"Kaj je, stari, a si v redu?" me z nasmeškom povpraša prijatelj, medtem ko sam nejeverno zrem v zaslon pred nama in premikajoče se sličice na njem, ki jim komaj sledim.

"Kaj je, stari, a si v redu?" me z nasmeškom povpraša prijatelj, medtem ko sam nejeverno zrem v zaslon pred nama in premikajoče se sličice na njem, ki jim komaj sledim. Številka na vrhu zaslona se hitro spreminja, kljub temu pa sam ostajam v dvomih. Vse do trenutka, ko se napotiva do blagajne in v zameno za listek prejmeva 90 evrov.

Moje začudenje ostaja z mano še pozno v noč, ko poln navdušenja pripovedujem znancem, kako sva s prijateljem odšla v igralnico, v aparat vstavila pet evrov in jo po dveh urah zapustila vsak s prihodkom dobrega delovnega dne v žepu. Da brezplačnih piv, ki sva si jih privoščila, sploh ne omenjam.

Od igranja za hamburger do igre za mesečno plačo
Navdušenje nad druženjem z dobičkom je na stran potisnilo moje siceršnje začudenje nad igralnim salonom, ki sva ga obiskala. Kljub pozni uri, ko v prestolnici gostinci že odslavljajo najvztrajnejše stranke, pa vzdušje v igralnici ne odraža zunanjega sveta. Za avtomati se je zabavalo presenetljivo veliko gostov vseh starostnih skupin in vsak s svojo zgodbo - oziroma kot mi je dejal nekdanji uslužbenec igralnice: "Delal sem v igralnici in delal sem v veleblagovnici. Povsod sem imel iste stranke - od družinskih ljudi, srednješolcev, upokojencev, poslovnežev do navsezadnje tudi prestopnikov."

Toda v igralnici ima pomen le ena raznolikost med obiskovalci, ki sem jo prvič opazil, ko me je prijatelj podučeval o možnostih pri igranju elektronske rulete. Bolj kot njegovi napotki so namreč mojo pozornost pritegnili najini sosedje pri aparatu. Na eni strani se je pred zaslonom gnetla gruča komaj polnoletnih najstnikov, ki so nekaj centov vredne stave sistematično vplačevali na rdečo oziroma črno barvo in pri tem svoje morebitne dobitke preračunavali v količino hamburgerjev, ki si jih bodo lahko privoščili. Polovica skupine pa je bolj kot v ruleto svojo pozornost usmerila v dekle, ki je streglo pijačo.

Dogajanje v okolici pa ni pritegnilo pozornosti dveh priletnih možakarjev na drugi strani mize, ki sta zatopljeno zrla v zaslon za polaganje stav - razumljivo, saj so bila njuna vplačila na en vrtljaj rulete težka 200 evrov. A tudi ko sta svoj vložek podvojila, sta izrazila precej manj veselja od mladostnikov, stavo sta z manjšimi popravki ponovila. Ko prijatelja povprašam, kako to, da nista pretirano vesela zajetnega dobitka, samo skomigne: "Najbrž sta izgubila že veliko več. Tako je v igralnici. Če se prideš z nekom malo zabavat in kaj popit, boš na dolgi rok nekje na pozitivni ničli, če pa prideš z namenom reševat svoje finančne težave, pa boš vedno na izgubi."

Med zabavo in reševanjem finančnih težav
To seveda ne pomeni, da so priložnostni igralci ravnodušni do možnosti hitrega zaslužka. Tako mi mlad fant v kadilnici potarna, da igralnice obiskuje zgolj v družbi prijateljev, kljub temu pa upa, da bi si lahko z rednimi manjšimi dobitki izboljšal svoje življenjske razmere: "Ves dan si lomim hrbtenico v službi za nekaj več kot minimalno plačo. Imam sicer vse, kar potrebujem, ampak lepo bi bilo, če bi si z boljšo polovico lahko šla živet na svoje. Če bi vsakič zadel nekaj malega in to lahko dal na stran, bi mi mogoče lahko uspelo," govori zazrt v tla.

Fant se kmalu zatem popravi in pove, da so takšna pričakovanja vendarle nerealna, ter doda, da je v igralnici predvsem zaradi zabave s prijatelji. Je pa finančni podvig uspel mladi študentki psihologije, ki se je v poznih nočnih urah odpravila v igralnico in pri skoraj vsakem avtomatu nekaj zadela. Njen končni izkupiček je bil več kot 600 evrov, s katerimi si je sofinancirala skoraj celotno študijsko leto.

Ko igralnica postane drugi dom
Kljub uspehu se je odločila za samoomejitev in se obiska igralnice vzdržala do določenega datuma. "Malo me je zaskrbelo, ko so me vsi prijatelji začeli povezovati z igranjem na srečo." Takrat je prvič pomislila, da lahko občasna zabava preide v vse bolj pogosto, tako tudi občasni obiskovalci igralnic kmalu opazijo iste ljudi. Najsi gre za človeka, ki vsakič sedi za istim avtomatom, ali pa družbo, zbrano ob elektronski ruleti.

Ljudje, ki prestopijo mejo med občasno zabavo in vsakodnevno rutino, občutijo tudi temno stran igralništva, ko dobitki ne morejo več doseči izgubljenega. Kompulzivno igranje iger na srečo s seboj prinaša negotov vsakdanjik s številnimi težavami, zlasti z upniki. A se kljub temu večina kompulzivnih igralcev v igralnico vedno znova vrne.

Slovenija je na področju igralništva zanimiva tudi zaradi pestre igralniške ponudbe v obmejnih krajih in šibke igralniške ponudbe v prestolnici, saj so na voljo le igralni saloni oziroma igralnice, ki ponujajo izključno elektronske igre na srečo. Tako rulete namesto krupjejev poganja elektronika, karte pa je mogoče opazovati le na zaslonih. Tako tudi pokra, ki je poleg športnih stav najbolj priljubljena igra na srečo, ni v ponudbi ljubljanskih igralnic. A to seveda ne pomeni, da pokra v Ljubljani ni mogoče igrati.

Kako je videti vsakdanjik kompulzivnega igralca na srečo in kje svoje noči preživljajo ljubitelji pokra? Zakaj ljubitelji pokra zviška gledajo na obiskovalce igralnic in kako si kompulzivni igralci med seboj pomagajo? Kaj se zgodi z igralcem, da v igralnici zapravi precej več, kot je sprva načrtoval? Vabljeni k branju sprehoda skozi vsakdanjik rednih igralcev na sreči in sprehoda po domačih sobah za igranje pokra.

"Ko enkrat ostaneš brez vsega, nimaš kam drugam kot v igralnico. Tam lahko vsaj popijem kavo zastonj," mi pripoveduje izkušeni obiskovalec igralnic, s katerim sem spoznaval vsakdanjik rednih igralcev iger na srečo.

Vsakdanjik, v katerem moj sogovornik vztraja, čeprav mu je, kot pravi, prinesel več slabega kot dobrega. "Več kot dvajset let življenja sem pustil v igralnici. Zdaj me zanima le še, ali lahko pridem do konca." Pripoveduje mi, da obsesijo s končevanjem iger s seboj nosi že iz zgodnje mladosti, ko je oče domov prinesel prvi računalnik ZX Spectrum. "Vsako igro sem igral tako dolgo, dokler je nisem končal." Nato pa se je še kot mladostnik prvič srečal z avtomatom za poker v lokalni beznici.

Prvi koraki v lokalni beznici
A kmalu je spoznal, da so tovrstne igre do denarnice precej neprijazne. "Takrat sem naredil tudi prvo piz***," mi opisuje svojo pot onkraj zakona. Doma sicer finančnih težav niso imeli, vendar sta imela z očetom že v njegovi zgodnji mladosti številne konflikte okoli denarja, zato tudi krivi predvsem svojega očeta za njegovo življenjsko pot, ki se je končala v igralnicah. Po prvih kaznivih dejanjih je kmalu prvič pristal tudi za rešetkami. "V zaporu sem poskusil heroin. Pozneje so bila tudi obdobja, ko sem jemal kokain, ampak vse to ni nič. Nisem imel težave nehati. Povem ti. Igralnica je najhujša droga."

