Donald Trump ali Joe Biden? Nekateri pravijo, da so letošnje predsedniške volitve morda najpomembnejše v sodobni zgodovini. Zagotovo so najbolj kaotične.

Epidemija novega koronavirusa, v kateri so ZDA med najbolj prizadetimi državami na svetu, množični protesti proti rasizmu in policijskemu nasilju, imenovanje skrajno konservativne vrhovne sodnice le teden pred volitvami, izgubljanje primata v mednarodni politiki in narod, ki se zdi bolj razdeljen kot kadarkoli poprej.

Trump je v štirih letih predsedovanja postavil na glavo nekatere ustaljene predstave, ki jih imajo Američani o vlogi predsednika, o vlogi državnika. Sam pravi, da vrača ZDA veličino, čeprav je termin sila neotipljiv. Kritiki mu očitajo, da je razdejal ZDA, jim uničil ugled, hkrati pa legitimiral nekatere najbolj pritlehne impulze v družbi.

Za izzivalca, nekoga, ki naj bi Ameriki vrnil nekaj dostojanstva in politične korektnosti, so mu demokrati namenili nekdanjega podpredsednika Joeja Bidna, s tem pa ne samo poskrbeli, da bo tudi naslednji predsednik med najstarejšimi v zgodovini ameriških volitev, ampak bo bolj ali manj ohranjal status quo.

Vabljeni k branju poglobljenih prispevkov o različnih vidikih ZDA.

Kaja Sajovic

Thomas se zaveda, da zveni melodramatično, a vztraja, da je Donald Trump s svojim neortodoksnim predsedovanjem korenito zarezal v tok ameriške zgodovine – in družbe.

S profesorjem in političnim komentatorjem iz Oregona smo se prvič pogovarjali že pred prejšnjimi volitvami v ZDA, ko je gladko zavrnil, da bi imel Trump kakršne koli možnosti za zmago – danes priznava, da se je krepko motil. Da so se motili vsi, hkrati pa, da so prezrli cel segment ameriške družbe, ki danes predstavlja Trumpovo bazo.

Clive S. Thomas se je rodil v Londonu in doktoriral iz politologije na londonski univerzi, preden se je leta 1980 preselil v ZDA, kjer je najprej 30 let predaval na Univerzi na Aljaski, kot pripravnik je delal v obeh domovih ameriškega kongresa in je štirikratni Fulbrightov štipendist.

Njegovi osrednji točki zanimanja sta ameriška in latinskoameriška politika in na to temo je do zdaj napisal 11 knjig. Predava po vsem svetu, v medijih se pojavlja kot politični komentator, delal je kot svetovalec brazilske vlade pri razvoju zakona o lobiranju, v zvezni državi Washington pa dela na Inštitutu Thomasa S. Foleyja za javno politiko.

Ko sva se dogovarjala za ta pogovor, ste mi naslikali zelo temno sliko predvolilnih ZDA pod Trumpom. Pravite, da v vsej svoji karieri niste videli ničesar niti podobnega letošnjim volitvam. Kaj točno dela te volitve tako drugačne?

Zagotovo je bilo tudi pred Trumpovo izvolitvijo veliko napetosti in težav, politika je postala precej bolj polarizirana, a večina ljudi se je bila vseeno pripravljena držati osnovnih pravil – predsedniki niso služili ob strani, niso se vmešavali v pravosodno ministrstvo in druge vladne agencije, kot je FBI. Trump je vse te agencije politiziral, hkrati pa, kar je še najbolj skrb vzbujajoče, nakazal je, da ne misli sprejeti izida volitev, če izgubi, ker bi bilo to zaradi prevare – in raziskave kažejo, da to v ZDA praktično ni mogoče, da bi bil manj kot odstotek glasov v ZDA lahko vprašljiv, pa še to zaradi napak. A s tako dikcijo podžiga svojo bazo. Poleg tega je rasist in belski nacionalist, s čimer legitimizira te ljudi, saj so številni njegovi volivci sami rasisti. Porajajo se tudi strahovi, da bodo katere izmed teh skupin ustrahovale ljudi na voliščih. Poznate film Boter? No, Trump je kot nekakšen mafijski šef. V vseh teh letih je sklepal veliko sumljivih poslov s sumljivimi ljudmi, njegova mentaliteta pa je, ali si z mano ali pa si proti meni. In tiste, ki so proti, skuša diskreditirati. Označevati medije za sovražnike ljudstva … to so stalinistične metode. Ko so bili izvoljeni Clinton ali Bush ali Obama … ne glede na to, ali so ti bili všeč ali ne, spoštovali so pravila igre. Ker demokracija bo preživela zaradi institucij, da, ampak te so le tako močne, kot so ljudje, ki so jih pripravljeni spoštovati. Če ne, stvari razpadejo.

Ko sva imela intervju pred petimi leti, se je v ZDA ravno dobro začela kampanja pred primarnimi volitvami. Naj vas citiram: "Trump ne bo prišel prav daleč, noro bi bilo postaviti na tak položaj nekoga brez vsakršnih političnih izkušenj, ki ne pozna nobenega zunanjepolitičnega akterja, celo v Washingtonu ne, ker bi tri leta plačevali za njegovo pripravništvo." Ta ocena se ni ravno dobro postarala, kajne?

Ne, se ni. A res nihče ni mislil, da bo zmagal. Niti, ko smo pred TV-zasloni čakali na izide. 95 odstotkov večjih časopisov v državi je podprlo Hillary Clinton ali pa vsaj niso podprli Trumpa. Kot vsi sem se tudi jaz popolnoma uštel. Nekaj, česar se ljudje niso zavedali, je, da obstaja velik delež ameriškega prebivalstva, glede na ankete še vedno okoli 40 odstotkov, ki so zagrizeni podporniki Trumpa. Političnega programa kot takega nima, deluje prek ustrahovanja in ustvarjanja razkola, še posebej, ko gre za manjšine in belski nacionalizem, in tu mu je uspelo nagovoriti 40 odstotkov Američanov, hkrati pa je vse to pripeljal na površje in legitimiziral. Stvari, ki jih večina ljudi prej ni opazila, kako močno tlijo pod površjem. Niti jaz.

Z vsem dolžnim spoštovanjem, ampak zdi se, da levici manjka kar nekaj introspekcije, ko gre za ZDA. Ali, če ubesedim drugače: Trump se s svojo politično nekorektnostjo, neposrednostjo in vulgarnostjo zdi priročen grešni kozel za vse, kar je narobe v Ameriki, od neuspešnega spopadanja s krizo koronavirusa in obravnavo nezakonitih priseljencev do policijskega nasilja in rasizma. Ampak mar ni zgolj razgalil gnilih delov ZDA, ki so bili vedno prisotni, le pometeni malce pod preprogo, zaviti v leporečje bolj uglajenih voditeljev?

Res je, popolnoma prav imate. Trump ni sprožil vsega tega, je pa zagotovo izkoristil to. V resnici se je vse skupaj začelo že davno prej, na dan pa vzniknilo z Newtom Gingrichem leta 1994. Do takrat republikanci že desetletja niso imeli v rokah predstavniškega doma, Gingrichu pa je uspelo organizirati stranko, da so zmagali. To pa je storil z ustvarjanjem razkolov, spodbujanjem sovražnosti ipd. In to je postala potem praksa, Sarah Palin pa je bila tista, ki je najbolj prevzela ta populistični tip poziva k uporu. Trumpu je to uspelo izkoristiti, ni pa tega začel, ne. In v nasprotju z večino politikov Trump nima trdnih prepričanj, le goli oportunizem – bil bi demokrat, bil bi socialist, podpiral je pravico do splava, briga ga, vse, kar ga zanima, je, kako v danem trenutku izkoristiti položaj sebi v prid, kot avtoritarni voditelji na neki način. Sicer to še ni, se pa pomika v to smer. Če pogledate njegova dejanja, njegove lastnosti, gre za klasičen avtoritarizem. Demokracija se ne sesuje kar tako, ampak ji počasi izpodjedaš košček za koščkom.

Tu vas moram izzvati. Pravite, da so to najbolj ključne volitve v ameriški zgodovini, “morda celo pomembnejše od izvolitve Abrahama Lincolna leta 1864. Če Trump zmaga, zbogom ameriška demokracija.” Ampak kaj točno je ameriška demokracija? Ker termin je, že precej pred Trumpom, imel precej negativno konotacijo z vsemi vojaškimi posredovanji ZDA po svetu, globoko ukoreninjenim rasizmom ter prepadom med privilegiranimi in neprivilegiranimi …

Nekaj dobrih argumentov ste nanizali. Ni dvoma. V Ameriki se vedno zdi, da se, ne glede na ves napredek na področju manjšin, temnopolte skupnosti itd., vsake toliko časa vse te zmage sesujejo in morajo začeti znova. Kot z ubojem Georgea Floyda. Če bi skušal braniti ZDA, bi rekel, da gre za delo v nastajanju. In če pogledate zadnjih 250 let, napredek nedvomno je. Vem, zveni skrajno, ampak sužnjelastništvo je bilo odpravljeno, številne stvari so se izboljšale, zagotovo pa ima država še vedno velike težave z rasizmom in podpiranjem diktatorjev po svetu, ko jim to ustreza. Nacionalni interes pa je osnova ZDA. Po drugi strani pa, če se vrnem nazaj, so nekatera osnovna pravila, ki jih ljudje na položajih običajno spoštujejo, v smislu delovanja vlade, da se določenih institucij ne politizira, denimo.

Popolnoma se strinjam z vami, da je ameriška demokracija problematična, mislim pa tudi, da obstajajo neke temeljne vrednote, ki ohranjajo sistem, upajoč, da bodo sčasoma ti črni madeži odstranjeni. Težava je, da obstaja kar velik del družbe, kar je postalo očitno leta 2016, ki jih kršenje zakonov in osnovnih vrednot prav nič ne moti, saj gledajo na Washington kot nekaj, kar vodi elitna skupina ljudi ‒ kar je res. In to je percepcija, ki je demokratom ni uspelo odpraviti, pa bi jo morali.

Denimo Hillary Clinton je sprejela 650.000 dolarjev plačila za govor na Wall Streetu, nato pa med svojo volilno kampanjo razlagala, kako bo regulirala Wall Street, kar ni zvenelo ravno iskreno. Druga stvar glede demokratov je, da so vedno tako zelo razdeljeni. Imate levi pol, sredinski pol, zdaj imate veliko mladih, ki so – pa ne pravim, da je to slabo – zelo radikalni, ameriška politika pa nikdar ni bila radikalna. Vedno je bila zelo sredinska, celo bolj desnosredinska, v nasprotju s številnimi zahodnoevropskimi državami. Radikalnost v ameriški politiki nikdar ne deluje. Žal, ker je toliko stvari, kot denimo zdravstveni sistem, ki so preprosto obupne. Če si pripadnik srednjega razreda, kot sem jaz, ti gre v redu, ampak za druge …

Skratka, demokrati so zelo razdeljeni in to je redek trenutek, da so se povezali, in kar jih je pripeljalo skupaj, je premagati Donalda Trumpa. Vse razprtije in nesoglasja, ki jih imajo glede političnih nazorov, konflikt med Bidnom in Sandersom, vse to je zdaj postavljeno na stranski tir. Premagati Trumpa je postal njihov skupni cilj, kar je redko – leta 2016 jih Trump ni poenotil. Preprosto, ker nihče ni verjel, da bo zmagal.

Trenutno se zdi, da ga ponovne izvolitve lahko stane predvsem njegovo (ne)ukrepanje v pandemiji. In, da, res je, ZDA imajo eno najslabših statistik na svetu, ko gre za koronavirus. Ampak mar se ne bi epidemija pod katerim koli predsednikom v resnici izkazala za katastrofalno za ZDA, iz preprostega razloga, ker je ameriški zdravstveni sistem tako obupen, krizni položaj, kot je epidemija, pa to zgolj razgali.

No, to so zgolj ugibanja. Kot veste, ima zvezna vlada v tej državi veliko sredstev in če bi imeli na čelu Obamo, celo Georgea W. Busha, pa ne, da je bil on pretirano bister, mislim, da bi se obdali s stroko, postavili neko nacionalno politiko glede virusa, zagotovili opremo ipd. In zdravstvena stroka tu trdi, da bi lahko korenito zmanjšali število smrtnih žrtev, če bi imeli neko strategijo. Poglejte denimo Južno Korejo, kako uspešno se je lotila epidemije. Mislim tudi, da če poveš ljudem po resnici, so to pripravljeni sprejeti ali pa vsaj ceniti, da so ti oblasti nalile čistega vina. Pri Trumpu pa tega ni bilo. In šikanirati ljudi, kot so Anthony Fauci, eno najuglednejših oseb na področju javnega zdravja, in ga popolnoma popljuvati, no, to je noro. Težko reči, kako bo vse to vplivalo na volilni izid. Veliko ljudi meni, da bo izgubil volivce zaradi pandemije, po drugi strani pa se zelo baha z gospodarskimi dosežki.

Potem pa je tu še en dejavnik, belopolte ženske iz predmestij, večinoma z univerzitetno izobrazbo, ki so leta 2016 množično glasovale za Trumpa, zdaj pa se obračajo od njega in eden od poglavitnih razlogov za to je ločevanje prebežniških otrok na meji od staršev in trpanje teh otrok v kletke. Z ženo nimava otrok, a to jo je najbolj prizadelo, da bi vzel dveletnega, triletnega, tudi 16-letnega otroka mami in ga zaklenil v kletko. To je te ženske močno prizadelo. Vse to vpliva na padec podpore Trumpu. Glede gospodarstva ‒ v zadnjih dneh je Biden v anketah celo malce pred Trumpom, kar je nepričakovano, saj je prav gospodarstvo ena Trumpovih močnejših točk. In ko predsedniki gradijo kampanjo na uspešnem gospodarstvu, običajno ponovno zmagajo, ko pa ne, izgubijo. Nikakor pa ne morete Trumpa odpisati, razlog pa je t. i. latentna podpora. Podobno kot na prejšnjih volitvah se anketiranci ne upajo priznati, da bodo volili Trumpa, saj se zavedajo, kako zelo nesprejemljiv je kot oseba. Podobno kot tu v Oregonu, ko anketiranci ne povedo, da podpirajo legalizacijo marihuane, ko gredo na volišča, pa obkrožijo "za".

Omenili ste otroke v kletkah. A stroga obmejna politika in politika priseljevanja je nekaj, kar se je v resnici najintenzivneje izvajalo pod Obamo – pod njegovo administracijo je bilo več deportacij, glede otrok v kletkah – same kletke so bile zgrajene pod Obamo iz istega razloga – ločevanje družin na meji. Kar je celo AP nedavno poudaril, ko je demantiral Michelle Obamo in njen govor na demokratski konvenciji.

O, da! Da, absolutno. Malce dvolično je, skušate povedati. Mislim, da sta dva razloga za to – ena plat je, da gre za obupno, srce parajočo prakso, po drugi strani pa imamo polarizirano družbo in ljudje nočejo razmišljati, kaj se je dogajalo v preteklosti. Trumpu se, v mnogih ozirih, pripisuje več krivde, kot bi si jo morda zaslužil, in delno se to je malce osvetlilo, kot z AP-jevim prispevkom, a ljudje, ki ga ne podpirajo, preprosto bolj vidijo njegove grehe.

Leta 2015 ste dejali, da dlje, ko Trump ostane v tekmi za republikansko nominacijo, slabše bo, ker meče slabo luč na celotno stranko. Prevrtimo pet let v prihodnost z dodatnimi petimi leti njegovih ekscesov in politično nekorektnih izjav. Trump se ni omehčal, nasprotno. Republikanska stranka pa se mu nič bolj ni pripravljena odreči, se zdi.

Da, neverjetno je, kako ga še vedno podpirajo!

Za stranko "vrednot" je kar zanimivo, kako so sprejeli kandidata, za katerega vrednote niso ravno na vrhu seznama prioritet. Gre tu za goli oportunizem? Da se jim zdi, da je edini, ki lahko zmaga?

Dobra poanta. Gledal sem statistiko in mislim, da ga 92 odstotkov republikancev še vedno podpira. In to je najvišja podpora, kar jih je kateri koli republikanski predsednik užival, odkar to beležijo. Meni se to zdi nepojmljivo. In večkrat sem že slišal to vprašanje v medijih. Mislim, da gre za več dejavnikov. Kot prvo, veliko republikancev se boji demokratov in tega, kaj bodo storili. "Socialisti", ki bodo vse uničili. Poleg tega si ljudje po naravi želijo obdržati, kar imajo, in jih je strah, kaj bo, če to izgubijo. Je pa osupljivo, kako so se tudi republikanci, še posebej v senatu, obrnili za 180 stopinj glede stvari, ki so jim bile zelo pomembne ‒ nacionalna obramba, Rusija kot velika grožnja, družinske vrednote … 85 % evangeličanov je volilo Trumpa, kandidata, ki odkrito skače čez plot, vulgarno govori, je rasist … A ga podpirajo iz enega razloga – na sodišča je postavil sodnike, ki bodo podpirali njihove ideale. In to mu je uspelo v velikem slogu. Trije vrhovni sodniki v enem mandatu je izjemen dosežek. Mladi ste, a stavim, da boste prej mrtvi, preden bodo nekateri od teh sodnikov odšli. Kar pomeni, da se bo tok ameriške politike za prihodnjih 30, 40 let spremenil h konservativnim in, v mnogih primerih, skrajno konservativnim pozicijam. Stvari, kot so pravica so splava, zdravstvena reforma, ki je bila eden največjih dosežkov Obamove administracije, člen IX, ki namenja ženskam na univerzah enaka sredstva za šport kot moškim, pravice istospolnih … Rekel bi, da je to glavni cilj republikancev, za katerega si prizadevajo že vse od 60. let, "radikalnih 60.", ko so se ZDA po vietnamski vojni in Watergatu začele liberalizirati.

