, urejenem na mestu nekdanjega benediktinskega samostana. Deloval je od 9. do 18. stoletja, ko je Jožef II. razpustil samostane. Pozneje se je stavba uporabljala za hrambo in izdelavo vina, v 20. stoletju pa so tam odkrili dve plasti mozaikov – prvi je iz okoli leta 345, drugi stoletje mlajši. Muzej je urejen v dveh nadstropjih. V pritličju so razstavljeni na tej lokaciji najdeni mozaiki, zgoraj pa mozaik z druge lokacije. In sicer gre za apsidalni talni okras s pavom in apostoli iz bazilike, ki so jo okoli 390 postavili morda na nekdanjem Belinovem templju.
Največje neizkopano rimsko mesto Ob neohranjeni severni cerkvi nekdanje Teodorjeve bazilike potekajo trenutno izkopavanja starih rimskih hiš, ki ležijo pod krščanskimi strukturami. Tudi te so zrasle nad antičnimi plastmi, ki pa so, glede na pomen, ki ga je imela naselbina v antiki, v celotnem mestu razmeroma slabo raziskane oziroma ostaja še marsikaj neodkritega. Za Oglej pravijo, da je največje še neraziskano rimsko mesto v Italiji. Naselje, ki ima danes nekaj več kot 2.500 prebivalcev, jih je v zlatih antičnih časih štelo 100.000 (2. stoletje n. št.). Bilo je eno od morda desetih najpomembnejših mest rimskega imperija in pomembno pristanišče, v katerega so ladje dovažale amfore z dobrinami iz vsega Sredozemlja. Ko se danes sprehajamo med deloma s travo preraslimi ostanki nekdanjega pristanišča (Porto fluviale), je treba veliko domišljije, da si namesto zdajšnjega majhnega rečnega toka Natisse zamislimo mogočno vodovje rek Natisone – Torre, ki jo je leta 361 preusmeril cesar Julijan Odpadnik.
Ustanovitvi Akvileje, antične predhodnice Ogleja, na močvirnem območju, ki je bilo poseljeno že v 9. stoletju pr. n št., so botrovali obrambni razlogi. Apetit, ki so ga v 2. stoletju pr. n. št. Tavriski pokazali po ozemlju rimskih zaveznikov Venetov, je leta 181 pr. n. št. privedel do ustanovitve te rimske naselbine, ki je bila namenjena predvsem okrepitvi obrambe ob iliro-italskih vratih. Na začetku je bilo v koloniji nastanjenih 3.000 vojakov, leta 169 pr. n. št. se jim je pridružilo še 1.500 novih kolonistov. Skozi naselbino, ki je v Avgustovem času postala glavno mesto regije Venetia et Histria, so tekle tudi vse ključne ceste, ki so Italijo oziroma središče imperija povezovale s provincami Norika, Panonije, Ilirika in Moezije. V 1. stoletju pr. n. št. je postala ena ključnih središč za transport dobrin med Sredozemljem in celinsko Evropo, kar ji je dajalo podlago za izjemen razvoj.
V njej so se ustavili številni cesarji, med drugim Gaj Julij Cezar, ki je veliko zim preživel v Akvileji, predvsem pa Avgust, ki jo je izbral za eno izmed svojih rezidenčnih mest, kjer naj bi gostil kralja rimske Judeje Heroda. Tudi Tiber se je ustavil v Akvileji, ki je bila rojstni kraj njegovega sina. Rimski pesnik Marcial je v 1. stoletju mesto primerjal z nebesi in ga opeval kot kraj, kjer želi leči k zadnjemu počitku. Dve stoletji pozneje je Avzonij o kraju pisal kot enem največjih mest Sredozemlja ("moenibus et portu celeberrima").
Mesto živahne trgovine Znameniti geograf Strabon piše o Akvileji takole: "Mesto je trg za ljudi Ilirika, ki živijo vzdolž Donave. Sem prihajajo po morske izdelke, vino, ki so ga nalili v lesene sode in jih nato odvlekli z vozovi, in olje. Lokalno prebivalstvo nakupuje v zameno za sužnje, živali in usnje." V mestu, ki se je gospodarsko vse bolj krepilo, so v 1. stoletju vznikale nove vile z atriji, tamkajšnji mozaiki pa so že tedaj sloveli daleč naokoli. Iz začetka 1. stoletja so tudi ostanki treh velikih zasebnih hiš, ki so jih izkopali nedaleč stran (CAL Area). Tukaj so imeli svoja domovanja najbogatejši prebivalci Akvileje, ki so dali svoje velike vile okrasili z imenitnimi talnimi mozaiki, fragmente katerih je še danes mogoče občudovati.
Prva prizadevanja, za predstavitev zgodovinskih najdb, zasledimo v Ogleju že v 17. stoletju, ko se je arheolog, zbiratelj, esejist in kanonik Gian Domenico Bertoli (1676–1763) odločil, da jih razstavi v svoji hiši. Prvi javni muzej v mestu so, v stavbi starega baptisterija, odprli leta 1806. V času Avstro-Ogrske je bila marsikatera najdba odnesena iz Ogleja – manjše najdbe je bilo dovoljeno prodati, pomembnejše pa so pristale v dunajskem Umetnostnozgodovinskem muzeju. V želji, da bi dediščino ohranila doma, se je lokalna skupnost že takrat organizirala in leta 1873 ustanovila Museo Patrio della Città, zbirko katerega so leta 1882 prenesli v vilo s pripadajočim vrtom, kjer domuje današnji Narodni arheološki muzej.
Dragoceni spomeniki antične plastike V muzeju, ki velja za eno najpomembnejših arheoloških zbirk severne Italije, se obiskovalec zave, da so mozaiki, po katerih slovi mesto, le en, sicer zares pomemben segment ohranjene zgodovine. Drugega predstavljajo čudovite kiparske stvaritve iz različnih obdobij in materialov – terakote iz začetka kolonije, marmorja in nabrežinskega apnenca, ki so ga uporabljali predvsem za arhitekturno in nagrobno plastiko. Zaradi razvejanih vezi, ki jih je imelo mesto z vsemi stranmi Sredozemlja, so tu pristali tudi kipi iz Grčije in Male Azije.
Sprehod po pokopališču premožnih Zanimiva je zbirka kipov glav nekdanjih prebivalcev mesta, ki osupnejo z občutkom, ki ga je antični kipar imel za individualizacijo portretiranca. V zadnje počivališče so jih položili v bližnjem Sepolcretu, kjer so bolj ali manj in situ ohranjene grobnice bogatih meščanov. Pokopališče premožnih, ki si ga je mogoče ogledati tudi v poznih večernih urah, ko ponuja sprehod med razsvetljenimi sarkofagi posebno doživetje, izhaja iz 1. stoletja in ob ustreznih konservatorsko-restavratorskih posegih so ga pustili v enaki razporeditvi grobov, kakršna je bila pred 2000 leti.
Kot rečeno, ostaja v Ogleju še marsikaj neraziskanega in neizkopanega. Forum so izkopali že v tridesetih letih 20. stoletja, pod zemljo pa za zdaj ostajata tako teater kot amfiteater, ki pa ga bodo kmalu bolje osvetlila trenutna izkopavanja. Še letos naj bi začeli tudi z novimi izkopavanji na območju antičnega pristanišča.
Intervju
Pot pod noge: peš od Ogleja do Beograda
Maja Kač
Italijanska arheologinja Sara Zanni se zadnja tri leta posveča proučevanju nekdanje rimske ceste med Oglejem in Beogradom.
Italijanska arheologinja Sara Zanni se zadnja tri leta posveča proučevanju nekdanje rimske ceste med Oglejem in Beogradom. Predvsem na osnovi satelitskih posnetkov ji je uspelo rekonstruirati natančen potek več kot polovice trase, zdaj pa je odločena, da se na pot, ki so jo v rimskih časih prepotovali v dobrih 20 dneh, odpravi peš.
Vse to uresničuje v sklopu projekta RecRoad, ki ga opravlja na Montaignovi univerzi v Bordeauxu v Franciji. Cilj tega je prav rekonstrukcija trase ene od glavnih rimskih cest, ki so povezovale območje Italije oziroma severne Venetieet Histrie s PannonioSuperior (Zgornjo Panonijo) in donavskim limesom.
33-letna krajinska arheologinja se je rodila in odraščala v Milanu, kjer je tudi dokončala dodiplomski študij arheologije. Magistrski študij je nadaljevala v Sieni, doktorskega pa končala spet na Univerzi v Milanu. Njena prvotna želja je sicer bila, da bi študirala rimsko zgodovino, ker pa je izrazito praktično naravnana in mora obvezno početi kaj z rokami, se je odločila za študij arheologije, razlaga. Od samega začetka študija se je ukvarjala predvsem z rimsko arheologijo, po diplomi pa se je specializirala na področju arheologije krajine in uporabe novih tehnologij v arheologiji.