Povprašam ga, kaj misli s tem, da želi priti tem igram do konca. Pa skomigne z rameni. "Da bi mi uspelo toliko spoznati avtomate, da bi lahko živel od igralnice in predvidel, kdaj bo kateri avtomat dal dobitke. Saj že vem veliko, ampak rad bi prišel do konca." Obenem pa se zaveda, da avtomati predstavljajo igre, ki se končajo, ko igralec pritisne na gumb za izplačilo, ali pa takrat, ko mu zmanjka denarja za nove stave.

Igre brez konca
Avtomati so sicer med seboj različni po vizualni podobi in motivih, ki se premikajo na zaslonu, a v grobem so si igre med seboj zelo podobne. Igralec nima veliko vpliva na samo igro, saj lahko le izbere višino stave in število veljavnih kombinacij, nato pa upa, da se bodo različni simboli med vrtenjem ustavili tako, da bodo od leve proti desni najmanj trije isti simboli.

To je bilo tudi moje prvo večje razočaranje pri spoznavanju igralništva, saj igralec nima velike možnosti vpliva na vrtenje sličic. Igralec namreč zgolj določi višino stave in nato sproži posamezno stavo, pri kateri se sličice na zaslonu začenjajo vrteti, in upa na najboljše. V igralskem žargonu se ena stava imenuje "udarec". Cena udarca pa se giblje od nekaj centov, kolikor stavijo občasni igralci. Močnejši igralci pa igrajo tudi po več evrov na udarec. Glede na to, da igralci z divjim pritiskanjem na tipko sprožijo tudi do 20 udarcev na minuto, je potencialna izguba, če avtomat igralcu ni naklonjen, izjemno visoka.

Četudi igre na igralnih avtomatih dajejo vtis preprostosti, saj stremijo k čim širši dostopnosti tudi za tiste, ki nimajo izkušenj z igranjem računalniških iger, pa je sistem kombinatorike in verjetnosti, ki se skriva v njihovem ozadju, precej kompleksen. Vsak avtomat ima sistem dobitkov, prilagojen določenemu tipu igralcev. Tistim, ki v igralnice prihajajo z enim bankovcem in upom na srečo, so namenjeni avtomati, ki imajo višjo verjetnost za dobitke nižje vrednosti. Na drugi strani pa so avtomati, ki manjših dobitkov skorajda ne izplačujejo, je pa zato tistih nekaj redkih dobitnih udarcev precej donosnejših in zato ciljajo na tiste igralce, ki so v igralnico prišli "delat denar".

Verjetnost vselej na strani hiše
Splošno znano in tudi zakonsko določeno je, da mora vsak igralni avtomat skozi dobitke vrniti devetdeset ali več odstotkov vseh vplačil. A predvidene verjetnosti za posamezne dobitke ostajajo poslovna skrivnost proizvajalcev. Nekateri tuji raziskovalci s področja psihologije so sicer po dolgotrajnih upravnih postopkih dosegli javno objavo nekaterih tabel verjetnosti dobitkov za posamezne avtomate.

Seveda pa obstaja tudi drugačen, znatno dražji način spoznavanja drobovine, ki poganja posamezne avtomate. Tako moj vodnik v igralniški vsakdanjik ni navdušen nad mojimi odkritji med brskanjem za informacijami o igralniškem svetu, saj na podlagi izkušenj ve za skoraj vsak avtomat, kakšen tip dobitkov pogosteje izplačuje. Še vedno pa to ni dovolj, da bi "lahko živel samo od igralnice".

Po krajšem premisleku pa odgovori. "Sicer pa, saj do neke mere živim od tega, glede na to, da ne delam nič." A to ni življenje, ki bi bilo blizu filmskim portretom igralnic v mondenih prestolnicah, temveč vrtoglavo in nepredvidljivo življenje. Moj sogovornik je okusil obe plati hazarderskega življenja, od razkošnega zapravljanja do brezdomstva.

Ko stotak pade na vrednost petaka
"Moraš vedeti, da tu denar povsem izgubi vrednost. V igralnici je sto evrov vrednih manj kot pet evrov zunaj. S petimi evri zunaj si lahko v kakšnem diskontu kupiš hrano in pijačo za ves dan. Tukaj pa lahko sto evrov izgubiš v nekaj igrah." A meja med dobitkom in izgubo je vselej nepredvidljiva. Prav zaradi te verjetnosti novega dobitka denar v igralnici izgubi vrednost, preračunano v ure fizičnega dela, namesto tega preračunavanje temelji na verjetnostih dobitkov, za vložek, ki ga je igralec pripravljen vložiti.

Da denar v igralnicah izgubi vrednost, sem ob preizkušanju svoje sreče hitro ugotovil tudi sam med pogostimi obiski igralnic. Ob prvem preizkušanju sreče sem si kot zgornjo mejo denarja, ki sem ga v igralnici še pripravljen zapraviti, postavil 10 evrov, vendar sem že po dveh ali treh uspešnih preizkušanj sreče to mejo postopoma začel dvigovati tudi do petkrat višje vrednosti, kar se mi je še pred dobrim mesecem zdelo povsem nerazumno.

Ko udari pohlep
Tako se je ob začetku mojega spoznavanja igralniškega življenja zgodilo, da sem v igralnico prišel z desetakom in v prvem avtomatu zadel sedemkratnik mojega vložka. Denar sem sicer izplačal, a kmalu se me je, tako kot skoraj vsakega igralca, lotil pohlep. Zdaj imam večje možnosti za preizkušanje sreče še na drugih avtomatih, pomislim, s tem pa večjo možnost, da uspeh ponovim, tudi če mi dvakrat spodleti. Večer sem tako namesto z dobičkom končal z izgubo dvajsetih evrov, saj sem v želji, da bi rešil vsaj začetnega desetaka, tvegal še enega.

Vsak igralec ve, da je na dolgi rok le igralnica tista, ki ima zajamčen dobiček. Pri avtomatih se to kaže skozi nastavitve vračanja vplačil, kjer hiši ostane deset ali manj odstotkov vseh vplačil, medtem ko je pri ruleti, drugi najpogostejši igri v igralnicah, ničla tista, ki hiši zajamči dolgoročno provizijo. Z ničlo vred je na ruleti 37 števil, izplačilo dobitka na posamično število pa je 36-kratnik vplačila. Če bi torej igralec pokril vsa polja, bi bil vselej na izgubi.

Na dolgi rok postaneš del statistike
Večina rednih igralcev - ne glede na svojo izobrazbo - natančno pozna večino verjetnosti iger na srečo, a kljub temu je verjetnost dobitka vselej dovoljšna, da pusti odprto upanje vsakemu igralcu, da bo prav on tisti, ki bo od kolača izplačil prejel svoj delež. To je sicer do neke mere vedno mogoče, vendar me je pri tem nekdanji tehnični uslužbenec igralnice opozoril, da je to izvedljivo le ob priložnostnem igranju. "Če si vsak dan v igralnici, potem pač postaneš del statistike, ta pa je na strani hiše." Ne nazadnje pa to potrjujejo vsi redni igralci, saj prav vsak izmed njih, čeprav so že doživeli dobitke v petmestnih številih, dolgoročno v igralnicah pridela izgubo.

Verjetnost pa je le en del mozaika dolgoročne izgube. Bolj kot z verjetnostjo se igralci namreč bojujejo sami s seboj. "Ko si ti dve uri ali več v igralnici, ne razmišljaš trezno. To je mogoče brez težav dokazati. Sploh pri močnejših igralcih. Poznam človeka, ki pride v igralnico enkrat na mesec na močnejšo igro in po dveh urah ne razmišlja več trezno. Petstotaka tlači v avtomat, kot da bi bil toaletni papir," mi pripoveduje moj vodnik po svetu iger na srečo.