Precej ironično bi bilo, da bi bil od vseh republikanskih predsednikov ravno Trump, ki je tako daleč stran od tradicionalnih družinskih vrednot, tisti, ki bi mu uspelo po 40 letih zrušiti Roe proti Wade in s tem pravico do splava …

Saj veste, kaj pravijo – politika tke čudna zavezništva. Mislim, da ne gre toliko za ironijo kot za čisti pragmatizem osebe, ki se bo obračala popolnoma po vetru, da bi se čim bolj okoristila – navsezadnje je bil vrsto let demokrat in je podpiral pravico do splava, zdaj pa o tem laže. Je tudi skrajno narcisoiden. Ameriška psihiatrična zveza ni še nikdar zavzela političnega stališča na volitvah ali katerem koli političnem dvoboju, a so leta 2018 izdali opozorilo, kako nevaren in psihično moten je Trump. Po njihovi tabeli narcisoidnosti je Trump nad desetko, kot Hitler. Če bo znova izvoljen, bodo njegova prva tarča zagotovo mediji. Ker jih sovraži, ker ga kritizirajo. Trumpov največji sovražnik je resnica. In ameriški mediji zadnja štiri leta zelo uspešno razkrivajo njegova početja. A je bil zelo uspešen pri nastavljanju svojih ljudi na ključne položaje, oni pa nimajo težav lagati zanj. Večina od nas ne bi hotela lagati niti za naše partnerje ali starše …

No, ravno včeraj sem zasledila raziskavo, ki kaže, da je v ameriški politiki laganje postalo precej bolj sprejemljivo …

(Razmišlja) Smo v času, ki mu pravijo postresnično obdobje. Pa tudi v postprogramskem obdobju, vsaj pri republikancih. Politični programi jih ne brigajo več, vse, kar si želijo, je zgolj ohranjati oblast. Morda so bili zato tako hitro pripravljeni opustiti svoja načela, ko je šlo za Trumpa. Ne vem, ali veste, ampak letos prvič republikanci nimajo strankarskega programa. In to pove veliko. Vse, kar sporočajo, je, volite Trumpa. Trump pa: še štiri leta mene. In to je to. Trump ponavlja iste stvari kot pred štirimi leti, laže, kako bo zgradil zid, a njegovih podpornikov to ne zmoti. Ampak če sem se naučil česa v zadnjih štirih letih, pa učim politologijo že dolgo, je, da so v tem hipu politiki, republikanci, pripravljeni zamižati pred vsem, da bi se le obdržali na stolčkih. In eden najhujših je Lindsey Graham. Neki nekdanji republikanec je dejal, da bi 85 odstotkov politikov prodalo svojo mamo, da bi se ohranili na položaju, Graham pa da jo je že prodal. Zveni skrajno, a je realnost. Ideologija, načela, spoštovanje ameriškega sistema vladanja so izpuhteli. Če bi pred 10 leti kdo v Hollywoodu skušal prodati tak scenarij, bi se mu vsi smejali in rekli, da je to nekaj najbolj butastega, kar so kdaj brali.

No, očitno je to leto brezprogramskih volitev, saj tudi na drugi strani Joe Biden v resnici nima nobenega konkretnega programa, razen da nenehno obuja Obamovo ime.

No, mislim, da so zdaj vseeno spravili skupaj neki konkreten program. Težava z demokrati je ta razkol med sredinskimi in levimi demokrati. A Sanders in Biden sta se zdaj morala povezati, in kar ju je povezalo, je, kako premagati Trumpa. Če se spomnimo leta 2016, sta se Hillary in Sanders borila na nož do zadnjega – in tako demokrati običajno postopajo. A letos imajo samo en cilj – premagati konkretnega nasprotnika. Tudi če pogledate ankete, 70 odstotkov demokratov pravi, da jim je letos najpoglavitneje premagati Trumpa. Na drugem mestu sledi zdravstvo.

Če se vrneva malce nazaj na tisti supertorek, 3. marca, dan, ko je Biden v resnici dobil demokratsko tekmo, ko se je stranka v zelo usklajenem manevru poenotila okoli njega in preprečila Sandersov pohod. Zdelo se je, da demokratska stranka raje tvega še štiri leta Trumpa z nominiranjem zelo šibkega kandidata, kot pa, da bi se pomaknila v levo s Sandersom. To je zelo zgovorno.

Moja favoritinja je bila Elizabeth Warren – dinamična je, veliko ji govori v prid, a roko na srce, preveč je leva in Sanders enako. Če bi nominacijo osvojil Sanders, bi zmagal v klasičnih demokratskih zveznih državah, kot so Oregon, Washington, Kalifornija, Massachusetts, Connecticut, Illinois, New York. Drugod bi ga Trump po mojem mnenju povozil. In tudi Warrenovo. Pa sta mi oba všeč. A ameriška politika je politika sredine. In če demokrati te volitve izgubijo, kar bi zagotovo jih s Sandersom ali Warrenovo, bi to pomenilo konec demokratske stranke. Kako bi si opomogli po tem?

Sandersu je uspelo predramiti mlade volivce, spodbuditi za politični proces celo novo generacijo volivcev. Ustvariti gibanje. In ZDA se zdijo na razpotju s to mlajšo generacijo, ki ima drugačno lestvico vrednot. Za njih socializem ni več umazana beseda, bolj jih zanimajo dostopna stanovanja, zdravstvo in šolanje … A demokratski kandidat tega ne odraža. Mar ni to tudi kockanje z obstojem stranke, ko dejansko ignorirajo celotno generacijo, s tem pa tvegajo, da jih izgubijo kot potencialne volivce?

Naj se za trenutek ustavim pri tem, da socializem ni več umazana beseda. Američani ne vedo, kaj je socialna demokracija. Socializem enačijo s komunizmom, starim sovjetskim, vzhodnoevropskim komunizmom, s Kubo. In nians med komunizmom, socializmom in socialno demokracijo, kot jo pozna večji del zahodne Evrope, Američani ne dojemajo. Tako da socializem tu ostaja velik bav bav – omeniš ga, pa se ljudje prestrašijo. Po drugi strani pa imaš na levi nekaj zelo "steklih" ljudi, ki preprosto ne sprejemajo kompromisov. Tako da demokratom obrat v levo ne bi pomagal, bilo bi kot leta 1972, ko je Nixon pometel z Georgeem McGovernom. Glede vaše druge poante se strinjam glede Bidna, a so se, kot že omenjeno, demokrati poenotili s ciljem premagati Trumpa. Je pa dejstvo, da prihodnost stranke leži na mladih. Ugiba se tudi, da Biden ne bo odslužil polnega mandata in bi predsednica postala Kamala Harris, ki je zelo sposobna političarka.

A če se vrnem k Sandersu – težava s Sandersovimi volivci je, da jih je veliko skrajno neprilagodljivih. Ste vedeli, da je 12 odstotkov Sandersovih volivcev volilo Trumpa? Ti so pripravljeni iz golega kljubovanja voliti nasprotnika. Ne gre za to, da ne maram Sandersa, mislim pa, da je precej sebičen. Zagotovo je prebudil nekaj v demokratski stranki, a stvari kot univerzalni zdravstveni sistem, brezplačno šolstvo, univerze … To politično ne bo uspelo. Ameriška politika ni le politika sredine, ampak tudi politika inkrementalizma – spremeniš malce tu, malce tam, reformiraš po malo … Večje spremembe so v ameriški politiki zelo redke. Dogajale so se denimo v 30. letih z Rooseveltom in New Dealom, sicer pa niso običajne. Morda v 60. letih z gibanjem za državljanske pravice, a je težko, še zlasti, ko imaš tako polarizirano družbo. Preprosto mislim, da levica ne bi zmagala. Pa sem sam zelo lev, socialni demokrat, ampak tudi politolog, pragmatik in nekdo, ki že 40 let poučuje ameriško politiko.

Torej ne verjamete, da bi imel levi pol demokratov lahko kaj uspeha z ustanovitvijo svoje stranke, vzpostavljene okoli idej Sandersa, Alexandrie Ocasio-Cortez in drugih naprednih kongresnic? Tako se je namreč nekaj časa govorilo po Sandersovem porazu …

No, mogoče je, saj se je govorilo tudi o oblikovanju nove republikanske stranke, bolj sredinske … Ampak, ponovno, mislim, da taka stranka v ameriški politiki ne bi imela kaj veliko možnosti. Celo veliko demokratov mislim, da bi jo zavrnilo. Je pa med mladimi veliko idealizma in manj pragmatizma, kar lahko ljudi zaslepi. Kot pesem Eaglesov Sad Café. Ena mojih najljubših pesmi. In točno za to gre – bolj ko se stvari spreminjajo, bolj ostajajo enake. Se pa strinjam, da je ameriška politika na velikem razpotju.

Če se vrnem na najin pogovor leta 2015, ko sva se pogovarjala, kdo bi bil najboljši kandidat med demokrati, pa niste bili najbolj navdušeni nad Hillary, ampak nad Bidnom pa sploh ne. Če vas citiram: "Ne on. Prestar je, govori preveč, bolj me spominja na blebetavega strica kot pa predsednika ZDA."

Res je.

Se še strinjate s to oceno? Navsezadnje, če se vam je že takrat zdel prestar …

Naj vam razodenem – Biden je v resnici mrtev, samo hodi še naokoli. A s šalo na stran, Biden JE prestar, čeprav v zadnjih tednih ni videti tako slabo, več kot očitno je imel dober lifting, če ne drugega. A kaj, ko je najboljši kandidat, kar jih imajo, ker ni bilo drugega sredinskega kandidata, ki bi imel kaj možnosti premagati Trumpa. Na lestvici od 1 do 10 bi dal Bidnu 5 ali 4 – Warrenovi pa 8 ali 9. Lahko bi rekli, da je manjše zlo. In res je, nisem bil navdušen nad Hillary, preveč prtljage ima. Njen mož je odličen politik, kot človek pa skoraj tako sluzast kot Trump.

Najboljši kandidat, pravite. A proti Bidnu ne govori zgolj to, da nima kakšnega otipljivega programa, ampak tudi, da njegovo kognitivno stanje vidno peša. In postaviti nekoga takega ne mesto vrhovnega poveljnika …

Kaj pa vem, v zadnjem času se je kar v redu odrezal, šibkejši in počasnejši se je zdel v demokratskih soočenjih, še posebej ob nekaterih res spretnih govorcih, kot je Harrisova. A v zadnjih nekaj tednih je imel na svojih predvolilnih zborovanjih nekaj precej dobrih govorov in se ni zdelo, da bi imel kakšne večje težave. Je pa mogoče. Ampak raje bi imel za predsednika nekoga, ki bo ob slabšem stanju odstopil, pa dobimo Kamalo, kot pa Trumpa, ki ima verjetno prav tako težave s kognitivnimi sposobnostmi. Poleg tega pa so te težave s starostjo neizogibne. Sam sem v zgodnjih sedemdesetih, pa že pozabljam stvari.

Trumpovi kritiki se obdobja Obama-Biden radi spominjajo kot spokojnega obdobja pred kaotičnostjo Trumpove Amerike. A če pogledamo vojaška posredovanja in napade z brezpilotnimi letali, so bile ZDA pod Obamovo administracijo precej bolj militantne. Ne glede na vse rožljanje z orožjem in Trumpovo pretečo retoriko, ko je šlo za Severno Korejo, Iran in Venezuelo, mu je nekako uspelo postati prvi ameriški predsednik, ki po dolgem času ni vodil ZDA v novo vojno.

To je sicer res, ampak mislim, da to še ne pomeni, da ne bi sprožil nove vojne. Res mislim, da tu ne gre za kako racionalno odločitev, saj Trump razmišlja iz dneva v dan. Oslabil je atlantsko zavezništvo in bil je zelo blizu tega, da zaneti vojno z Iranom in Severno Korejo. Po drugi strani mu lahko dajemo nekaj zaslug, da Bližnjega vzhoda ni dodatno razdejal, a dvomim, da je bil to plod kakšne premišljene odločitve. Samo poglejte, koliko ljudi iz nacionalnovarnostne službe je odstopilo, ker so rekli, da je Trump nor …

Ampak ob sebi je imel tudi nekaj resnično skrajno militantskih svetovalcev kot John Bolton …

Oh, da, tudi ta je goden za na psihiatrijo!

In iz preteklosti smo vajeni, da taki člani administracije lahko nekega vodljivega predsednika privedejo do vojaškega posredovanja – spomnimo se samo vloge, ki jo je v Bushevi administraciji odigral Karl Rove …

In Trumpa niso, res je. Morda pa gre razlog iskati drugje. Ste prebrali knjigo njegove nečakinje Mary Trump? Saj veste, njen dedek je zapustil veliko denarja, 200 milijonov, pa so si to dediščino prilastili Trump in njegovi otroci … Mary Trump poda najboljši portret Trumpa, navsezadnje pa ima tudi doktorat iz psihologije. Med drugim piše, da je njen stric strahopetec, ker so vsi tisti, ki tako radi ustrahujejo, v resnici šleve. In Trump ne mara konflikta, konflikta se boji. Kadar odpušča ljudi, kot je denimo James Comey iz FBI-ja, tega običajno ne stori iz oči v oči, ampak prek Twitterja ali pa odpuščeni to izvedo iz medijev. V mnogih ozirih je Trump zelo šibka in negotova oseba.

ZDA so pod Trumpom razvile tudi zelo nenavaden odnos z Rusijo – vezi z Moskvo niso zares močnejše, ZDA pa nikdar niso opustile nalaganja novih sankcij, ima pa Trump zagotovo precej topel odnos s Putinom. Veliko se ugiba glede tega, nekateri celo menijo, da Putin Trumpa s čim izsiljuje. Ampak zdi se, da so Trumpu iskreno pri srcu bolj avtoritarni voditelji … Ne?

Da! Nekateri ljudje pravijo, da gre za denar – mogoče, saj ima Trump neznansko željo po nepremičninskih poslih v Moskvi in tudi na Kitajskem. Ne mislim, da gre za kak s seksom povezan posnetek, ker v Trumpovi naravi je tudi, da ne pozna sramu. Gre lahko zelo daleč, pa se mu nič ne bo zgodilo. Glede Putina bi še najbolj rekel, da ima preprosto rad avtoritarne voditelje.

Na neki točki je bilo tudi resno videti, da bodo ZDA poslale vojsko v Venezuelo. Administracija je podprla Guaidoja, grožnje in pretnje pa so v spomin priklicale več desetletij od ZDA sponzoriranih pučev v Latinski Ameriki. Vaš akademski fokus je prav Latinska Amerika in vpletenost ZDA v to regijo, kako so podpirali diktatorje, ker je "ameriški strah pred komunizmom večji od želje po vzpostavitvi demokracije", kot ste ubesedili.

Absolutno in zgodovina ZDA v Latinski Ameriki je v veliki meri klavrna. Podpora Pinochetu, podpora vojaškim udarom … Zdaj se Trump dobrika Bolsonaru … ZDA so v 20. in 30. letih okupirale številne srednjeameriške države, rušenje demokratično izvoljenih voditeljev pa redno nadaljevale od 50. let dalje. In da, absolutno, ZDA bodo podprle diktatorje, če menijo, da s tem rušijo komunizem.

Zakaj menite, da se Trumpova administracija nazadnje le ni odločila za posredovanje v Venezueli?

Ne vem odgovora na to, mnogi so ugibali. Velik razlog je bil ta, da bi potrebovali zelo veliko število vojakov. Kot drugo, Latinska Amerika se ne more poenotiti, ko gre za Venezuelo – papež je skušal posredovati, a ni delovalo. Ne vem, morda mu je kdo namignil, da bi bil to vseeno prevelik zalogaj. Skupaj z Mehiko pa bi verjetno dokončno uničilo ameriško verodostojnost v Latinski Ameriki, pika. In mnogi bodo rekli, da je Madurovo predsedovanje diktatura, a, bom citiral alžirskega voznika taksija, ki me je vozil po Chicagu. Ko sem mu rekel, da imajo v Alžiriji diktaturo, se je obrnil in mi rekel, res je, ampak je *naša* diktatura. Mislim, da imajo nekako tak odnos v Latinski Ameriki do Venezuele.

Kot vse v Trumpovem predsedovanju tudi vloga prve dame ni ravno konvencionalna, kajne? Ravno včeraj smo brali, kako namerava Melania preskočiti kampanjo, preprosto zato, ker ji ni do tega. Tudi med kampanjo leta 2016 se je držala bolj zase. Kako jo vi vidite? Ni je lahko prebrati.

Morda najtežje od vseh! Ker če pomislimo na vse druge prve dame, celo Lauro Bush, ki ni bila najbolj dinamična oseba na svetu, niso bile take. Preprosto ne vem. Morda je nekaj na tem, da se ne razume s Trumpom, nekaj časa se je govorilo, da se je izselila iz Bele hiše, če ste pozorni, Trump tudi nikdar ne omenja svojega mlajšega sina, nikdar ga ne vidimo z njim. Obama je nenehno govoril o svojih dekletih, vse polno fotografij je bilo z njima, kako se objemajo, kako igrajo šah … Morda gre le za drugačno družinsko situacijo, morda za Melanijin značaj. Ne vem odgovora, je pa zagotovo drugače.

Po eni strani uživa precej višjo priljubljenost od preostalih članov Trumpove družine/ožjega kroga in včasih se skoraj zdi, da igra dobrega policista Trumpovemu slabemu policistu. Po drugi strani pa ima tudi sama svojo serijo spodrsljajev, naj gre za jakno z napisom "Briga me" ob obisku zaprtih otrok ali pa telefonski klic z nekdanjo prijateljico, v katerem se pritožuje nad j**enim božičem …

Ena izmed stvari pri tej administraciji je, da se vsak dan zgodi toliko, da je preprosto težko slediti. Zadeve, ki bi običajno pristale na naslovnici New York Timesa, so zdaj potisnjene na sedmo stran, ker se toliko dogaja. Utrujajoče je. Običajno bi imeli premor vsaj ob koncih tedna, tu pa se takrat začne serija Trumpovih tvitov. Za nameček pa še odpušča ljudi ob petkih zvečer, s čimer se potem mediji ubadajo še naslednjih nekaj dni. Tako da je res utrujajoče.

V ZDA živite že 40 let, tako da ste spremljali kar nekaj volitev. Kako gledate na vzpon Twitterja in družbenih omrežij, ki so postali tako pomembni akterji? Kako je to spremenilo igro?

Twitter praktično dela Trumpa to, kar je. Opira se nanj, ker meni, da v medijih ne dobi pravične obravnave. Družbena omrežja bodo z nami še dolgo, postala so osnovno sredstvo komunikacije.

Imate kake napovedi? Malce pozno je za oktobrsko presenečenje – ali pa tudi ne. Ampak tudi, ali nas na tej točki sploh lahko kaj zares preseneti?

Niti ne. Trumpov tabor se sicer na vse kriplje trudi očrniti Bidna zaradi poslov njegovega sina Hunterja v Ukrajini, a je zanimivo, da je Bill Barr, po mojem mnenju eden bolj odvratnih človeških bitij, ki je stalno omogočal Trumpu njegova početja, v zadnjih tednih zelo potihnil in mu očitno ni do tega, da bi vložil obtožnico proti Bidnu. Mislim tudi, da se Barr in številni drugi člani administracije bojijo, da bo Trump izgubil, zato so previdni, kaj se bo zgodilo z njimi. Težko rečem. Vedno pa je še čas, da se kaj pojavi.

Zapomnljivih, nenavadnih, presenetljivih potez in izjav je bilo v zadnjih štirih letih ogromno, v spodnji infografiki smo omenili le najbolj ključne. Vodenje najvplivnejše države na svetu je začel s 45,5-odstotno javnomnenjsko podporo. V prvem letu je poskrbel za razburjenje zaradi prepovedi vstopa v državo nekaterim muslimanom, odstavil je direktorja Cie Jamesa Comeyja in diplomatsko skupnost razburkal z napovedjo, da bo ameriško veleposlaništvo v Izraelu prestavil v Jeruzalem.

Leto 2018 se je otepal obtožb pornoigralke Stormy Daniels o zunajzakonski aferi, zamenjal več najtesnejših sodelavcev, med drugimi zunanjega ministra Rexa Tillersona, in se v Singapurju pompozno na štiri oči srečal s severnokorejskim predsednikom Kim Džong Unom.