Če želimo razumeti, s čim se ukvarja arheologija krajine, moramo najprej vedeti, kaj pomeni krajinarstvo, pravi. "Gre za kombinacijo dveh različnih faktorjev – narave in človeka. Krajinska arheologija torej proučuje to interakcijo. Krajina, v kateri živimo, seveda vpliva na naša življenja in v naravo posegamo na podlagi svojih potreb. Krajinska arheologija torej skuša razumeti odnos med kulturo in naravo skozi zgodovino."
V Bordeaux jo je privedla štipendija Marie Curie, ki je vezana na omenjeni projekt RecRoad. Za arheologinjo, ki goji posebno ljubezen do hoje, je Bordeaux pravo mesto. Nekoč prav tako pomembno rimsko mesto je bilo od nekdaj križišče več različnih poti. Od tam prihaja tudi znameniti Itinerarium Burdigalense, najstarejši tovrstni dokument o romanju v Sveto deželo. Delo, poznano tudi kot Jeruzalemski itinerarij, je leta 333, se pravi komaj 20 let po Konstantinovem milanskem ediktu, napisal anonimni romar iz Bordeauxa, ki je na svoji poti v Jeruzalem prehodil tudi del današnjega slovenskega ozemlja. Šel je mimo Akvileje, Navporta, Emone in Petovije, vse do Sirmija in Singidunuma. Zato je tudi Sari Zanni predstavljal pomemben vir pri njenem raziskovalnem delu.
Pri poskusu rekonstrukcije nekdanje rimske ceste se je osredotočila na odsek med Akvilejo, torej Oglejem, in Singidunom, današnjim Beogradom. Zakaj ste se odločili ravno za ta odsek rimske cestne mreže? To je bila prva cesta, ki so jo Rimljani zgradili v času večje revolucije v Panoniji v 1. stoletju, natančneje pod cesarjem Avgustom, zato se mi je zdelo zanimivo poznati natančen potek trase v tem delu sveta. Poznali smo predvsem ključne točke in večje kraje, ki jih je povezovala cesta, nismo pa točno vedeli, kje natanko je potekala. To je predstavljalo problem tako zaradi same valorizacije, se pravi razumevanja pomena ceste, kot zaradi vprašanja konserviranja oz. ohranitve rimske dediščine. Zaradi tega je zelo pomembno, da razumemo, kod natanko je bila cesta speljana. Poleg tega nas bo novo znanje vodilo do boljšega razumevanja odnosa med cesto in krajino, v kateri so jo zgradili. Kajti konstrukcija ceste je bila seveda odvisna tudi od naravnih posebnostmi območja, kjer so jo gradili, obenem pa je cesta posegla v teritorij in spremenila okolje. Cesta je bila pomemben dejavnik pri razvoju rimske kulture, trgovine, verstev itd. Nikoli namreč ne razmislimo o naši percepciji okolice, krajine in narave, ki nas obdaja. Običajno se ljudje vozimo ali hodimo po cestah in ne pomislimo, da so ceste izhodiščna točka, prek katerih doživljamo okolico, ceste pomagajo razumeti, kje smo in da prek njih sprejemamo tisto, kar nas obdaja.
S čim si arheologi pomagate pri rekonstruiranju trase rimskih cest? Viri, kot sta denimo Tabula Peutingeriana in Itinerarium Burdigalense, so verjetno zgolj neko začetno izhodišče. Na kaj vse ste se oprli pri svojem raziskovanju? Tako je, stari itinerariji in zemljevidi so začetna točka, saj navajajo ključna postajališča oziroma naselja, mimo katerih se je vila cesta. Vendar gre le za pike na zemljevidu, ki pa jih moramo čim bolj precizno povezati. Pri svojem delu sem se oprla na vsakršen razpoložljivi vir, začenši z arheološkimi ostanki. Pregledala sem torej vse muzejske arhive, ki hranijo in dokumentirajo za razumevanje te teme koristne ostaline. Na začetku sem se posvetila najdbam, kot so mejni kamni, epigrafi itd., ponekod pa so nam na voljo celo dejanski segmenti ceste, ki so izkopani. Takšna najdba je vedno sijajna. Poleg arheoloških ostalin so mi bile v pomoč satelitske slike, ki nam omogočajo uvid poteka starih cest pod zemljo. Med Sirmijem in Singidunumom smo s satelitskimi posnetki našli kar 70 kilometrov dolg odsek rimske ceste, ki je še vedno ohranjena pod polji. V sodelovanju z Zavodom za varstvo kulturne dediščine v Sremski Mitrovici smo izvedli raziskavo na samih poljih, kjer smo našli tudi kamne, torej material, iz katerega je bila cesta zgrajena.
Koliko so vam bili v pomoč podatki, pridobljeni z LiDARjem? Te podatke imamo na voljo za območje Slovenije, kjer so zelo koristni. Vendar se sama z njimi nisem ukvarjala, saj za območje Italije, Hrvaške, Bosne in Hercegovine ter Srbije ni dovolj tovrstnih podatkov.
V Mestnem muzeju v Ljubljani je mogoče videti manjši odsek dejanske rimske ceste. Koliko takšnih konkretnejših najdb ceste se je ohranilo na odseku, ki ga proučujete? Kolikor je meni znano, ohranjenih primerov takšne dolžine ni. Znani in izkopani so ostanki tudi na drugih lokacijah, vendar pa so zgolj dokumentirani in zakopani nazaj ali pa preprosto odstranjeni. Večji odseki ceste ležijo pod površino današnjih cest.
Kako dolga je bila rimska cesta od Akvileje do Singidunuma? V celoti je merila približno 335 rimskih milj, kar je 530 kilometrov. Do Sirmija so iz Akvileje potrebovali 20 dni, do Singidunuma še dodatne tri dneve. Takšni so podatki, če upoštevamo, da so v enem dnevu prepotovali med 20 in 25 kilometrov.
Kako dobro sicer poznamo potek rimskega cestnega sistema? Koliko se arheologija s to temo ukvarja danes? Gre za precej pomembno temo, saj nam razumevanje rimskega komunikacijskega sistema pomaga pri poznavanju trgovskih poti in smeri, po katerih se je širilo blago, kot sta denimo lončevina in steklo, in seveda ideje. Rimsko cestno mrežo bolj kot ne dobro poznamo, tudi zaradi ohranjenih itinerarijev in drugih zgodovinskih virov, kot sta Itinerarium Antonini in Tabula Peutingeriana. Obstaja nekaj zelo dobrih študij o cestnem sistemu Rimskega cesarstva, na primer Barringtonov atlas grškega in rimskega sveta, ki ga podpisuje Richard J. A. Talbert (Barrington Atlas of the Greek and Roman World, Princeton, 2000). Ta je zdaj dostopen tudi v digitalni različici. Seveda pa bolj lokalno usmerjena raziskovanja prinašajo natančnejše rezultate.
Vaš projekt se počasi približuje koncu. Zaključujete ga januarja 2018, kar pomeni, da ste verjetno večji del raziskave že opravili. Kako uspešni ste bili oziroma koliko trase ste uspeli rekonstruirati? Uspeli smo prepoznati potek več kot polovice cestnega odseka. Zlasti med Sirmijem in Singidunumom je trasa ceste v celoti jasna. Prav tako na območju Ad Piruma (Hrušica). Vemo, da je obstajala južnejša različica poti skozi to območje, vendar pa v rimski dobi mimo Nanosa niso prehajali po južni, ampak severni strani v Hrušici. Prva pot je prehajala čez prelaz Okra (Nanos) in je bila v uporabi dolga stoletja. Cesarju Avgustu pa se ta pot ni zdela dovolj varna, zato se je odločil, da jo spelje severno čez Ad Pirum. Obe poti sta bili na prelazih okrepljeni s trdnjavami in obrambnim obzidjem z namenom zaščite meje Italije.
Ali so v načrtu projekti, ki bi locirali tudi potek drugih odsekov rimskih cest na tem območju? Upam, da bo po tem projektu možnost nadaljevanja prepoznavanja poteka rimske ceste po območju Ilirika.
Projekt RecRoad prispeva tudi k digitalnemu atlasu, ki ga je zagnal vaš mentor. Lahko poveste kaj več o tem projektu? Leta 2011 je prof. Francis Tassaux začel projekt AdriAtlas, v katerem sodeluje 15 raziskovalnih inštitutov na obeh straneh Jadranskega morja. Cilj je pripraviti digitalni atlas območja jadranskega morja v starem veku. Atlas je že dostopen na spletu, raziskave, ki jih pripravljamo v našem Inštitutu Ausonius, pa so usmerjene v razširitev obsega kartiranega dela v središče Balkana. Želimo namreč ustvariti IllyrAtlas, ki se bo, kot pove ime, osredotočal na starodavne ceste Ilirika. Projekt RecRoad sledi obema namenoma - reprezentaciji podatkovne zbirke o rimskih cestah (nekaj, kar bo okrepilo digitalni atlas), obenem pa je prvi korak proti uresničitvi atlasa Ilirika.
