"Pridite, vlijte mi dodatnih moči," poziva Primož Roglič slovenske navijače na dirko življenja, ki se bo začela v soboto v Bologni. Trasa mu je pisana na kožo in je pred 102. Girom prvi favorit stavnic.

V rubriki MMC-podrobno smo tokrat analizirali kolesarsko Dirko po Italiji, ki bo tri tedne polnila strani tako slovenskih kot svetovnih medijev. Ne nazadnje gre za morda najtežjo preizkušnjo na svetu, ki ji kljub večji odmevnosti v hrbet gleda tudi Tour de France. "Tisti, ki bo letos dobil Giro, bo lahko dobil kateri koli Grand Tour," je prepričan Roglič, ki je generalko v Romandiji opravil s čisto desetko in si želi obleči znamenito rožnato majico vodilnega že v soboto po 8-kilometrskem prologu.

Sklop zanimivega branja (in poslušanja) začenjamo z ekskluzivnim intervjujem z 29-letnim Kisovčanom, ki ga to, da bo prvič na tritedenskih dirkah v vlogi kapetana, ne obremenjuje, ampak pomeni dodatno spodbudo. V podkastu smo se pogovarjali z novinarskim dvojcem TV Slovenija Tomažem Kovšco in Davidom Črmeljem, ki sta natančno secirala vse ključne dejavnike letošnje dirke. Martin Hvastija, nekdanji selektor, zdaj pa strokovni komentator TV Slovenija, je pod drobnogled vzel ključne etape in Rogličevo formo primerja s tisto Bradleyja Wigginsa in Chrisa Frooma v najboljših letih.

Članek zaključujemo z Rogličevimi najhujšimi konkurenti za končno zmago in legendami Gira, ki so se vpisali med nesmrtne v več kot 100-letni zgodovini italijanskega kroga.

Robert Kaurin

V Italiji je vse pripravljeno za začetek verjetno edinega športnega dogodka, ki lahko pri naših zahodnih sosedih vsaj za kakšen dan ali dva zasenči nogomet. 102. kolesarska Dirka po Italiji se bo začela v soboto v Bologni, po treh tednih dirkanja bo cilj 2. junija v Veroni. Trasa bo izjemno zahtevna, sedem etap se bo končalo s ciljnim vzponom, najvišja točka dirke bo prelaz Gavia 2618 metrov visoko. Na seznamu favoritov je na prvem mestu Primož Roglič, slovenski kolesarski čudež, ki je po izjemni lanski sezoni letos očitno še bolje pripravljen. Ima že sedem zmag in je na vseh treh enotedenskih dirkah svetovne serije, na katerih je sodeloval, vedno osvojil majico vodilnega, nazadnje na Dirki po Romandiji.

Na Dirki po Romandiji ste pokazali izjemne predstave. Ste si predstavljali, da ste tako močni, ste pričakovali zmago na dirki, ki je bila za vas vendarle zgolj priprava na Dirko po Italiji in končni rezultat niti ni bil v ospredju?
Ker od marca nisem dirkal in sem prišel z višinskih priprav, je bila moja forma neznanka, zato sem kar malo presenečen, da mi je šlo tako dobro. Tri etapne zmage in ubranitev lanske zmage ... tega si nisem predstavljal. Kar malce nepričakovano je vse skupaj. Sijajen teden je bil, vesel sem, da se je vsa ekipa delovala odlično, da smo dozoreli in da gremo lahko optimistično v Bologno. Boljše priprave na Giro si ne bi mogel želeti.

Ključne višinske priprave za Dirko po Italiji ste aprila naredili v Španiji, v Sierri Nevadi. Zakaj prav tam? Zaradi klancev, ki so podobni tistim na Dirki po Italiji?
Tudi to. Veliko izbire sicer ni bilo, lahko bi šel še na Tenerife, a sem bil tam februarja. Na Tenerifu je lepo vreme, pravi klanci. Sierra Nevada je višja za 300 metrov, je pa bil konec aprila tam še sneg in so lahko še smučali. So pa zato druge prednosti: moštveni kolegi, ki gredo z menoj na Giro, so lahko z izjemo Josa van Emdna, ki je manjkal zaradi zdravstvenih težav svoje žene, trenirali z menoj, ob sebi sem imel tudi vse osebje. Na Tenerifu bi bil 'suport' omejen. Vse je bilo skratka vrhunsko, na najvišji ravni, imeli smo tudi svoje kuharje ...

Ste torej priprave v celoti oddelali tako, kot ste želeli?
Glede na vreme smo poskusili narediti vse, kar se je dalo. Predvsem je pomembno, da sem opravil ogromno ur intenzivnega treninga, kar je pri pripravi na tritedensko dirko neizogibno.

Kaj pa količinsko, je bilo treninga še več kot na primer lani pred Dirko po Franciji?
Vsako leto je kaj novega in se trenira malo drugače. Težko je ves čas delati po istem kopitu, kar niti ni najbolj učinkovito. Zato smo poskušali narediti korak naprej.

Ali na vašo zbranost kaj vpliva nosečnost vaše partnerice Lore? Veliko razmišljate o tem, kako se utegne življenje spremeniti, ko boste junija dobili dojenčka?
Ne, vse skupaj je le še dodatna motivacija, da poskušam vsak dan vse narediti optimalno in dati od sebe 110 odstotkov.

Na tritedenskih maratonih odločajo malenkosti. Se boste v Italiji držali receptov z lanske Dirke po Franciji?
Da, ker je bila to pozitivna izkušnja. Ogromno stvari je šlo dobro, ekipa kot celota je odlično delovala. Iz leta v leto se učimo in smo bolj modri, tako da je v tej sezoni vse še bolje.

Koliko psihološke trdnosti vam je ponudila lanska izkušnja z Dirke po Franciji oziroma potrditev, da ste tudi na tritedenskih dirkah v igri za zmago?
Vedel sem, da sem lahko zelo dober na enotedenskih dirkah, medtem ko na tritedenskih pred tem nisem meril na skupno razvrstitev. Prav to spoznanje, da delujem zelo dobro vse tri tedne, posebej pa še zadnji teden, je bilo dobrodošlo.

Prav zadnji teden je ključen in vi ste tudi na tem prej "neznanem ozemlju" lani blesteli ...
No, tudi na Dirki po Franciji leta 2017 sem zmagal na kraljevski 17. etapi, ki je šla čez Galibier. Čeprav sem imel prej nekaj padcev, sem zadnji teden deloval v redu. Dokler ne poskusiš, tako in tako težko govoriš. Lani mi je šlo zadnji teden tudi dobro. Predvsem se mi glavna stvar zdi, da ostanem v enem kosu in zdrav, potem verjamem, da je mogoče marsikaj.