Začetek leta 2019 je bil v znamenju spora z demokrati v kongresu, od katerih je zahteval večmilijardna sredstva za gradnjo zidu na meji z Mehiko, nato pa ga je doletela še ustavna obtožba (t. i. impeachment) zaradi pritiskanja na ukrajinskega predsednika. Po pričakovanjih so ga njegovi republikanci podprli.

Leto 2020 je bilo v znamenju pandemije covida-19, in čeprav je v ZDA za to boleznijo umrlo že 225.000 ljudi, Trump še vedno zmanjšuje pomen te bolezni in iz dneva v dan obljublja cepivo. Oktobra se je okužil tudi sam. Poletje pa je bilo v znamenju množičnih protestov proti policijskemu nasilju in rasizmu.

S svojimi potezami je v štiriletnem mandatu večkrat močno presenetil mednarodno skupnost, v kateri so ZDA desetletja nastopale kot eden najglasnejših motorjev multilateralizma, zagovornic demokracije, vladavine prava in mnogokrat tudi kot posrednice v konfliktih. V času Trumpa se je to močno spremenilo. Z enostranskimi potezami, večkrat utemeljenimi zgolj na lastnih prepričanjih, in mešanimi oz. nejasnimi sporočili (predvsem na Twitterju) je Trump večkrat osupnil ne le tuje države, temveč tudi lastne državljane. Diplomacija je v času njegovega predsedovanja odprla novo poglavje.

Kot pravi profesor mednarodnih odnosov na fakulteti za družbene vede Zlatko Šabič, je Trumpovo zunanjo politiko težko ocenjevati, saj gre večinoma za osebne preference, ki se dnevno spreminjajo. "Odmevne plati Trumpove zunanje politike je zato morda najlažje oceniti z odgovorom na vprašanje, ali bi nekatere njegove poteze protikandidat Biden opustil. Na primer, Trump je bližnjevzhodni mirovni proces premaknil z mrtve točke – oziroma, bolje rečeno, 'legaliziral' je stanje, za katero se je tako ali tako vedelo, da obstaja, to je, da države iz regije bolj ali manj skrivoma z Izraelom že sodelujejo. Biden ne bo umaknil ameriškega veleposlaništva iz Jeruzalema, čeprav je to sporno."

Kar zadeva zaostritev odnosa do Kitajske, Šabič pravi, da za teoretike mednarodnih odnosov to ni nikakršno presenečenje, se pa tudi ob morebitni zmagi Bidna to ne bo spremenilo. "Mislim, da bo tudi z morebitnim Bidnovim predsedovanjem previdnega ravnanja s Kitajsko konec."

Kot najbolj daljnosežen ocenjuje umik ZDA iz jedrskega dogovora z Iranom, ki je po njegovih besedah močno ošibil EU in dal krila Turčiji. "Kar zadeva spodrsljaje, morda kaže izpostaviti umik iz jedrskega dogovora z Iranom, ker so njegove posledice bistveno širše, kot se to zdi na prvi pogled. S samim izstopom se glede Irana ni zgodilo nič drastičnega. Iran ostaja šibak – sankcije pač opravljajo svoje. Gre za to, da je Trump z izstopom Evropski uniji spodnesel enega res velikih zunanjepolitičnih dosežkov in s tem kompromitiral njeno zunanjepolitično akterstvo. Dodajmo k temu še skorajda negativen odnos Trumpa do zveze Nato in vidimo, da je razbitje dogovora z Iranom pravzaprav del širše slike Trumpovega razumevanja pomena severnoatlantske povezave v regiji. Trump je osebno odgovoren za šibitev te povezave in za vse posledice, ki iz tega izhajajo, kot je npr. čedalje pogumnejša Turčija, ki jo, glede na njeno aktualno zunanjo politiko, komaj še lahko identificiramo z zvezo Nato. Na tem področju bo Biden, če bo izvoljen, imel največ dela, saj je Trump daleč največ škode povzročil prav Evropi. Nisem se niti dotaknil mednarodnega varstva okolja, izstopa iz ključnih mednarodnih organizacij ..."

Kot je za Deutsche Welle dejala profesorica na Univerzi v Torontu in Oxfordu Margaret MacMillan, so ZDA "močno poškodovale to, kar je bila nekdaj uporabna mreža zavezništev in mednarodnih organizacij, ki so delovale za njihove cilje. Mislim, da je zaradi vsega naštetega položaj ZDA v svetu šibkejši."

Trumpova administracija je med osrednje zunanjepolitične cilje, pri čemer je pomenljivo takoj zmanjšala proračun za State Department, postavila varnost, na tujem z bojem proti terorizmu, doma z okrepitvijo mejnega nadzora in nadzorom priseljevanja, krepitev vojske (vojaški proračun je močno povečal) in diplomacijo, ki jo vodi načelo "stari sovražniki naj postanejo prijatelji". Pod vprašaj je postavil številna tradicionalna zavezništva, med njimi z Zahodno Evropo, največji trk pa se je zgodil v odnosu s Kitajsko, s katero so se odnosi močno poslabšali.

"Bistvo Trumpove politike: on vse ve in zna"

Kot pravi Šabič, sta zmanjšanje proračuna za zunanjepolitične namene in eksodus diplomatov po prevzemu oblasti za poznavalce sicer problematična, v kontekstu Trumpovega predsedovanja pa dejansko povsem nepomembna." Za zunanjo politiko Donalda Trumpa namreč ni potreben State Department. On ne potrebuje niti Pentagona, ne potrebuje Faucija – on ne potrebuje nikogar, ker vse ve in zna on sam. To je bistvo, v enem stavku, Trumpove politike: zunanje, obrambne, zdravstvene, pač katere koli že," Šabič opiše bistven postulat Trumpovega delovanja.

Kot v oceni Trumpove zunanje politike piše Atlantic, so ZDA na mednarodnem prizorišču že zadnja desetletja izgubljale svoj politični vpliv. Obenem oz. skupaj s tem pa je slabela tudi gospodarska moč ZDA. Kot ves čas vztraja Trump, so v preteklih desetletjih druge države obogatele na račun ZDA. Trumpova logika je: gospodarsko močne ZDA so tudi vplivnejše. "Ko sem prišel v Belo hišo, so zlobni režimi razvijali jedrsko orožje in rakete, da bi z njimi grozili celotnemu planetu. Radikalne islamske teroristične skupine so cvetele. Teroristi so prevzeli nadzor na velikim delom Bližnjega vzhoda. Rivalske sile so agresivno spodkopavale ameriške interese po svetu. Doma so luknjaste meje in neizvajanje priseljenske zakonodaje odprli prostor ranljivosti. Kriminalne združbe so v našo skupnost prinašale mamila in nevarnosti. Nepravične trgovinske praske so oslabile naše gospodarstvo in odnesle naša delovna mesta v tujino. Nepravično porazdeljeno breme z našimi zavezniki in nepravilne naložbe v našo obrambo so privedli do nevarnosti tistih, ki nam želijo slabo," je v predgovoru nacionalne strategije varnosti, ki predstavlja enega ključnih dokumentov zunanje politike, leta 2017 zapisal Trump.

Že tri dni po prevzemu oblasti je januarja 2017 ZDA umaknil iz Transpacifiškega partnerstva (TPP), sporazuma med 12 državami (Avstralija, Brunej, Kanada, Čile, Japonska, Malezija, Mehika, Nova Zelandija, Peru, Singapur, Vietnam in ZDA) o prosti trgovini na območju Tihega oceana, ki je obsegal 40 odstotkov svetovne proizvodnje, njegov namen pa je bilo oblikovanje največjega prostotrgovinskega območja na svetu kot protiutež vse večjemu vplivu Kitajske. Kot je dejal takrat, so cilj njegove administracije pogajanja z vsako posamezno državo, da bi tako izposlovali najboljše mogoče pogoje trgovanja.

Zid na meji z Mehiko

Konec januarja je izpolnil eno največjih obljub iz predvolilne kampanje: izdal je ukaz o gradnji 3.200 kilometrov (v preteklih desetletjih je bilo sicer postavljenih za približno 1000 kilometrov ograj in drugih ovir) dolgega zidu na meji z Mehiko, ki bo po njegovem mnenju omejil nezakonito priseljevanje in presekal poti mafijskih kartelov. Ob tem je tudi zatrdil, da bo "Mehika ZDA 100-odstotno povrnila stroške gradnje zidu", kar je ta zavrnila. Gradnja se je potem vendarle začela septembra lani, potem ko jo je predtem onemogočalo nasprotovanje demokratov v kongresu, med drugim mu niso odobrili 5,7 milijarde dolarjev za gradnjo, zaradi česar je, da bi zaobšel kongres, razglasil izredne razmere, delno pa je prekinil tudi financiranje vladnih agencij.

Po vseh preobratih je bilo do letošnjega oktobra zgrajenih 597 kilometrov, pri čemer pa je šlo pri večjem delu za nadomestitev zastarelih ograj in ovir. Napoved gradnje ni ustavila množice prebežnikov, ki so v preteklih letih, predvsem iz srednjeameriških držav Honduras, Gvatemala in Salvador, bežali pred hudo revščino in nasiljem tolp in skušali prek Mehike vstopiti v ZDA. Ameriška administracija je lani junija močno pritisnila na Mehiko, ji napovedala uvedbo carin, če ne privoli v odločne ukrepe za zajezitev prebežniškega vala skozi Mehiko, med drugim s t. i. politiko Ostati v Mehiki, po kateri prosilci za azil po novem namesto v ZDA na odločitev ameriških sodišč glede njihove vloge čakajo v Mehiki.

Na nož s Pekingom

V ospredju mandata Trumpa so bili številni protekcionistični ukrepi in odstopi od več trgovinskih sporazumov, največji pečat v gospodarskem vidiku pa so pustili napeti odnosi s Kitajsko, ki so privedli do trgovinske vojne. Vpeljavi carin na kitajsko jeklo in aluminij leta 2018 so sledile povračilne carine na ameriške izdelke, odnosi med največjima gospodarstvoma na svetu so se vse bolj zapletali, pogajanja pa niso prinesla preboja. Maja 2019 se je trgovinska vojna še zaostrila, pogajanja so se prekinila. ZDA so uvedle za 200 milijard dolarjev carin na kitajske izdelke, kar je privedlo do povračilnega ukrepa Pekinga. Trumpova administracija je uvedla tudi nove omejitve za kitajska telekomunikacijska podjetja in zagrozila, da bo ustavila vsa zasebna ameriška vlaganja na Kitajskem. Decembra lani je Trump govoril s kitajskim kolegom Šijem, ki je privolil, da bo Kitajska kupila velik delež ameriških prehranskih izdelkov, govorila sta tudi o podpisu dogovora o prvi fazi trgovinskega sporazuma, s čimer bi se 18-mesečna trgovinska vojna končala. Kitajska je v zameno za delno odpravo carin privolila tudi v strukturne spremembe glede intelektualne lastnine in tehnologije. To je bil eden ključnih očitkov Pekingu: da Kitajska ne spoštuje intelektualne lastnine.

Preboja v odnosih ni bilo. Maja letos so ZDA prepovedale poslovanje s tujimi telekomunikacijskimi podjetji, med njimi velikanom Huaweiem, kot razlog pa navedle, da predstavljajo tveganje za nacionalno varnost ZDA. Washington očita kitajskemu gigantu, da ni iskren glede povezav s kitajsko vlado, Peking pa ZDA obtožuje ustrahovanja Huaweia in grozi s prekinitvijo trgovinskih pogajanj. Trump je napovedal tudi prepoved priljubljenih aplikacij TikTok in WeChat na ameriških tleh, julija pa je z izvršnim ukazom odpravil tudi posebno obravnavo Hongkonga. "Nobenih posebnih privilegijev, nobene posebne gospodarske obravnave in nobenega izvoza občutljivih tehnologij," je dejal, namen izvršnega zakona pa je kaznovati Peking zaradi represije v Hongkongu oziroma kitajske uvedbe zakona o nacionalni varnosti v Hongkongu. Napetost med državama se je še povečala po izbruhu pandemije. Trump Kitajski očita, da je kriva za širjenje virusa in da ni bila transparentna pri obveščanju o novem koronavirusu, Svetovni zdravstveni organizaciji pa očita, da je pri tem Peking ščitila.

V nasprotju z drugimi potezami Trumpovo stališče do Kitajske v gospodarskem smislu ni bilo deležno ostrih kritik. "Predsednik je imel prav, ko je izzval Kitajsko glede njenih dejanj v trgovini," je v poročilu o o zunanji politiki na polovici mandata zapisal Richard Haass, predsednik Sveta za tuje odnose (Council on Foreign Relations). Podobno je ocenila tudi profesorica MacMillan. "Trumpu ne želim pripisati veliko zaslug, a mislim, da je imel prav, ko je oz. je njegova administracija izzvala Kitajsko glede intelektualne lastnine," je dejala za Deutsche Welle.

Temu pritrjuje tudi Šabič. "Trump je dobesedno sprovociral Kitajsko, da se je začela vesti agresivno, ko je ta uvidela, da obstoječi model njenega razvoja, temelječ na toleranci ameriških vlad do Pekinga zaradi iskanja gospodarskih priložnosti sodelovanja s Kitajsko, ne deluje več. Povedano drugače, Kitajska je prehitro odkrila svoje karte. Kitajska bi si, gledano striktno zunanjepolitično, pridobila bistveno več simpatij po svetu, če bi vodila potrpežljivo zunanjo politiko. Če bi recimo v povezavi s sankcijami bolj kot retaliacijo uporabljala diskurz, ki bi dokazoval, da država verjame v mednarodne organizacije. Na primer, da ne bi izpustila nobene priložnosti, kjer bi poudarjala vlogo Svetovne trgovinske organizacije pri reševanju trgovinskih sporov."

Po njegovem mnenju bi se lahko veliko bolje odzvala tudi v povezavi s širjenjem novega koronavirusa in tudi s tem pridobila politične točke v mednarodni skupnosti, potem pa je tu še vedno prisotno vprašanje spoštovanje človekovih pravic. "Bistveno drugače bi bilo, če bi bila bolj transparentna glede covida-19, če bi se podvrgla nadzoru mednarodnih institucij za zagotovitev standardov človekovih pravic in če teh seveda tudi ne bi tako grobo kršila, kot je to v primeru Ujgurov, Tibetancev. Bistveno drugače bi bilo, če bi ohranjala potrpežljivost glede Tajvana. Svet razume njeno politiko ene Kitajske, po kateri ta vidi Tajvan kot njen sestavni del. Toda politika, ob kateri Tajvanu ne dovoli niti tega, da bi, pod kakršnim koli imenom že, sodeloval vsaj na zasedanjih skupščine Svetovne zdravstvene organizacije, čeprav dosega fantastičen uspeh pri boju proti covidu-19, ni ravno primer vizije neke velesile. Imela je fantastično priložnost, da prevzame zaupanja vredno mehko liderstvo v mednarodni skupnosti. V takem kontekstu Huawei najverjetneje sploh ne bi bil stigmatiziran tako, kot je danes. Namesto tega je nasedla Trumpu in škoda, ki si jo je povzročila, je, vsaj na srednji rok, težko popravljiva, s kakimi nespametnimi potezami (govori se recimo o tem, da bi utegnila obdobje med volitvami in inavguracijo predsednika ZDA izkoristiti za napad na Tajvan in si ga nasilno priključiti) si Kitajska lahko svoj položaj samo še poslabša, kar bi bila za mednarodno skupnost res velika škoda."

Brez nove vojne, že obstoječim pa ni videti konca

V nasprotju z več predsedniki pred njim Trump sicer ni začel nobene nove vojne, je pa nadaljeval obstoječe (Irak, Sirija, Afganistan) in bil na robu novih (Severna Koreja, Iran). V ospredju svetovne javnosti sta že devet let vojna v Siriji in boj proti Islamski državi, še vedno trajajo spopadi v nemirnem Afganistanu in Iraku. Tri mesece po nastopu funkcije, aprila 2017, je Trump ukazal omejen povračilni napad v Siriji, potem ko so vojaške sile pod vodstvom sirskega predsednika Bašarja Al Asada domnevno izvedle napad s sarinom na civiliste. Do avgusta istega leta so države pod vodstvom ZDA močno okrepile boje proti borcem IS-ja, marca lani pa razglasile teritorialni poraz Islamske države v Siriji. Pomemben mejnik glede IS-ja je bil uboj vodje Abu Bakra Al Bagdadija oktobra 2019 v nočni akciji ameriških posebnih sil v sirski vasi Briša v bližini meje s Turčijo. "To je bila velika noč za ZDA in svet," je takrat dejal Trump. "Abu Bakr Al Bagdadi je mrtev. Največji teroristični voditelj je dočakal roko pravice. Umrl je kot pes, kot strahopetec. Svet je zdaj mnogo varnejši kraj. Bog blagoslovi Ameriko," je dejal v svojem slogu. Trump je 19. decembra 2018 naznanil, da umika 2000 ameriških vojakov iz Sirije, saj je po njegovem mnenju IS v Siriji poražen. Odločitev je privedla do odstopa obrambnega ministra ZDA Jamesa Mattisa in sprožila ostre kritike ameriških zaveznic. Pozneje je svoje besede omilil in napovedal počasen umik, njegova administracija poudarja pomen ohranjanja navzočnosti v državi, da se ne bi IS znova okrepil.

Mešani signali glede tega, kdaj se bodo ameriški vojaki vrnili iz Afganistana

Pereča tema že skoraj 20 let je vojna v Afganistanu. Februarja letos so ZDA in talibani podpisali mirovni dogovor za Afganistan, ki naj bi vendarle prinesel konec 18-letne vojne, septembra letos so se v Dohi začela tudi zgodovinska pogajanja med talibani in afganistansko vlado, a nasilje v državi ne pojenja. Po podatkih ameriškega centra za osrednje poveljstvo združenih zračnih operacij so lani ameriške vojaške sile v Afganistanu odvrgle rekordnih 7423 bomb, kar je največ v zadnjih 10 letih. V skladu s februarskim dogovorom naj bi se v tej državi bistveno zmanjšala ameriška vojaška navzočnost, kar Trump napoveduje že ves mandat, v zameno za varnostna zagotovila talibanov. Kot navaja CNN, Trumpova administracija pošilja mešane signale glede umika ameriških vojakov. Oktobra letos je Trump prek Twitterja sporočil, da bodo vsi vojaki doma do božiča, kar je presenetilo tudi njegove sodelavce. Pentagon in State Department poudarjata, da bo zmanjšanje števila vojakov odvisno od več pogojev, enako je ta teden dejal generalni sekretar Nata Jens Stoltenberg. Po besedah Trumpovega svetovalca za nacionalno varnost Roberta O'Briena je načrt, da bi do konca oktobra število ameriških vojakov zmanjšali na 4500, na začetku prihodnjega leta pa naj bi bilo tam od 2500 do 2800 vojakov. Za primerjavo: največ ameriških vojakov je bilo v Afganistanu v času Baracka Obame leta 2010, blizu 100.000. Do leta 2017 se je število vojakov zmanjšalo na okoli 8400, potem pa se je zaradi vnovičnega porasta nasilja povečalo, leta 2018 jih je bilo 15.000.