Vas je k rimskim cestam privedel ta projekt ali ste se že pred tem ukvarjali s to tematiko? Rada imam starodavne ceste, saj obožujem hojo. Preden sem začela ta projekt, sem prehodila kar nekaj starih poti, med drugim t. i. Jakobovo pot v Santiago de Compostela. Zaradi tega so bile tudi moje arheološke študije v prvi vrsti usmerjene v stare oziroma rimske ceste in s tem projektom sem dobila lepo priložnost, da svojo ljubezen do hoje povežem s strokovnim delom.
Omenili ste, da ste prehodili več tovrstnih poti. Katere? Do Compostele vodi več poti in vsakič, ko sem se spravila na pot, sem se odločila za daljšo različico. Prvič sem prehodila 300 kilometrov, zatem 800 kilometrov, pred dvema letoma pa sem za izhodiščno točko izbrala Milano. Od tam sem do Compostele hodila sto dni.
Kdaj ste se prvič odločili, da se odpravite na tako dolgo pot?Se nanjo podate sami ali v družbi? Pravzaprav se mi je ideja prvič porodila, ko sem leta 2008 z avtobusom prispela v Finisterre, kjer me je pričakal čudovit sončni zahod. V tistem trenutku sem pomislila, da bi bilo zelo zanimivo pot prehoditi, po dolgi poti pa občudovati takšno sončno slovo. Ta želja je potem ostala z menoj, vendar sem bila prepričana, da si niti časovno niti finančno tega ne morem privoščiti. Kot se je izkazalo, sploh ne gre za velik strošek, zato pa sem si poklonila to čudovito darilo: tri mesece in pol hoje in posvečanja sebi. Prvič sem se odpravila na pot z materjo, drugič s prijateljico, tretjič pa sama. Vendar na takih poteh nikoli nisi sam, saj spoznaš veliko ljudi.
Koliko ur na dan hodite? Odvisno od razdalje posamezne etape. Med šest in osem ur, včasih tudi deset. Običajno prehodim med 25 in 35 kilometrov na dan.
Odločili ste se, da boste traso rimske ceste, ki jo proučujete, tudi prehodili - se pravi vse od Ogleja do Beograda. Ste se za takšen podvig odločili predvsem zaradi svoje ljubezni do hoje ali je k temu botroval še kak drug razlog? Z mentorjem prof. Francisom Tassauxem se nama je zdelo zelo pomembno, da lahko znanje, ki smo ga pridobili s tem projektom, delimo z ljudmi, ki danes živijo ob trasi nekdanje rimske ceste, pa tudi z vsemi tistimi, ki bodo ta mesta morda obiskali. Pohod po cesti je zato sijajen način za spoznavanje ljudi, ki jim želimo približati temo in razložiti, kaj je nekoč, in v obliki ostankov morda še vedno, ležalo pod njihovimi nogami. V ta namen bom organizirala tudi javna srečanja ob koncu posameznih etap, kjer bo to seveda mogoče, ob tem pa predstavila rezultate projekta.
***
Sara Zanni se bo na pot podala 2. septembra, dan prej pa bo v Ogleju pripravila poseben dogodek. Na pot vabi tudi morebitne druge interesente, ki se ji lahko pridružijo ob celotni hoji ali pa le ob posameznih odsekih. V Sloveniji bodo denimo 5. septembra začeli pot od Logatca do Ljubljane. Po njenih izračunih bo na končni cilj, se pravi do Beograda, prispela v 27 dneh.
Pomembna logistična baza za rimske odprave na Balkanski polotok
Maja Kač
Čeprav je bila Emona morda najmanjše in najbolj prehodno od obravnavanih mest na rimski cesti od Akvileje do Viminacija, pa so na njenem območju izkopali najdbo, na kakršno arheologi ob tej vii ...
Čeprav je bila Emona morda najmanjše in najbolj prehodno od obravnavanih mest na rimski cesti od Akvileje do Viminacija, pa so na njenem območju izkopali najdbo, na kakršno arheologi ob tej vii publici ne naletijo pogosto – odsek dejanske rimske ceste, po kateri so pred dvema tisočletjema hodili Rimljani.
Nahajališče ohranjene ceste ne bi moglo biti primernejše za ustrezno prezentacijo – izkopali so jo namreč prav na mestu, kjer stoji Mestni muzej Ljubljana, zato je tudi vključena v tamkajšnjo predstavitev časa, ko je na območju Ljubljane ležala njena antična predhodnica. Kot nam pove ohranjeni del ceste, ki je v muzeju prezentiran v prerezu različnih plasti, emonske ceste niso bile tlakovane, temveč utrjene z zbitim prodom, pomešanim s peskom in malto. Na vsaki strani skoraj osem metrov široke ceste je bil pločnik iz zbite gline in peska. Vzdolž je potekal kanal za odtekanje vode. Da se je po cesti vil živahen promet, dajo slutiti ostanki temeljev zidane konstrukcije ob pločniku. Ker ni šlo za bivalno stavbo, znotraj nje pa so našli ostanke obokane pečice za kruh, prav tako lončenine (vrči in amfore), strokovnjaki sklepajo, da je šlo za neke vrste gostišče, ki pa je bilo v 3. ali na začetku 4. stoletja uničeno v požaru.
Cesto so obnovili vsaj trikrat, uporabljali pa so jo dolgo po propadu Rimskega cesarstva, in sicer vse do 15. stoletja. Ureditev razvejenega rimskega cestnega omrežja na območju današnjega slovenskega ozemlja je, kot razlaga Bernarda Županek, kustosinja z Mestnega muzeja Ljubljana, pomenila politično reorganizacijo pokrajine, ki je s tem postala del pomembne povezave središča imperija s prej cestno nepovezanimi kraji. Veliko načinov je bilo, s katerimi so Rimljani dokazovali svojo moč, in gradnja cest je gotovo spadala mednje. Težili so k čim daljšim ravnim cestnim odsekom, kar seveda pomeni svojevrsten poseg v krajino, v katerem se odraža izjemna gradbena sposobnost Rimljanov.
Današnje slovensko ozemlje je bilo v prostor razširjajočega se Rimskega cesarstva intenzivneje integrirano med 1. stoletjem pr. n. št. in 1. stoletjem n. št. Gradnjo vie publice skozi Ad Pirum, današnjo Hrušico, so narekovale vojaške potrebe po osvojitvi severozahodnega Balkana. Avgust je s preusmeritvijo poti skozi Ad Pirum omogočil za en dan hitrejše potovanje na odseku Akvileja-Emona, kot ga je omogočala pot čez prelaz Okra. Ta cesta je skozi celotno antiko in vse v zgodnji srednji vek ohranila izreden pomen strateške povezave stičnega ozemlja med Apeninskim in Balkanskim polotokom. To potrjujejo tako spopadi v 4. stoletju, kjer so se za cesarski naslov udarili Magnencij in Konstancij II., Maksim in Teodozij ter slednji nato še z Evgenijem, kot vdor Vizigotov, Hunov in Ostrogotov v 5. stoletju. Po tej poti so se leta 568 iz Panonije v novo domovino odpravili tudi Langobardi, prav tako je olajšala prehod Avarom, ki so leta 611 opustošili Čedad, nato pa 664 premagali še Langobarde.
Urejena prehodnost ozemlja odpre pot urbanističnemu razvoju Če se vrnemo v čas ekspanzije Rimskega cesarstva na današnjem slovenskem ozemlju, je po besedah Bernarde Županek krajše potovanje prek Hrušice tej prineslo predvsem boljšo povezanost z imperijem. "Vsa komunikacija je potekala hitreje. Še vedno so uporabljali tudi prehod čez Okro, vendar je bila tista čez Ad Pirum vojaško bolj ugodna oziroma hitrejša." Poleg cestnega omrežja je temu prepišnemu območju, katerega prehodnost so se zavedali že v prazgodovini, rimska prisotnost prinesla tudi utrjena mesta, grajena po načelih, ki jih dotedanje prebivalstvo ni poznalo. Gradnja z malto, kamnom in opeko je bila zanje bolj kot ne novost in tudi pravilnost rimskih mest jim je bila tujek. Takšna je morala biti tudi Emona, ki je cvetela od 1. do 5. stoletja.