Kako do rožnate majice, kakšen je vaš načrt v grobem?
Ključen bo seveda zadnji teden, zadnji dnevi, tako kot vedno v zgodovini te dirke. Pa vsi trije posamični kronometri. Za vse preostale etape pa bi rekel, da je veliko težkih in dolgih etap. Pomembno vlogo vedno igra tudi vreme. Če je slabo, lahko tudi na videz lahka etapa postane težka in je treba biti maksimalno zbran.

Je ob tem dobrodošlo, da ste v Sierri Nevadi trenirali v slabem vremenu, mrazu?
Gotovo. Upam le, da bom na Giru ostal zdrav. Jasno je, da ne bo vsak dan sončno in 25 stopinj.

Kaj pravzaprav narediti, ko je mrzlo in dežuje, telo pa kar otrpne v mrazu. Bili so primeri, ko so nekateri kolesarji nalašč urinirali po svojih nogah, da bi se segreli. Imate vi kakšen recept?
Prav v Sierri Nevadi sem imel takšno izkušnjo, tri stopinje in dež ... Kaj hočeš, poskušaš čim hitreje narediti tisto, kar je treba narediti. Ni recepta, da bi se kaj prida ogrel.

Kaj pa posamezne etape? Kje bodo ključni deli, kamor ste po navadi postavili vaše dekle, kar je bil znak, da boste tam napadli?
Težko je napovedati. Dejstvo je, da je ogromno težkih etap. Vsak dan bo treba biti od štarta do cilja v formi in držati stik z najboljšimi, če hočeš dirkati na visoko skupno uvrstitev. Če bom vedno zraven, bom zagotovo dobil priložnost za napad.

Kam pa bi povabili Slovence, da vas pridejo spodbujat?
Najbolje, da so kar povsod (smeh). Veliko etap je v zadnjem tednu precej blizu Slovenije. Na koncu je zelo dobrodošla kakšna podpora. Če slišiš slovensko besedo, slovenske navijače, ti to vlije dodatno moč.

Ste zadovoljni z ekipo, ki jo Lotto Visma pošilja na Dirko po Italiji? Žal zaradi poškodbe ne bo izkušenega Roberta Gesinka ...
Gotovo je pri vsaki stvari tako, da bi lahko bilo še boljše, vendar sem zadovoljen z ekipo, ki odhaja na Giro. Večinoma smo skupaj dirkali že v prvem delu sezone. Delujemo dobro in nimam pripomb. Predvsem mi je velik izziv, ker bom prvič lider na tritedenski dirki.

To pomeni tudi stres, psihični pritisk. Se boste znali spopasti s tem?
Mislim, da ne bo težav. To sem si priboril. Biti kapetan je kvečjemu dodatna spodbuda.

Če pogledamo na stavnice, ste prvi favorit, najbolj pa naj bi vašo zmago ogrožali Tom Dumoulin, Simon Yates in Vincenzo Nibali. Bodo prav ti kolesarji vaši največji konkurenti?
Bi se kar strinjal. Je pa tako, da v Bologni vsi štartamo z ničle, in končne račune bomo polagali na cilju v Veroni. S tem, kdo je favorit, se pravzaprav ne obremenjujem.

Boste že na prvi etapi, kratkem kronometru v Bologni, naredili vse za rožnato majico?
Zagotovo se je ne bi branil. Bodo pa vsi favoriti šli takoj na polno in mi ne bo lahko.

Trije kronometri vam verjetno ustrezajo, kaj pa preostala trasa? Je po vašem okusu?
Trasa je, kakršna je. Vse lahko vozim, nisem ozko usmerjen, nisem specialist le za določene etape. Mislim, da se na vseh terenih dobro znajdem.

Kako bi primerjali dirki po Italiji in Franciji? Vemo, da je Tour dirka vseh dirk, a pravijo, da je Giro zahtevnejši ...
V tem trenutku je zame Giro najpomembnejši in tudi najzahtevnejši ... Zdi se mi sicer, da je Tour malo bolj predvidljiv v smislu težavnosti, saj je vreme pogosto zelo lepo. Je pa težko primerjati, vsaka dirka je zgodba zase. Tisti, ki bo letos dobil Giro, bo lahko dobil kateri koli Grand Tour.

Ustvarjalca športnega podkasta SOS-odmev Toni Gruden in Slavko Jerič sta pred začetkom kolesarske Dirke po Italiji na pogovor povabila televizijska kolega Tomaža Kovšco in Davida Črmelja.

Pametna delitev pri Jumbu
Roglič se je že lani odločil, da bo vrhunec sezone 2019 prav Dirka po Italiji. "Takšna je njegova pogodba, jasno je bilo, da bo prišel na vrsto za Tour v naslednjih sezonah, zato je logična posledica, da si je za letos izbral Giro, kjer bo imel podporo celotne ekipe Jumbo-Visma, na Touru je ne bi imel," pravi Kovšca. Črmelj pa dodaja: "Na dirko gre tudi šprinter Dylan

Groenewegen, ki bo pobral dva ali tri pomočnike, zato Rogliču ne bo ostalo prav veliko kolesarjev za gorske etape. Steven Kruijswijk gre na Tour. To je boljše, kot da bi bila na Touru dva kapetana brez pomočnikov, zato je bolje, da se je Primož odločil za Giro, ki bo po konkurenci vseeno zelo hud."

Odsotnost Gesinka se bo poznala
Med pomočniki ekipe Jumbo-Visma pa ne bo najbolj izkušenega pomočnika Roberta Gesinka, ki si je poškodoval ključnico. "To je za ekipo velik udarec. Veliko upov je bilo položenih prav vanj, ki bi Primožu prav prišel v ključnih trenutkih. Gesink bi lahko dolgo vztrajal ob Rogliču, zdaj se zdi, da bo ob zaključkih etap ostajal sam, ne bo imel pomočnika, na katerega bi se lahko naslonil v vsakem trenutku. A Roglič je pogosto dokazal, da se znajde tudi sam," je prepričan Kovšca.