Kot meni Šabič, na konfliktnih območjih glede ameriške vloge ni pričakovati velikih sprememb. "Gre za območja, ki se jih z zunanjim posredovanjem ne da rešiti. To je bilo jasno že od posredovanja v Iraku in Afganistanu. Preseneča le, da se v to past ujamejo tudi drugi akterji, z EU-jem na čelu – dokaz za to je stanje v Libiji in Siriji. Mislim, da so se ZDA iz te izkušnje vojaškega posredovanja v zadnjih dvajsetih let tudi nekaj naučile – v prihodnje bodo zelo previdno izbirale svoje vojne. Območje, kjer vidim morebitni prihodnji vojaški angažma, je le še (jugo)vzhodna Azija, napetosti utegnejo biti tudi na arktičnem območju."

Ogorčenje ob umiku iz podnebnega sporazuma, Unesca ...

Med najbolj odmevnimi potezami Washingtona, ki so dvignile veliko prahu in povzročile veliko ogorčenje, je bil umik iz pariškega podnebnega sporazuma. "V skladu s svojo dolžnostjo, da ščitim ZDA in njihove državljane, ZDA odstopajo od pariškega podnebnega sporazuma," je junija 2017 dejal Trump in dodal, da je sporazum krivičen do ZDA in da je le potegavščina v korist Kitajske. Formalno so, v skladu s pravili glede sporazuma, potem ZDA umik napovedale novembra lani, veljati pa bo začel prav 4. novembra letos. Trump je nenehno dvigoval prah tudi s svojim zavračanjem pojava podnebnih sprememb. Že leta 2015 dejal, da ne verjame v segrevanje ozračja, podnebne spremembe pa imenoval kot "mitske" in "neobstoječe", čeprav jih je tudi označil kot resno temo. Septembra letos, ko je obiskal Kalifornijo, ki so jo predtem zajeli strahoviti požari, pa je zagotovil, da se bo podnebje kmalu shladilo.

Oktobra 2017 je sledila tudi napoved o umiku iz Organizacije Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo (Unesco), kot povod za umik pa je Washington navedel spor glede članstva Palestine. Potem ko je organizacija v svoje članstvo sprejela Palestino, so namreč ZDA v letu 2011 prenehale financirati organizacijo. Do takrat so bile Unescov najpomembnejši finančni podpornik, saj je njihov delež znašal kar okoli petino vseh sredstev organizacije. V letu 2013 so sicer zaradi neplačevanja članarine izgubile volilne pravice v Unescu, vendar so vztrajale kot članica. ZDA so že enkrat predtem izstopile iz Unesca, leta 1984 pod predsednikom Ronaldom Reaganom. Takratna razloga pa sta bila proti zahodnemu svetu nastrojena politizacija in neučinkovito upravljanje organizacije. Nato so se v letu 2003 pod predsedovanjem Georgea W. Busha znova vrnile v Unescovo družino.

Še en odmeven umik je bil iz Sveta ZN-a za človekove pravice junija 2018, kot vzrok pa so ZDA navedle nepravično obravnavno Izraela glede človekovih pravic. To ni bil zadnji odmeven izstop. Februarja lani so ZDA prenehale spoštovati sporazum o prepovedi jedrskih izstrelkov kratkega in srednjega dosega (INF), ki je bil podpisan leta 1989.

Po izbruhu pandemije letos pozimi je maja Trump napovedal, da bodo ZDA izstopile tudi iz Svetovne zdravstvene organizacije, ki ji očita, da je ščitila Kitajsko glede informacij o novem koronavirusu, istega meseca pa je Trump napovedal še umik iz mednarodne pogodbe o odprtih zračnih prostorih, v okviru katere lahko države izvajajo neoborožene opazovalne polete nad ozemljem drugih.

Kot pravi Šabič, so Združeni narodi priročna tema za vse konservativne vlade v ZDA, tu Trump ni nobena izjema, na drugi strani pa demokrati bolje razumejo dolgoročno korist, ki jo imajo ZDA od multilateralizma. "Vedno znova ponavljam: OZN niso samo Varnostni svet in modre čelade. OZN in njegov sistem specializiranih mednarodnih organizacij, vključno s Svetovno zdravstveno organizacijo, pa vsa paleta drugih institucij, kot je npr. Urad Združenih Narodov za okolje, vse to tvori hrbtenico sodobne mednarodne skupnosti. Brez teh organizacij se vrnemo v srednji vek! Zato pogosto pravim: če želimo ustrezno govoriti o OZN-u in njegovi 'učinkovitosti' potem razumimo to organizacijo kot celoto, kot sistem, ne pa kot stolpnico v New Yorku. Bidnova vlada, če bo do nje sploh prišlo, bo to zagotovo bolje razumela. Bodo pa tudi pri Bidnu postavljene določene meje – razporeditev finančnega bremena v zvezi Nato na primer. Tu se z morebitno izvolitvijo Bidna ne bo nič spremenilo, evropske zaveznice bodo morale bolj odpreti svoje denarnice. Bo pa zagotovo ustavljen umik ZDA iz Svetovne zdravstvene organizacije."

Oštevanje zaveznic v Natu

Če se je Trump na eni strani z naštetimi potezami umaknil od multilateralnega pristopa, ki je bil značilen za ZDA po drugi svetovni vojni, pa le ni pozabil na tradicionalne zaveznice. Med prvo potjo v tujino maja 2017 je tako obiskal Savdsko Arabijo in Izrael, potem pa nadaljeval pot v Evropo, kjer je obiskal Italijo, Vatikan in Belgijo. V nagovoru v Bruslju pa je že nakazal spremembo svoje politike glede Nata, ko je države pozval, naj vendarle prispevajo svoj finančni vložek v organizacijo. Odnosi z evropskimi državami, ki so v preteklih desetletjih pri reševanju svetovnih konfliktov vedno pogledovale k Washingtonu kot velikemu bratu, so se v zadnjih štirih letih močno ohladili, tradicionalno zavezništvo se je močno razrahljalo. Nov udarec k temu je bilo julijsko oznanilo, da ZDA umikajo skoraj 12.000 vojakov iz Nemčije. Trump je kot razlog navedel, da gre za potezo, ker se Nemčija ne drži zavez glede svojih finančnih obveznosti v Natu. Profesorica MacMillan je za Deutsche Welle dejala, da bi to lahko privedlo do trajnih sprememb. "To je kot prijateljstvo. Prijateljem zaupaš, ko pa se to zaupanje prelomi, ga je težko znova vzpostaviti. Evropa se je navadila, da se zanaša na svojega velikega brata v Washingtonu. In mogoče zdaj Evropejci pravimo, da tega ne moremo več početi in da moramo, kot smo sicer govorili že desetletja, v večji meri oblikovati svojo neodvisno zunanjo politiko."

"Ljubezenska pisma" s Kimom niso bila dovolj za trajne spremembe

Več mesecev je svetovne medije močno zaposloval tudi odnos med Washingtonom in Pjongjangom, ki izvaja redne raketne preizkuse. V svojem prvem nagovoru v Generalni skupščini Združenih narodov septembra 2017 je Trump zagrozil Severni Koreji, da jo bo v celoti uničil, če bo ta še naprej izvajala raketne preizkuse. Diplomatski pingpong je trajal več mesecev, potem pa sta sledila preobrat in celo srečanje Trumpa in severnokorejskega voditelja Kim Džong Una: 12. junija 2018 so bile oči svetovne javnosti uprte v letovišče v Singapurju, kjer sta si prvič segla v roke. Nov pomemben korak v odnosih med državama je bil narejen junija lani, ko je Trump kot prvi ameriški predsednik med opravljanjem funkcije obiskal Severno Korejo. Kljub visokoletečim besedam in medsebojni naklonjenosti Trumpa in Kim Džong Una pa so pogovori o popolni jedrski razorožitvi Severne Koreje zastali, po izbruhu pandemije covida-19 skorajda ni bilo več nobenega stika med Pjongjangom in Washingtonom, oktobra pa je Pjongjang predstavil novo medcelinsko balistično raketo.

V odnosih z Iranom na obzorju že nevarnost spopada

Že desetletja pomembno zunanjepolitično vprašanje, ki je mednarodno skupnost zaposlovalo tudi zadnja štiri leta, je odnos z Iranom. Maja 2018 je Trump sporočil, da ZDA odstopajo od jedrskega sporazuma z Iranom, sklenjenega leta 2015, in znova vzpostavljajo gospodarske sankcije. Maja 2015 je namreč Iran po 12 letih spora z mednarodno skupnostjo podpisal sporazum o omejitvi jedrskega programa (med drugim omejitev števila centrifug za bogatenje urana) v zameno za odpravo številnih sankcij. "Ni prav, da se sporazum, ki ga je Varnostni svet Združenih narodov soglasno podprl, enostransko odpove. To ruši zaupanje v celotno mednarodno ureditev," je takrat dejala nemška kanclerka Angela Merkel. Trump je pred odstopom od sporazuma sicer dejal, da bo začel znova in Iran prisilil v pogajanja o novem sporazumu, kar pa se doslej ni zgodilo. Januarja letos so ZDA v napadu z brezpilotnim letalnikom ubile poveljnika iranskih sil Kasema Solejmanija, ki ga je Pentagon povezoval z nasilnimi protesti pred ameriškim veleposlaništvom v Bagdadu in smrtmi ameriških in drugih tujih vojakov v regiji. Svetovna skupnost je s strahom opazovala, ali se bodo napetosti prevesile v neposredni vojaški konflikt. Trump je takrat dejal, da je napad na generala ukazal, da bi "preprečil vojno". Kot povračilo je Iran z raketami napadel vojaški oporišči z ameriškimi vojaki in vojaki koalicije proti skupini Islamska država v Iraku, nadaljnjega stopnjevanja napetih odnosov pa k sreči ni bilo.

Ob strani Savdski Arabiji tudi ob umoru Hašokdžija

Nasprotnice Teherana s Savdsko Arabijo na čelu še naprej ostajajo močne zaveznice ZDA, o čemer jasno priča tudi to, da je bila to prva država, ki jo je Trump obiskal med prvo potjo na tuje. To trdno zavezništvo, že med obiskom maja 2017 podkrepljeno s sto milijard dolarjev vrednimi vojaškimi posli, je ostalo trdno tudi po umoru novinarja in nekdanjega svetovalca savdske vlade, ki je pozneje postal kritik savdskih oblasti, Džamala Hašokdžija. Hašokdži je izginil 2. oktobra, ko je vstopil v prostore savdskega konzulata v Carigradu, kamor je šel po uradne dokumente za svojo skorajšnjo poroko s turško zaročenko. Ameriška obveščevalna služba Cia je ugotovila, da je umor naročil savdski prestolonaslednik Mohamed bin Salman, ki je predtem žel svetovno slavo kot veliki reformator te izredno konservativne države. A Trump je vztrajal, da ni dokazov za neposredno vpletenost bin Salmana in da so odnosi s Savdsko Arabijo za ZDA zelo pomembni, da gre za milijardne posle in delovna mesta v ZDA.

Predlog mirovnega načrta, napisan zgolj po željah Izraela

Veliko prahu je dvignilo Trumpovo priznanje Jeruzalema za izraelsko prestolnico decembra 2017. V duhu krepitev odnosov je napovedal tudi, da bodo ZDA veleposlaništvo preselile v Jeruzalem, kar je izzvalo gnev v palestinski skupnosti. To se je potem zgodilo 14. maja 2018. Trump je januarja letos, ko je v Beli hiši gostil izraelskega premierja Benjamina Netanjahuja, predstavil tudi nov mirovni načrt za izraelsko-palestinski konflikt, nad katerim je bedel njegov zet Jared Kushner.

Načrt, pri katerem palestinska stran ni sodelovala, je bil deležen številnih kritik, saj je bil napisan v korist Izraelu. Palestinski voditelji so načrt pričakovano ostro zavrnili, evropske države so ga sprejele zadržano in različno. Z Bližnjim vzhodom so povezane tudi najnovejše zunanjepolitične odločitve Trumpa: njegov cilj je bil spodbuditi arabske države za normalizacijo odnosov z Izraelom. Kot prvi sporazum je bil podpisan dogovor med Izraelom in Bahrajnom ter Združenimi arabskimi emirati. Poznavalci menijo, da gre za poenotenje Izraela in (zalivskih) držav v odnosih z Iranom.

Klic v Ukrajino, ki je privedel do ustavne obtožbe

Pri pregledu zunanjepolitične strategije ne moremo mimo postopka odpoklica. Januarja letos se je Trump kot tretji predsednik soočil z ustavno obtožbo (impeachment), in sicer ga je obtožnica bremenila zlorabe politične oblasti v osebno korist in oviranja kongresa. Trump je v pogovoru julija lani z ukrajinskim predsednikom Volodimirjem Zelenskim kot pogoj za izplačilo kongresno potrjene vojaške pomoči 400 milijonov dolarjev postavil uvedbo preiskave proti sinu nekdanjega podpredsednika ZDA Josepha Bidna (desno), Hunterju Bidnu. Očrnitev Bidna bi Trumpu koristila v predvolilni kampanji. Ustavna obtožba se je pričakovano končala z oprostitvijo Trumpa, ki je v prvem javnem odzivu dejal, da je bila obtožba zanj "strašen preizkus", pred katerega so ga postavili "nepošteni in skorumpirani ljudje".

NYT: Trump ni kriv za vse, a je s svojo ignoranco stvari še poslabšal

Kot je v New York Timesu pred časom zapisal član uredniškega odbora časopisa Serge Schmemann, težave, s katerimi se danes spopada svet, seveda niso vse posledica Trumpovih potez. Vzpon Kitajske, ruske spletke ali sektaško nasilje na Bližnjem vzhodu so potekali, še preden je prisegel kot ameriški predsednik, in bi vplivali na poteze katerega koli predsednika v Ovalni pisarni. "Toda Trumpova namerna ignoranca sveta (bojda je pred srečanjem z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom v Helsinkih vprašal svetovalce, ali je Finska del Rusije) skupaj z njegovim prezirom do diplomacije, inteligence in izkušenj ("Moj prvi svetovalec sem sam sebi in imam dober instinkt za te stvari.") je pogosto stvari samo še poslabšala."

Šabič: Trumpova taktika je konstruirati svoj prav

Kot v sklepu poudarja Šabič, je jasno, da se mednarodna vprašanja ne rešujejo z enostranskimi predlogi in soliranjem enega predsednika. "A pri Trumpovi politiki gre za več. Gre za mnogo širše posledice, ki jih te zgodbe, ki jih omenjate (op. Severna Koreja se še vedno ni jedrsko razorožila, Iran še vedno ohranja jedrske dejavnosti, izraelsko-palestinsko vprašanje kljub predstavitvi novega predloga rešitve ostaja nerešeno), povzročajo. Žal se v njihovem središču znajde Evropa, bolj, kot si to morda predstavljamo. Evropa je temelj, mejnik in gradnik demokracije. Trump ni nič od tega. Služi za zgled vsem politikom, ki imajo z demokracijo težave. Trumpova taktika, v zunanji ali notranji politiki, je konstruirati svoj prav kot dejstvo, pa tudi če dokazano laže. Napadi na medije, ker ne govorijo tako, kot on misli, da je prav, žaljenje novinarjev, zaničevalno zapuščanje studiev sredi intervjuja, nejasna opredelitev glede ekstremizmov, podžiganje rasizma doma ... zveni znano? To je težava, ki jo povzroča, in zgled, ki ga daje Donald Trump. Če dobi še štiri leta, bo to velik izziv tako za Američane kot za mednarodno skupnost, tudi za Evropo – za vrednote, ki so osnova tudi naše ustavne ureditve."

Naj demokrati še tako napadajo ameriškega predsednika Donalda Trumpa, da je s svojim ravnanjem v epidemiji pogrnil na celi črti, Trump še kako dobro ve, da bi v ZDA, v državi, ki je zibelka kapitalizma, z zapiranjem gospodarstva ustvaril še hujšo socialno epidemijo, če se sploh lahko tako izrazimo. "Ne moremo se zapirati. Gospodarstvo nam umira, samomori so v porastu, družinsko nasilje, depresija. Mala podjetja umirajo, New York je mesto duhov. Naj še enkrat ponovim: zdravilo ne bi smelo biti hujše od bolezni," je bil na drugem televizijskem soočenju z demokratskim predsedniškim protikandidatom Joejem Bidnom jasen Trump.

Bodo na letošnjih predsedniških volitvah v ZDA odločali socialni ali gospodarski parametri? Morda je zgovorna objava temnopoltega ameriškega raperja 50 centa na Instagramu, ki je po objavi grafike na televiziji CNBS, za koliko odstotkov bi Biden ob morebitni zmagi obdavčil tiste, ki na leto zaslužijo več kot 400.000 dolarjev, zapisal:

"Kaj za vraga (voli za Trumpa), izstopam. J**i New York. KNICKSi ne bodo nikoli zmagali, vseeno mi je, da Trump ne mara temnopoltih. 62 %, ali ste znoreli." Po vsesplošnem preplahu med ameriško srenjo bogatašev je hitro zaokrožila informacija, da naj bi bila grafika, ki napoveduje obdavčitev omenjene skupine zaslužkarjev ob morebitni Bidnovi zmagi za 62 odstotkov v mestu New Yorku, za 58 odstotkov v zvezni državi New York, za 60 odstotkov v New Jerseyju in za 62,2 odstotka v Kaliforniji, napačna, prirejena.

In čeprav glede na javnomnenjske ankete v predvolilni kampanji vodi Biden, so zanimive raziskave trga in potrošnikov, ki govorijo prav nasprotno. Inštitut Socionomic, ki napoveduje ocene volitev, gospodarstva in družbenih gibanj z analizo borznega trga, napoveduje Trumpu 87-odstotno možnost za zmago. Anketa med potrošniki, ki jo je izvedla Univerza v Michiganu, ponuja nekoliko drugačno projekcijo. Na vprašanje, kdo bi bil boljši za ameriško gospodarstvo, Trump ali Biden, jih je v 38 odstotkih pritrdilo Trumpu, v 33 odstotkih Bidnu, 28 odstotkov pa jih meni, da bi bilo vseeno. Kateri predsedniški kandidat, republikanski Donald Trump ali demokratski Joe Biden, bi bil torej boljša izbira za (rešitev) gospodarstva?

Pogled trga: Trump = status quo

"Ameriška administracija ima po mojem mnenju lepo lastnost, da se zelo počasi obrača in da to, ali bo predsednik republikanec ali demokrat, stvari bistveno ne spremeni ... Dolgoročno, in to kažejo podatki za nazaj, tovrstne menjave na borzah nimajo večjega vpliva," pojasni pomočnik direktorja naložbenega sektorja in vodja upravljanja pri Generali Investmentu Aleš Lokar, ki opozori, da je za trge pomembno predvsem to, da bodo imele volitve 3. novembra jasnega zmagovalca in ne bodo obvisele.