Štirje tisočaki izgube v poldrugi uri
Kmalu me je tudi predstavil enemu izmed močnejših igralcev, ki pa se je zame, tako kot tudi za celotno okolico, komaj zmenil. Njegovo zatopljenost v igro sem doumel, ko sem na zaslonu prebral, da je njegov udarec vreden 15 evrov. V zelo slabem nizu to pomeni več kot 100 izgubljenih evrov v minuti. Ko po slabem nizu vse zapravi, na videz popolnoma mirno iz žepa potegne petstotaka in ga vstavi v avtomat ter nadaljuje igro, vendar me moj izkušeni kolega opomni, da se tega močnejšega igralca že lotevajo živci. "Izgubil je že tri tisoč evrov." Vmes je sicer zadel dobitek in s tem za dobrega tisočaka pozitivne bilance, a je igro nadaljeval. "Tole se ne bo dobro končalo," me opomni izkušeni kolega.

In res se je končalo s polčetrtim tisočakom negativne bilance na vidno razočaranje vseh prisotnih. Močnejši igralci so namreč tudi postranski vir prihodkov za redne obiskovalce igralnic, potem ko svojega denarja nimajo več. Zadetki pri močnejših igralcih dosegajo tudi petmestne številke, zato prisotni lahko računajo tudi na kakšnega dvajsetaka ali celo stotaka, ki ga prejmejo "za srečo". Ne nazadnje so redni obiskovalci igralnic za močnejše igralce, ki tam niso vsak dan, tudi nepogrešljiv vir informacij, saj vedo, kateri avtomat je pred kratkim izplačal visok dobitek, zato je verjetnost za ponovnega na tem avtomatu nekoliko manjša.

Sami drobižarji
Prav zato redni obiskovalci poznajo poleg vseh avtomatov tudi večino občasnih in priložnostnih igralcev v igralnici. Tako me izkušeni kolega ob najinem skupnem obisku igralnice najprej opomni, da on vselej v igralnico vstopi samozavestno. "Tako vsi mislijo, da imam denar, čeprav nimam prebite pare," se nasmehne in me odpelje v središče igralnice, od koder imava pregled nad večino notranjosti. "Takoj lahko vidim, da so danes tu sami drobižarji," mi razočarano pove in razloži, da so to igralci, ki stavijo manj kot evro na udarec.

A tudi izguba drobiža se lahko sešteje v kar znaten znesek. Tako opazujeva možakarja v zrelih letih, ki svoje živčnosti ne skriva in v nekem trenutku silovito brcne v avtomat. "Vidiš, tako to gre. Danes je bila plača, zato je postal malo pogumnejši, zdaj je pa šla v zrak elektrika za ta mesec, pa tudi pri hrani bo treba malo stiskati."

Medtem ko me poučuje, iz žepa potegne dvajsetaka, ki mu ga je pred vhodom podaril drugi redni obiskovalec igralnic. Kompulzivni igralci si tako med seboj tudi pomagajo, tako da del dobitka namenijo svojim prijateljem, za katere vedo, da jim bodo drugič podobno uslugo tudi vrnili. Kmalu iz začetnega dvajsetaka nastane petdesetak, ki si ga tudi izplača. "Za frizerja, pa za hrano bo dovolj," se mi nasmehne. Povprašam ga, zakaj ne igra vedno tako, da si dobiček takoj izplača. Pa mi odgovori, da ga moram videti, kako on igra, kadar ima denar.

Lovci na srečne igralce
Sicer pa moj izkušeni vodnik po svetu igralništva še zdaleč ni edini obiskovalec igralnic s pozornim pregledom nad dogajanjem. Ko sem začel pogosteje zahajati v igralnice, so me redni obiskovalci diskretno opazovali in skušali ugotoviti, ali sem drobižar ali pač močnejši igralec. Tako sem neki večer med sedenjem za avtomatom opazil, da me na drugem koncu igralnice opazuje starejši možakar.

Tisti večer sem imel srečo in avtomat mi je namenil dobrih 50 evrov dobitkov, kar je bilo dovolj, da je možakar pristopil k meni, mi čestital in predlagal, da mu namenim kaj za srečo. "Avtomati so izguba denarja. Ruleta je tisto pravo, če imaš dober sistem," mi pripoveduje in me prepriča, da mu namenim dva desetaka. Takoj postane živahnejši in med navdušenim polaganjem stav pripoveduje o tem, koliko je že zadel na ruleti s svojim sistemom.

Kako se je najina skupna investicija končala, verjetno ni treba posebej izpostavljati. Mož me je poskušal prepričati v dodatno investicijo k najinemu skupnemu projektu, a se tokrat nisem odločil za to sicer mamljivo ponudbo, kar ga je razburilo do te mere, da sem se že počutil neprijetno.

Igra, ko ima denar
"Moraš ga razumeti. Ves dan čaka na nekoga, ki mu bo kaj namenil, nato pa, ko se mu končno posreči, vse izgine po dveh rokah na ruleti," mi razlaga moj vodnik, ko mu povem, kaj se mi je tisti večer zgodilo. "Saj prav zato si želim, da bi videl mene, kako igram, ko imam denar."

Priložnost sem sicer po dobrem mesecu dni tudi dobil. Po več kriznih mesecih se mu je v igralnici nasmehnila sreča in prišel je do nekoliko večjega zadetka. V navalu evforije si je še izposodil, za mojo oceno razmeroma velik znesek. Ko sem ga srečal je bil vidno živčen, njegov pogled pa me je skorajda prestrašil, tako da sem ga le vprašal, kako je, pa mi je le nejevoljno pomigal z roko. Odgovor ni bil potreben.

Ruleta za 200 evrov "na roko"
Medtem ko se je sam odpravljal preverit tri avtomate, ki jih je nastavil na avtomatsko igranje, kar pomeni, da so tekli "udarci" tudi ko ga ni bilo zraven, se sam napotim proti ruleti, na kateri je položil stavo, ko vidim, da je na mizo položil za 200 evrov vplačil, postane še meni slabo med opazovanjem kroglice, ki bi morala pasti na eno izmed vplačanih cifer. Tudi sam čutim napetost, ki pa kmalu skopni. Kolega se obrne proti meni, pa mu lahko samo odkimam. Njegov izraz na obrazu pa se še bolj zmrači.

Sicer pa moj kolega še zdaleč ni edini igralec, ki živčnosti ob vrtenju sličic na avtomatu ne vzdrži. Dosti igralcev avtomat nastavi na avtomatsko igro in odide stran, vendar le za kako minuto, nato pa ob vrnitvi upa na najboljše. Še najpogosteje so na avtomatsko igro nastavljeni avtomati v bližini kadilnic, kjer igralci skozi steklo opazujejo, kaj se dogaja na "njihovem" avtomatu.

Jakna za 300 evrov
Precej redkeje med opazovanjem padejo tudi kakšne debate, večinoma o nezadovoljstvu z avtomati. Tako v kadilnici ujamem pogovor med gospo srednjih let, ki se pritožuje drugemu igralcu. "Igrala sem na treh avtomatih, pa je zraven prišla še ena gospa in me vprašala, ali je kakšen prost. Pa sem ji prepustila tega na desni in že v drugem udarcu ji je dal 400 evrov. Meni pa nobeden ne da nič. Zapravila sem že 300 evrov, pa sploh nisem imela namena priti v igralnico. Šla sem samo kupit jakno za sina." Oba z možakom se strinjata, da bo to zelo draga jakna.

Vzdušje v igralnici omogoča igralcem popoln odklop iz zunanjega sveta, več igralcev me je opomnilo, naj bom pozoren na odsotnost stenskih ur, do določene mere igralnica poskrbi tudi za brezplačno pijačo ali tudi hrano, pri čemer imajo redni obiskovalci nekaj več ugodnosti, zagotovljene so tudi kadilnice in brezplačna parkiranja. Kljub temu sem tisti večer svojega kolega pustil pri miru, je pa k meni pristopila starejša gospa, ki je tisti večer zapravila dvesto evrov. "Niti za cigarete mi ni ostalo," se nasmehne v upanju, da bom jaz imel srečo in jo razdelil z njo.