Same zmage ne bi smele biti breme
Za Rogličem je idealen začetek sezone, saj je dobil vse tri večetapne dirke, na katerih je nastopil. Kovšca verjame, da to za najboljšega Slovenca ne predstavlja dodatnega bremena: "S tem se najbrž ne obremenjuje, ampak samo dela kljukice. Je izjemno osredotočen kolesar, ki si zastavlja etapne cilje in jih uresničuje. Očitno ne pozna druge poti, z zmago po Romandiji dobiva potrditev, da je na pravi poti, sam je dejal, da je zdaj pripravljen na Giro." Podobnih misli je tudi Črmelj: "Ni boljše možne popotnice, gotovo spada med tiste, ki so lahko popolnoma mirni pred Girom. V tej sezoni je že veliko dosegel. Vsi največ govorimo o Giru in tempiranju forme, a Roglič je že dobil tri zelo priznane dirke. Marsikateri kolesar si želi osvojiti Tirreno ‒ Adriatico. Tom Dumoulin je že dobil Giro, ne pa te dirke. Roglič je bil na vseh letošnjih dirkah zelo prepričljiv. Tri dirke in tri zmage, v zadnjih letih (v tej modernejši dobi) to ni uspelo nikomur. Alberto Contador je res dobil tri etapne dirke pred Tourom, a je bil vseeno je dirkal še na drugih dirkah, kjer je bil slabši."

Vsi imajo višinske priprave
Roglič je zadnje tedne pred Romandijo prebil na višinskih pripravah. Kovšca je razložil pomen teh specifičnih priprav: "To je pika na i dolgim pripravam. Višina namreč pomaga pri tvorjenju rdečih krvničk, s tem pa večji prenos kisika iz pljuč v mišice. Te priprave imajo tekmovalci v vzdržljivih športih. Življenje na višini ti pomaga pri boljšem izkoristku tvojega telesa. Večkrat sem delal primerjavo, ko so na dirkah prepovedali uporabo višinskih šotorov, v bistvu gre pa za isto stvar, umetno si spal na neki višini. To je danes prepovedano, a če greš teden dni pred dirko na višino, pa je dovoljeno, vseeno pa gre za umetni način dvigovanja forme."

Roglič se je odločil za zadnji test
Črmelj je nekdanji kolesar, zato je iz prve roke opisal te priprave: "Ko sem pred 15 leti sam treniral, smo vse opravili na višini, torej smo tam živeli in trenirali. Danes pa je bolj ali manj tako, da skušajo čim dlje živeti na višini, trenirajo pa v dolini, ker lahko opravijo boljše treninge. Seveda moraš biti na pripravah vsaj 14 dni, Primož je bil od 4. do 26. aprila. Vsi kandidati za zmago na Dirki po Italiji so opravili priprave v podobnih terminih. Odpeljali so prvi del dirk, v začetku aprila pa odšli na priprave. Vsi si želijo po vrnitvi imeti vsaj eno dirko. Primož se je odločil za čisto zadnjo možnost (Romandijo), Vincenzo Nibali je, denimo, izbral Tour of the Alps, kjer je bil tretji. Višinske priprave na vsakega posameznika delujejo drugače. Ne veš, kako se boš vrnil po takih pripravah, forma pride, nihče pa ne ve, kako hitro se odzove telo. Pri nekaterih se to pozna takoj, pri nekaterih pa šele po dveh tednih."

Kronometri so mu pisani na kožo
Trasa letošnjega Gira vsebuje tri kronometre v skupni dolžini 58 kilometrov. "Kar se Gira tiče, je to povsem običajna dolžina. Za Primoža pa sta ugodni predvsem razporeditev in trasa. Uvodni ni lahek, dolg je le osem kilometrov, a zaključek je na vzponu San Luca, kjer se konča dirka po Emilii, lani je bil Primož tam sedmi. To je zahteven prolog, ki bo dal razlike. Drugi kronometer je v San Marinu, drugi del ves čas poteka na vzponu, zadnji kronometer ni zahteven, a se bodo vseeno delale razlike," je kronometre povzel Črmelj. Kovšca je uvodnih osem kilometrov v Bologni primerjal s svetovnim prvenstvom na Norveškem, kjer je Roglič osvojil medaljo: "Zadnja dva kilometra gresta navzgor, kolesarji bodo tam prekolesarili 200 višinskih metrov. V San Marinu bodo na zadnjih 12 kilometrih pridobili 600 metrov. To bodo zahtevni kronometri, taki pa Primožu gotovo ustrezajo."

Najvišje na 2618 metrov
Na sporedu je šest gorskih etap, ki bodo vse v zadnjem delu dirke ‒ med 24. majem in 1. junijem. Kovšca ni želel izpostaviti točno določene etape, ki bi znala biti odločilna: "Vedno se lahko zgodi kaj nepredvidenega, nekdo odskoči, nekdo ima slab dan in zapravi vse možnosti ali pa najprej pridobi in mora nato braniti. Morda velja omeniti 14. etapo s ciljem v Courmayeurju, to je zelo zahtevna etapa. Dve etapi pozneje bodo prečkali prelaz Gavia, ki je z 2618 metri najvišja točka dirke. To so ekstremne etape, ki se vozijo samo na največjih dirkah. V tistem tednu se bo odločil zmagovalec, težko je napovedati, prav na kateri etapi se bo zgodil ključni napad."

Mortirolo še zasnežen
Črmelj je podobnega mnenja: "Italijani so se odločili za popularno potezo in na spored dali kratko gorsko etapo, to je že omenjena 14., ki bo zelo zanimiva in bi lahko marsikaj obrnila. Naslednji dan ne bo gorska etapa, a bo zelo dolga etapa s ciljem v Comu, šli bodo čez vzpone, ki jih vidimo v Lombardiji. Tudi ta bi lahko kaj spremenila. Takoj po prostem dnevu sledi v torek, 28. maja, kraljevska etapa čez Gavio in Mortirolo, ki je vedno nekaj posebnega, trenutno je še zasnežen. Ogromno je zanimivih etap. Gotovo bo kakšen favorit še odpadel pred gorskimi etapami."

Bernal se je poškodoval
Lani je Giro dobil Chris Froome, ki letos ne bo nastopil. Vlogo kapetana Ineosa (nekdanji Sky) je tako prevzel mladi in obetavni Egan Bernal, ki pa se je poškodoval tik pred začetkom dirke. "Roglič je s tem postal še večji favorit. Kdo potem ostane? Simon Yates je zelo nepredvidljiv kolesar, zdi se mi, da ne bo mogel zdržati take dirke čisto do konca. Nibali je velik zmagovalec, a počasi je v zatonu. Vprašanje je, ali ne bo imel kakšnega slabega dneva. Ostaneta tako Roglič in Dumoulin. Med njima bomo gledali izjemen dvoboj. Dumoulin letos sicer ni dobil kakšne resnejše dirke, a če primerjamo njegove rezultate z lansko sezono, tekmuje bolje kot lani v istem času. Tudi sam rad poudarja, da je v izvrstni formi. Pričakujem, da bosta ta dva kolesarja krojila razplet letošnjega Gira," je v prihodnost skušal pogledati Kovšca.