Razlike, ali bi v Beli hiši sedel Trump ali Biden, sam ne vidi, ob zmagi demokrata pa "bi imeli občutek, da obstaja velika razlika, saj bi na zunaj potekala drugačna retorika. Kaj bi se pogovarjali za zaprtimi vrati, pa je drugo vprašanje. Morda bi tudi Hillary (op. p.: Hillary Clinton, demokratska predsedniška kandidatka leta 2016) tako zvijala roko Evropi ali pa Kitajski, kot jo je Trump."

Lokar doda, da bi ob morebitni zmagi Trumpa bolj ali manj ohranili status quo tudi glede davkov: "Osnovni scenarij republikancev oziroma Trumpa predvideva, da bo osnovni sveženj dosegel 1,5 trilijona oziroma 1500 milijard dolarjev, seveda ga bo treba spraviti čez kongres in senat, a verjetno je realno, da lahko pričakujemo to številko. Vse drugo je nespremenjeno." Ne pozabimo, predsednik Trump je marca letos uzakonil sprostitev največjega svežnja pomoči v zgodovini ZDA v vrednosti 2200 milijard dolarjev (okoli 1980 milijard evrov). Sredstva so namenjena predvsem podjetjem in posameznikom. Sveženj, ki ga omenja Lokar, je drugi, o njegovi potrditvi pa še vedno poteka razprava.

Pogled trga: Biden = boljši odnosi z Evropo

Ob morebitni Bidnovi zmagi bi bila največja sprememba na področjih energetike, oskrbe in ekologije, meni Lokar. "Pričakujemo lahko zmanjšanje podpore hidravličnemu lomljenju (frackingu), pridobivanju plina in nafte iz skrilavca, močan pritisk bi bil na zapiranje premogovnih elektrarn. Tudi plin je velika neznanka. Šlo bi v smeri več vetrne, več sončne energije in obnovljivih virov. V okviru teh spodbud lahko pričakujejo več zvezne podpore," meni sogovornik.

Demokrati bi po njegovem mnenju sveženj, ki je nekoliko višji od republikanskega, več kot dva tisoč milijard oziroma dva trilijona, "namenili deloma za socialo, deloma pa za pomoč demokratskim državam, ki imajo v povprečju večje primanjkljaje, kot sta Kalifornija in New York". Ena redkih sprememb, ki bi bila pod vladavino demokratov očitnejša, pa je po mnenju Lokarja Rusija, ki bi se ji "pisalo slabše, sploh z dodatnimi sankcijami; pod demokrati bodo tu napetosti večje".

Angleška investicijska banka Barclays morebitno zmago demokratov strne v tri točke: poleg že omenjenega svežnja, ki bi bil namenjen infrastrukturi in transportu, čisti energiji ter komunikacijam, še zvišanje davka za korporacije z zdajšnjih 21 na 28 odstotkov, kar bi bolj občutili v dohodkih v ZDA kot v Evropi. Kot zadnje pa izpostavi boljše gospodarsko sodelovanja med ZDA in Evropo ter okrepitev Nata, kar bi prineslo nižje carine, svobodnejšo zunanjo trgovino in pomagalo delnicam podjetij, ki so izpostavljena evropskemu in kitajskemu trgu.

Ocena angleške investicijske banke Barclays:

Trumponomiki prekrižala pot epidemija

Kot bomo videli, se je gospodarska rast v ZDA v prvih treh letih Trumpovega predsedovanja, čigar ekonomija je označena kot trumponomika, res zviševala, brezposelnost pa padla na skoraj najnižjo v zadnjega pol stoletja, in sicer na 3,5 odstotka, pri čemer je imel industrijski borzni indeks Dow Jones januarja letos največjo rast v zadnjih 23 letih. A vse to je bilo pred epidemijo, ki je v ZDA zahtevala najvišji davek na svetu, tako gospodarski kot po številu okuženih in umrlih za koronavirusno boleznijo 19.

Kako narediti Ameriko znova veliko?

1,5 milijona dolarjev naj bi v zadnjih treh letih zaslužil Trump zgolj s spletno prodajo promocijskih izdelkov (ang. merch) na svoji uradni spletni strani za predsedniško kampanjo.

Majice za vojne veterane, otroški bodiji, skodelice, kozarci in celo slamice, pa igralne karte, otroški leseni vlakec, povodci za pse, značke, plakati ter seveda zdaj že kultna rdeča kapica s ščitkom in belim napisom 'Naredimo Ameriko znova veliko' (Make America Great Again – MAGA), ki je Trumpa pred štirimi leti izstrelila v Belo hišo. Klasični promocijski izdelki pač, ki v ničemer ne izstopajo od ponudbe demokratskega kandidata Joeja Bidena; ta med drugim stavi tudi na majico brez rokavov z natisnjeno mlajšo različico sebe, na kateri ga zlahka zamenjamo za pevca ameriškega delovnega razreda Brucea Springsteena iz obdobja Born to Run.

Promocijsko gradivo in parole za podpornike, volivce, in hkratno financiranje kampanje kandidatov, pri čemer je Trump morda količkaj neposrednejši s parolo, ki vas preseneti ob vstopu na njegovo spletno stran: "Joe Biden je trojanski konj radikalne levice. Potrebujemo vas, da jih premagamo!"

Tako kot številni mediji se je tudi CNBC spotaknil ob to, kje so Trumpovi (Bidna ne omenja) promocijski izdelki narejeni. Ugotovili so, da jih je okoli 100 označenih kot 'Izdelano v ZDA' ali 'Izdelano v Ameriki', nadaljnjih 180 pa na Škotskem, v Franciji in Italiji ali pa so označeni le z oznako 'Okrašeno v ZDA', pri čemer ni navedena država izvora izdelka. Samo zlobno lahko ugibamo, da so bili izdelani na Kitajskem. Zakaj je vse to sploh pomembno?

Kupujmo ameriško, zaposlujmo ameriško (ko nam tako ustreza)

Ameriški predsednik je namreč 18. aprila 2017 z dekretom razglasil pomembno odredbo 'Kupujmo ameriško, zaposlujmo ameriško' (Buy American and Hire American), ki daje pri državnih nakupih prednost dobrinam, proizvodom, proizvodnji ali materialom, s posebno omembo železa in jekla, ki so izdelani v ZDA. Lani so dodali še dve izjemi za aluminij in cement.

Je pa ob vsem tem rahlo nenavadno, da je Trump avgusta letos mirno svoje podpornike pozval, naj ne kupujejo avtomobilskih gum ameriškega podjetja Goodyear, ki je svojo proizvodnjo preselilo na Kitajsko že daljnega leta 1994, saj to svojim zaposlenim ni dovolilo, da bi na delovnem mestu nosili Trumpov merch. "Kupite boljše gume za veliko manj. (To počnejo radikalni demokrati. Oboji lahko igramo isto igro, zato jo moramo začeti igrati zdaj!)," je tvitnil Trump, ki je pred dnevi podpisal protekcionistični odlok, s katerim mora ameriška vlada pri nakupu zdravil ali dobavljanju medicinske opreme prednostno obravnavati zdravila ali izdelke, narejene v ZDA.

Protekcionistični ukrep: višje carine na uvoz

Zaradi uvedbe višjih carin na uvoz jekla in aluminija iz EU-ja, Mehike in Kanade je pred dvema letoma Evropska unija (EU) sprožila postopek pred Svetovno trgovinsko organizacijo (WTO). Uvedba 25-odstotne carine za evropske izdelke je prizadela tudi slovenski sektor, ki v ZDA izvaža sire in mlečne izdelke, svinjino, sadje, sokove, pa tudi izdelke iz skupine jedrskih reaktorjev, strojev in mehanskih naprav, ki smo jih leta 2018 največ izvozili prav v ZDA.

Po podatkih Gospodarske zbornice Slovenije (GZS) se je blagovni izvoz v ZDA v prvih osmih mesecih letošnjega leta znižal za 7,1 odstotka, kar je manj od padca izvoza na trge EU-ja (13 odstotkov), Slovenija pa je v tem obdobju v ZDA izvozila za 380 milijonov evrov blaga.

Glavni ekonomist pri Analitiki Bojan Ivanc (GZS) ob tem opozori, da je bil v tem času evro v povprečju šibkejši od dolarja, in sicer za 0,8, "od julija naprej pa dolar izgublja proti evru, kar slabša prihodnje izvozne napovedi evrskega gospodarstva na najpomembnejši svetovni trg. EU kot celota je v ZDA izvozil za 10,7 odstotka manj ali 228 milijard evrov, pri čemer je slovenski izvoz predstavljal 0,17 odstotka celotnega izvoza EU-ja v ZDA. Ta delež je po naši oceni večji, saj je del polizdelkov, kot so vozila, stroji in elektronika, izvoženi iz drugih držav EU-ja in vsebuje tudi del slovenske dodane vrednosti."

Slovenija v ZDA izvaža tudi električne stroje in aparate za zajem slike in zvoka, farmacevtske proizvode kot tudi aluminij, železo in jeklo, do katerega so ZDA še posebej protekcionistične, prav zaradi Kitajske.

Slovenska industrija jekla (SIJ) je v preteklih letih v ZDA v povprečju izvozila 10 odstotkov vsega jekla, "po uvedbi carin pa se je uvoz leta 2018 nekoliko zmanjšal", pritrdi direktor za marketing in razvoj poslovanja (SIJ) Aleš Falatov. Čeprav je Trumpova administracija uveljavila več svežnjev za spodbujanje gospodarstva, "pa nam žal niso bili v pomoč, saj so bili večinoma namenjeni infrastrukturnim projektom, kjer se uporablja jeklo široke porabe, kot so armature in konstrukcijska jekla, ki niso del našega proizvodnega programa, saj je Skupina SIJ nišni proizvajalec zahtevnejših jeklenih izdelkov".

Skupina SIJ je takoj po uvedbi carin k reševanju problematike pristopila proaktivno, "saj se precejšen delež naših nišnih proizvodov v ZDA ne proizvaja lokalno ali pa povpraševanje presega obseg lokalne proizvodnje. Pri teh dejavnostih smo bili precej uspešni, je pa to delo zamudno – sama dokumentacija je precej obsežna, poleg tega pa traja 90 dni, da se izvzetje uveljavi, če ni pritožbe lokalnih proizvajalcev. Odobreno izvzetje velja eno leto, nato je treba postopek ponoviti." Za Skupino SIJ je letos predvsem zaradi upada avtomobilske panoge in proizvodnje težkih strojev izvoz v ZDA predstavljal 8,1 odstotka njihovega izvoza ali nekaj več kot 50 milijonov evrov.

Trump želi proizvodnjo iz Kitajske seliti v ZDA

Donald Trump, ki je v svojem predsedovanju sprožil trgovinsko vojno s Kitajsko, je pogosto kritiziral ameriška podjetja, ki poslujejo s to azijsko velesilo. Avgusta letos je izrazil namero, da bi v prihodnosti podjetjem, ki bi svoje tovarne preselila iz Kitajske v ZDA, ponudil davčne olajšave. Svojo namero o "ustavitvi zanašanja na Kitajsko" je napovedal z oblikovanjem 10 milijonov novih delovnih mest v desetih mesecih. Vsem, ki bi še naprej sodelovali z deželo rdečega zmaja, pa je zagrozil z odvzemom poslovanja z ameriško vlado. "Promises Made, Promises Kept", pravi novi Trumpov slogan ali "Rečeno, storjeno".

A kaj, ko je pred dnevi The New York Times razkril, da naj bi imel Trump oziroma njegovo podjetje Trump International Hotels Management na Kitajskem odprt bančni račun, Ljudski republiki Kitajski pa naj bi med letoma 2013 in 2015 plačal davke v znesku 188.561 dolarjev, medtem ko naj bi med letoma 2016 in 2017 v ZDA plačal le 750 dolarjev zveznega davka, v zadnjih desetih od petnajstih let pa celo nobenega.

Podjetja tovarn ne morejo zapreti čez noč

"Ocena je, da se je trk dveh svetov ZDA in Kitajske prej ali slej moral zgoditi. Tudi če bo zmagal Biden, se na tem področju večje spremembe ne pričakujejo," meni Aleš Lokar iz Generali Investmenta. Pri tem spomni, da so Američani nadpovprečno število delovnih mest, "celo več kot Evropejci, izvozili v Azijo h Kitajcem". "In to ni toliko stvar same politike, kot je stvar poslovnih odločitev podjetij, navsezadnje pa so to ameriške administracije zadnjih 30 let tudi podpirale, tako demokratov kot republikancev, ko so tekle za dobičkom."

Spremembe seveda ne bodo takojšnje. "Ameriška podjetja ne bodo kar zaprla tovarn na Kitajskem in odprla novih v ZDA, to je neizvedljivo, hkrati pa bi bilo to porazno za poslovne rezultate. Del proizvodnje morajo imeti v ZDA, da bodo imeli delovna mesta, če teh ne bo, se bodo socialne napetosti nadaljevale. Po domače povedano, imeli bodo revolucijo," pripomni Lokar.

Proračunski primanjkljaj rekordnih 3100 milijard dolarjev

Trump je namreč že pred štirimi leti volivcem obljubljal 25 milijonov novih delovnih mest, super hitro gospodarsko rast, najvišje znižanje davkov v zgodovini ZDA, višjo porabo in rešitev na milijon Američanov iz revščine. A oživitev gospodarstva tako z vidika ponudbe kot povpraševanja je letos še dodatno stisnila epidemija, zaradi česar se je letošnji proračunski primanjkljaj ZDA povečal na rekordnih 3100 milijard dolarjev, javni dolg pa na 26.900 milijard dolarjev.

A ameriškemu predsedniku je v prvem triletju mandata kljub vsemu uspela gospodarska rast, ki je bila pred pandemijo med letoma 2017–2019 celo hitrejša kot med prvim in drugim obdobjem predsedovanja demokrata Baracka Obame, poroča Economist, ki se sklicuje na uradne podatke. Če je bilo svetovno gospodarstvo na vrhuncu leta 2017 in se je leto pozneje začelo ohlajati, to ne velja za ZDA. Kljub vsemu pa ima ameriško gospodarstvo najvišji padec gospodarske rasti v zgodovini in najvišjo stopnjo brezposelnosti v zadnjih 80 letih.

Državne spodbude držijo gospodarstvo nad vodno gladino

"Predvsem bi poudaril, da so borze zrasle, saj je tolikšen stimul kreiral ameriški proračun, še posebej pa FED (Ameriška centralna banka). In to je rezultat, ki je tudi spodbudil gospodarstvo, da v tem obdobju ni padlo v recesijo, posledično pa je tudi zaposlenost v primerjavi z začetkom Trumpovega mandata upadla. A moje mnenje je, da bistvene razlike med demokrati in republikanci ne bi bilo," znova ponovi Lokar.

Gospodarska rast v ZDA je padla pod štiri odstotke – Trump je sicer volivcem obljubljal šestodstotno. A v prvih treh letih njegovega predsedovanja je bila v povprečju 2,5-odstotna; 2,2-odstotna leta 2019, triodstotna leta 2018 in 2,3-odstotna leta 2017.

Kritiki sicer poudarjajo, da ima ameriško gospodarstvo vse od svetovne krize leta 2009 postopno rast in da je Trump le "užival sadove", ki jih je zasadil takratni predsednik Barack Obama.

Velika ohladitev je sledila v drugem četrtletju letošnjega leta (april, maj, junij), ko se je gospodarstvo skrčilo za več kot 30 odstotkov, to je več kot trikrat več od do zdaj uradno izmerjenega desetodstotnega padca v enem od četrtletij v letu 1958. V omenjenem četrtletju je bila gospodarska rast za 9,5 odstotka nižja kot v enakem obdobju lani. Trumpova odločitev, da ne bo zapiral gospodarstva, je na neki način razumljiva. Bi bilo pa zanimivo videti, kako drugače bi se zadeve lotili demokrati, ki Trumpu očitajo nesposobnost vodenja krize.

Rekordni Dow Jones

Če s čim, se Trump rad pohvali z rastjo finančnih trgov, še posebej industrijskega indeksa Dow Jones, ki meri povprečno uspešnost 30 gigantskih ameriških podjetij na borzi, med njimi so: Apple, Microsoft, Boeing, Nike, McDonald's, American Expres, Coca-Cola, Disney idr. Ta je januarja letos prvi prebil mejo 29 tisoč točk, kar je bila največja rast od leta 1997.

Vlagatelje je spodbujala predvsem novica o počasnem okrevanju ameriškega gospodarstva. Po rekordnih vrednostih kapitalskega trga na začetku letošnjega leta je hitra streznitev sledila že konec februarja, ko so kapitalski trgi dosegli največji padec po letu 2008: Dow Jones pa je 17. marca v enem dnevu padel za kar 2.997 indeksnih točk. Trg si je kljub pandemiji opomogel.

Nižja brezposelnost, a le do izbruha epidemije

Predsednik Trump ves čas zatrjuje, da mu je uspelo brezposelnost znižati na najnižjo raven v zadnjih 50 letih, kar drži. Stopnja brezposelnosti je bila še februarja 3,5-odstotna. Sicer pa je iz podatkov ameriškega nacionalnega statističnega urada mogoče razbrati, da je stopnja brezposelnosti v ZDA začela padati že pod predsednikom Barackom Obamo. Če je bila po gospodarski krizi leta 2009 10-odstotna, je bila ob začetku Trumpovega predsedovanja leta 2017 malo manj kot petodstotna.

Velik preobrat je sledil spomladi letos, sredi vrha epidemije, ko je bila brezposelnost v ZDA 14,7-odstotna, največ od velike depresije v 30. letih prejšnjega stoletja. V enem mesecu je delo izgubilo več kot 20 milijonov ljudi. Od aprila se je po uradnih podatkih trg dela nekoliko stabiliziral, brezposelnost je bila septembra že nekoliko nižja, in sicer 7,9-odstotna.

"Pri podatkih o brezposelnosti bi bil sam nekoliko previden, bolje je gledati delež prebivalstva, ki je udeležen v delovnem procesu, saj oni pri svojih stopnjah brezposelnosti ljudi, ki so neaktivni, odštejejo, zato brezposelnost pada, čeprav realno morda ni nobenega novega zaposlenega. To so statistični triki," opozori Lokar.

Padec revščine očiten, a ne najvišji v zgodovini

Predsednik Trump je lani trdil, da je bila stopnja revščine pod njegovim predsedovanjem najnižja v zgodovini. Leta 2019 je v revščini živelo 10,5 odstotka ali 34 milijonov prebivalcev ZDA, kar je okoli 4,2 milijona manj v primerjavi z letom prej. Padec revščine je očiten, a ni največji v zgodovini države, piše BBC. Od leta 1959, ko je začela država voditi statistiko, je bil največji letni padec revščine leta 1966, ko je predsednikoval Lyndon B. Johnson in iz revščine potegnil 4,7 milijona ljudi.