Čas streznitve
A ko tudi to upanje splahni, se zave realnosti. "Zdaj me čaka streznitev, ko stopim ven." Takrat nazaj udari resničnost z obrestmi. Treba je plačati položnice, nabaviti hrano, morda je vmes tudi kakšen dolg pri katerem posojilodajalcu. Vse to je sicer mogoče kaj hitro razbrati z obrazov, ki igralnico zapuščajo. Včasih pa se padec na realna tla začne že v igralnici.

Tako sem z zanimanjem opazoval družbo rednih igralcev, ki so se v zgodnjih jutranjih urah zbrali v kadilnici, pred odhodom domov. Sklonjenih glav z občasnimi kislimi nasmeški so ponujali prizor, na las podoben zaključku prekrokane noči po kakšni celovečerni zabavi, ko evforija alkohola ali mamil počasi začne popuščati, resničnost pa v zavest vstopa skozi zadnja vrata.

Mojstri psihologije in teoretiki zarot
Redni obiskovalci igralnic, pa tudi zaposleni, tako sčasoma postanejo pravi poznavalci psihologije. Tudi sam sem se spoznal z avtomati že do te mere, da sem po zvočnih učinkih vedel, kateri avtomat je ponudil dobro izplačilo. A kolega me ob tem opomni, da sploh ni treba poslušati zvokov. "Saj to vidiš po očeh, po tem, da se človek prestavi na stolu, po tem, kako je človek napet." Kmalu sem se zavedel, da tudi mene tako ocenjuje in me tako spoznava. Ko se srečava v kadilnici, me vpraša: "Tebi pa danes dela, kajne?" Prikimam. "Vidim. Istočasno sva prižgala cigareto, pa si ti že skoraj pokadil. Tebi dela adrenalin, ti hočeš čim prej nadaljevati, ker ti gre. Vidiš, jaz sem pa vse izgubil, pa v miru kadim."

Obnašanje razkriva tudi načine, kako si igralci racionalizirajo verjetnost. Nekateri se zanašajo na to, da bo večja verjetnost izplačil na avtomatu, kjer je že več ljudi zapored pridelalo izgubo. Drugi za pojasnjevanje nepredvidljive verjetnosti uporabljajo teorijo zarot, po kateri igralnica nadzoruje, kdaj in komu bo dodeljeno višje izplačilo. "Najhuje je, ko ljudje začnejo avtomatu pripisovati človeške lastnosti," me opomni nekdanji zaposleni v igralnici. Taki ljudje začnejo izgubo jemati osebno in njihova igra zato postane še manj razsodna. Z višanjem stav v želji po zmagi nad avtomatom nato pridelajo višjo izgubo, kot bi jo sicer. "Nekateri potem začnejo govoriti avtomatu - a ti misliš, da nimam več, ti bom že pokazal - in to se nikoli ne konča dobro."

Skrb za dobro počutje močnejših igralcev
Dobro pa se ne konča niti za marsikateri zaslon, ki občuti srd, zlasti močnejših igralcev, ki sredi razburjenja polomijo stekleni zaslon. To so vse prej kot neobičajni pojavi, a igralnice so tu razumevajoče in igralcem zgolj izstavijo račun za popravilo. Precej manj razumevajoče pa so do nadlegovanja močnejših igralcev. "Dokler nekdo prejema dobitke, je tudi dobre volje in ga ljudje, ki se nagnetejo okoli njega v upanju na kak prispevek, ne motijo. Težava pa nastane, ko nekdo izgublja veliko denarja. Takrat je zadnja stvar, ki jo potrebuje, nekdo, ki mu utruja in ga prosjači. Jaz vse, ki pridejo na novo, spodbujam k temu, da v drugi igralnici žrtvujejo del svojih prihodkov. Šele ko igraš za zneske, za katere ti ni tako vseeno, lahko popolnoma razumeš, kaj se dogaja v glavi tistih, ki izgubljajo," mi pripoveduje zaposleni v igralnici.

Igralnica, ki se odloči za prepoved obiska posameznemu igralcu, tudi sama določi, koliko časa bo ta prepoved trajala. Druga možnost pa je, da se igralec sam odloči za prepoved obiska, ki pa velja za vse igralnice v Sloveniji. Nemalokrat obrazec podpiše kar v spremstvu svojih sorodnikov, potem pa so vratarji v prihodnosti deležni na moč absurdnih izgovorov o "bratu dvojčku" in podobno. Nemalokrat pa se tak igralec pred igralnico odpravi v družbi prijatelja, ki mu stisne bankovec, z naročilom, na kateri avtomat naj gre poskusit srečo namesto njega.

Nekateri potrebujejo adrenalin
Tako sem ob enem izmed svojih obiskov igralnic, ki jih je bilo v dobrih štirih mesecih, priznam, precej več, kot bi jih bilo potrebno za pripravo tega prispevka, naletel na srečno noč, v kateri sem z vložkom dvajsetih evrov pridelal nekaj več kot dvesto evrov. Takrat sem se odločil, da polovico dobitka žrtvujem za močnejšo igro, na aparatu, kjer sta pred menoj dva igralca zapravila več kot tisoč evrov. Vendar so sanje o povečanju dobitka skopnele v manj kot desetih minutah, kolikor je bilo potrebno, da izgubim svoj prihodek. Takrat bi tudi sam najraje brcnil v avtomat, ne toliko zaradi jeze do avtomata, ampak zaradi jeze nad samim seboj, da sem tako hitro in naivno zapravil znesek, ki v mojem mesečnem proračunu ni zanemarljiv.

Naslednjič izkušenemu igralcu opišem svojo prigodo z višanjem stav, pa se nasmehne. "Nekateri smo pač taki, da potrebujemo adrenalin. Se spomniš onega močnejšega igralca zadnjič. Vidiš, on sploh ne čuti adrenalina, če igra za majhen denar."

Sto evrov za nekaj minut adrenalina
Tu je točka, kjer se igralci - ne glede na pogostost obiskovanja igralnice - med seboj razlikujejo. To sem ugotovil tudi, ko smo skupaj s skupino prijateljev odšli na pohod po novogoriških igralnicah, med nami je bil tudi fant, ki je pred leti pogosto zahajal v igralnice, preden mu je "začelo presedati, da sem vedno brez denarja".

Tisti večer je opustil svojo samoomejitev pred obiskom igralnice in se takoj podal na mizo, kjer se igra blackjack, igra s kartami, kjer mora igralec imeti višjo vsoto kart od delivca, vendar ne višje od 21. Deset minut sem ga opazoval, kako izkušeno z gestami sporoča delivcu, ali želi še eno karto ali ne. Vložil je sicer stotaka, a mu ni kazalo dobro, zato sem se sam odpravil k avtomatom, a še preden sem dodobra začel tveganje svojega desetaka, se je že znašel na moji desni in z razočaranim obrazom vprašal: "A gremo domov?"

Spirala izposojevanja
Težava nastopi, ko igralec, ki doživi podobno, ne odide domov, temveč v želji po vsaj rešitvi vložka opusti svoje samoomejitve in se napoti domov po novo zalogo denarja, ali še huje - k lokalnemu izposojevalcu, ti so bili včasih dostikrat kar v igralnicah. "Odkar je kriza, je tudi teh ljudi precej manj, včasih pa jih je bilo po igralnicah precej več," mi pripoveduje izkušeni kolega. "Takrat je bilo tudi več podjetnikov, ki so imeli več denarja, in takrat je bilo tudi lažje narediti denar v igralnici," mi pripoveduje izkušeni vodnik in obenem doda, da je na ta račun propadlo veliko malih podjetij.