Lani skoraj ponovljen dvojček
Froomu bi lani skoraj uspel dvojček Giro ‒ Tour, ki je nazadnje leta 1998 uspel Marcu Pantaniju. Črmelj razlaga: "Danes so časi drugačni, čeprav bi to lani skoraj uspelo tako Dumoulinu kot Froomu (oba sta bila na obeh dirkah med najboljšimi tremi). Froome je v prejšnjih letih s Tourom in Vuleto ugotovil, da je dvojček mogoč. Nekateri kolesarji so lani želeli izkoristiti dodaten teden časa za priprave in počitek, ki so ga dobili zaradi svetovnega prvenstva v nogometu, ki je vplivalo na koledar kolesarskih dirk. Letos imamo spet stari urnik, s tem je manj časa za počitek in manj možnosti za omenjenega dvojčka. Dumoulain je lani po Touru rekel, da dvojček ni mogoč, a se je letos odločil za isti kolesar. Froome pa je dejal, da je dvojček mogoč, a se letos za Giro ni odločil, očitno mu Tour le preveč pomeni."

Zahteve Discoveryja so previsoke
Giro boste lahko spremljali na različnih RTV-jevih platformah, podrobno seveda tudi na MMC-ju. Že pred časom smo razložili, da na TV Slovenija ne bo neposrednih prenosov, kar pa ne pomeni, da številni bralci in gledalci tega vprašanja ne ponavljajo. Kovšca tako spet razloži, da se vse skriva v denarju: "Razmere na trgu televizijskih pravic so v zadnjih desetih letih čisto drugačne, kot so bile nekoč. Na trgu je veliko več igralcev, trg je zahtevnejši, cene prenosov so šle v nebo, gre za več kot desetkratnik nekdanjih cen. Čisto konkretno ‒ Pravico za prenos Gira ima v Evropi Discovery, ki ima v lasti tudi Eurosport. Enostavno po razumni ceni nočejo prodati pravic, zato si ne moremo privoščiti, da bi za celoletni proračun športnega programa kupili Giro, ostali pa bi čisto brez vseh športnih dogodkov. To žal ne gre."

Tour: Načrtno delo prenosov
Zato pa vneta ekipa kolesarskih novinarjev na TV Slovenija pripravlja druge projekte, na vrhu katerega je Dirka po Franciji. Prenosi Toura so izjemno kakovostni, v javnosti lepo sprejeti, ne nazadnje pa je ekipa prijela pohvalo RTV Slovenija za nadpovprečni izdelek. "To je potrditev, da smo na pravi poti. Projekt, ki se razvija in je bil načrtovan v podrobnosti, je lepo sprejet med gledalci. Načrtno smo dodajali stvari, približevali prenose gledalcem, gradili publiko, ki nam je postala zvesta. Začeli smo s prenosi posameznih etap, vsako leto pa načrtno dodajali informacije za tiste, ki so pravi poznavalci, kot za tiste, ki se s kolesarstvom srečajo prvič, ne nazadnje pa tudi za tiste, ki si želijo samo razglednic Francije. Prenosi so postali res dobri."

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora (kliknite na spodnjo sliko), v katerem je še govor o napredku Jumba na področju (moštvenega) kronometra, kakšne so primerjave in razlike med tremi največjimi dirkami, Janu Polancu, Tadeju Pogačarju, stanju domačih klubov ...

Z nekdanjim vrhunskim kolesarjem, zdaj pa selektorjem mlajših reprezentanc in strokovnim komentatorjem TV Slovenija, smo se pogovarjali o tem, kakšne možnosti ima Primož Roglič na letošnji Dirki po Italiji in kje bi se lahko odločila dirka.

Na tritedenskih dirkah Slovenci še nismo imeli kolesarja, ki bi bil tako favoriziran za zmago, kot je Primož Roglič na letošnjem Giru. So pričakovanju upravičeno visoka?
Seveda. Po tem, kar je pokazal v letošnji sezoni, predvsem na dirki od Tirenskega do Jadranskega morja in v Romandiji, se nimamo česa bati. Na glas lahko upamo in verjamemo. Ne gre samo za rezultate in realizacijo, zelo prepričljiv je bil pristop in nastop ekipe v celoti.

Je trasa s tremi kronometri in številnimi klanci po Rogličevem okusu?
Lahko bi rekli, da mu je res pisana na kožo.

Se kaj bojite, da Roglič nima dovolj močne ekipe za osvojitev rožnate majice, sploh po poškodbi Roberta Gesinka?
Gesinka je res škoda, v hribih bi ga utegnil pogrešati, predvsem zaradi njegovih izkušenj in vzdržljivosti. Čeprav, po drugi strani pa je vedno tako, da pri ekipi ne gre samo za seštevek odlik posameznih kolesarjev, ampak tudi ali predvsem za predanost. To, da sedem ljudi tri tedne gara za enega liderja, se ne da kupiti z denarjem. Kapitanu je treba zaupati in mu slediti, šele potem daš lahko res vse od sebe.

Čeprav je Roglič prišel z višinskih priprav, je v Romandiji dirkal odlično. Je tudi vas povsem prepričal?
Absolutno. Lahkotno, igrivo in sproščeno. Kljub temu, da pred dirko vsaj javno nase ni prevzel rezultatske odgovornosti, mu je šlo odlično od nog.

Kako zelo je za Rogliča psihološko pomembno, da je zmagal na Dirki po Romandiji in da letos sploh ne pozna poraza? Štartal je na treh enotedenskih dirkah in vse dobil ...
Nekako v stilu Bradleya Wigginsa in Chrisa Frooma v najboljših Skyevih letih … Šalo na stran, letos mu gre res vse po načrtih, in to je pomembno. Slišim sicer kritike, da je prekmalu v formi, da se preveč razdaja ali pa da se tihi favoriti stare šole v miru pripravljajo in stopnjujejo formo. A zmaga je zmaga in vsaka je dragocena, v psihološkem smislu neprecenljiva, daje mu kredibilnost in veličino.

Za uvod kolesarje na letošnji Dirki po Italiji čaka kronometer v Bologni. Roglič nam je povedal, da bo naredil vse, da takoj obleče rožnato majico. Kakšne možnosti ima na kratki trasi, kjer bo šlo navkreber? Bi se lahko razpletlo podobno kot leta 2016, ko je Rogliča za las ugnal Tom Dumoulin?
Prolog v Bologni je diametralno nasproten tistemu na Nizozemskem pred tremi leti. Konča se z dvema kilometroma hudega vzpona na svetega Luko nad Bologno. Bolj me spominja na kronometer svetovnega prvenstva v Bergnu pred dvema letoma, le da je krajši. Verjetno bo glavni nasprotnik isti kot na obeh omenjenih urah resnice – Tom Dumoulin.