Ameriška vlada mejo revščine določa pri dohodku 10.000 dolarjev na leto za posameznika in 25.926 dolarjev na leto za štiričlansko družino, kar pa v ZDA ne zadostuje niti za dostojen pogreb. Tisti, ki padejo pod mejo revščine, preživijo le s pomočjo državnih in lokalnih podpor ter pomočjo dobrodelnikov.

Lani je v ZDA v revščini živelo 10,5 odstotka prebivalcev, pod dvokratnim pragom revščine 26,3 odstotka ljudi, pod polovičnim pa 4,7 odstotka. Med njimi je bilo 14,4 odstotka mladostnikov, mlajših od 18 let, in 11,5 odstotka žensk. Poleg 7,3 odstotka belcev so revščini v veliko višjem številu izpostavljeni prvotni prebivalci Amerike (23 odstotkov ali 600.000 ljudi) ter temnopolti prebivalci (18,8 odstotka ali 81 milijonov ljudi) in pripadniki latinskoameriške skupnosti (15,7 odstotka ali 9,5 milijona ljudi).

Nov izziv: regulacija IT-podjetij

Poleg vseh težav, ki pestijo ZDA, pa bo v prihodnjih mesecih ali letih ena večjih tem zagotovo regulacija IT-podjetij, njihov monopolni položaj pa se je med epidemijo še bolj okrepil. "Po mojem mnenju so najbolj problematični Google, Amazon, Facebook, ki imajo na svojih področjih velike tržne deleže. V določenih pogledih bi bilo treba ta podjetja razdeliti, saj zdaj nadzorujejo celotno verigo vrednosti in s tem omejujejo konkurenco," še doda Aleš Lokar, ki razmišlja, da so prav demokrati tisti, ki vnašajo določeno stopnjo zmede na tem področju, "saj so najglasnejši na to temo, a vsi najbogatejši ljudje, lastniki tehnoloških gigantov, bolj ali manj podpirajo demokratsko stranko, financirajo njihove kampanje in logistični stroj".

Predsedovanje Donalda Trumpa številni dojemajo kot prelomno, celo usodno, Trump se pogosto označuje za prvega vsaj odkritega rasističnega predsednika, njegove politike in retorika se predstavljajo kot nezamisljive, šokantne. Bolj kritični pogled medtem kaže na Trumpovo sorodnost z njegovimi liberalnejšimi, manj "spektakularnimi" predhodniki, kaže namreč kontinuiteto, čeprav bolj vulgarno in zaostreno, z večdesetletno, če ne kar večstoletno ameriško politično prakso. Ravno v tem pa se skriva tudi del motivacije za predstavljanje Trumpa kot izjemnega, izstopajočega.

"Naredimo Ameriko spet veliko," je na predvolilnih shodih in ves čas predsedovanja vzklikal Trump. Slogan z angleškim akronimom MAGA (Make America great again) nakazuje neko veličastnejšo preteklost, neko nejasno definirano obdobje, ki ga je treba znova vzpostaviti. Pri tem kritični opazovalci ne dvomijo o njegovem resničnem pomenu. "Mislim, da se Trump (rojen leta 1946, op. a.) sklicuje na ZDA v času, ko je odraščal. Ko je prevladoval beli heteroseksualni moški kristjan," je v pogovoru za MMC opevano obdobje skušal določiti profesor z Univerze v Marylandu Michael Reisch. Avtor številnih knjig in člankov s področja socialnih politik in multikulturalizma meni, da je vzpon Trumpa in "trumpizma" omogočila "demografska panika" dela ameriške družbe, ki se boji neizogibnih družbenih sprememb, tako na področju etnične sestave kot položaja spolov.

Da je MAGA le sinonim za "belsko Ameriko", da je zgolj zahteva za vrnitev državne ureditve, v kateri imajo belci tudi uradno nadvlado, ne kaže le sklicevanje ljudi, ki slogan vzklikajo, na čas, ko temnopolti Američani niso bili niti formalno enakopravni, ampak to nakazujejo tudi ekonomske in socialne politike Trumpove vlade. Te namreč na svojih področjih ustvarjajo popolnoma drugačno družbo od tiste, ki naj bi jo posnemali. Medtem ko je bil leta 1967 Ginijev količnik, ki meri dohodkovno (ne)enakost (pri čemer 0 pomeni popolno enakost, 1 pa popolno neenakost), v ZDA 0,397, je bil leta 2018 že 0,485.

Dohodkovna neenakost v ZDA je največja, odkar jo je ameriški statistični urad začel meriti pred več kot 50 leti. Reisch pa ob tem poudarja, da se pogosto spregleda neenakost glede premoženja. Po zadnjih podatkih ima tako 50 najbogatejših Američanov toliko ali več premoženja kot 165 milijonov najmanj premožnih Američanov, pravi. Za večanje neenakosti pa, kot poudarja, ni kriv le Trump, saj se je ta povečevala pod vsemi administracijami v zadnjih nekaj desetletjih. Povprečni letni dohodek gospodinjstev je sicer narasel in znaša nekaj več kot 63.000 dolarjev, a je po poročanju Washington Posta, upoštevajoč inflacijo, približno takšen kot pred 20 leti. Zvezna minimalna urna postavka je recimo že več kot deset let 7,25 dolarja.

Zaostrovanje socialnih politik pod Trumpom

Poročilo posebnega poročevalca Združenih narodov za skrajno revščino in človekove pravice Philipa Alstona iz maja leta 2018, skoraj leto in pol po Trumpovem prevzemu položaja, kaže turobno socialno sliko najmočnejše države na svetu. Okoli 40 milijonov Američanov živi v revščini, 18,5 milijona v skrajni revščini, 5,3 milijona pa v razmerah absolutne revščine. Stopnja revščine med mladimi je najvišja med članicami Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), to velja tudi za stopnjo umrljivosti novorojenčkov. Poročilo še ugotavlja, da državljani ZDA "živijo krajša in bolj bolna življenja v primerjavi s tistimi v vseh drugih bogatih demokracijah".

Alstonovo poročilo ob tem poudarja, da so ameriške oblasti v zadnjih petih desetletjih vprašanje vse večje neenakosti v najboljšem primeru zanemarjale, a da "se zdi, da so politike, sprejete v zadnjem letu, namenoma zasnovane tako, da za revne odstranijo osnovne zaščite, kaznujejo tiste, ki niso zaposleni, in naredijo celo osnovno zdravstveno oskrbo za privilegij, ki se mora zaslužiti, namesto da je iz državljanstva izhajajoča pravica".

Med politikami, ki neenakost v ZDA povečujejo, poročilo izpostavlja davčne olajšave za najbogatejše posameznike in največje korporacije v vrednosti 1500 milijard dolarjev, "radikalno deregulacijo" na področju financ, okolja, zdravstva in varnosti, krčenje oziroma zaostrovanje dostopa do socialnih pomoči, predlog precejšnjega zmanjšanja programa pomoči v hrani, medtem ko so se sredstva, namenjena vojski, močno povečala. Vlada je v tem mandatu skrčila tudi sredstva za subvencije za nastanitev, nasprotovala je povečanju nadomestil za brezposelnost za ljudi, ki so izgubili delo zaradi pandemije novega koronavirusa, ob tem je želel Trump preklicati zakon o dostopni oskrbi, sprejet v času njegovega predhodnika Baracka Obame, ki je omogočil zdravstveno zavarovanje okoli 20 milijonom ljudem. Kot pravi profesor Reisch, so vse ameriške vlade od sedemdesetih let dalje izvajale neoliberalne politike, a vseeno vidi precejšnje zaostrovanje v času Trumpa, predvsem na področjih zdravstva, okolja in priseljevanja.

Poročilo ZN-ovega poročevalca še opozarja, da je "enakost priložnosti, ki je tako cenjena v teoriji, v praksi mit, posebej za manjšine in ženske, a tudi za številne bele delavce iz srednjega razreda". MAGA torej ne pomeni niti poti v izboljšanje položaja belcev v ZDA, kakor si številni Trumpovi podporniki domišljajo, ampak izraz belskega supremacizma, kot je za MMC dejal ameriški aktivist za človekove pravice (in leta 2016 kandidat Zelene stranke za podpredsednika ob kandidatki za predsednico Jill Stein) Ajamu Baraka. Trump se je moral večkrat otepati očitkov o spodbujanju rasizma. A seznam njegovih izjav je predolg, da bi puščal dvom o tem, zakaj si je zagotovil odkrito in srčno podporo skrajno desničarskih gibanj in organizacij, ki zagovarjajo belski supremacizem, med drugim nekdanjega vodje kukluksklana Davida Duka, skupin, kot sta Proud boys in Patriot Prayer, ter številnih posameznih odkritih neonacistov.

Tarča: muslimani, Mehičani, temnopolti

"Mislim, da nas islam sovraži," je marca 2016, devet mesecev pred izvolitvijo, v pogovoru za televizijo CNN dejal Trump. "Ne moremo dovoliti, da v to državo vstopajo ljudje, ki tako sovražijo ZDA in ljudi, ki niso muslimani," je nadaljeval. Decembra leto prej je še kot kandidat za republikansko predsedniško nominacijo predlagal "popolno in celovito zaustavitev muslimanov, ki prihajajo v ZDA", kar je skušal kot predsednik nato udejanjiti s prepovedjo vstopa v državo za državljane sedmih pretežno muslimanskih držav, in sicer Irana, Iraka, Libije, Somalije, Sudana, Sirije in Jemna, pri čemer sta bila Irak in Sudan s seznama pozneje odstranjena. Tudi t. i. prepoved za muslimane ni izvirna domislica Trumpove vlade, ampak le sodobna različica tradicionalnega rasizma v ZDA. Leta 1882 je namreč ameriški kongres sprejel t. i. Zakon o izključevanju Kitajcev, ki je končal priseljevanje iz Kitajske (medtem ko je priseljevanje belcev iz Zahodne in Severne Evrope zakonodaja s sistemom kvot favorizirala vse do leta 1965). Rasizem iz 19. stoletja pa vztraja tudi v 21. "Zakon o izključevanju Kitajcev sicer ni več veljaven, a odločitev vrhovnega sodišča, da je bil ta zakon ustavno dopusten, je še vedno pravna odločitev, na katero se lahko sklicujete in ki odpira vrata podobnim politikam, kot je prepoved za muslimane iz leta 2017," je v lanskem intervjuju za MMC dejal ameriški profesor na področju priseljenskega prava César Cuauhtémoc García Hernández.

Trump se je pri "prepovedi za muslimane" skliceval na vprašanje varnosti, s čimer je muslimane kolektivno predstavil in jih predstavlja še naprej kot posebno grožnjo za varnost Američanov. To počne, čeprav celo ministrstvo za domovinsko varnost pod vodstvom v času Trumpa nastavljenega Chada Wolfa opozarja, da so "najvztrajnejša in najsmrtonosnejša grožnja" v ZDA t. i. domači nasilni skrajneži, med katerimi ministrstvo posebej omenja "belske supremaciste", torej skupine, ki Trumpa podpirajo.

Poleg muslimanov so (bili) Trumpovega besa, žaljivk in rasističnih oznak deležni tudi priseljenci hispanskega rodu, predvsem iz Mehike, a tudi iz srednjeameriških Hondurasa, Gvatemale, El Salvadorja. "Prinašajo mamila, prinašajo zločin, so posiljevalci, nekateri pa so, domnevam, dobri ljudje," je o priseljencih iz Mehike v času predvolilne kampanje dejal Trump, čigar glavna obljuba, s katero je pridobival podporo, je bila izgradnja velikega zidu na ameriški meji z Mehiko. Zid sicer gradijo že 25 let, že pred Trumpom pa so ga tako republikanski kot demokratski predsedniki postavili vzdolž več kot 1000 kilometrov meje. Temnopolti in revnejši ljudje z juga v Trumpovih ZDA niso dobrodošli, češ da so v državo vstopili nezakonito in v njej tako nimajo pravice ostati. Pri tem rasistični temelj takšnega razmišljanja razgali podatek ameriškega ministrstva za domovinsko varnost, da so v nasprotju s pozornostjo medijev med ljudmi, ki največkrat prekoračijo svoje vizume v ZDA in v državi bivajo nezakonito, v samem vrhu Kanadčani. Ti sicer ne potrebujejo vizuma za vstop v ZDA, ga pa potrebujejo za delo, študij ali priselitev. "Če bi hoteli, bi lahko večino naših zaporov za priseljence napolnili s Kanadčani in zahodnimi Evropejci, ki za vstop v državo ne potrebujejo vizuma, a je ne zapustijo, ko bi jo morali. Ti ljudje kršijo ameriško priseljensko zakonodajo tako kot nekdo, ki prečka mejo v puščavi v Arizoni ali preplava reko Rio Grande, da pride v Teksas. A niti pod Obamo niti pod Trumpom nismo videli takšne demonizacije teh ljudi iz bogatih, pretežno belskih držav, kot jo vidimo v primeru Srednjeameričanov in Mehičanov," je še dejal García Hernández.

Predsednik ZDA realnosti ne ustvarja zgolj s politikami, ki jih sprejema, temveč tudi z retoriko. In Trumpova ustvarja strah. Ta pa ima popolnoma otipljive posledice v življenjih ljudi, saj, kot je pojasnil García Hernández, "preprečuje priseljencem, da gredo k zdravniku, zaradi strahu razmišljajo, ali je varno iti na delo ali odpeljati otroke v šolo. Strah jih je ne glede na to, ali imajo vse potrebne dokumente ali ne, celo ne glede na to, ali so državljani."

Ravno retorika je tista, ki Trumpa loči od njegovih predhodnikov, vključno z Obamo, meni Baraka. Po njegovih besedah je razlika odkrit, surov rasizem Donalda Trumpa v primerjavi z bolj sofisticirano, manj neposredno retoriko drugih ameriških predsednikov. A če govorimo o osnovnem značaju številnih politik, ki so jih izvajali Trumpovi predhodniki, dodaja Baraka, je treba pojasniti, da so bile te zavezane ohranjanju t. i. belske moči (white power). V središču tega je set idej, ki se lahko označijo le kot belski supremacizem, opozarja sogovornik.

Ta je viden predvsem v odnosu Trumpa do temnopoltih Američanov. Dolgo, preden je postal dejaven politik, je bil med drugim eden glavnih spodbujevalcev teorije zarote, da Obama ni bil rojen v ZDA in da zato (ne pa zaradi njegove barve kože) ne bi smel postati predsednik. Da temnopolti Američani niso "pravi Američani" in da ne spadajo zares v to državo, je Trump še bolj odkrito sporočil julija leta 2019, ko je štirim do njega kritičnim demokratskim temnopoltim kongresnicam dejal, naj "se vrnejo v popolnoma propadle in z zločinom preplavljene kraje, od koder so prišle", pri čemer je uporabil izraz "infested", ki se uporablja v povezavi z insekti in boleznimi. Trumpa pri pošiljanju temnopoltih žensk iz države ni ustavilo dejstvo, da so vse štiri državljanke ZDA in da je le ena izmed njih rojena v tujini, in sicer Ilhan Omar, ki je v ZDA kot begunka prišla iz Somalije. Po njegovih besedah so vse štiri "prvotno prišle iz držav, katerih vlade so popolne katastrofe, najslabše, najbolj skorumpirane in nesposobne na svetu".

Po poročanju Washington Posta, ki se je skliceval na neimenovane vire, je Trump januarja 2018 v pogovoru s kongresniki nasprotoval obnovi zaščite za priseljence iz Haitija in afriških držav, ki naj bi jih označil za "usrane". Namesto priseljencev iz teh držav bi morali imeti več priseljencev iz držav, kot je Norveška, naj bi po poročanju časopisa takrat dodal Trump. Njegovo zavračanje temnopoltih priseljencev (tudi Američanov) in želja po belih je eden od razlogov, zakaj Trump uživa odkrito naklonjenost skrajno desničarskih, rasističnih organizacij in posameznikov, ki se ji ni nikoli resno odrekel. Nasprotno, ob Trumpovih ceremonialnih obsodbah rasizma takšne skupine pogosto naletijo na njegovo odobravanje in pohvalo. Najbolj znan primer je shod "Združimo desnico" v mestu Charlottesville v zvezni državi Virginia avgusta leta 2017, ki so ga organizirali skrajni desničarji, belski supremacisti in ljudje z nacističnimi zastavami, domnevno kot izraz nasprotovanja odstranitvi kipa konfederacijskega generala Roberta E. Leeja, ki se je v ameriški državljanski vojni boril na strani sužnjelastnikov.

Udeleženci so med drugim vzklikali "Judje nas ne bodo zamenjali", protijudovski slogan, ki izraža teorijo zarote belskih supremacistov, da je "bela rasa" ogrožena zaradi vse večjega števila nebelcev, s katerimi naj bi Judje, ki jih nadzirajo in z njimi manipulirajo, želeli zamenjati belce. V mestu so se zbrali tudi protirasisti, med katerimi je bila ena ubita. 20-letni belski supremacist se je z avtomobilom namreč zaletel v skupino protirasističnih protestnikov in pri tem ubil 32-letno Heather Heyer, še 19 ljudi pa je poškodoval. Trump je v odzivu na dogodke v Charlottesvillu dejal, da so bili "na obeh straneh", tako med protirasisti kot med rasisti, "zelo dobri ljudje". Ajamu Baraka je pri tem jasen. Trump je po njegovem mnenju popolnoma posvečen belskemu supremacizmu. A ideja, da je zdajšnji predsednik najbolj rasističen v ameriški zgodovini, je po njegovih besedah nesmisel. Več kot deset prvih predsednikov je bilo namreč samih sužnjelastnikov, številni poznejši pa so temnopolte Američane rasistično zmerjali, kot Harry Truman, ali izvajali oziroma celo vračali politike belskega supremacizma, kot je rasna segregacija, kot Woodrow Wilson. Baraka sicer znotraj ideje belskega supremacizma uvršča tudi prvega temnopoltega predsednika Obamo, češ da je izvajal oziroma nadaljeval politiko Zahoda in ohranjal njegovo svetovno hegemonijo s pomočjo vojaških posredovanj in vojn, od Jemna do Libije in Sirije. Ta "ameriška izjemnost", katere odkriti zagovornik je bil tudi Trumpov predhodnik, je po besedah Barake le druga stran belskega supremacizma, medtem ko njegovo prvo stran predstavlja MAGA. Gre za dve strani iste miselnosti, istega značaja naseljenskega kolonialnega projekta belskega supremacizma, meni Baraka.

Ne šokantna novost, ampak zaostrena, neizogibna kontinuiteta

Trump je tako po eni strani zaostreno nadaljevanje Obame. Več najostrejših očitkov zoper Trumpa se namreč nanaša na politike, zasnovane in izvajane pod predsedovanjem Obame. Med njimi je koncept ločevanja prebežniških družin in zapiranje otrok v kletke, ki mu je Trumpova vlada le močno povečala obseg, ni pa si ga izmislila. Celo fotografije otrok v kletkah, ki so tako zgrozile ameriško in svetovno javnost, so bile posnete leta 2014, prikazovale pa so otroke, ki jih je zaprla Obamova vlada. Drug primer je gradnja zidu, ta simbol rasizma proti Mehičanom in Srednjeameričanom, katerega izgradnja v času Trumpa je popolnoma neznatna v primerjavi s tisto pod Obamo. Trump je sicer močno zaostril azilno politiko v želji po preprečevanju prihoda priseljencev z juga, a Obama ostaja predsednik, ki je dal izgnati daleč največ temnopoltih ljudi, ki za bivanje v ZDA niso imeli ustreznih dovoljenj.