Dvig življenjske ravni je mesto doživelo predvsem pod cesarjem Klavdijem (41-54), saj se njegova predhodnika Tiberij (14-37) in Kaligula (37-41) za zunajitalski prostor nista pretirano zanimala. Čeprav je pomembne dograditve mesto doživelo v času med jesenjo leta 14 in poletjem leta 15 (o tem pripoveduje napis na kamnu, ki pa se žal ni v celoti ohranil, zato ostaja gradbeni prispevek iz časa tedaj že umrlega Avgusta in njegovega posinovljenca Tiberija skrivnost), je šele nekaj desetletij pozneje dobilo nekaj ključnih urbanističnih obogatitev. Od celovite komunalne infrastrukture do prvih fresk, mozaikov iz črnih in belih kock, pa tudi kopalnic in tlakov iz brušenega apnenega estriha.
Po vzoru idealnega urbs quadrata Emona je bila grajena po tradicionalnem rimskem načelu pravilnega četverokotnika z osrednjim forumom, ki je ležal na območju današnjih Ferantovih blokov, in pravilnim sistemom pravokotnih ulic, ki so prostore delile na stanovanjske enote (insulae). Prepoznavno formo je kolonija dobila v prvih letih 1. stoletja n. št., ko so traso nekdanje jantarne ceste izkoristili za utrditev glavne mestne ulice. Kot druge ceste v naselbini je tudi ta potekala v smeri od severa proti jugu. Pod cestami so bili v smeri od vzhoda proti zahodu speljani odtočni kanali, ki so pod vzhodnim mestnim obzidjem zapustili mesto in se pred njim stekali v odvodni kanal, ta pa v Ljubljanico. Zasedimentiranost kloak v Emoni pove, da te že od 4. stoletja naprej niso več funkcionirale. Arheologi sklepajo, da so komunalne službe nehale delovati, čiščenje kanalov pa je bilo opuščeno. Ostanek dobro ohranjene in obokane rimske kloake iz 1. stoletja je mogoče videti v neposredni bližini omenjene ohranjene ceste v Mestnem muzeju Ljubljana.
Ustrezajoč ustaljenemu rimskemu urbanističnemu konceptu je mesto obdajalo utrjeno obzidje s stolpi, ponekod pa tudi z vodnimi jarki. V 4. stoletju so zaradi nevarnosti vpadov nekatera vrata obzidja zazidali. Skoraj v celoti je še danes ohranjen južni krak obzidja, ki mu je v dvajsetih letih 20. stoletja grozilo rušenje, saj je tedanji mestni svet v njem prepoznal le oviro prometni ureditvi in nečeden kup kamenja, ki kazi podobo mesta. Vendar pa je predvsem po zaslugi pionirja konservatorstva pri nas Franceta Steleta in arhitekta Jožeta Plečnika dočakal današnji čas.
Od zasebnega kopališča do krščanske molilnice Kako drugačen je bil v antiki pomen, ki sta ga imeli Akvileja in Emona, postane jasno že, če primerjamo simbolni podobi, s katerima so ju ponazorili na starem cestnem zemljevidu, imenovanem Tabula Peutingeriana. Prva je ponazorjena z oktagonalno zasnovo, ki pripoveduje o mogočnosti mesta, Emono zaznamujeta skromnejša dvojna stolpa oziroma dvočelna stavba. A čeprav sta pomensko neprimerljivi mesti, ostaline Emone izpovedujejo v marsičem podobo zgodbo, kot jo vidimo v Akvileji; to so sledi različnih gradbenih, religioznih in kulturnih stopenj, ki so skozi nekaj stoletij spreminjale podobo mesta. V arheološkem parku, poimenovanem Zgodnjekrščansko središče, so se ohranili zidovi rimske stanovanjske zgradbe iz začetka 1. stoletja, se pravi iz začetnih let razvoja Emone. V naslednjih stoletjih je ta doživela več prezidav - do prve večje prenove je prišlo v začetku 4. stoletja, ko so uredili hipokavstno ogrevanje in obnovili tlake. Prizidava treh bazenčkov nakazuje, da bi stavbo lahko preuredili v zasebno kopališče. Naslednja prezidava je sledila v drugi četrtini 4. stoletja, ko se je cesarstvo v veliki meri tudi religiozno predrugačilo, zato so del hiše že prezidali v zgodnjekrščansko molilnico.
Do naslednje pomembnejše stopnje je prišlo v začetku 5. stoletja, ko so ob osrednjem dvorišču postavili krstilnico z bazenčkom za krščevanje. Do danes se nam je ohranil večbarvni mozaik, v katerem so zapisana imena tistih Emoncev, ki so prispevali denar za uresničitev talnega okrasa. Tudi Antiohovo ime razberemo, to je zapisano v mozaiku nekdanjega portika, gre pa za arhidiakona, ki je dal postaviti vsaj del objekta. Kompleks potrjuje obstoj močne skupnosti v tistem času, kar se ujema z navedbami pisnih virov.
Razkošni mozaiki in javna stranišča Če si dovolimo nekaj časovne posplošitve, so približno v istem obdobju na drugem koncu Emone, v bližini južnega obzidja (na Jakopičevem vrtu na Mirju) razkošno prenovili stanovanjsko zgradbo. Tudi tam so ohranjeni talni mozaiki, le da jih zaznamuje črno-bel geometrični vzorec, in če ob tem upoštevamo še ostanke ogrevanja in tlakov, vidimo, da je tukaj živela premožna rimska družina. Gre za bivališče iz poznega 4. ali zgodnjega 5. stoletja, posebej zanimiv pa je prav ohranjeni sistem hipokavstnega ogrevanja, s katerim so topel zrak iznad kurišča speljali v sosednji prostor, t. i. zimsko sobo. Še eno najdbo, ki je trenutno na ogled v Jakopičevem vrtu, velja omeniti. In sicer plošče, ki so jih v bližini Emone našli pri izkopavanjih v osemdesetih letih 20. stoletja. Prva ugibanja strokovnjakov so jih pripisovala morebitnim ostankom antičnega templja, a se je izkazalo, da gre za sledi mnogo bolj trivialne, pa vendar pomembne stavbe, po katerih graditelji Rimljani še danes slovijo – javnih stranišč.
Medtem ko je bil v zgodnjem rimskem obdobju Navport (Vrhnika) ena od ključnih točk, prek katerih je bila Italija povezana z donavskim območjem, pa je v 1. stoletju to naselje s pristaniščem izgubilo precej svojega pomena. Razlog za to je najverjetneje prav gradnja Emone, pravi Bernarda Županek. "Verjetno je v obdobju pred našim štetjem Navport toliko pomemben ravno zaradi svoje funkcije. Sicer je na območju Emone že bila naselbina, vendar ne takšnih razsežnosti oziroma pomena. Ker pa se je potem Emona razvila kot kolonija, kot glavno mesto območja, pod katerega potem Navport upravno tudi pade, je naselbina izgubila pri pomenu." V pozni antiki se je pomen Navporta znova okrepil, ko se je na našem ozemlju vzpostavila zapora Claustra Alpium Iuliarum, ki teče skozi Hrušico, ni pa enolinijska. En del gre zagotovo skozi Vrhniko, kjer je pomemben segment Trnovščica. "Očitno je Navport že vojaško delno pomemben, pa tudi v Emoni imamo v času Claustre razcvet. Kot kaže, je povezano s tem, da je mesto kot neke vrste zaledje za vse, kar se tam dogaja," pove Bernarda Županek.
Nova doba, nove stavbe Ko je Emona dobila prve cerkve in močnejše krščanske skupnosti, je nova vera že izpodrinila druge religije. To se je zgodilo ob koncu 4. stoletja, prvo bolj organizirano krščanstvo na tem območju pa se je začelo verjetno že stoletje prej z vzponom krščanstva. V najpoznejšo zgodnjekrščansko fazo spada rotunda, ki se je ohranila na mestu današnje Galerije Jakopič, in datira v 5. ali 6. stoletje.
Ko se je čas antike dokončno prevesil v zgodnji srednji vek in so območje poselili Slovani, je tudi Emona postala "kamnolom" za nove gradnje, vendar jo je kljub temu v primerjavi s številnimi drugimi rimskimi mesti razmeroma dobro odnesla. Tudi v Emoni so pobrali kamen in material predvsem na območju okoli Novega trga, stavbe univerze in okolice, kjer se je gradilo srednjeveško mesto, razlaga Bernarda Županek. "Medtem je bil južni del Emone, se pravi med Mirjem in Rimsko ulico, zelo dolgo v posesti Križevniškega reda. Tam so bil dolgo zgolj travnik in njive, zato ni poškodovano tako rekoč nič, kar se je ohranilo. So pa že v srednjem veku pobirali kamne iz Emone, jih vgrajevali v druge stavbe, vendar v samem mestu se niso naselili." Kar vemo o prvih Slovanih, nadaljuje kustosinja, je, da se pokopavajo okoli cerkve sv. Petra oziroma Njegoševe ulice, na območju, kjer so potekala pomembna izkopavanja. "Naselbina je bila morda na drugi strani reke, in sicer gre za dovolj običajno formulo – na eni strani reke je pokopališče, na drugi so živi. Očitno jih območje same Emone ni pritegnilo, ne vemo pa, zakaj. Pa vendar ponekod le vzpostavijo neki odnos do rimskih ostalin (primer Ajdovščine), a v samih mestnih jedrih se ne naseljujejo."