Bi bilo, če bi oblekel rožnato majico, na naslednjih etapah smiselno braniti majico ali pa raje varčevati z močmi?
Legendarni italijanski kolesar Gianni Bugno je bil zadnji, ki je na Giru leta 1990 oblekel rožnata majico na prologu in jo nosil tri tedne do cilja. Pozneje je bil še dvakrat svetovni prvak na cestni preizkušnji. Lep izziv, ni kaj. Ampak to seveda ni mačji kašelj. Ekipa in še enkrat ekipa je tista, ki potem res nosi največje breme. Teoretično bi bilo enostavneje zaostajati nekaj sekund pred zadnjim kronometrom, ki je letos prav na zadnji dan v Veroni in potem …

Katere etape bi bile lahko odločilne? Bo najtežja tista z vzponom na Stelvio in Mortirolo, ki ima skupno 5700 m višinske razlike, dolga pa je 226 km?
Giro je težka dirka. Že v prvem tednu na poti proti jugu bo cel kup težav in dolge etape. Gorski kronometer s ciljem v San Marinu in potem piemontske Alpe ob koncu drugega tedna. Uvod v zadnji teden bo omenjena 16. etapa. Gavia in Mortirolo sta zelo zahtevna kombinacija, prvi prelaz zaradi nadmorske višine preko 2600 metrov, Mortirolo pa tako in tako velja za najtežji klanec daleč naokoli. Ne popušča in ne odpušča. Cilj ni nikoli na vrhu, spust je tehničen in nevaren, do cilja pa potem še 15 km blagega, a mučnega vzpona. Menim pa, da bo pravi finale in najtežja etapa predzadnja, dvajseta, v Dolomitih. Štirje težki prelazi, skoraj 200 km neprekinjenega vzpenjanja in spuščanja. Manghen in Rolle sta zelo visoka, zadnji Croce d'Aune pa zelo strm. Noge bodo utrujene, moči pri koncu in tukaj se lahko marsikaj spremeni.

Menite, da bo dirka odločena zadnji dan, ko bo v Veroni 15,6-km kronometer?
Ne, po moje ne. Na tem kronometru bo šlo samo še za manjše finese.

Primož Roglič nam v intervjuju ni razkril, kje načrtuje ključne napade. Ali tega noče povedati javnosti ali pa je pred dirko nemogoče vedeti za natančen "strateški načrt" dirkanja, saj je to odvisno od številnih okoliščin?
Res je, šteje tudi navdih, dober dan, vreme, razpoloženje in še marsikaj. Okvirni načrt imajo zagotovo izdelan, potem pa ga je treba udejanjiti.

Je dovolj izkušen, da bo znal najboljše prihraniti za zadnji teden Gira?
Da. Po tem, kar sem videl lani na Touru, verjamem.

V čem je Roglič letos še boljši kot lani? Vemo, da je njegova ekipa boljša v moštvenih kronometrih, toda na Giru te discipline ne bo ...
Prepričljiv je. Odločili so se, da je zrel za to, da tritedensko dirko odpelje kot kapetan. Pri tem ga podpirajo in mu sledijo. Tudi brez ekipnega kronometra bodo imeli dela več kot dovolj.

Primož in njegovo dekle Lora pričakujeta naraščaj, lahko se zgodi, da bo Lora ravno v času Gira rodila. Bi lahko to zelo zmotilo Primoževo pripravo na posamezno etapo? Bi mu lahko misli uhajale drugam?
Po navadi te tovrstne stvari okrepijo.

Največji Rogličev tekmec naj bi bil Tom Dumoulin, ki je Giro dobil predlani. Letos zmage še nima, a povprečna pomladanska forma je pri njem že stalnica. Očitno je spet vse podredil Giru in Touru ... Ga tudi vi vidite kot največjo "grožnjo" Rogliču ali pa utegne Dumoulin moči vendarle bolj hraniti za Tour?
Dumoulin je neugoden, dokazano lahko zmaguje. A lani je Giro izgubil, podobno je izgubil tudi že Vuelto pred leti, prav v zadnjih dneh.

Tudi sicer je spisek favoritov dolg in zdi se, da nas čaka res izjemna dirka. Koga bi še izpostavili? Simona Yatesa, Vincenza Nibalija?
Nibali še ni odpisan, Simon Yates ima popravni izpit od lani. Na Vuelti je potem blestel, a lanski Giro ga boli. Miguel Ángel López je bil lani tretji tako na Giru, kot na Vuelti, letos je že dobil Kolumbijo in Katalonijo. Ion Izagirre, Rafael Majka, Mikel Landa, Tao Geoghegan Hart, Ilnur Zakarin, Bauke Mollema in še kdo, so v drugi vrsti.

Izberite še etapo letošnje Dirke po Italiji, ki bi bila najbolj po meri slovenskih navijačev. Biti mora torej čim bližje Sloveniji in z dovolj vzponi, da bi lahko videli v ospredju Rogliča ...
Dolomiti, predzadnji dan 1. junija, v nedeljo pa še v Verono. Tudi Bologna in San Marino sta blizu. Mislim, da bo izzivov precej…

Spomladanski hat-trick zmag na enotedenskih dirkah oz. stoodstotni izkupiček treh nastopov na večetapnih dirkah, ki so prav vse štele za elitno UCI-jevo svetovno serijo. Zmagoviti aduti, zaradi česar je Primož Roglič tudi na stavnicah postal nesporni prvi favorit. V prvi tretjini sezone 2019 je 29-letni Kisovčan prehitel predtem izpostavljena pretedenta Toma Dumoulina in Simona Yatesa, kot glavni italijanski adut je tu še vedno uspehov lačni Vincenzo Nibali.

Rožnate majice zaradi osredotočenosti na Tour de France ne bo branil Chris Froome, ki pa je za Cycling Weekly izdal svojo napoved, kdo ga bo nasledil na vrhu Dirke po Italiji. "Zbrala se je izredno močna zasedba na letošnjem Giru d'Italia. Tom Dumoulin, Primož Roglič, Simon Yates ... Težka izbira (dolg premislek). Moja izbira je Roglič," je Froome napovedal med Dirko po Yorkshiru.