Sicer pa so podjetniki tudi danes gonilo ekonomije v igralnicah, le da so zneski, če gre verjeti izkušenejšim kolegom, ki jih v igralnici puščajo, znatno manjši, namesto izposoj pa sivo ekonomijo med rednimi igralci nadomeščajo kompenzacije ter prodajanje različnih izdelkov ali storitev na "dobropis". Tako sem denimo spoznal predelovalca hrane, ki je s seboj pripeljal tudi nekaj svojih izdelkov in jih prodajal svojim znancem v igralnici, prihodek pa nato vložil v svoj boj z verjetnostjo.

Od dolga do kaznivih dejanj
Pri tistih s šibkim samonadzorom pride tudi do izposoje, kjer posojilojemalec navadno zastavi avtomobil ali kakšno drugo vrednejšo dobrino in obljubi, da bo drugi dan prinesel izposojeno skupaj z 10 ali več odstotkov obresti. Ko pa tudi ta izhod skopni v avtomatu, igralca pa poleg neplačanih položnic čaka še nevaren upnik, pridejo tudi prve resne težave. "Takrat ne razmišljaš razsodno. Ko danes razmišljam, kaj sem storil, me zmrazi, ampak takrat sem samo razmišljal, kako odplačati dolg," mi svojo dobri dve desetletji staro življenjsko izkušnjo opisuje nekdanji zasvojenec.

Tudi on se je z igrami na srečo prvič srečal v lokalni beznici in avtomatu za poker, preden se je pogosteje odpravljal v igralnice. "Na začetku je bil to samo hobi in priložnostno igranje, potem pa se je stopnjevalo. Včasih sem ponoči čakal, da je moja tedanja partnerica zaspala, sam pa sem se odpeljal v igralnico. Saj včasih sem prinesel domov celo plačo, so pa bili tudi meseci, ko drugega nisem imel več plače."

Desetletje za rešetkami
Po več finančnih težavah se je tudi on obrnil na izposojevalca in mu zastavil opremo iz svoje delavnice, a sreča mu je tisti večer obrnila hrbet, zato je potreboval hitro finančno injekcijo - v tistem trenutku je sprejel odločitev, ki ga je drago stala. Oboroženi rop se ni obrestoval in kmalu ga je policija izsledila, tako da je skoraj desetletje preživel za rešetkami.

Danes sicer na svojo izkušnjo gleda kot na drago šolo, saj si je moral po vrnitvi v svoj kraj najprej povrniti zaupanje vseh bližnjih, kar ga je spodbudilo, da si je uredil življenje in družino. "Bil sem bolan in tam v zaporu so me ozdravili."

Odpis dolga za drugačne dejavnosti
Sicer pa moj sogovornik še zdaleč ni edini, ki je utrpel takšne posledice svoje odločitve, med stalnimi igralci sem tako spoznal več takšnih, ki imajo na vesti kazniva dejanja tatvin ali celo ropov. Vsak svoje dejanje obžaluje, saj meni, da so kazni znatno težje od koristi, ki mu jo je dejanje prineslo. Nekateri pa svojo prezadolženost skušajo reševati s ponujanjem storitev v dejavnostih, ki tudi ponujajo hitre in tvegane zaslužke, povezane s prevažanjem na daljših razdaljah.

Evolucija drobižarja
Že manjši dobitki so dovolj, da je tudi priložnostni igralec pripravljen tvegati rahlo več, kot je sprva pričakoval. Višji dobitki pa denar v igralnici še dodatno razvrednotijo. Tudi to sem lahko občutil sam, ko sem v enega izmed avtomatov vplačal 30 evrov in sistematično višal stave. Po nekaj neuspešnih poskusih sem zadel bonus igre. Ker se mi je to zgodilo pri visoki stavi, sem se samo naslonil in spremljal rast dobitka. Težko je sicer opisati občutke evforije, ki sem jih ob rasti dobitka doživljal, na koncu sem dvakrat preveril, ali prav vidim, da sem zadel kar 400 evrov. Še preden sem znesek izplačal, pa me je prešinila misel, da bi poskusil srečo še na kakšnem drugem avtomatu, vendar sem si na podlagi vseh izkušenj premislil.

A ko sem enkrat izkusil tak dobitek, sem manjše dobitke doživljal še bolj lahkotno in redkeje sem izplačeval dobitke, manjše od desetih evrov. "To je tako kot mamilo, vedno si želiš še več," mi pojasni kolega moje spoznanje, zakaj je igralka v najini družbi, četudi je tarnala nad svojimi neplačanimi računi, ob dobitku 350 evrov mirno nadaljevala z igro, kot da ni bilo nič.

Od dragih zabav in večerij ...
Tudi on se spominja svojega zmagovalnega dobitka, ki je znašal skoraj trideset tisoč evrov. "Takrat sem si najprej kupil avtomobil, s prijatelji smo šli na drago večerjo, zabavali smo se naokoli, lahko sem začel tudi igrati močneje in s tem potegniti višje dobitke." Vmes pa se je zapletel z eno izmed uslužbenk igralnice, ki mu je predstavila tudi kokain. Ta mu je omogočil, da je lahko bolj skoncentrirano spremljal še več igralnih avtomatov hkrati.

Stimulansi pa imajo tudi temnejšo plat, zlasti v povezavi z alkoholom, saj usodno zmanjšajo razsodnost, mi razloži redni igralec, ki je zaradi zasvojenosti tudi že pristal za rešetkami. "Če potegnem eno črtico in popijem eno pivo, sem v igralnici sposoben zapraviti tudi sedem tisoč evrov." Prav zaradi tega večina rednih igralcev pije izključno kave ali brezalkoholne pijače. Medtem ko so tisti, ki v igralnici iščejo le zabavo ob možnosti dobitka, bolj nagnjeni h kakšnemu brezplačnemu pivu.

... do spanja v zapuščeni stavbi
Tudi moj vodnik ni dolgo živel na veliki nogi. Avtomobil je odšel k izposojevalcu, prijatelji so tudi počasi odhajali, ne nazadnje pa je z denarjem vred odšla tudi sveža ljubezen. Turbulentno življenje hazarderja se je spet obrnilo navzdol, vse do spanja v zapuščeni zgradbi. "Moje najhujše leto je bilo 2007. Ker nisem plačeval najemnine, sem pristal v Kolizeju. Tam sem si ob narkomanih uredil svoj kotiček. Dobil pa sem prepoved skoraj v vseh igralnicah. Ko nimaš denarja in si neumit, postaneš pač moteč." Takrat si je poiskal službo, na tržnici pa je prosil enega izmed prodajalcev, da mu založi za spodnje perilo in nogavice, da bo lahko v službo hodil sveže oblečen.

Tudi ob najinem začetnem druženju je bil na slabši strani hazarderskega življenja, neplačane položnice so se kopičile in še vedno mu je nad glavo visel Damoklejev meč evikcije. Pred ponovnim padcem na cesto ga je rešila nova ljubezen, h kateri se je preselil. Ob novi ljubezni se mu je obudila tudi želja po večji varnosti v življenju. "Počasi mi je dovolj, rad bi živel normalno življenje. To sem pomislil prav zadnjič, ko smo bili pri njej na družinskem kosilu, kot običajni ljudje."

Kljub temu je nadaljeval obiske igralnice ob raznih nagradnih žrebanjih ali pa igranju binga, ki se tedensko žreba v igralnicah. Prav na prireditvah so navadno igralnice tudi bolj napolnjene z igralci, ki priložnostno preizkušajo srečo in katerih igralne navade niso do denarnice nič usodnejše od denimo kajenja.

Do konca v normalno življenje
Po dolgem času si je tudi poiskal službo v proizvodnji, s katero se namerava preživljati in omogočiti kakovostnejše življenje sebi in svoji novi partnerici. "Skrajni čas je, da začnem normalno živeti," mi ponosen pove ob najinem zadnjem pogovoru. Vprašam ga, ali bo še obiskoval igralnice, pa mi odgovori, da bo nagradne igre gotovo še obiskoval. "Tako da grem v igralnico z 20 ali 30 evri, pa kar koli bo, pač bo." "Pa boš zmogel igrati zmerno?" ga še podrezam. "Tega pa ne morem zagotovo reči. Zdaj gotovo še, ko bom imel več denarja, pa ne morem vedeti, kaj bo."