Vstop v antično Emono Arheološki parki Emona in prezentacija njene dediščine sta dobila neke vrste revitalizacijo v letu 2014, ko se je v Ljubljani praznovalo 2000 let od dograditve tega antičnega mesta. Tudi za 3D-vizualizacije antičnega mesta se je precej delalo. Že nekaj let je na voljo računalniška vizualizacija Dan v Emoni, v sklopu projekta Archest pa pripravljajo animirano 3D-rekonstrukcijo dveh glavnih lokacij, in sicer Emonske hiše na Jakopičevem vrtu in zgodnjekrščanske hiše, ki bosta končani predvidoma konec meseca.
Če bo Emona v prihodnje dobila še kakšno prezentacijo in situ, bo to stvar novih izkopavanj. Posebnih načrtov v tem hipu ni, saj se v Sloveniji ne koplje več raziskovalno, le še zaščitno, torej tisto, kar je ogroženo, razlaga Bernarda Županek. Razlog ni zgolj finančne, ampak tudi etične narave, saj se v primeru izkopa in odstranitve nekega arheološkega zapisa ob še tako dobri dokumentaciji ta izgubi. In ker se stroka zaveda, da bodo metode dokumentiranja in raziskovanja v prihodnosti dosti boljše, se te stvari prepušča prihodnjim generacijam.
V primerjavi z Akvilejo in Viminacijem, delno pa tudi s Sremsko Mitrovico, ki je precej manjša, kot je bila antična naselbina, je po besedah Bernarde Županek Emona drugačna, saj je na njenem mestu zelo intenzivno rastla Ljubljana in je veliko tega uničila. "Akvileja je zdaj manjša naselbina, in je laže kopati zunaj naselja, tudi v Viminaciju je vse, kar najdejo, praktično brez poškodb. Poleg tega gre za večja, pomembnejša mesta in so najdbe temu primerne. Pri nas je pa veliko uničenega in je težko dobiti del, kjer bi prezentacija in situ lahko nekaj povedala. Nahajališče, kakršno je Jakopičev vrt, je izjemna najdba, vendar je tega malo, zato pa se znotraj Ljubljane toliko bolj varuje."
Mesto, kjer so se rojevali bodoči rimski cesarji
Maja Kač
Rimski zgodovinar Amijan Marcelin je Sirmij opisal kot "gosto poseljeno in sijajno mater vseh mest".
Rimski zgodovinar Amijan Marcelin je Sirmij opisal kot "gosto poseljeno in sijajno mater vseh mest". Tu so svoj čas bivali in se rojevali rimski cesarji, v obdobju tetrarhije pa je bil krajši čas celo ena od štirih prestolnic imperija.
Ostanki tega pred dvema tisočletjema cvetočega in mogočnega rimskega mesta, enega najpomembnejših na območju današnje Srbije in tudi širše regije, ležijo pod sodobno Sremsko Mitrovico, ki je, podobno kot Oglej, mnogo manjša od svoje antične predhodnice. Če boste prebivalce mesta vprašali po rimskih cesarjih, ki so se rodili v Sirmiju, vam bodo hiteli ponosno razlagat, da jih je bilo deset, morda celo 12, zgodovinarji in arheologi vam bodo povedali, da jih je bilo v resnici šest. "Prebivalci so ponosni, da živijo v nekdanjem cesarskem mestu. Vedo, kako pomemben je bil Sirmij … Vsi so ponosni na podatek o tem, kako veliko cesarjev se je rodilo na tem območju, in radi ga omenijo obiskovalcem mesta," nam pove Gorana Lemajić z Zavoda za spomeniško varstvo Sremska Mitrovica.
Do začetkov rimske naselbine je na območju, ki so ga do tistega trenutka naseljevala plemena Sirmijcev in Amantinov, privedlo Avgustovo zavzemanje Ilirika v letih 33-35 pr. n. št., pred vrati Sirmija so se rimski vojaki najverjetneje pojavili v zadnjih desetletjih 1. stoletja pr. n. št. Rimljani so mesto domnevno zavzeli v času Tiberijevih spopadov v Panoniji (13-9 pr. n. št.), status kolonije pa je dobilo pod flavijsko dinastijo, najverjetneje pod cesarjem Domicijanom (81-96), od koder tudi ime Colonia Flavia Sirmium.
Ker je ležal na križišču več pomembnih cest, je bil Sirmij izvrstna izhodiščna točka za vojaške odprave, ugodna lega pa mu je zagotavljala tudi vpetost v dejavno trgovanje, kar mu je omogočalo razvoj in vse večjo blaginjo. Najpomembnejša med potmi je bila prav cesta, po kateri smo se v Sirmij spustili od Akvileje (Oglej), prek Emone in Siscije (Sisek), naprej pa bi nas vodila v Singidunum (Beograd) in Viminacij. Druga pomembna pot je mesto povezovala z donavskim limesom, zato je bilo koristno vojaško oporišče za obrambo pred vpadajočimi barbarskimi plemeni, ki so neumorno napadala meje mogočnega imperija. Sirmij je bil tudi začetna točka oziroma pomembno postajališče dveh poti, ki sta vodili proti jugu – prva proti Dalmaciji, druga pa v smeri, ki je prečkala reko Bosna.
V mestu rimski kolonisti, v okolici prebivalstvo keltskega in ilirskega rodu Mestno prebivalstvo so v večji meri sestavljali rimski kolonisti, medtem ko je okoliške vasi poseljevalo krajevno prebivalstvo, ki je bilo delno ilirskega, delno pa keltskega rodu. Natančnega izvora rimskih kolonistov ne poznajo, čeprav onomastične analize nekaj redkih virov nakazujejo, da so prvi priseljenci prišli iz Italije, morda celo iz Akvileje. Prav tako bi lahko prišli iz nekaterih drugih zahodnih mest, ki so bila predhodno romanizirana. Skupnost rimskih državljanov je tam obstajala, še preden je mesto dobilo status kolonije. Kot povedo ohranjeni zapisi imen, je romanizacija staroselskega prebivalstva potekala hitro.
Arheologi zdaj vedo, kje je nekoč potekalo obzidje mesta, ki se je v stoletjih širilo proti reki. Kot povedo pisni viri, sta čez to vodila vsaj dva mosta: po enem jo je Licinij popihal, ko je bežal pred Konstantinom Velikim, drugi, imenovan Pons Basentis, je bil prizorišče, kjer so obglavili sv. Ireneja, enega od več sirmijskih krščanskih mučencev.
Začasna rezidenca rimskih cesarjev Vse bogatejši in mogočnejši Sirmij je očitno pritegnil pozornost rimskih cesarjev, saj ga zgodovinski viri po tem, ko je postal kolonija, in vse do konca 4. stoletja večkrat omenjajo kot začasno cesarsko rezidenco. Med najpomembnejšimi tovrstnimi obiski velja omeniti Marka Avrelija, ki je velik del vladanja preživel na bojiščih v spopadih proti barbarom, na to območje pa so ga privedle markomanske vojne. Verjetno je bil Sirmij tudi zadnje mesto, ki ga je videl, saj je spomladi 180 tu umrl zaradi bolezni, star 58 let (kot mesto njegove smrti se omenja tudi antična Vindobona). Po Filostratovih zapisih izvemo, da je imel "filozofski vladar" v Sirmiju palačo (basileon ali regia). Precej časa je tu preživel tudi Maksimin Tračan, v 3. stoletju pa sta iz Sirmija vladala uzurpatorja Ingen in Regalijan. V obdobju tetrarhije je mesto večkrat obiskal Dioklecijan, Galerij pa ga je določil za eno od prestolnic imperija. Omenili smo že Licinija, ki je v Sirmiju živel med letoma 308 in 314, dokler ga ni porazil Konstantin Veliki, še en znamenit vladar, ki je več let preživel tu.
V Sirmiju oziroma njegovi okolici se je rodilo tudi šest poznejših rimskih cesarjev – Trajan Decij, Lucij Domicij Avrelijan, Prob, Mark Avrelij Maksimijan, Konstantin II. in Gratijan. Marsikdo med njimi se je izkazal kot spreten in pogumen vojak. Tako je bil denimo Trajan Decij (249-251) izjemno priljubljen med svojimi vojaki, za cesarja pa je bil razglašen po zmagi proti cesarju Filipu Arabcu leta 249. V kratki vladavini je upravičil svoje imenovanje: izboljšal je infrastrukturo in gospodarsko stanje v cesarstvu, usodna pa je bila zanj vojna z Goti – ubit je bil v bitki na Abritu ob Donavi. Stavek več namenimo še znamenitemu Probu (276-282), ki je v letih miru vojski naložil, naj izsuši močvirnata tla svojega rodnega mesta, ki je v ta namen takrat dobilo širok kanal. Tudi Mark Avrelij Maksimijan je dosegel slavo s svojim pogumom in sposobnostmi, ki jih je pokazal v vojski. Tudi zaradi tega ga je Dioklecijan leta 285 izbral za svojega sovladarja. Zgodovina si je Marka Avrelija Maksimijana zapomnila kot neizobraženega, brutalnega in neusmiljenega izvajalca zakona. Kazni je izvajal sam, pri tem pa ni pokazal usmiljenja. Samozavestni vladar si je v niz imen dodal Herkul, zato je pogosto upodobljen z atributi tega mitološkega polboga.