Nizozemec zdaj drugače gleda na vse
Tom Dumoulin - 28-letni metulj iz Maastrichta je zadnji dve leti stal na zmagovitem odru Gira. Po zmagi pred dvema letoma je lani moral priznati premoč Chrisa Frooma. Spomladi je še brez zmage in odra v skupnem seštevku. Najbližje zmagi je bil na prvi tekmi sezone na ekipnem kronometru na Dirki po Emiratih, kjer pa je Sunweb ugnala Rogličeva Jumbo-Visma.

"Zagotovo sem v boljšem stanju kot lani, zlasti psihično. Lani sem po pomladi naredil preobrat pri sebi. Gre za moj splošni pogled na vse, v samem moštvu nismo nič spremenili, gre za moje gledanje," je Dumoulin ob predstavitvi postave za Giro spregovoril, da dozoreva in drugače dojema vse pritiske in lastna pričakovanja. Letos je že dvakrat gledal v hrbet Rogliču (Po ZAE in od Tirenskega do Jadranskega morja), zato ga tudi izpostavlja kot glavnega tekmeca.

"Odličen je bil spomladi. Tudi lani je zmagal na vseh spomladanskih dirkah, a je bil kljub temu izjemen na Touru. Zagotovo bo eden glavnih tekmecev, skupaj s Simonom Yatesom in Vincenzom Nibalijem, ki je na Dirki po Alpah nakazal spet odlično formo," je povzel Dumoulin, ki je sicer za dirko ostal brez pomembnega pomočnika Wilca Keldermana.

Anglež gre dokončati lanski posel
Na lanski Dirki po Italiji je vse do 19. etape prevladoval Simon Yates, tihi dvojček iz para z Adamom Yatesom. Vse je teklo po načrtu, 13 etap je bil oblečen v rožnato, vmes osvojil tri etapne zmage, a nato je prišel siloviti Froomov napad na prelaz Finestre. Anglež iz Buryja v bližini Manchestra se je povsem zlomil, izgubil neverjetnih 38 minut ter na koncu v Rimu končal komaj kot 21. Vendar se je čez poletje pobral in nato v velikem slogu osvojil Vuelto.

"Na en način me res čaka nedokončan posel, a po drugi strani si želim še en poskus, potem ko smo bili lani tako blizu. Rad dirkam napadalno, a tako ne gre vedno, kot sem se na žalost naučil lani," poudarja Yates, da se je naučil lekcije, pri čemer je ekipa Mitchelton-Scott okrepila pomočniško zasedbo za gore.

Italijan leto podredil domačemu krogu
Kot osrednja italijanska kolesarska dirka, ki je ponos celotne države, vsi Italijani živijo za rožnati maj. Prvo orožje za zmago pa je znano, staro in preverjeno ‒ Vicenzo Nibali. Morski pes iz messinske ožine gre pri 34 letih po tretjo skupno zmago, pri čemer bi postal tudi najstarejši zmagovalec v 110-letni zgodovini kroga po Apeninskem polotoku. Po nesrečnem padcu na Touru med vzponom na legendarni Alpe d'Huez je potreboval nekaj časa, da se je vrnil v polno formo.

"Giro je moj veliki cilj prvega dela sezone in priprave so bile podrejene temu. Veliko je nasprotnikov, a v Bologni bom štartal z veliko samozavesti in mirnosti. Cesta bo odločila, kdo bo najboljši," je preudaren prekaljeni morski pes, ki bo nastopil že na 21. veliki tritedenski dirki kariere, v pomoč pa bo imel tudi dva Slovenca Grega Boleta in Kristijana Korena.

Mesto Bernala kot tihega aduta prevzema rojak Lopez
Celotnemu kvartetu glavnih favoritov je možnosti povečala poškodba petega predvidenega favorita Egana Bernala, nesojenega kapetana Ineosa (prej Sky). Zato je zdaj najbližje izpostavljeneni četverici drugi Kolumbijec Miguel Angel Lopez z močnim in spomladi uspešnim moštvom Astane, ne nazadnje je Lopez tudi zmagal na Dirki po Kataloniji pred Bernalom. V širši krog favoritov, ki bi morali krojiti razplet vsaj v vodilni deseterici, spadajo še Mikel Landa (Movistar Team, ki ima tudi Richarda Carapaza), Poljak Rafal Majka (Bora - Hansgrohe), Rus Ilnur Zakarin (Katusha - Alpecin), Luksemburžan Bob Jungels (Deceuninck - Quick Step), Nizozemec Bauke Mollema (Trek - Segafredo) in vsaj eden izmed trojice Ineosa Ivan Sosa - Tao Geoghegan Hart - Pavel Sivakov. Od Italijanov se vidita med deseterico zlasti Domenico Pozzovivo (Bahrain) in Davide Formolo (Bora).

Strmi vzponi, vratolomni spusti, padci, zlomljene ključnice, počene zračnice, pasja vročina, dež in sneg - vse to je že 110 let Dirka po Italiji.

Glavni pokrovitelj dirke je že od leta 1913 največji italijanski športni dnevnik Gazzetta dello Sport, ki se tiska na rožnatem papirju. Prvo rožnato majico je oblekel Italijan Learco Guerra, ki je slavil na prvi etapi Gira 1931 od Milana do Mantue.

Ganna zmagovalec prvega Gira
Prva Dirka po Italiji se je začela 13. maja 1909 ob 2.53 ponoči v Milanu. Dolga je bila 2.448 km, najboljši pa je bil Luigi Ganna. Na štartu je bilo 127 kolesarjev, do cilja pa jih je prišlo 49. Ganna je zaslužil 5325 lir, kar je bilo zelo veliko, saj je takratni urednik Gazzette na mesec prejel le 150 lir. Najdaljša dirka v zgodovini je potekala leta 1954 (4.337 km). Leta 1928 je bilo na štartu kar 298 kolesarjev. Leta 1914 je dirko končalo le osem kolesarjev.

Binda, Coppi in Merckx zmagali po petkrat
Petkrat so na Giru zmagali Alfredo Binda, Fausto Coppi in Eddy Merckx. Binda je bil nepremagljiv med letoma 1925 in 1933. Leta 1927 je zmagal na 12 etapah, tri leta pozneje pa so mu celo plačali precejšnjo vsoto denarja, da se dirke ni udeležil, saj je bil za vse tekmece veliko premočan. V letih pred drugo svetovno vojno in tik po njej sta imela legendarne boje Coppi (leta 1940 je postal najmlajši zmagovalec v zgodovini dirke, star je bil 20 let in osem mesecev) in Gino Bartali. Merckx je bil absolutni vladar italijanskih cest na začetku sedemdesetih let. Prav poseben dosežek je uspel Gianniniju Bugnu, ki je leta 1990 vodil od prve do zadnje etape, rožnate majice mu ni slekel nihče vse do Milana.