Konec koncev je igralec sam sebi precej večji sovražnik od verjetnosti.

"Poker ni isto kot avtomati in druge igre na srečo, poker je igra spretnosti," me takoj popravi fant v poznih dvajsetih, ko mu povem, da pripravljam prispevek o igrah na srečo, in mi takoj pojasni, da sam večino svojih življenjskih stroškov pokrije z igranjem pokra po spletu. "Ampak to je tako kot resna služba. Določiš si osemurni delovnik, ki ga preživiš za računalnikom, in moraš igrati na več mizah hkrati. Skratka moraš imeti režim. Tako kot v službi."

Kljub fantovemu prepričanju pa je poker, vsaj v Sloveniji, obravnavan kot igra na srečo, čeprav je z vzponom televizijskih prenosov in spletnega igranja doživel izjemno priljubljenost. V živo se tako poker uradno igra le v igralnicah, pri čemer ima koncesije za žive igre, torej igre, ki jih vodi poklicni delivec kart ali pa krupje, omejene na manjše število igralnic.

V ljubljanskih igralnih salonih živih iger tako ni, a naivno bi bilo prepričanje, da pokra ni mogoče igrati v živo. Ob precejšnjem zanimanju za priljubljeno kombiniranje kart je zraslo tudi veliko število zasebnih sob, kjer igralci preizkušajo svojo srečo oziroma spretnosti. V vsakem malo večjem kraju po Sloveniji je poker v takih sobah mogoče igrati vsaj enkrat tedensko. V prestolnici, kjer je sob več, pa tako rekoč vsak večer.

"Glavna razlika med pokrom in drugimi igrami na srečo je v tem, da ti igraš proti nasprotniku, ne pa proti hiši," mi pojasnjuje eden izmed organizatorjev igre v živo. Hiša oziroma room (soba), kot imenujejo igralci prostore, kjer poteka igra, si namreč od vsake igre vzame določeno provizijo, imenovano rake, ki je odvisen od količine stav, ki jih posamezni igralci vplačajo. S tem organizatorji pokrijejo stroške prostora in honorar za delivca kart, če je igra dovolj močna, pa ustvarjajo dobiček.

Dve tretjini znanje, tretjina sreča
Kljub temu pa je sreča tudi v pokru pomemben dejavnik, moj najizkušenejši sogovornik ocenjuje, da je vpliv sreče na razplet igre nekje med 20 in 30 odstotkov. "Lahko igraš še tako dobro, ampak če se bodo nasprotniku karte poklopile, boš izgubil. Ravno včeraj sem igral prek spleta in sem pridelal za deset tisoč evrov izgube, večinoma sem imel boljše karte od nasprotnikov, potem pa se jim je pri zadnji karti posrečilo in padla je tista, ki je ustrezala mojemu nasprotniku."

Tako mi vsi sogovorniki povedo, da lahko tudi dober igralec, če mu sreča obrne hrbet, izgublja ves večer. Znanje naj bi se tako pokazalo šele na dolgi rok igranja. Šele po več ponovitvah se tako izkristalizira kakovost posameznega igralca. Po drugi strani pa dejavnik sreče znatno prispeva k vabljivosti pokra začetnikom.

S srečo na svoji strani lahko namreč tudi začetnik premaga izkušenejše igralce, dodatno pa mu pri tem pomaga tudi nepoznavanje strategije igranja, tako redkeje nasede morebitnim trikom izkušenejših igralcev. "Eden izmed nasvetov, ki sem ga prebral v neki knjigi o pokru, je, da pri igri z začetnikom ne poskušaj biti kreativen," mi pove organizator igre.

Trkanje na zatemnjena stekla
Tako se skupaj odpraviva v manjši kraj na mojo prvo živo igro. Srečamo se pozno ponoči v središču kraja, nato pa se odpravimo do starejše hiše v mestu, kjer so izložbena okna zatemnjena. Ko potrkava na vrata, nama odpre mlad visok fant in naju pospremi do mize v središču prostora. Pri fantu vplačava vsak svoj znesek, dobiva žetone in se posedeva za mizo.

Medtem ko sam postopoma osvajam protokol, kdaj vplačevati stave in katere kombinacije kart so vredne mojega vložka, je fant, ki me je na igro pripeljal, precej agresivnejši. Vplačuje stave ter tu in tam kaj tudi dobi, a po dobri uri ostane brez vseh žetonov. Mirno se obrne nazaj h gostitelju in mu poda še enega petdesetaka.

Sam se gesti začudim, a kmalu ugotovim, da fant ve, kaj dela, saj je ves izgubljen vložek kmalu povrnil. Nazadnje s tem, ko je svojega soseda dražil z višanjem stav, čeprav je imel v rokah zelo slabe karte. Ko se je njegov nasprotnik iz igre umaknil, pa mu je pokazal svoje karte in s tem tudi, da mu ga je uspelo "zblefirati".

Tilt in vplačilo "na kredo"
Mož, ki je odvrgel sicer boljše karte, navzven ni pokazal pretiranega razočaranja, a potem se je njegova igra drastično spremenila, saj je fantu, ki me je na igro pripeljal, skušal na vsak način vrniti in ga premagati z blefiranjem, rezultat pa je bil tako klavrn, da je do konca večera organizatorja igre kar trikrat prosil za dodatno vplačilo "na kredo," ki mu ga bo vrnil drugi dan.

Drugi dan mi fant, ki me je na igro pripeljal, pojasnil, da se pojavu, ko igralec zaradi takšnega ali drugačnega razloga izgubi živce in s tem začne nerazsodno igro, v pokeraškem žargonu reče "tilt". Igralec, ki je doživel tilt, v nadaljevanju igre dela več napak in igra manj razsodno. Vprašam fanta, ali tudi sam kdaj "tiltne", pa mi odgovori, da zelo redko. "V igro ne prinesem čustev."

Dimna zavesa
Sicer pa je vzdušje v sobi spominjalo tudi na igralnice, na kar me je opomnil tudi fant, ki me je na igro pripeljal, ko me je opomnil, da na steni ni nobene ure. Organizator poskrbi tudi za pijačo in morebitno hrano. Gostinska ponudba je nekje plačljiva, tam, kjer se igra za višje zneske, pa tudi brezplačna. Igralci pa tudi s pridom izkoriščajo eno izmed redkih prednosti odrinjenosti žive igre onkraj pravil, kamor tudi predpisi o uporabi tobačnih izdelkov ne zaidejo. Čeprav je tisti večer za občasno nevzdržno zadušljivost v prostoru bolj kot tobak poskrbela marihuana.

Tudi fant, ki me je pripeljal na igro, se ni branil marihuane. Povprašam ga, ali to vpliva na njegovo igro, pa mi odgovori, da ne, temveč mu omogoči lažje osredotočanje na igro in predvsem nasprotnike, pri katerih skuša ugotoviti, ali imajo boljše karte od njega. Če pa so igre dolgotrajnejše, pa si nekateri igralci pomagajo tudi s stimulansi, ki jih držijo pokonci.

V službo ne greš pijan
Tisti igralci, ki imajo ambicijo preživljanja s pokrom, pa so do uporabe psihotropnih snovi bolj zadržani. "Po igri se lahko napijemo, zabavamo, ampak med igro pa ne. Če k temu pristopiš resno, je to kot služba. Menda ne boš v službo prišel pijan," meni eden izmed rednejših igralcev, ki je pred časom s prijatelji najel pisarno, v kateri so vsak za svojim računalnikom igrali poker po spletu. "Če se želiš s tem preživljati, moraš imeti red in disciplino. Določiti si moraš ure, ko igraš in ko imaš prosti čas. Vselej se moraš tudi učiti iz svojih napak, jih analizirati in na koncu popravljati." Številni igralci k pokru pristopijo naravnost študijsko in si pri krepitvi svojih veščin pomagajo tudi s knjigami.