Več kot 100 arheoloških nahajališč, največ ostankov iz časa tetrarhije V obdobju vojaških cesarjev se je Sirmiju povečal pomen, še pospešil ekonomski razcvet, poseben porast je doživel po Dioklecijanovi reformi in vzpostavitvi tetrarhije, s katero je cesarstvo rešil nastale politične krize. Tudi večina izkopanih najdb na območju Sremske Mitrovice izhaja prav iz obdobja tetrarhije, razlaga Biljana Lučić z Zavoda za spomeniško varstvo v Sremski Mitrovici. Izkopavanja so se v mestu začela pred približno 130 leti, najdenih je več kot 100 nahajališč, zgolj osem pa jih je dostopnih javnosti. Tamkajšnja stroka vlaga izreden napor v to, da bi se čim več najdenih ostalin ustrezno zaščitilo in predstavilo ljudem. "To je nenehen boj, da bi ohranili to, kar imamo, obenem pa izvajali nove raziskave in izkopavanja," razlaga arheologinja. Kot pravi, je bilo težko ljudi prepričati, da razumejo in spoštujejo spomeniškovarstvene predpise in smernice. Pa vendar se stvari premikajo. Letos so denimo dobili sredstva za ureditev Žitnega trga, kjer je bil v 18. stoletju osrednji mestni trg, rimski ostanki pa povedo, da je to območje služilo podobnemu namenu že v antiki. Ker je območje povsem nezaščiteno in že več kot 70 let ni bilo restavrirano, nameravajo tu izvesti celovito rekonstrukcijo zidov in delov ulice. Načrt predvideva ureditev tribune, neke vrste premični amfiteater, kjer bi prirejali različne dogodke, obenem pa bi najdbe ustrezno zaščitili in s tem preprečili propadanje ostalin.
Cesarska palača s hipodromom Že zdaj je zaščiteno in javnosti predstavljeno nahajališče enega od osrednjih kompleksov Sirmija, cesarska palača. Izkopavati so jo začeli leta 1957, in to je tudi začetek prvih sistematičnih arheoloških izkopavanj v Sremski Mitrovici. Na najdbo so naleteli med gradnjo stanovanjske stavbe, ki so jo zato začasno prekinili, po odkritju večjih zidov, sistemov hipokavstov in talnih mozaikov pa povsem opustili gradbene načrte. Pozneje odkriti ostanki hipodroma v neposredni bližini prvih najdb so potrdili domneve, da ni šlo za navadno domovanje premožnejše rimske družine, ampak palačo, kjer je bil nastanjen sam cesar. Na hipodromu so prirejali tekme s kočijami, tu je cesar razkazoval svojo moč in se tudi sam predstavljal ljudstvu. Medtem ko so bili takšni hipodromi, na katerih so Rimljani uprizarjali enega svojih najljubših športov, razmeroma pogosti, pa je to edina taka ohranjena struktura na območju današnje Srbije.
Palača je ležala blizu južnega mestnega obzidja ob reki Savi, pa tudi pristanišče ni ležalo daleč stran. Imela je lasten obrambni sistem. Doslej so izkopali zelo majhen del celotnega cesarskega kompleksa, ki so ga na jugovzhodnem, elitnem območju mesta, postavili proti koncu 3. ali na začetku 4. stoletja. Danes so obiskovalcu vidni ostanki rezidenčnega dela kompleksa, torej prostorov, kjer je živel cesar z družino (del palače je bil namreč namenjen administrativnim potrebam). O imenitnosti nekdanjih prebivalcev pripovedujejo ostanki fresk, s katerimi so bile okrašene vse sobe, predvsem pa talni mozaiki, ki so se ohranili na več mestih. Potem ko so bili 60 let izpostavljeni različnim dejavnikom, so jih zdaj pokrili s peskom, da bodo tako počakali na ustrezen restavratorsko-konservatorski poseg. Dokler ne bodo primerno prezentirani, pa je obiskovalcem dostop do mozaikov onemogočen. Danes je najdba hranjena in predstavljena v posebnem centru za obiskovalce, ki so ga financirali Ministrstvo za kulturo, Ministrstvo za gospodarstvo in regionalni razvoj ter Mestna občina. Razdeljen je na več ravni – zgoraj so galerija, kavarna in prodajalna spominkov, dejanske najdbe pa so in situ v spodnji etaži.
Mozaične "talne preproge" Izkopani mozaiki pokrivajo kar 350 kvadratnih metrov, pripadajo pa različnim gradbenim fazam palače. Najstarejši je iz poznega 3. stoletja, najmlajši iz sredine 4. stoletja. Največ jih krasi večbarven geometrični vzorec, ki je značilen za pozno rimsko obdobje, kažejo pa sorodnost z mozaiki v Dioklecijanovi palači v Splitu. V sedemdesetih letih so mozaike že restavrirali, vendar pa jih je bilo zaradi slabe podlage treba še enkrat dvigniti in konservirati. V restavratorski delavnici zdaj pripravljajo ustrezno podlago, nekatera konservatorska dela pa naj bi bila končana do konca leta. Še kakšnih 10 let bo potrebnih za restavriranje vseh ohranjenih mozaikov, ki se jim je v nedavni najdbi pridružil še en 110 metrov dolg talni mozaik.
O izbranem okusu pripoveduje tudi arhitekturna ornamentika, ki je izdelana iz kamnov z vseh koncev cesarstva, v Sirmij so jih pripeljali iz Italije, Male Azije, Egipta in Grčije. Da je bila palača dolgo v uporabi in je zamenjala več lastnikov, povedo številna popravila in različni mozaični slogi. Palača je bila obnovljena vsaj trikrat. "Ko se v palačo naseli nov cesar, želi, da ta ustreza najnovejšemu okusu. Mozaike so menjali kot preproge, saj je nov okus zahteval nova dela, zato so stara prekrili," pove Biljana Lućić. Med predstavljenimi sobanami je posebne pozornosti vredna rekonstruirana soba s fontano, ki bi lahko bila soba za skrivna druženja oziroma dogovarjanja.
Trenutno je v celoti vidna samo ena soba palače, prav tako sistem talnega ogrevanja s hipokavsti, ki je zaradi mrzlih zim na območju Srema še toliko pomembnejši element hiše. Skupaj z arhitekti skušajo ugotoviti, kako visok je bil celoten objekt; običajno so imele hiše premožnejših Rimljanov od 3 do 4 nadstropja. Boljšo predstavo bo predvsem laični javnosti dala 3D-rekonstrukcija palače, ki jo pripravljajo prav v sklopu projekta Archest. Že zdaj pa je na voljo 3D-rekonstrukcija še enega pomembnega najdišča v mestu - bazilike sv. Dimitrija.
Projektu Archest se je Zavod za varstvo kulturne dediščine Sremska Mitrovica priključil, ker želijo poleg skrbi za ohranitev antične dediščine v mestu to približati ljudem, zlasti mladim, kar vidijo tudi v omenjenih rekonstrukcijah dveh ključnih arheoloških lokacij v mestu. Bazilika sv. Dimitrija to že ima, kmalu jo bo dobila tudi cesarska palača, ki je bila po besedah Biljane Lućić dolgo zapostavljena. Prioriteta je torej ureditev arheološkega najdišča in restavriranje vseh mozaikov. Sredstva za to so dobili letos. Pred leti se je začelo razmišljati tudi o kandidaturi za nominacijo na Unescov seznam, vendar pa je treba najprej določiti, kateri del bi bilo najbolje predstaviti. Prioriteta je torej dokončanje rekonstrukcije, prezentacije in restavriranja mozaikov, šele potem bo mogoče konkretneje razmišljati o Unescu.
Arheološki park, kjer na tisoče kosti pripoveduje napeto zgodovino
Maja Kač
Ko stojimo na mestu, kjer je pred dvema tisočletjema stal antični Viminacij, si težko predstavljamo, da je tukaj nekoč ležalo cvetoče rimsko mesto z več kot 30.000 prebivalci, po 1. stoletju eno od ...
