Vse krajši dnevi in vse nižje temperature pomenijo dobro novico za ljubitelje zimskih športov, saj se v teh dneh začenjajo svetovni pokali v zimskih športih, ki bodo to zimo prinesli vrhunec v podobi svetovnih prvenstev, kjer imajo ambicije tudi Slovenci.

Ob tej priložnosti smo vam v športnem uredništvu naše spletne strani prinesli nov poglobljen članek MMCpodrobno, ki pod drobnogled postavlja prav zimske športe.

Pripravili smo vam veliko zanimive vsebine (nekaj člankov ste lahko prebrali že v tem tednu). Najprej vam prinašamo statistični pregled uspeha slovenskih športnikov na svetovnih prvenstvih in svetovnem pokalu, sledi koledar velikih tekmovanj in tekem v Sloveniji. V poglobljenem članku pa predstavljamo nekaj ključnih težav, s katerimi se ubadajo športi pod okriljem Mednarodne smučarske zveze.

V osrednjem delu lahko preberete pogovore z več slovenskimi športniki pred novo sezono, to so smučarska skakalca Nika Prevc in Anže Lanišek ter biatlonca Jakov Fak in Anamarija Lampič. V okviru podkasta SOS-odmev pa je gostoval Andrej Jerman, nekdanji vrhunski smukač, ki si trenersko kariero tlakuje na Norveškem in med drugim govori tudi o športni kulturi v tej skandinavski državi, med drugim pa je govoril tudi o žalostni usodi njegovega matičnega kluba SK Tržič, ki je izbrisan iz registra.

Za konec pa vas kot vedno vabimo k reševanju posebnega kviza. Veseli bomo vaše pozornosti in branja. Velja pa tudi večno vabilo, svoja statistična vprašanja še vedno lahko pošiljate za naš portal Športni SOS.

Lanska zima je bila nekaj posebnega, saj je bila edina v štiriletnem ciklusu, ki ni postregla z velikimi tekmovanji vsaj za vse športnike, izjema so seveda smučarski skakalci, ki so tekmovali na svetovnem prvenstvu v poletih, in biatlonci, ki se s športi pod okriljem Mednarodne smučarske zveze (FIS) ločijo po tem, da imajo prav vsako leto svetovno prvenstvo.

Letos bodo tako prav vsi športniki pod okriljem FIS-a nastopali na svetovnem prvenstvu, zato je primeren trenutek, da preverimo zgodovino osvajanja medalj slovenskih športnikov na teh tekmovanjih. Števec se je premaknil leta 1982, ko je v Schladmingu 3. februarja prvo medaljo najprej osvojil alpski smučar Boris Strel (bron v veleslalomu), štiri dni pozneje pa Bojan Križaj (srebro v slalomu).

Naslednje prvenstvo je bilo leta 1985, vse od takrat pa so organizirana vsako drugo zimo. Spodnja infografika prikazuje število medalj na omenjenih svetovnih prvenstvih.

Opombi:
- Edina medalja iz leta 1995 je bila v resnici dosežena leta 1996. Svetovno prvenstvo alpskih smučarjev je bilo zaradi slabih vremenskih razmer v Sierra Nevadi preloženo za eno leto. Ker so bila vsa preostala prvenstva izvedena v lihih letih, sem ga zaradi lažje primerjave označil kot 1995.
- Zgolj zaradi lažje in smiselne primerjave nisem upošteval svetovnih prvenstev v smučarskih poletih, ki so na soda leta, in vseh svetovnih prvenstev v biatlonu prav tako v sodih letih.

Vrhunec v prejšnjem desetletju
Slovenski športniki so bili najuspešnejši v prvi polovici prejšnjega desetletja, ko na prvenstvih med letoma 2011 in 2015 skupaj osvojili kar 21 medalj. Ni naključje, da so bile prav olimpijske igre v tem obdobju tudi najuspešnejše, slovenski športniki so se namreč iz Sočija vrnili z osmimi medaljami.

Danes ogromno sloni na skokih
V tem desetletju so daleč najuspešnejši smučarski skakalci, ki so na svetovnih prvenstvih zbrali sedem medalj (vsi preostali zimski športniki skupaj dve), skakalci pa so tudi prednjačili na zadnjih zimskih igrah, ko so v Pekingu 2022 osvojili štiri od sedmih medalj.

Kako uspešni so sicer posamezni športi? Če upoštevamo še omenjena ("soda") svetovna prvenstva, ki so izpadla iz zgornjega pregleda, in dodamo še olimpijske igre, ugotovimo, da sta alpsko smučanje in smučarski skoki najuspešnejša športa, ki sta vsak posebej postregla s 33 medaljami, vsi preostali športi skupaj pa z 32.

Sedmerica z velikim kristalnim globusom
Skočimo še v svetovni pokal, kjer je sedmim Slovencem uspelo osvojiti veliki kristalni globus. Na vrhu te statistike je Primož Peterka, ki mu je to uspelo v dveh zaporednih zimah (1997 in 1998). En globus pa imajo še smučar prostega sloga Filip Flisar (2012), alpska smučarka Tina Maze (2013), deskar Dejan Košir (2015) ter smučarski skakalci Peter Prevc (2016), Nika Vodan (rojena Križnar, 2021) in Nika Prevc (2024).

Za konec pa poglejmo še pregled vseh športnikov, ki so v svetovnem pokalu zbrali vsaj sedem (posamičnih) zmag.