Ta institucionalizirani rasizem, rasizem, ki ga na bolj ali manj viden način izvajajo institucije, od policije do raznih zveznih agencij in uradov, ter vse večja družbena neenakost in nedostopnost osnovnih storitev, so tisto, kar že od maja, ko je beli policist v Minneapolisu ubil temnopoltega Georgea Floyda, na ulice ameriških mest sili množice protestnikov. A tudi v tem primeru gre zgolj za obsežnejši in dalj časa trajajoči pojav, ki se je v ZDA odvijal tudi pod Obamo. Po smrti temnopoltega najstnika Michaela Browna, ki ga je leta 2014 ubil beli policist, so tudi v Fergusonu v Missouriju potekali množični protesti, tudi takrat so oblasti nanje odgovorile z militarizirano policijo in vojsko oziroma nacionalno gardo. Izgredi, ki jih sproža policijsko nasilje nad temnopoltimi Američani, imajo v ZDA večdesetletno zgodovino, a pod Trumpom so se protesti proti rasizmu in neenakosti prvič sočasno odvijali v vseh 50 zveznih državah.

Kljub Trumpovi retoriki oziroma ravno zaradi nje uživa trenutni predsednik še vedno precejšnjo podporo, ki pa se je ne da pripisati zgolj rasizmu. Kot je dejal profesor Reisch, je Trump "posledica demografske in kulturne preobrazbe ameriške družbe, ahistorizacije družbe, čaščenja bogastva, vse več nasilja v medijih in športu, poneumljanja izobraževanja". Ko je govor o ljudeh, ki podpirajo Trumpa, Baraka opozarja, da je pripisovati to podporo izključno rasizmu napaka, in povezuje vprašanji identitete in neoliberalizma. Trumpovi privrženci imajo po njegovih besedah težave s sprejemanjem nove resničnosti ZDA kot multikulturne družbe, kjer belci v nekaj desetletjih ne bodo več predstavljali večine. "Ta strah pa je povezan z neoliberalnim kapitalizmom, ki je močno poslabšal življenjski standard delavskega oziroma srednjega razreda in je povzročil hudo zmedo pri teh prebivalcih glede lastne identitete. Ne znajo si razložiti, zakaj se stvari spreminjajo, nato pa pride desničarski demagog, ki pravi, da to ni vaša krivda, a da tudi sistem ni kriv, saj vsi vemo, da je pošten. Krive so liberalne elite, ki so vam odvzele pravice in so pustile, da v državo vdrejo neameriški nezakoniti tujci, krivi so temnopolti, ki se favorizirajo. Ti notranji elementi so krivi za vaše težave. To je padlo na plodna tla, ker teh belih pripadnikov delavskega razreda dolgo ni nihče nagovarjal. Demokrati so jih popolnoma zapustili. Vse to je omogočilo politično krizo, ki smo ji priča v ZDA," meni Baraka. Tudi Reisch trdi nekaj podobnega. Trump je namreč ob izkoriščanju predsodkov in stereotipov podporo pred štirimi leti gradil tudi z obljubami o vrnitvi delovnih mest, o odpiranju novih tovarn, obljubljal je obrambo socialne zaščite. Obljubljal je stvari, ki so dobro zvenele. A kot je še dodal Reisch, "dokler se ZDA ne bodo soočile s temeljnimi strukturnimi neenakostmi v družbi in jih bodo le prikrivale, bo nekdo, kot je Trump, neizogiben".

Odkar je na položaju, je izginilo 7,8 milijona delovnih mest, brezposelnost je bila na najvišji ravni po drugi svetovni vojni, gospodarstvo pa se je močno skrčilo. A inflacija ostaja nizka, prav tako so se povišale plače.

Kako uspešen pa je bil na drugih področjih?

Čeprav bi izjavo, ki jo poda filmski lik Sache Barona Cohena, nepronicljiv bralec lahko označil za skrajno vulgarno in žaljivo, pa gre iz nje razbrati dvoje – prvič, da družbeno angažirani filmar s tem zgolj prenese Trumpov rasizem z Latinske Amerike, Afrike in Bližnjega vzhoda na vzhodno Evropo, drugič pa, da prva dama sama preprosto ni storila ničesar, da bi to podobo Slovenije v ZDA kaj dosti izboljšala.

Če so si nekateri obetali, da bo v teh štirih letih Sloveniji priskrbela brezplačno reklamo, Američanom pa razjasnila nekaj osnovnih zgodovinskih pojmov, ko gre za umeščanje naše države, so hitro doživeli hladno prho. Melania, ki ves čas ohranja neko hladno distanco do tako rekoč vsake teme in dogodka, ohranja isto distanco tudi, ko gre za njeno domovino.

"Kot otrok sem v Sloveniji, ki je bila takrat še pod komunističnim režimom, stalno poslušala o tej izjemni državi, ki se ji reče Amerika. Državi, ki je predstavljala svobodo in priložnosti. Ko sem malce odrasla, je moj cilj postal, da se preselim v ZDA in sledim svojim sanjam delati v modni industriji," je dejala v svojem govoru avgusta na republikanski konvenciji. Podobno je o odraščanju v komunizmu razlagala na konvenciji pred štirimi leti (v govoru, ki so mu očitali plagiatorstvo zaradi podobnosti s tistim Michelle Obama).

Brez nostalgije po domovini

Melania, ki je rodno grudo dokončno zamenjala za obljubljeno deželo leta 1996, se nikdar ni ozrla nazaj. Zanjo Slovenija ostaja zamrznjena v času skupne države, Američanom pa ne le, da jim ni približala svoje domovine, ampak je samo potrjevala tam uveljavljene predstave Slovenije kot dela neke represivne države, kamor se pač ne vračaš, ko se enkrat osvobodiš teh "komunističnih" okov.

Ne Melania (rojena Melanija Knavs) ne njeni starši Viktor in Amalija sicer nikdar niso izkusili nobene politične represije, ki jo sem ter tja posredno omeni v svojih redkih govorih. Njen oče je delal kot prodajalec avtomobilov, njena mama je bila zaposlena v tovarni tekstila Jutranjka. Predlani sta prek svoje hčerke dobila ameriško državljanstvo.

Gre za t. i. verižno priseljevanje na podlagi sorodstvenih vezi z ameriškim državljanom, ki mu sicer Trump uradno ostro nasprotuje. A, navsezadnje, tudi Melanijin ameriški vizum se je znašel pod drobnogledom, saj ji je bivanje v ZDA od leta 2001 omogočal t. i. vizum za Einsteine, ki ga administracija podeljuje le ljudem z "izjemnimi sposobnostmi", največkrat znanstvenikom in predavateljem. Ona je delala kot manekenka.

Iz oblikovalskih v modne vode

Melania je odrasla v skromnem stanovanjskem bloku v Sevnici, preden se je preselila v Ljubljano, kjer je obiskovala srednjo oblikovalsko šolo in se zatem vpisala na študij arhitekture, a ga po letu dni pustila ter se podala v modne vode. To ji sicer ni preprečilo, da ne bi v svoji uradni biografiji zapisala, da ima diplomo Fakultete za oblikovanje in arhitekturo Univerze v Sloveniji. Da gre za precejšnje natezanje resnice, je v Melanijini neavtorizirani biografiji, objavljeni v angleščini leta 2016, razkril Bojan Požar.

Bolj kot v akademskem svetu se je našla v modi. Poziranje ji ni bilo tuje, saj jo je že pri 16 letih odkril modni fotograf Stane Jerko, dve leti pozneje pa je podpisala pogodbo z modno agencijo v Milanu in priimek Knavs spremenila v bolj mednarodni "Knauss". Delala je za modne hiše v Milanu in Parizu, za nadaljevanje kariere v ZDA pa je bil zaslužen solastnik agencije Metropolitan Models Paolo Zampolli, prijatelj njenega bodočega moža. Drugo, kot pravijo, je zgodovina.

Kot žena Donalda Trumpa, nepremičninskega mogotca z Manhattna, je Melania igrala vlogo privlačne, zadržane, precej mlajše žene, trofejne žene – oznaka, ki jo uporabljajo Američani. V primerjavi s številnimi njenimi kolegicami z modnih pist nikdar ni bila rada v središču divjih nočnih zabav na Manhattnu, čeprav "sramežljiva" prav tako ni pridevnik, s katerim bi opisali žensko, ki se je fotografirala gola na krznu, v radijski oddaji Howarda Sterna leta 1999 pa je na vprašanje, v kaj je oblečena, nonšalantno odgovorila, da "ne kaj dosti".

#OsvoboditeMelanio

New York ji je ustrezal, Washington precej manj, se zdi, vloga prve dame in izpostavljenost, ki pride z njo, pa nista nekaj, v čemer bi se počutila najbolj sproščeno. Že med samo inavguracijo so jo kamere ujele, kako se ji je obraz pomračil v trenutku, ko je mislila, da so se kamere preusmerile drugam, s tem pa nemudoma postala spletni "meme" in rodila virtualno oznako #OsvoboditeMelanio ("#FreeMelania"), zdaj že ustaljeno frazo na Twitterju, najraje pospremljeno s pomenljivimi posnetki Melanijinih nesrečnih pogledov.

Zagotovo niso pomagali niti številni posnetki, ko skuša Trump zagrabiti ženo za roko, pa mu jo ona več kot očitno odtegne, teorije zarote se širijo tudi glede njene domnevne dvojnice, s katero občasno Trump pozira pred predsedniškim letalom. Da gre za "nekonvencionalno družinsko dinamiko", bi bilo milo rečeno. Govorimo tudi o ženski, ki je moževe tako zelo javne in pogoste skoke čez plot, vključno s pornozvezdnicami, prenesla precej bolj stoično od Hillary Clinton.

Ujetnica v zlati kletki?

Številni pišejo o Melanii kot o Trumpovi ujetnici v zlati kletki (dobesedno zlati, njuno manhattansko stanovanje v Trump Towerju je namreč obloženo s toliko zlata, da zasenči še kraljeve rezidence), kot o nesrečni ženski, ki se je nehote znašla pod drobnogledom javnosti.

"Vedno je vztrajala pri zasebnosti, dajala prednost materinstvu in skrbi za sina Barrona. Moža sicer je nekajkrat podprla, ga pa je tudi nekajkrat kritizirala, denimo glede politike zapiranja prebežniških otrok v kletke. Svoje nestrinjanje je nekajkrat tudi javno pokazala – s tem pa sprožila teorije zarot, češ da je skoraj Trumpova ujetnica," razlaga Bogomil Ferfila, profesor ameriških študij na fakulteti za družbene vede.

Prav danes 14-letnega Barrona je Melania navedla kot razlog, zakaj se po inavguraciji ni takoj preselila v Belo hišo, kot so to storile vse njene predhodnice. Pet mesecev je trajalo, da se je le poslovila od stanovanja v 58. nadstropju Trump Towerja, v tem času pa je vlogo prve dame de facto opravljala Trumpova hčerka Ivanka, s katero naj bi Melania imela ne ravno topel odnos.

In medtem ko so se Trumpovi kritiki jezili, da taka ureditev davkoplačevalce zaradi ločenega varovanja prve dame in prvega sina stane milijone, so newyorški paparaci zaman prežali pred stolpnico, da bi ujeli v objektiv enigmatično žensko, ki se tako otepa rezidence v Beli hiši. "Ko gre za slavne ljudi, nikdar ne zgrešim. A Melania je tako izmuzljiva," je takrat za The Washington Post tožil Miles Diggs, eden izmed številnih paparacev, ki so v New Yorku zaman lovili Trumpovo. "Melania je veliki beli kit," slikovito ponazori Diggs.

Težko jo je prebrati

Junija 2017 se je le preselila v Washington, kar pa ni utišalo govoric, da v njunem zakonu močno škriplje. "Težko jo je prebrati. Morda najtežje od vseh! Ker če pomislimo na vse druge prve dame, celo Lauro Bush, ki ni bila najbolj dinamična oseba na svetu, niso bile take," je za MMC povedal profesor politologije na univerzi v Washingtonu Clive S. Thomas. "Morda je nekaj na tem, da se ne razume s Trumpom, nekaj časa se je govorilo, da se je izselila iz Bele hiše. Trump tudi nikdar ne omenja Barrona, nikdar ga ne vidimo z njim. Obama je nenehno govoril o svojih dekletih in objavljal skupne fotografije. Morda gre le za drugačno družinsko situacijo, morda za Melanijin značaj. Ne vem odgovora, je pa zagotovo drugače."

Iz njenih redkih nastopov v trdi angleščini, s katero še dodatno ustvarja podobo "avtsajderke", je nemogoče razbrati njen značaj. Njen zgolj rahli nasmešek je zacementiran na popolno naličenem, vedno malce napetem obrazu, le njena garderoba se spreminja, je v svojem portretu prve dame leta 2017 opažal sicer Trumpu naklonjen Washington Post. Črna toaleta Ralpha Laurena en dan, rdeča Givenchyjeva naslednji.

The Atlantic ta teden pa: "Tu smo, potencialno ob koncu Trumpove administracije, Melania pa ostaja prav tako skrivnostna, kot je bila na dan, ko je njen soprog poskočil k stopnicam Bele hiše, da bi se rokoval z Obamovima, njo pa pustil, da zleze iz limuzine in drobenclja za njim s svojim nezaželenim darilom, Tiffanyjevo modro škatlo, ki se je ujemala z barvo njene oprave, nje pa noben ni bil v resnici kaj dosti vesel."

Hoja po robu

Louise Sunshine, ena nekdanjih direktoric pri Trump Organization, je Melanio opisala kot "oprezno" ter "zelo resno in zadržano" v svoji novi vlogi prevzemanja novih opravil in rokovanja s predsednikom in njegovimi svetovalci, ki jih Sunshinova primerja z "volčjim brlogom". "Gre za veliko sil, ki tekmujejo za pozornost. Melania skuša oceniti, katera pot in mesto sta najboljša zanjo kot za prvo damo in ženo zelo impulzivnega, kompulzivnega in nepredvidljivega predsednika."

"Ne opravlja, nikomur ne razlaga svojih najzasebnejših misli, ni zaupljiva," pravi Sunshinova. "Stvari počne z veliko mero premišljenosti. Popolnoma drugačna je od Donalda, kar je dobra novica. Stvari premisli vnaprej in ničesar ne reče brez premisleka. A njena naloga je toliko kompleksnejša, ker je Donald večna zvezda lastnega enočlanskega šova. Donald pleše sam. Donaldu tango ne ugaja."

To je vidno tudi v preddverju Trump Towerja. V vitrini se blešči nakit, ki ga je za svojo linijo oblikovala Ivanka Trump. Obiskovalci lahko najdejo knjige, skodelice in losjone po britju z imenom in podobo 45. predsednika ZDA. Prva dama je nevidna – pa čeprav si je svoj kruh vrsto let služila kot manekenka. Ne njen obraz ne njeno ime se ne pojavljata na majicah, stekleničkah ali magnetih za hladilnik.

"Signal, ki ga dobivam, je, da noče biti prva dama. Tu ne gre zgolj za majhno navzočnost, tu gre za ničelno navzočnost," meni Katherine Jellison, profesorica zgodovine na Univerzi v Ohiu, ki pa v Melanijini umaknjenosti vidi zgodovinsko priložnost za upokojitev anahronistične vloge prve dame, ženske, ki svoje celotno življenje in kariero podredi možu in njegovim ambicijam.

"Melania počne, kar se Melanii zahoče"

"Ona je, kar je. Počne, kar se ji zahoče, ko se ji zahoče ... Zna biti upornica," je dva tedna pred volitvami, ko Melanie še kar ni bilo na spregled na kateri izmed postaj moževe predvolilne kampanje, za CNN povedal neimenovani prijatelj in nekdanji član administracije. Ko so novinarji prejšnji mesec vprašali predstavnika kampanje Hogana Gidleyja, ali bo Melania del kampanje, je ta odgovoril: "Prva dama je izjemno dragocena za našo državo, predsednika in kampanjo. Pogovarjamo se z njeno ekipo, da bi ugotovili, kateri so najboljši načini, da sodeluje v kampanji."

Sam Trump naj bi se še najmanj obremenjeval z ženino odsotnostjo. "Dovolj dobro jo pozna, da ve, da kadar Melania nečesa ne želi početi, je ne bo prepričal ne on ne kdor koli drug," je povedal vir blizu predsednika. Melania tudi leta 2016 ni bila veliko vključena v Trumpovo predvolilno kampanjo. Kot svojo prioriteto je navedla skrb za takrat desetletnega sina.

"Neštetokrat smo jo vprašali, ali bi lahko sodelovala, a smo njen "ne" slišali tolikokrat, da smo na neki točki nehali spraševati," je povedal vir, ki je imel eno vodilnih vlog pri Trumpovi kampanji pred štirimi leti. Kot poudarja CNN, takšne situacije v moderni zgodovini prvih dam še ni bilo, saj so skoraj vse v volilnih kampanjah igrale ključno vlogo pri približevanju svojih mož ženskim volivkam, njena odsotnost pa je še toliko očitnejša, ker se Jill Biden tako rekoč ne loči od svojega moža.

Nad medije in "socialistično agendo"

In ravno ko so se vsi mediji razpisali o "mrku" prve dame med kampanjo, je Melania šest dni pred volitvami le stopila pred Trumpove podpornike in na zborovanju v Pensilvaniji v svojem govoru ubrala vse preverjene "trumpovske" note.

Bila je kritična do "socialistične agende" Joeja Bidna, do demokratov in do "tračarskih" medijev, ki da so ustvarili podobo njenega moža, kot je ona ne pozna, odgovornost za razbohotenje epidemije covida-19 v ZDA pa v preverjeni desno populistični maniri pripisala demokratom, ki da so svoje prioritete postavili pred zdravje Američanov in se posvečali odpoklicu njenega moža namesto virusu.

Je pa treba priznati, da v nasprotju s svojim možem in podpredsednikom Mikom Penceom v javnosti ves čas dosledno nosi masko, s čimer daje malce drugačno sporočilo o resnosti virusa kot njen mož.

Trumpova redno manevrira med statusom ženske, ki naj bi predstavljala bolj umirjeni, rahločutnejši, če želite, obraz Trumpove administracije, "dobre policistke" proti Trumpovemu slabemu in žene, ki ji v resnici "preprosto ni mar", če parafraziram njeno zloglasno jakno. Prav tisti kos garderobe, o katerem se je toliko pisalo, naj bi dokazoval, kako brez stika z resničnostjo in brez posluha tudi Melania je.