Ko stojimo na mestu, kjer je pred dvema tisočletjema stal antični Viminacij, si težko predstavljamo, da je tukaj nekoč ležalo cvetoče rimsko mesto z več kot 30.000 prebivalci, po 1. stoletju eno od najpomembnejših vojaških taborov na tem območju imperija. Danes ga v večji meri prekrivajo polja in travniki, pod katerimi pa v zadnjem obdobju vznikajo ena najdba za drugo.
Viminacij se bistveno razlikuje od večine rimskih naselbin primerljivega pomena, ki večinoma ležijo pod sodobnimi mesti ali pa vsaj v njihovi neposredni bližini. V prvo skupino spada denimo Singidun, na katerem je pozneje zrasel sodobni Beograd. Ostanke antičnega tabora tam nahajamo pod trdnjavo in parkom Kalemegdan, pod tlemi proti Trgu republike pa leži civilni del naselbine. Ker so ostanki torej pod sodobnim mestnim središčem, so načini prezentacije omejeni, poleg tega v srbski prestolnici vsakršna izkopavanja otežuje tudi slab posluh mestnih oblasti in investitorjev za njihovo ustrezno hrambo.
Povsem drugače je bil Viminacij stoletja pozabljeno območje, kjer najpozneje po 15. stoletju ni več sledi poselitve. Danes je najbližje naselje Kostolac, do Beograda se je treba odpeljati še kakšnih 90 kilometrov naprej proti severozahodu. Na površini je torej z nekaj redkimi izkopanimi nahajališči za zdaj malo vidnega, so pa zato najdbe toliko bolj impozantne, predvsem pa razmeroma dobro ohranjene.
Tudi Viminacij je po antiki postal priročen kamnolom za nove gradnje. V 6. stoletju so gradbeni material uporabili za gradnjo tamkajšnje zgodnjebizantinske trdnjave, pozneje v 14. stoletju pa je bil Viminacij skupaj z utrdbo spet uničen, kamenje pa so odnesli za gradnjo smederevske utrdbe. "Antično mesto so rabili kot kamnolom za gradnjo srednjeveških stavb, saj je bil to najlažji način, da so prišli do gradiva. To je bilo že pripravljeno, izklesano … Velik delež utrdbe v Smederevu je zgrajen prav iz kamna iz Viminacija," razloži Goran Stojić z Arheološkega inštituta Beograd. Stroka domneva, da so kamne do tja najverjetneje prevažali po Donavi.
Če izvzamemo manjkajoče klesance, ki so jih odpeljali v Smederevo, pa v Viminaciju v bistvu nič ni izginilo. "Vsaka sprememba konfiguracije na travnikih je primer bolje ohranjene stavbe," razlaga Nemanja Mrđić, strokovni sodelavec Arheološkega inštituta Beograd. Od vseh tovrstnih vojaških taborov na območju nekdanjega Rimskega cesarstva od Velike Britanije do Iraka samo dva stojita na neposeljenem območju, poleg Viminacija je to še Karnuntum v bližini Dunaja.
Neposeljenost in dostopnost olajšuje delo arheologom, na žalost pa tudi plenilcem arheoloških zakladov. Menda je po njihovi zaslugi Viminacij v svetu, zlasti na črnem trgu, skoraj bolj znan kot po rezultatih, ki so jih prinesla strokovna izkopavanja. Okoliško prebivalstvo je bilo z arheološko dragocenostjo Viminacija od nekdaj dobro seznanjeno, zato je marsikaj izginilo, za zidavo pa so ga izkoristili še pozno v 18. stoletju.
Prva izkopavanja v Viminaciju spadajo v čas ustanovitve prvega Srbskega arheološkega društva leta 1883, potekala pa so nekje do prvih let 20. stoletja. Več spoznanj so prinesla sistematična in zaščitena izkopavanja, ki so v sedemdesetih letih 20. stoletja potekala pod okriljem Arheološkega inštituta Beograd, v zadnjih dvajsetih letih pa ta dopolnjujejo z novimi.
Doslej so izkopali približno 3 odstotke nekdanjega antičnega mesta, ki je bil svoj čas prestolnica province Gornje Mezije (Moesia Superior). Ožje jedro velike naselbine se je raztezalo na več kot 70 hektarjih, celotno območje naselja z okolico oz. današnje arheološko območje pa pokriva približno 450 hektarjev. Na teh so se med drugim ohranili ostanki templja, ulic, mestnih trgov, palač, hipodroma, amfiteatra in term.
Območje Viminacija je bilo poseljeno že v 3. stoletju pr. n. št., ohranjeni so predvsem ostanki Keltov, začetki rimske naselbine pa segajo v 1. stoletje n. št. Tudi za to rimsko naselbino je značilna ugodna strateška lega na sotočju rek, Donave in Mlave, več pomembnih cest pa ga je povezovalo z različnimi konci imperija. Vse to mu je omogočalo nagel gospodarski in kulturni razvoj in Viminacij se je razcvetel v kozmopolitsko mesto cesarstva. V resnici spadajo najboljša leta Viminacija, ki je status municipija (mestno upravno središče) dobil pod Hadrijanom, okoli leta 117, v čas, ko je cesarstvo drvelo proti postopnemu propadu. Večkrat se je prav tu razreševalo politično krizo in se odločalo o razporeditvi moči.
Poslednja postaja mladega Hostilijana Tudi po Viminaciju je korakalo kar nekaj rimskih cesarjev. Med drugim je mesto obiskal Hadrijan, ki so mu ob tej priložnosti v okolici mesta organizirali lov. Dvakrat se je tu ustavil Septimij Sever, na enem od obiskov mesta pa so Karakalo razglasili za cesarja. Med več cesarji, ki so se zaradi tega ali onega razloga zadržali v mestu, sta še Filip Arabec, Dioklecijan in Konstantin Veliki. V nasprotju s Sirmijem se v Viminaciju ne morejo pohvaliti, da je bilo mesto rojstni kraj kakšnega od cesarjev, je pa eden tu sklenil svojo življenjsko pot. Cesar Hostilijan je v Viminaciju preživel večji del svoje kratke, pol leta trajajoče vladavine (vladal je v drugi polici leta 251) in v mestu tudi umrl. Umrla sta oba, Hostilijan in njegova mati Etruscila, domnevno za posledicami kuge, obstajajo pa namigovanja, da so njuno smrt zakrivili zarotniki.
Morda pripada njemu tudi okostje, ki so ga našli v izkopanem mavzoleju. Gre za del nekdanjega mestnega pokopališča, na katerem so našli več kot 300 grobov. Do najdbe je arheologe privedlo naključje. Ko so izkopavali na nekem drugem mestu, je do njih pristopil tamkajšnji kmet, ki da je na svojem polju nekaj našel, se spominja Snežana Golubović, višja strokovna sodelavka na Arheološkem inštitutu Beograd. "Ko smo prišli tja, smo videli enega od teh velikih kamnov. Najprej smo mislili, da gre za ostanek kakšne stavbe, potem ko smo na tako majhnem območju izkopali 17 grobov, pa nam je postalo jasno, za kaj gre." Leta 1997 so izkopavanja prekinili, nadaljevali so jih šele leta 2003, ko se je tudi izkazalo, da gre za zelo pomemben del viminacijskega pokopališča.
Mavzolej in zadnje počivališče pomembnega pokojnika Ne le, da je območje primerno za prezentacijo, ampak najdbe v mavzoleju pripovedujejo o različnih obdobjih naselbine. V sredini so našli grob s sledmi kremacije na mestu pokopa. To je zelo redek način, značilen za rimsko aristokracijo. "Seveda se je ohranilo veliko kremiranih ostankov, vendar, to je prvi primer kremacijo ob sami grobnici. To je bil zelo značilen primer, eden od treh ali štirih, ki jih imamo tukaj. Očitno je šlo za nekoga zares pomembnega," razlaga arheologinja. Pokojnika so položili na lesen podest in ga na mestu pokopa tudi kremirali. Pri preverjanju domneve, kateri pomembnež bi bil lahko tukaj kremiran, so si poskušali pomagati z ohranjenimi viri, razlaga Snežana Golubović. Hipoteza je, da bi lahko šlo za Hostilijana, pravi. "Viri omenjajo, da sta z materjo prišla v Viminacij, ko sta bila namenjena, da najdeta trupla Hostilijanovega očeta, Etruscilinega moža, in brata, ki sta bila ubita v bitki pri Abritu. Verjetno ju nista nikoli dosegla in sta v Viminaciju umrla zaradi kuge. O tem poročajo zgodovinski viri iz 5. stoletja, se pravi, so dve stoletji mlajši od samih dogodkov, zato je treba biti s podatki seveda previden. "Gotovo je torej tukaj pokopana pomembna oseba, ne moremo pa dokazati, da je v resnici Hostilijan."