Moser in Pantani dvignila Italijo na noge
V 20. stoletju so Italijani zmagali kar 58-krat, tuji kolesarji pa le 25-krat. Vročekrvni navijači so le redke šampione vzeli za svoje. Francesco Moser je bil prvi kolesar z organizirano skupino navijačev. Njegov klub privržencev je leta 1984 štel kar 53.000 članov. V sanjski sezoni, ko je postavil tudi svetovni rekord v vožnji na eno uro, je v zadnji etapi osvojil Giro.

Takratni direktor dirke Vincenzo Torriani se je odločil, da zaradi slabega vremena ne tvegajo z vzponom na zloglasni prelaz Stelvio. Moser je nato v kronometru v zadnji etapi zanesljivo ugnal Laurenta Figonona in se veselil uspeha kariere. Francozi so bili besni, saj bi etapo lahko izpeljali v celoti.

Maja 1998 je Italija stala na nogah, ko je njihov največji kolesarski idol Marco Pantani, pirat iz Cesenatica, z neverjetnimi predstavami v zadnjem tednu dosegel končno zmago v Milanu. Po prvih dveh tednih je vse kazalo na zmago Alexa Zülleja, ki je v letu 1998 prestopil iz ONCE-ja v Festino. Švicar je imel odlično ekipo, vendar vse najtežke gorske etape so bile na sporedu v zadnjem tednu in tu je bil Pantani nepremagljiv.

Pirat se je v 17. etapi z Giuseppejem Guerinijem odločil za napad na prelazu Fedaia (bolj znan kot Marmolada). Z epsko predstavo je oblekel rožnato majico. Naslednji dan je Pavel Tonkov, zmagovalec Gira leta 1996, odgovoril z zmago na strmem vzponu na Alpe di Pampeago. Rus se je približal na 27 sekund, vendar je Pantani v 19. etapi na zadnjem klancu na Plan di Montecampione zlomil Tonkova in povišal prednost za celo minuto. Kronometer je bil vedno šibka točka Pantanija, a 34 km od Mendrisia do Lugana je odpeljal sanjsko in se veselil edine zmage na Giru.

Cipollini ima največ etapnih zmag
Leta 2003 je sijajni šprinter Mario Cipollini postavil nov rekord v številu etapnih zmag, ''levji kralj'' jih je zbral kar 42. Sledi mu Alfredo Binda z 41 etapnimi uspehi. Merckx je kar 77-krat oblekel rožnato majico vodilnega, Bindi je to uspelo 59-krat.

Valjavec izboljšal izid Čerina
Prvi Slovenec na Giru je bil Vinko Polončič, ki je leta 1983 osvojil 72. mesto. Nastopal je za moštvo Malvor Bottechia. Pri isti ekipi se je izkazal Primož Čerin leta 1986. V skupni razvrstitvi je končal na 19. mestu. Ta njegov dosežek je leta 2004 izboljšal Tadej Valjavec. V Milano je pripeljal na devetem mestu, le šest minut in pol za zmagovalcem Damianom Cunegom.

Pavlič prvi zmagovalec Intergira
Šprinterji so se med letoma 1989 in 2005 borili tudi za modro majico, ki je simbolizirala najboljšega kolesarja na vmesnih ciljih (Intergiro). Organizatorji so na vsaki etapi izbrali vmesni cilj, kjer je prvih šest kolesarjev, ki so prevozili črto, dobilo sekundne odbitke v tem posebnem tekmovanju. Prvi dobitnik modre majice je bil Jure Pavlič leta 1989 na cilju v Firencah.

Klemenčič in Valjavec za las ob etapno zmago
Na kraljevski etapi Gira 2004 od Bormia do Presolane, čez prelaza Mortirolo in Vivione, je Valjavec zasedel tretje mesto. Boljša sta bila le velika šampiona Stefano Garzelli in Gilberto Simoni. Valjavec in Zoran Klemenčič se lahko pohvalita z drugim mestom. V 12. etapi Gira leta 2001 s ciljem v Montebelluni je Klemenčiča v šprintu prehitel Matteo Tosatto. Na 14. etapi Gira leta 2005 je Valjavec v etapi čez Stelvio (2748 m) zaostal le za Kolumbijcem Ivanom Parro.

Polanc ima že dve etapni zmagi
Slovenski niz etapnih zmag na Giru je 1. junija 2014 začel Luka Mezgec s prvim mestom v šprintu zadnje etape v Trstu. 13. maja 2015 je bil Jan Polanc najboljši na gorski etapi do Abetoneja, 15. maja 2016 je Primož Roglič dobil kronometer v Chinatiju. 9. maja 2017 je bil na Etni prvi Polanc, lani pa je niz nadaljeval Matej Mohorič, ki je dobil deseto etapo.

Bitossi zmagal pred dvorano Tivoli
Giro je v Slovenijo prvič zavil 26. maja 1922, ko se je druga etapa končala v Portorožu. Zmagal je Italijan Costante Girardengo. 5. junija 1971 je etapa, dolga 203 kilometre, kolesarje iz Bibioneja prek Nove Gorice in Cola vodila v Ljubljano, kjer je v ciljnem šprintu pred dvorano Tivoli zmagoslavno dvignil roke italijanski šprinter Franco Bitossi. Sprejem je presegel vsa pričakovanja kolesarjev.

Ferrigato junija 1994 prvi v Kranju
77. Giro d'Italia je bil športni spektakel, kakršnega na slovenskih cestah do takrat še ni bilo. Slovenska etapa je bila leta 1994 za vse spremljevalce veliko presenečenje. Tako po dogajanju na cesti kot po tistem, kar se je dogajalo ob cesti. Od Nove Gorice do Kranja je Dirko po Italiji 2. junija 1994 spremljalo okoli 150.000 gledalcev. Po zares visokem ritmu, ki se je začel stopnjevati že na štartu v Bibioneju, je po 204 kilometrih v gorenjski metropoli prvo zmago v karieri slavil Italijan Andrea Ferrigato. Rožnato majico je takrat nosil Jevgenij Berzin. Rus jo je presenetljivo pripeljal vse do cilja v Milanu, ugnal je Pantanija in Miguela Induraina. Postavni Bask, ki je dobil Giro leta 1992 in 1993, je doživel grenka poraza na obeh kronometrih.