Na moji prvi igri je bilo sicer težko oceniti, kakšen vpliv ima marihuana na igralce. Eden izmed soigralcev je proti koncu večera skorajda že zaspal na mizi, medtem ko je najboljši igralec tistega večera, kot so mi ga predstavili njegovi soigralci, kljub marihuani vztrajno večal svoj kupček žetonov. "Si ga videl?" mi med igro navdušeno razlaga moj sosed za mizo, "pri njem nikoli ne veš, kako dobre karte ima."

Preučevanje nasprotnika
Čar žive igre je namreč prav v proučevanju vedenja svojih nasprotnikov, zato ostaja zelo priljubljena, čeprav je bistveno manj donosna od igranja prek spleta, v zadnjih letih pa je njena donosnost še dodatno upadla. "Če so za mizo sami dobri igralci, potem ne boš naredil dovolj denarja. Če je pa kakšna ovca, pa jo boš hitro obral, še posebno če je pripravljen dovolj zapraviti," mi razlaga igralec pokra, ki ima med vsemi mojimi sogovorniki najboljše mednarodne dosežke. Nekateri organizatorji prav zato skušajo svojo igro narediti konkurenčno in določenim igralcem ob vabilu sporočijo tudi, ali na igro pride katera izmed premožnejših "ovac".

Organizatorjem iger je razumljivo v interesu, da je igra čim bolj obiskana in da se igra čim dlje. K temu najbolj pripomore dober delivec, ki mora poleg deljenja kart skrbeti še za to, da igra poteka tekoče, da se igralci ne začnejo dolgočasiti in s tem zapuščati igro. Za igro je, mi pripoveduje eden izmed organizatorjev, dobro tudi, da je na mestu delivca lepo dekle, kar nekatere igralce spodbudi k postavljanju z agresivnejšo igro, delivke pa dobijo tudi več napitnin kot delivci. V tem pogledu se poker ne razlikuje precej od preostalih iger na srečo, saj ima hiša zajamčeno provizijo.

"Avtomati so za ovce"
Kljub temu pa večina igralcev, s katerimi sem se pogovarjal, gleda zviška na igralnice in druge igre na srečo, ki so tam na voljo. "Avtomati so namenjeni striženju naivnih ovac," je stavek, ki sem ga najpogosteje slišal, ko sem odpiral dileme o tem, ali je poker igra na srečo. Kljub temu pa ima večina igralcev izkušnje tudi v preostalih igrah na srečo, tako sem med svojimi obiski igralnic tam srečal tudi ljudi, ki sem jih spoznal na pokru.

Predsodek pa poteka v obe smeri. Tako je tudi izkušeni obiskovalec igralnic, s katerim sem spoznaval vsakdanjik kompulzivnih igralcev, do pokra precej zadržan, pa me kljub temu pospremi na igro v prestolnici. "Poker, kjer so obvezne stave 25 in 50 centov, je brez smisla. Sediš tri, štiri ure, zaslužiš pa lahko nekaj deset evrov." Ko sedeva za mizo, potegne ven petdesetaka in ga zamenja za žetone. Po nekaj igrah se soočiva iz oči v oči.

Ko te nasprotnik prebere
Pogledam svoji karti in tri karte, ki so na mizi, in ugotovim, da imam dva para. Stavim nekaj žetonov, kolega izenači. Ko se na mizi odpre četrta karta, sem tako rekoč nepremagljiv, a še preden mi uspe ugotoviti, ali je bolje staviti ali počakati, me kolega že prebere: "Glej ga, kako je živčen. Ti imaš nekaj velikega." Nato odvrže svoje karte, sam pa se moram zadovoljiti s precej manjšim dobitkom, kot če bi odigrala še dva ali tri kroge stav.

Po prvih nekaj igrah njegov kupček žetonov kopni, nato pa se v določenem trenutku položaj obrne. Spoznam, da ni le odličen poznavalec avtomatov in rulet, temveč tudi pokra. V nekaj urah, kolikor sva preživela pri igri, je podvojil svoj vložek in si ga izplačal. Med vožnjo nazaj mu čestitam, pa samo nezadovoljno zamrmra. "Mah, ta poker je tako tako. Poglej, tam sva bila štiri ure, še več, pa sem zaslužil samo 50 evrov." Pri drugih igrah na srečo je tak dobitek, če je sreča na strani igralca, precej hitreje na računu in seveda tudi obratno.

Turnir prekinila policija
Pove mi, da pri pokru rad igra le turnirje, vendar teh v okolici prestolnice ni. Večina igralcev, ki ima resnejše ambicije v svetu pokra, se zato na turnirje odpravlja v tujino. "Včasih se je to igralo še v Ljubljani, a nazadnje ko sem bil na turnirju, je sredi tega v klub priletela policija. Sem bil noro jezen, ker mi je šlo zelo dobro." Po policijski akciji je turnirje igral le še prek spleta, kar je povzročilo tudi marsikak računalnikov let v steno.

Turnirji so poleg večjega zaslužka za tiste, ki se uvrstijo na višja mesta, pomembni tudi pri razvrščanju posameznih igralcev po kakovosti na različnih lestvicah, ki obstajajo v pokeraški skupnosti. Kljub temu pa visoka mesta na turnirjih niso rezervirana zgolj za profesionalce, saj lahko s srečo na svoji strani visoko mesto osvojijo tudi manj izkušeni igralci.

Popoldanska dopolnilna dejavnost
Na moji naslednji igri se je tudi meni nasmehnila sreča, ko sva se z enim izmed svojih sogovornikov odpeljala v manjši kraj, kjer je organizator sobo uredil kar v svoji hiši, kjer ima sicer tudi svojo obrt. A kriza je poskrbela za padec prometa, zato mu organiziranje igre omogoča pokritje nekaj stroškov, ki jih z obrtjo ne more več. Vsi igralci so tudi dobri znanci, saj so pri njem tako rekoč stalne stranke. Tako tudi že vedo, kako se bo odzval eden izmed njih, ko ga v jutranjih urah pokliče žena, a jo pomiri, da je še v službi.

Na začetku igramo "hold 'em", kjer igralec dobi dve karti in sestavlja kombinacije s petimi kartami, ki so odprte na mizi, nekje na polovici večera pa prestavimo na igro Omaha, kjer vsak igralec prejme štiri karte, dve pa lahko uporabi pri sestavljanju kombinacij s petimi odprtimi kartami.

Od prvega dobitka do prve večje izgube
Čeprav sem se s to igro srečal drugič v življenju in sem pravila še osvajal, mi je bila sreča naklonjena, karte, ki sem jih dobival, so mi omogočile agresivno igro in kmalu sem dosegel svoj prvi in edini dobitek med obiskovanjem živih iger. Kljub temu mi je uspelo soigralcem odtujiti le dobrega dvajsetaka, tako da sem si poleg potnih stroškov priigral še za nekaj kav. Mi pa je dobitek vlil samozavesti do te mere, da sem ob naslednjem obisku živega pokra v prestolnici igral precej agresivneje na veliko veselje izkušenejših igralcev za mizo.

Ko sem se naslednjič vrnil v to sobo, se za mizo nisem več usedel, kar je komaj dvajsetletni delivec med svojim odmorom ocenil kot pametno potezo "Moraš vedeti, da vsi za mizo komaj čakajo nekoga, ki ne zna igrati." Uspeh pri pokru je namreč poleg sreče odvisen tudi od izbire primerne strategije igranja proti posameznim nasprotnikom, strategija pa se skozi leta tudi spreminja. S prihodom mlajših generacij, ki so si prve izkušnje nabirale na spletu, je igra, tako mi pove najizkušenejši sogovornik, postala agresivnejša, in kar zadeva stave, tudi napadalna. "Vsaka šola nekaj stane - nekatere celo preveč," doda.