Naj spomnimo: potem ko je bil Trump maja 2018 deležen hudih kritik zaradi politike ločevanja prebežniških otrok od staršev na ameriško-mehiški meji, je prakso na Twitterju obsodila tudi Melania. Ta se je nato junija podala na obisk teh otrok, a si ob tej priložnosti nadela vse kaj prej kot taktno Zarino jakno z napisom "Res mi ni mar, pa vam?".

To sicer ni bilo prvič, da njena garderoba, čeprav si je ustvarila sloves modne ikone in morda najelegantnejše prve dame do zdaj, ni bila prilagojena situaciji – tako se je denimo istega leta na poplavljena območja Teksasa podala v vrtoglavo visokih in dragih petah Manola Blahnika.

Če bi bila Obamova žena ...

Ferfila meni, da je za precejšnji del kritik in percepcij Melanie kriva tudi medijska krajina. "Če berete republikanske medije, Melanio hvalijo, če berete demokratske, jo pljuvajo, resnica je, verjetno, nekje vmes. Če bi bila žena Baracka Obame, bi bila verjetno bolj priljubljena," je dejal. Ob tem meni, da v svojem udejstvovanju nič kaj dosti ne odstopa od tradicionalne prve dame.

"Melanijin nastop je eleganten, zadržan in je kot tak pri številnih vzbudil neke simpatije. Tu ni tako invazivna kot Hillary Clinton, ki je že v obdobju prve dame začenjala svoje politične kampanje in bila zaradi tega precej nepriljubljena. V nasprotju z Melanio, ki so jo lani v anketi YouGov postavili na tretje mesto najbolj občudovanih Američank, se Hillary nikoli uvrstila med najbolj priljubljene in verjetno jo je tudi ta nepriljubljenost stala volitev 2016," razmišlja.

Pri tem Ferfila izpostavlja, kako se je Trumpova angažirala za prenovo Bele hiše in vrta, tako rekoč nespremenjenih od Kennedyjev dalje, kako se zavzema za otroke, pa tudi njeno akcijo proti spletnemu ustrahovanju. Isto akcijo, zaradi katere je bila deležna tudi kar nekaj posmeha, saj so številni hiteli izpostavljat, da je največji spletni ustrahovalec prav njen "hitroprsti" mož.

Kaj se skriva za fasado?

Kdo je prava Melania Trump, se sprašujejo številni, odgovora pa kar ne dobijo. Če nekateri Trumpovo opisujejo kot osebo, ki razmišlja s svojo glavo, ki se ne boji pokazati, ko ji kaj ne ustreza, pa spet drugi slikajo podobo osebe, ki ni bila nikdar nič manj ambiciozna od svojega moža – niti ne kaj bolj "ljudska".

Tako njena nekdanja dolgoletna zaupnica in svetovalka Stephanie Winston Wolkoff v knjigi Melania in jaz: Vzpon in padec prijateljstva s prvo damo slika podobo skrajno zasebne, samozavestne in hladnokrvne ženske, ki se vidi kot nekakšna novodobna Jackie Kennedy, Trumpov podmladek označuje za kače, Belo hišo pa za cirkus.

Pri vsakem drugem predsednikovanju bi tako zagotovo bolj odmevali posnetki, ki so prišli na dan ta mesec in jih je v pogovoru s Trumpovo na skrivaj posnela Wolkoffova. Na teh posnetkih iz leta 2018 slišimo Melanio, kako besni nad mediji, ki jo krivijo za Trumpovo politiko ločevanja otrok, in navrže, da ne počne nič drugega kot Obama, nato pa se znese še nad božičem, češ da nikomur ni mar za "j***i" božič, pa vseeno trdo gara za "j***no" božično dekoracijo Bele hiše.

"Ker je bila moja prijateljica, sem dopuščala možnost, da je drugačna od Donalda in njegovih otrok, a ko si Trump, si Trump," je pojasnila Wolkoffova pozneje za televizijo ABC in dodala, da je bila Melania, ko jo je spoznala, povsem drugačna od Melanie danes.

“Za Melanio se je zdelo, da sledi Platonu, grškemu filozofu, ki je verjel v nadzor nad čustvi in obvladovanje le-teh," piše v knjigi. Zakon zakoncev Trump označi za "dogovor", a tak, ki deluje, eden do drugega pa naj bi gojila topla čustva. Ona mu stoji ob strani in se nikdar ne pritožuje nad njim, on je iskreno vesel, ko jo zvečer vidi in si želi njenega odobravanja.

"Ena izmed stvari pri tej administraciji je, da se vsak dan zgodi toliko, da je preprosto težko slediti. Zadeve, ki bi običajno končale na naslovnici New York Timesa, so zdaj potisnjene na sedmo stran, ker se toliko dogaja. Utrujajoče je," na to odvrne Thomas.

Slovenija zgolj pika na zemljevidu

Da ji znajo mediji stopiti na žulj, je pokazala tudi z vrsto tožb in groženj s tožbami, ki jih je na neki točki vlagala kar po tekočem traku – proti Wolkoffovi, ameriškemu inštitutu v Zagrebu, ki je uporabil njeno fotografijo za oglaševanje tečajev angleščine ("Samo predstavljajte si, kam vas lahko pripelje malo znanja angleščine"), proti blogerju Websterju Tarpleyju in Daily Mailu zaradi člankov, ki so navajali, da je po prihodu v ZDA delala kot elitna spremljevalka (beri: prostitutka), pravne postopke je sprožila tudi v Sloveniji.

Zaradi povzemanja Tarpleyjevih navedb so se tako na udaru znašli Bojan Požar in Igor Omerza za njuno biografijo Trumpove, Slovenske novice ter revija Suzy.

Ferfila meni, da je Melanijin odnos do Slovenije in s Slovenijo tako distanciran (v domovino se ne vrača, prav tako ne išče stikov s Slovenci v ZDA) tudi zaradi tovrstnih objav.

"Medijska krajina ji v Sloveniji ni naklonjena, ker ni naklonjena Trumpu, niti ne ZDA zares. Če bi bila žena kakega drugega predsednika … Tudi slovenski dopisniki iz ZDA povzemajo bolj demokratske vire, kjer prevladuje negativno prikazovanje prvega para. Drugače je pri Hrvatih, ti bolj hvalijo ZDA, je pa res, da oni tudi precej več prispevajo k vojski in nakupu orožja. Za ZDA je to najpomembnejše in v tem smislu je vloga Slovenije zanemarljiva. Za nameček pa še vidijo, da jim nismo naklonjeni, kar tudi vpliva na odnos zakoncev Trump do Slovenije," razmišlja Ferfila o tem, zakaj zakonca Trump v teh štirih letih nikdar nista obiskala Slovenije, kot so si to številni obetali, zlasti na desnem polu.

"Objektivno gledano, Melania se je na lestvicah vplivnosti in slave uvrstila višje, kot se bo kateri koli Slovenec kdaj. To je svet megazvezdnikov in fino je, da smo tudi Slovenci prišli zraven," sklene.

In Melaniina zapuščina? Z besedami odlične Caitlin Flanagan v The Atlanticu: "Podobno kot karkoli je imela za povedati Stephanie Winston Wolkoff, je prav možno, da se tudi Melania bliža koncu svojega mandata nacionalnega zanimanja, saj mora biti tega slabega LSD-tripa konec kot s ekončajo vsi LSD-tripi: s trdim pristankomk in obupano potrebo po kozarcu vode. Melania je pustila minimalno sled na ta narod, zgodovina pa jo bo sodila po njeni pripravljenosti, da stoji ob strani Donaldu Trumpu, ko je pustošil po državi."

Od leta 1788, ko so v ZDA prvič izvedli predsedniške volitve, se jih je v državi vključno z letošnjimi zvrstilo 59. Sodobne predsedniške volitve v ZDA pogosto dvigajo prah, a nič drugače ni bilo v preteklosti.

Prvi predsednik države je bil George Washinghton, ki je bil tedaj tudi edini kandidat na volitvah, medtem ko se je za mesto podpredsednika borilo kar enajst pretendentov, zmagal pa je John Adams. Štirje predsedniki – Rutherford B. Hayes leta 1876, Benjamin Harrison leta 1888, Gerge W. Bush leta 2000 in Donald Trump leta 2016 – so na volitvah zmagali, čeprav niso prejeli večine glasov ljudstva. V nadaljevanju predstavljamo najtesnejše, najbolj razvpite in nenavadne volitve v ameriški zgodovini.

1800

Burne volitve leta 1800, na katerih so se pomerili Thomas Jefferson, John Adams in Aaron Burr, so bile tako kontroverzne, da so zaradi njih spremenili ustavo. Ker so se zvezne države vsaka posebej odločale, kdaj jih bodo razpisale, so volitve v tem letu trajale od aprila do oktobra. Ker so bili izidi glasovanja ljudstva izjemno tesni, vsak od kandidatov pa je prejel enako število elektorskih glasov, je novega predsednika izbiral kongres. Kongresniki so po tedanjem sistemu hkrati glasovali za dva kandidata, tisti z največ glasovi je postal predsednik, kandidat na drugem mestu pa podpredsednik.

"Gospod Burr ima rad le samega sebe in razmišlja le o tem, kako bi se povzdignil," je kongresu, ki ga je skušal prepričati, naj glasujejo za Jeffersona, pisal politik Alexander Hamilton. V enem tednu je kongres za novega predsednika in podpredsednika glasoval kar 35-krat. Ker je sistem glasovanja povzročal mnoge težave, so v ustavo zapisali novo pravilo, ki je določalo, da se o položajih predsednika in podpredsednika glasuje ločeno. Novi vodja države je postal Jefferson.

Burr, ki je postal podpredsednik ZDA, je bil tudi v prihodnjih letih trn v peti za Hamiltona, ki ga je omalovaževal v medijih in mu s tem preprečil uspešno kandidaturo za guvernerja New Yorka.

Nasprotnika sta se zapletla v enega najbolj znanih dvobojev v ameriški zgodovini, ki je bil za Hamiltona usoden. Čeprav je bil Burr obtožen umora v zveznih državah New York in New Jersey, so ga oprostili, vendar je v javnosti umazal svoje ime in njegova politična kariera se je končala.

1824

"Pokvarjena kupčija" je ime, ki se je prijelo predsedniških volitev leta 1824, ki so na pol razdelile tedaj še enotno republikansko-demokratsko stranko. V tem letu je večino predsedniških kandidatov prvič izbralo ljudstvo in ne predstavniki oblasti. Največ glasov ljudstva in elektorskega kolegija je prejel kandidat Andrew Jackson, vendar ne dovolj, da bi zmagal. Končno odločitev je sprejel predstavniški dom kongresa, Jacksonova tekmeca pa sta se za njegovim hrbtom dogovorila za kupčijo. Po mesecu intenzivnega lobiranja sta kandidata John Quincy Adams in Henry Clay dosegla, da je Jackson izpadel, medtem ko je Adams zasedel mesto predsednika, Claya pa izbral za novega zunanjega ministra.

1828

Poraženi Jackson se je v jezi pridušal, da bo na naslednjih volitvah zmagal, kar se je tudi zgodilo. Adamsa je obtožil, da je ruskemu carju za spolne usluge prodal ameriško mladoletnico, medtem so Jacksonovo ženo nasprotniki v javnosti označili za nespodobno, ker naj bi se z njim poročila, preden se je ločila od nekdanjega moža.

"Ženske so omedlevale, videla sem moške s krvavimi nosovi, taka zmeda je bila, da jo težko opišem," je Jacksonovo slovesnost ob prisegi leta 1828, ko so za javnost odprli Belo hišo in so množice ljudi ušle izpod nadzora, opisala očividka Margaret Smith iz Washingtona.

1860

Sredi 19. stoletja je Američane vse bolj delilo vprašanje suženjstva, volitve leta 1860 pa so bile eden izmed razlogov, da se je v ZDA sprožila državljanska vojna. Z Abrahamom Lincolnom so se pomerili republikanci John Breckinridge, Stephen Douglas in John Bell.

Lincolnova demokratska stranka je kot prva zagovarjala odpravo suženjstva in kandidat je prevzel vodstvo države. Pred prisego novega predsednika, ki v zgodovini ZDA sicer velja za enega najboljših voditeljev, je iz tedanje zveze protestno izstopilo sedem ameriških držav, po bitki za Fort Sumter, ki zaznamuje začetek državljanske vojne, pa so izstopile še tri države, medtem ko sta dve razglasili delni izstop.

1872

Leta 1872 je bila med kandidati na volitvah prvič tudi ženska, in sicer sufražetka Victoria Woodhull, ob kateri se je za podpredsedniško mesto boril prvi temnopolti kandidat Frederick Douglass. Poleg tega je med kampanjo odmevala aretacija in obsodba aktivistke za pravice žensk Susan B. Anthony, ki so jo oblasti vklenile zato, ker je kot ženska glasovala. Čez štiri leta je predlagala spremembo ustave, ki bi ženskam dovolila, da volijo, in ki so jo sprejeli šele leta 1920.

A to še ni vse – eden izmed kandidatov je med predsedniško kampanjo leta 1872 umrl. Ko je časopisni mogotec Horace Greeley čakal na odločitev elektorskega kolegija, ali bo postal novi predsednik ZDA, je umrl, zato je na volitvah zmagal dotedanji predsednik Ulysses S. Grant. Ko se je namreč Greeleyjeva žena s potovanja po Evropi vrnila bolna, je prekinil predsedniško kampanjo, da bi skrbel zanjo, vendar je kmalu tudi sam usodno zbolel.

"Bil je eklektičen in nesistematičen mislec, človek, ki bi lahko sprožil reforme," je o politiku, ki je nasprotoval suženjstvu in alkoholu ter se zavzemal, da bi se ljudje prehranjevali z rastlinsko hrano, zapisal zgodovinar Iver Bernstein.

1876

Demokrat Samuel Tilden je prejel 250.000 glasov več od svojega političnega nasprotnika, republikanca Rutherforda B. Hayesa, hkrati pa je dobil 19 elektorskih glasov več kot on, a ga je kljub temu od zmage ločeval en glas.

Glasov Floride, Louisiane in Južne Karoline pri izidih niso upoštevali, saj sta stranki v teh državah druga drugo obtoževali prevare. Kriza se je poglobila in slišati je bilo napovedi nove državljanske vojne, zato je kongres prvič v zgodovini sklical 15-člansko komisijo, ki naj bi razglasila izide volitev.

Zmago je pripisala Hayesu, vendar se s tem zadeva ni končala. Demokrati so na pogajanjih, ki so potekala v hotelu, med drugim zahtevali, da se vojska z juga države umakne, s čimer se je končala rekonstrukcija, Hayes pa je postal novi predsednik ZDA.

1920

Kandidat Eugene Debs iz tedanje ameriške socialistične stranke, ki ga je na predsedniških volitvah leta 1920 premagal republikanec Warren G. Harding, je kampanjo vodil iz zaporniške celice. 10-letno zaporno kazen so mu naložili leta 1918, ker je v kritičnem govoru v Ohiu obsodil prvo svetovno vojno in opozoril, da oblast v bitko pošilja delavski razred, ki pri tem nima besede.

"Od vedno vas učijo in urijo, da verjamete, da je vaša domovinska dolžnost, da greste v vojno ter vas na njihov ukaz ubijejo," je tedaj dejal. Volivci so podporo Debsu, ki je za predsednika ZDA kandidiral že petič, izražali z značkami z napisom Zapornik 9653. "Hvaležen sem kapitalistični oblasti, da me je poslala sem," je iz zapora pisal svojim podpornikom in poudaril: "Vedo, kam v njihovem kriminalnem in skorumpiranem sistemu spadam jaz. To je edina pohvala, ki so mi jo lahko dali."

1948

Dewey je premagal Trumana se glasi eden najbolj znanih časopisnih naslovov, ki je pozornost pritegnil zato, ker je bil napačen. Demokratu Haryju S. Trumanu nenaklonjen časopis Chicago Daily Tribune je dan po ameriških predsedniških volitvah leta 1948 napačno predvidel njihov izid. Ko se je zmagoslavni Truman na poti v Belo hišo fotografiral z izvodom, je dejal: "Jaz sem slišal drugače," s tem pa je ustvaril eno najznamenitejših fotografij v zgodovini ZDA.

Ker so morali biti časopisni članki napisani prej kot danes, so se zmotili tudi drugi časopisi; publikacija The Journal of Commerce je denimo natisnila kar devet člankov, ki so podrobno razlagali, kaj lahko ljudje pričakujejo od novega predsednika Thomasa E. Deweyja. Zanašali so se namreč na javnomnenjsko anketo, ki je kazala, da bo Trumana, ki je bil na političnem parketu skoraj novinec, premagal tekmec, ki je že na prejšnjih volitvah za las izgubil proti Franklinu D. Rooseveltu, vendar se to ni zgodilo.

1960

Prvi predsednik ZDA, ki je bil rojen v 20. stoletju, je bil John F. Kennedy, ki je na volitvah leta 1960 premagal Richarda Nixona. Štiri njune predsedniške debate so lahko ljudje spremljali po televiziji. Nixon se za debato ni posebej uredil in je bil, ker je bil pred kratkim v bolnišnici, videti bolehen, medtem ko je bil Kennedy zagorel in lepo oblečen. V nasprotju z Nixonom, ki je na posnetku gledal svojega nasprotnika, je Kennedy govoril v kamero, kar je močno vplivalo na javno mnenje.

Na volitvah, na katerih je prvič sodelovalo vseh 50 zveznih držav, je bila razlika med kandidatoma le 0,7 odstotka. To je bil najtesnejši izid ameriških predsedniških volitev v 20. stoletju, o izidu je odločal elektorski kolegij, ki je večino glasov dodelil zmagovalcu Kennedyju, ki pa svojega mandata ni dokončal, saj so ga v tretjem letu predsednikovanja ubili v atentatu.

Prvo predsedniško debato so na televizijskih zaslonih sicer predvajali štiri leta pred tem, ko sta se na volitvah spopadla demokrat Adlai Stevenson in republikanec Dwight Einsenhower, vendar sta se namesto njiju leta 1956 prek televizije besedno spopadli dve ženski, ki sta govorili v njunem imenu. Demokrate je zastopala nekdanja prva dama Eleanor Roosevelt, republikance pa senatorka Margaret Chase Smith.

2000

Leta 2000 je republikanec George W. Bush protikandidata, demokrata Ala Gora na volitvah, ki so se v zgodovino ZDA vpisale kot ene najkontroverznejših, premagal, čeprav je zanj glasovalo manj ljudi.

Al Gore je prejel pol milijona več glasov od Busha, a manj elektorskih glasov, zato je sprva priznal poraz. Ker pa je Bush v Floridi zmagal z zgolj 0,5 odstotka glasov, je Al Gore zahteval, da se glasovnice znova preštejejo.

Ker tega niso storili do zakonsko določenega roka, je primer prevzelo vrhovno sodišče, ki je štetje glasov s Floride ustavilo, saj je presodilo, da ni ustavno. Večina vrhovnih sodnikov je odločila, da glasov na Floridi in v drugih delih države ne bodo znova šteli in bo glasovanje obveljalo, zato je novi predsednik ZDA leta 2000 postal Bush.