Posebnost grobnice je tudi ta, da je bila oplenjena že v antičnem času. Poznejša plenjenja grobov so nekaj povsem običajnega, tako zgodnji primeri pa ne, pojasni. "V enem od grobov smo našli kosti ženske in nekaj ostankov zlatega nakita. Zamislili smo se: če so vse to pustili, kakšna je bila šele dragocenost, ki so jo odnesli s seboj! Očitno je šlo za nekoga zares pomembnega."
Sijajne slikarije grobnic V 3. stoletju je Viminacij cvetel, v njem so se dvigovale monumentalne in megalomanske stavbe, razlaga arheologinja. Konec 3. in na začetku 4. stoletja je tukaj delovala pomembna delavnica freskantov, o kateri pripovedujejo poslikave v nekaj ohranjenih grobnicah. V eni od teh je najti značilne poganske motive tistega časa, kot so pavi in druge ptice ali cvetlice. Vidi se razlika v kakovosti izdelave, kar nam pove, da so bili učencem zaupani preprosti motivi, glavni mojster oziroma lastnik delavnice pa je naslikal glavni portret. Ohranil se je tudi kristogram, ki nakazuje, da je del grobnic vendarle krščanski. Gre torej za upodobitve, ki ponazarjajo, kako je človek doživel prehod v krščanstvo, pove Snežana Golubović. Na eni strani imamo torej prizor tuzemskega lova, kjer lev predstavlja tisto, kar bremeni pogana, na drugi podobo nebeškega lova, kamor pride človek po spreobrnitvi. Očitno je pokojnik prešel to transformacijo, kar nam pove, da je šlo v resnici za krščansko grobnico.
Skrivnostno dekle na portretu Leta 1983 so našli čudovito fresko z ženskim portretom, ki se je je oprijelo ime Mona Liza Viminacija. Freska krasi grob, kjer so našli kosti dveh oseb - 60-letnega moškega in 20-letne ženske, za katero domnevajo, da je dama na portretu. Kot so pokazale analize kosti, je umrla zaradi rahitisa. Grobnica spada v isti čas kot omenjena krščanska, tisto, kar bega strokovnjake, pa je naslikan nimb. Očitno gre za žensko iz imenitne aristokratske družine, saj so ob okostju našli tudi veliko zlatega nakita.
Na območju Viminacija so doslej našli približno 14.000 grobov, večinoma rimskih (gre za eno najbolj raziskanih nekropol na območju imperija). Svoje umrle so pokopavali v lesenih, opečnih ali kamnitih sarkofagih. Ohranjene kosti analizirajo v laboratoriju, ki je vključen v raziskovalni del Arheološkega parka Viminacij. Na osnovi izotopskih analiz stroncija poskušajo dognati, od kod so prihajali ljudje, ki so živeli na območju Viminacija. Z analizo stroncija, ki se človeku v zobeh nalaga do polčetrtega leta starosti, je namreč mogoče prepoznati geološko sliko dežele, v kateri se je pokojnik rodil. Analize desetih različnih antropoloških tipov lobanj so pokazale, da gre za ljudi iz različnih okolij, kar potrjuje teorijo o multikulturni sestavi Viminacija, razlaga fizični antropolog Ilija Mikić z Arheološkega inštituta Beograd.
V raziskovalnem središču so začeli izdelovati tudi 3D-modele obrazov umrlih, ki jih sestavijo predvsem ob pomoči podatkov, pridobljenih iz okostja. Na ta način zmorejo rekonstruirati relief obraza, s tem pa si laže predstavljati, kako so bili ljudje videti v preteklosti. Po Mikićevih besedah je bila povprečna življenjska doba približno 30 let, moški so bili v povprečju visoki 165 centimetrov, ženske pa 155 centimetrov. Zanimivo je, da so imeli precej bolj zdrave zobe, kot jih imamo danes, saj njihova prehrana ni obsegala toliko rafiniranega sladkorja.
Deformirane lobanje Gepidov Našli so tudi približno 30 deformiranih gepidskih lobanj. Deformacija je posledica običaja, s katerim so si z obvezami preoblikovali lobanje. Estetski ideal oziroma navado je to germansko pleme prevzelo od Hunov. Glave so si povezovali predvsem v otroških letih, saj so s tem dosegli izrazitejšo in dolgotrajnejšo deformacijo. Gre za enega najštevilnejših tovrstnih primerov v Evropi in največjega na območju nekdanje Jugoslavije. Nekaj ohranjenih lobanj priča tudi o izvajanju trepanacije, tehnike luknjanja lobanje v zdravstvene namene.
V terme tudi ponoči Poleg ostankov rimskih ulic, akvaduktov, po katerih so mesto oskrbovali s svežo in hladno vodo, ter odtočnih kanalov, ki so skrbeli za njen odtok, velja med pomembnejšimi najdbami omeniti še eno od nepogrešljivih stavb vseh večjih rimskih mest – terme. Te niso služile le skrbi za osebno higieno, temveč tudi sprostitvi in druženju. Celotna stavba, ki je prav tako doživela več gradbenih faz (2. 3. in 5. stoletja), je bila ogrevana s hipokavstnim sistemom, našli so tudi kanal za praznjenje bazena in pa ostanke latrin. O eleganci stavbe pričajo ohranjeni ostanki fresk in talnih mozaikov. Številne oljenke pa dajo slutiti, da so v terme zahajali tudi ponoči.
V gladiatorski areni Med bolj atraktivnimi najdbami je del amfiteatra, ki je ležal v vojaškem delu Viminacija, verjetno pa si je gladiatorske igre ogledalo tudi civilno prebivalstvo. Gre za prvo najdeno stavbo te vrste na območju sodobne Srbije, za lažjo predstavo pa so del amfiteatra rekonstruirali. Igram je lahko na tribunah amfiteatra prisostvovalo približno 7.000 gledalcev, ki so se, sodeč po najdenih kosteh, zabavali ob bojih med leopardi, volkovi in medvedi, največkrat pa je šlo kar za domače živali, kot je divja mačka. Na območju amfiteatra so našli tudi kosti kamel, ki se jih je največkrat uporabljalo za tovorništvo, razlaga Goran Stojić. Prirejali so tako borbe med živalmi kot med ljudmi, v areni amfiteatra pa izvajali tudi usmrtitve. Amfiteater so gradili v več fazah; prvi dve sta leseni, tista iz Hadrijanovega časa pa je kamnita. Med izkopavanji so jih presenetile poslikave na notranjih stenah. Amfiteater, ki so ga začeli graditi v 1. stoletju, je bil v uporabi do 4. stoletja, izkopavati pa so na tem mestu začeli leta 2007.
V podobi antične vile V Viminaciju se z raziskovanjem trenutno ukvarja kakšnih 20 strokovnjakov, od tega je 16 arheologov, ob teh so še fizični antropolog, umetnostna zgodovinarka, konservator in arhitekt. V svoje vrste povabijo tudi podiplomske študente arheologije, ki ne pomagajo le pri izkopavanjih, ampak imajo na voljo tudi študijsko knjižnico. Vse to je urejeno v znanstveno-raziskovalnem centru Viminacij, ki so ga poimenovali kar Domus, saj kompleks posnema videz nekdanje rimske vile rustice. Združuje dve ravni – prva je namenjena turistom, ki lahko prenočijo v sobah, razporejenih okoli ličnih atrijev po zgledu rimskih hiš, in si privoščijo antično pojedino, zgornje nadstropje pa je namenjeno arheologom in drugim strokovnjakom raziskovalnega centra. Ne preseneča, da je Viminacij, kjer so domiselno združili strokovno delo s privlačno prezentacijo javnosti, najbolj obiskan arheološki park v Srbiji in lahko bi bil koristna lekcija marsikaterim drugim tovrstnim ustanovam po svetu.
Zadnje počivališče mamutke Vike Leta 2009 so nedaleč od Domusa naleteli na najdbo, zaradi katere se je v zadnjih letih obisk parka – tega letno obišče 75.000 ljudi – povečal za tretjino. Ta najdba pripada mnogo bolj oddaljeni dobi. Le tri metre globoko je bilo treba kopati, da so prišli do ostankov kosti sedmih mamutov. Najbolje ohranjeno med njimi so poimenovali Vika: ker je obtičala v mulju, je tako – v primerjavi s preostalimi mamuti – ostala zaščitena pred plenilci. Gre za izjemno najdbo, saj je njeno okostje tako rekoč v celoti ohranjeno v prvotnem anatomskem položaju, kar je redkost v svetovnem merilu. Šlo je za samico, staro 60 let, visoko približno 4,5 metra, dolgo več kot 5 metrov in težko približno 10 ton. Najverjetneje je bil zanjo usoden prav mulj, v katerega se je zagozdila. Danes so mamuti razstavljeni na mestu najdbe v sijajni konstrukciji banjastega oboka, ki ostanke razsvetljuje s povsem naravno svetlobo. Ob mamutih so našli tudi 250.000 let staro deblo in upajo, bodo lahko rekonstruirali habitat, v katerem je Vika živela.