Vrnitev v Ljubljano po 30 letih
Giro se je 29. maja 2001 po 30 letih znova ustavil v Ljubljani. 10. etapa se je začela v Lido di Jesolu, kolesarji pa so v Slovenijo vstopili na mejnem prehodu Fernetiči. Pred Tivolijem je bil najboljši Denis Zanette iz ekipe Liquigas-Pata, izvrsten peti pa je bil Andrej Hauptman. Sledila je 11. etapa, ki se je začela na Bledu in nadaljevala s tremi krogi med Novo Gorico in ciljem v Gorici. Slavil je Španec Pablo Lastras iz ekipe Ibanesto.com.

Črni Kal glavna atrakcija leta 2004
Karavana Dirke po Italiji je med 14. etapo od Trsta do Pulja slabo uro vozila po slovenskih cestah. Posebej zanimiv je bil leteči cilj na Črnem Kalu, kjer se je zbralo veliko ljudi. Dan pozneje je bil štart v Poreču, karavana pa je obiskala Buje, Sečovlje, Portorož, Izolo, Koper in Škofije, potem pa nadaljevala pot v Italiji. Zmagovalec obeh etap je bil šprinter Alessandro Petacchi, ki je dosegel kar devet etapnih zmag.

Nibali lovi tretjo skupno zmago
V zadnjih dvajsetih letih še ni bilo serijskega zmagovalca, nihče ni zmagal trikrat. Najbližje je bil Alberto Contador, ki je bil najboljši v letih 2008 in 2015, zmago iz leta 2011 pa so mu zaradi jemanja prepovedanih poživil naknadno odvzeli in jo prisodili Micheleju Scarponiju. Vincenzo Nibali je zmagal v letih 2013 in 2016, letos pa bo lovil tretjo zmago.

Froome lani zlomil Yatesa
Lani je v velikem slogu zmagal Chris Froome. V 19. etapi je napadel 80 kilometrov pred ciljem in s samostojno vožnjo nadoknadil zaostanek. Popolnoma je odpovedal Simon Yates, ki je bil dva tedna in pol razred zase. Froome je postal prvi Britanec s skupno zmago na Giru. Ob tem je postal prvi kolesar po Bernardu Hinaultu, ki je pred 35 leti zadnji osvojil vse tri tritedenske dirke po vrsti. To je pred tem uspelo še Merckxu.

Zmagovalci Dirke po Italiji:
1909 Luigi Ganna (ITA)
1910 Carlo Galetti (ITA)
1911 Carlo Galetti (ITA)
1912 Ekipa Atala: C. Galetti, G. Michelotto , E. Pavesi, (ITA)
1913 Carlo Oriani (ITA)
1914 Alfonso Calzolari (ITA)
1919 Costante Girardengo (ITA)
1920 Gaetano Belloni (ITA)
1921 Giovanni Brunero (ITA)
1922 Giovanni Brunero (ITA)
1923 Costante Girardengo (ITA)
1924 Giuseppe Enrici (ITA)
1925 Alfredo Binda (ITA)
1926 Giovanni Brunero (ITA)
1927 Alfredo Binda (ITA)
1928 Alfredo Binda (ITA)
1929 Alfredo Binda (ITA)
1930 Luigi Marchisio (ITA)
1931 Francesco Camusso (ITA)
1932 Antonio Pesenti (ITA)
1933 Alfredo Binda (ITA)
1934 Learco Guerra (ITA)
1935 Vasco Bergamaschi (ITA)
1936 Gino Bartali (ITA)
1937 Gino Bartali (ITA)
1938 Giovanni Valetti (ITA)
1939 Giovanni Valetti (ITA)
1940 Fausto Coppi (ITA)
1946 Gino Bartali (ITA)
1947 Fausto Coppi (ITA)
1948 Fiorenzo Magni (ITA)
1949 Fausto Coppi (ITA)
1950 Hugo Koblet (ŠVI)
1951 Fiorenzo Magni (ITA)
1952 Fausto Coppi (ITA)
1953 Fausto Coppi (ITA)
1954 Carlo Clerici (ITA)
1955 Fiorenzo Magni (ITA)
1956 Charly Gaul (LUKS)
1957 Gastone Nencini (ITA)
1958 Ercole Baldini (ITA)
1959 Charly Gaul (LUKS)
1960 Jacques Anquetil (FRA)
1961 Arnaldo Pambianco (ITA)
1962 Franco Balmamion (ITA)
1963 Franco Balmamion (ITA)
1964 Jacques Anquetil (FRA)
1965 Vittorio Adorni (ITA)
1966 Gianni Motta (ITA)
1967 Felice Gimondi (ITA)
1968 Eddy Merckx (BEL)
1969 Felice Gimondi (ITA)
1970 Eddy Merckx (BEL)
1971 Gosta Pettersson (ŠVE)
1972 Eddy Merckx (BEL)
1973 Eddy Merckx (BEL)
1974 Eddy Merckx (BEL)
1975 Fausto Bertoglio (ITA)
1976 Felice Gimondi (ITA)
1977 Michel Pollentier (BEL)
1978 Johan de Muynck (BEL)
1979 Giuseppe Saronni (ITA)
1980 Bernard Hinault (FRA)
1981 Giovanni Battaglin (ITA)
1982 Bernard Hinault (FRA)
1983 Giuseppe Saronni (ITA)
1984 Francesco Moser (ITA)
1985 Bernard Hinault (FRA)
1986 Roberto Visentini (ITA)
1987 Stephen Roche (IRS)
1988 Andrew Hampsten (ZDA)
1989 Laurent Fignon (FRA)
1990 Gianni Bugno (ITA)
1991 Franco Chioccioli (ITA)
1992 Miguel Indurain (ŠPA)
1993 Miguel Indurain (ŠPA)
1994 Jevgenij Berzin (RUS)
1995 Tony Rominger (ŠVI)
1996 Pavel Tonkov (RUS)
1997 Ivan Gotti (ITA)
1998 Marco Pantani (ITA)
1999 Ivan Gotti (ITA)
2000 Stefano Garzelli (ITA)
2001 Gilberto Simoni (ITA)
2002 Paolo Savoldelli (ITA)
2003 Gilberto Simoni (ITA)
2004 Damiano Cunego (ITA)
2005 Paolo Savoldelli (ITA)
2006 Ivan Basso (ITA)
2007 Danilo Di Luca (ITA)
2008 Alberto Contador (ŠPA)
2009 Denis Menčov (RUS)
2010 Ivan Basso (ITA)
2011 Michele Scarponi (ITA), zmagovalec Alberto Contador (ŠPA) je bil diskvalificiran.
2012 Ryder Hesjedal (KAN)
2013 Vincenzo Nibali (ITA)
2014 Nairo Quintana (KOL)
2015 Alberto Contador (ŠPA)
2016 Vincenzo Nibali (ITA)
2017 Tom Dumoulin (NIZ)
2018 Chris Froome (VB)