Usihajoče zvezde igre
Igralci, ki svoje igre ne prilagajajo novim strategijam igranja, tako počasi začnejo kakovostno drseti navzdol. To se je po mnenju mojega najizkušenejšega sogovornika začelo dogajati nekaterim starostam te igre, ki jih pokeraška skupnost še danes spoštuje zaradi njihove pionirske vloge pri populariziranju igre. Zato se vsak moj sogovornik, ki je imel priložnost igrati s katerim izmed pionirjev, s tem tudi zelo rad pohvali.

Sicer pa večina igralcev igra v krogu istih ljudi, kjer se počutijo najbolje, z izjemo novincev, ki so seveda povsod dobrodošli. Moj najizkušenejši sogovornik tako ne mara hoditi na igre, kjer ne pozna ljudi. "Vedno se lahko zgodi, da bo na igri kakšen primitivec, ki bo težil, provociral, se bahal ali kaj podobnega. Meni se s tem ne ljubi ukvarjati več." Tako je ena izmed nalog organizatorja, da poskrbi tudi za varnost in primerno vedenje igralcev. Prav zaradi tega je eden izmed organizatorjev pri svojem delu v partnerstvu z možakarjem, ki skrbi za red. Ko ga povprašam, kako pristopi k svojemu delu, mi mirno odgovori: "Mene vsi poznajo in spoštujejo, zato sploh ni bojazni, da bi se kar koli zgodilo. Dovolj je, da sem navzoč, pa bo vse v redu."

Fantje z vseh vetrov
V manjših krajih, kjer je na voljo ena soba za igro, pa možnosti izbire ni veliko. Tako se za isto mizo znajdejo mladeniči, ki spremljajo različne zvezdnike igre pri prenosih z večjih turnirjev, v družbi starejših možakarjev, ki si izmenjujejo anekdote izza rešetk. "Sam nikoli nisem počel ničesar nezakonitega, pa sem se znašel za mizami v družbi takih ljudi, za katere si nikoli ne bi predstavljal, da bomo imeli stike," mi pripoveduje eden izmed mlajših igralcev.

Na igrah v manjšem kraju se tudi zgodi, da igralci k mizi pristopijo s svojimi zamerami ali pa nerazčiščenimi računi, kar se lahko ob živčnosti zaradi izgubljanja sprevrže tudi v konflikte. Tako sem med opazovanjem ene izmed iger v manjšem kraju lahko videl, kako poker postane oseben. Skozi celoten večer sta se dva nasprotnika med seboj nadigravala, pri čemer jo je eden vedno odnesel bolje.

Ko poker postane oseben
Poraženec je po vsakem porazu znova vplačal 50 evrov. Po nekaj malega izkušenj s pokrom se mi je že dozdevalo, kako se bo večer zanj končal, in nisem se zmotil. Fant je po zadnjem vplačilu skušal na vsak način povrniti izgubljeno in polagal visoke stave, tudi ko ni imel niti približno dobrih kart. Tako ga je njegov nasprotnik v zadnji igri obral za skoraj 50 evrov zgolj z najvišjo karto. Fant poraza ni dobro sprejel in je nasprotnika spodbodel, da mu tako ali tako še nekaj dolguje. Kmalu sta se zapletla v konflikt, kjer so padale težke besede, preden je na koncu eden vendarle popustil.

"To se tudi včasih zgodi," mi je po igri povedal organizator. "Ti ljudje se vsi med seboj poznajo, in potem ko je v igri kakšna živčnost, pride tudi do obujanja konlfiktov iz drugih okoliščin. Jaz jih vedno spodbudim, da naj to rešijo zunaj, če ne, pa zagrozim, da bom igro prekinil. Enkrat se mi je že zgodilo, da sem igro prekinil in vsakemu izplačal njegov vložek ter jih odslovil. Če pa to ne bi zaleglo, imam pa tudi kij, pa to lahko drugače rešimo."

Iskanje izziva v blefiranju
Tisti večer pa sem opazil tudi nekaj drugega, več igralcev za mizo je igralo zelo agresivno in višalo stave, tudi ko so imeli zelo slabe karte. Večkrat se je zgodilo, da je velik znesek romal v roke igralcu, ki je imel le šibek par. "Nekaterim je med igro glavni cilj, da te premagajo s slabimi kartami, nekaterim pa je vseeno," mi razlaga organizator. "Sam recimo igram drugače. Ampak jaz ves svoj denar zaslužim z rokami in ni mi vseeno, kaj se zgodi s petdesetimi evri, ki jih prinesem k mizi. Tisti, ki pa do denarja pridejo na lažji način, pa jim je bolj vseeno in lahko igrajo tako."

Denar pomembno vpliva na potek igre, razumljivo je, da igralci, ki igrajo samo za zabavo, igrajo popolnoma drugače, kot če je v igri še tako nizek znesek. Višje ko so stave, večji je tudi pritisk na igralce in prej se jim lahko zgodi tilt, če izgubijo večji znesek. Tudi moj najizkušenejši sogovornik še kdaj doživi tilt. "Seveda ti ni vseeno, če je na mizi tisoč evrov ali pa več. Potem se pa zgodi, da zadnja karta izniči tvoje vodstvo in nasprotnik zmaga. Takrat je velika nevarnost, da narediš kaj neumnega."

Ko se to zgodi njemu, se po dveh ali treh napačnih potezah skuša zbrati in zapusti igro. "Bolje je to prespati in naslednji dan nadaljevati mirnih živcev. Tudi ceneje je." Pri višjih stavah, kakor igra moj sogovornik, je razmejitev med dvema ali tremi mesečnimi plačami dobička ali izgube odvisna od dveh napačnih potez ali pa od sreče nasprotnika. Tako je na svoji zadnji igri že imel štiri tisoč evrov dobička, ki ga ni unovčil, in ga potem v igri skoraj v celoti izgubil.

Naložba v igralca
Tudi mož, ki mi je predstavil svet igralnic, je že igral za visoke zneske. "Takrat sem igral namesto nekoga, ki mi je dal denar. Trikrat sem izgubil dva tisoč evrov, potem pa sem prišel še četrtič po nov vložek, pa je imel zadržke, ampak potem sem vse priigral nazaj," se spominja ene izmed svojih močnejših iger.

Zato tudi poker, tako kot igre na srečo, v sebi skriva past razvrednotenja denarja. Ko se igralec zaveda, da ima popolnoma realne možnosti priigrati večji znesek, bo tudi bolj lahkomiseln pri izposojanju. Skoraj vsak moj sogovornik pozna nekoga, ki se je z lahkomiselnostjo prezadolžil in potem le stežka reševal nastali položaj.

Temna stran pokra
"Ko se enkrat začne to izposojanje naokoli, ni dobro," mi pripoveduje najizkušenejši sogovornik, ki je tudi sam upnik nekaterim igralcem. "Zgodilo se je že, da je bil nekdo odličen igralec, pa si je potem izposojal naokoli in potem izginil. Nisi ga mogel priklicati na telefon in še vedno ne vemo, kaj se z njim dogaja. Ne vem, kaj je delal, da se je tako končalo."

Po mnenju mojega mlajšega sogovornika, ki igra izključno prek spleta, nastopijo prve težave, ko se lotiš igranja za višje zneske. "Višji ko so zneski, višja je tudi kakovost igre, zato mora vsak pri sebi vedeti, kje je tisti zgornji limit, pri katerem bo še lahko uspešen. Če greš pa zunaj svojega kroga, se slabo piše," je prepričan, a obenem priznava, da je precej drugače igrati, ko je na mizi znesek, za katerega te resno skrbi, da ga boš izgubil.

Vsaka kocka je ista
Ob zadnjem pogovoru o pokru z možakarjem, ki me je popeljal v vsakdanjik kompulzivnih igralcev iger na srečo, sva se ponovno dotaknila vprašanja, ali je poker igra na srečo: "Poker ni popolnoma isti kot ruleta ali avtomati, če gledaš na verjetnost. Ampak kar zadeva psihologijo, pa je vsaka kocka ista. Kar koli pač že igraš, če je za denar, je vsaka kocka ista."