Norveško prizorišče je naslednik Planice pri organizaciji nordijskega svetovnega prvenstva. Februarja lani je bil pod Poncami največji zimskošportni dogodek do zdaj v Sloveniji, za uspeh tekmovalnega dela pa so poskrbeli skakalci. Najprej so v postavi Nika Križnar, Ema Klinec, Timi Zajc in Anže Lanišek na mešani ekipni tekmi dobili bron. Nadgradnja jim je uspela na Bloudkovi velikanki, kjer se je najprej Zajc okitil z zlato medaljo, zlato snežinko pa je nato ujel še z Laniškom, Lovrom Kosom in Žigo Jelarjem na moštveni preizkušnji.

Smetana nordijskega smučanja za kolajne v Trondheimu

Najuspešnejša država pod Poncami je bila pričakovano Norveška, že 13. zapored na tovrstnih tekmovanjih. Domovina nordijskega smučanja bo šestič gostila svetovno prvenstvo, drugič v Trondheimu, kjer se bodo kolajne delile med 26. februarjem in 9. marcem. Najvišje cilje bodo imeli na Norveškem skakalci in skakalke z dobitnico velikega kristalnega globusa v pretekli zimi Niko Prevc na čelu.

Na 44. svetovnem prvenstvu nordijskih disciplin se bodo v petek, 28. februarja, skakalke merile ne srednji napravi, dan pozneje pa jih čaka na njej še ekipna tekma. Nedelja, 2. marca, prinaša tekmo skakalcev na srednji napravi, sreda, 5. marca, pa mešano ekipno preizkušnjo na veliki. Dan zatem bodo orli branili zlato medaljo na moštveni preizkušnji na veliki napravi, kjer se bodo v petek, 7. marca, delile medalje skakalkam, dan pozneje pa še skakalcem.

Zajc je postal tretji slovenski skakalec z naslovom svetovnega prvaka po Franciju Petku in Roku Benkoviču. Dve posamični kolajni je osvojil Peter Prevc, eno pa Lanišek. Na ekipnih tekmah imajo orli ob zlatu iz Planice še brona iz Oberstdorfa 2005 in Osla 2011. Skakalke imajo v svoji zbirki tri žlahtne snežinke, vse iz Oberstdorfa 2021, kjer so bile na moštveni tekmi druge, Klinec je bila zlata na veliki, Križnar pa bronasta na srednji skakalnici.

Slovenski smučarski tek se lahko pohvali s petimi medaljami, za vse so poskrbela dekleta. Pri treh je sodelovala Anamarija Lampič, ki pa je presedlala v biatlon. Slovenija trenutno nima tekmovalca, ki bi lahko posegel po najvišjih mestih. V nordijski kombinaciji še čaka na prvo odličje, je pa na poletni veliki nagradi Slovenija presenetila z zmago na mešani ekipni tekmi, Ema Volavšek pa je v preteklosti že dokazala, da je konkurenčna najboljšim kombinatorkam.

Po 34 letih svetovno prvenstvo v alpskem smučanju znova v Saalbachu

48. svetovno prvenstvo v alpskem smučanju bo med 4. in 16. februarjem v Saalbachu, ki bo drugič gostil tovrstno tekmovanje, Avstrija pa sicer že desetič. Avstrija je tako v moški kot ženski konkurenci tudi daleč najuspešnejša država svetovnih prvenstev, toda na zadnjem v Courchevelu in Meribelu v Franciji je več kolajn dobila Norveška (9), Švica pa je bila s po tremi zlatimi in srebrnimi ter enim bronom najuspešnejša. Slovenski alpski smučarji so jih do zdaj osvojili 23, 14 od osamosvojitve dalje.

Kar devet medalj je prismučala Tina Maze, ki ima v bogati zbirki štiri zlate snežinke. Svetovna prvakinja je postala leta 2011 v Garmischu v veleslalomu, 2013 v Schladmingu v superveleslalomu, leta 2015 v Vailu pa v superkombinaciji in v smuku. Ilka Štuhec je bila dvakrat svetovna prvakinja v smuku (St. Moritz 2017 in Are 2019), Mateja Svet, ki ima pet odličij s svetovnega prvenstva, pa je bila leta 1989 v Vailu slalomska svetovna prvakinja. Medalje so osvojili še Boris Strel, Bojan Križaj, Tomaž Čižman, Nataša Bokal, Urška Hrovat, Mitja Kunc in Štefan Hadalin, ki je bil v Areju dan po smukaškem slavju Ilke srebrn v kombinaciji, kar je zadnja slovenska medalja.

Letos bo glavni slovenski adut za kolajno Žan Kranjec, olimpijski podprvak, ki ga veleslalomska preizkušnja svetovnega prvenstva čaka v petek, 14. februarja. V Saalbachu, kjer bodo podelili 11 kompletov medalj, se bo sicer 4. februarja prvenstvo začelo z ekipno paralelno tekmo. 6. februarja bodo medalje razdelili superveleslalomistkam, 7. superveleslalomistom, 8. smukačicam, 9. pa smukačem. 11. februarja bo na sporedu ekipna tekma v kombinaciji smučark, dan zatem še smučarjev. Veleslalomistke se bodo za odličja borile 13. februarja, slalomistke 15., slalomisti pa za konec prvenstva 16.

Biatlonci in deskarji na vrhuncu zime v Švici

Svetovno prvenstvo v biatlonu je vsakoletni dogodek. V tej zimi ga bo med 12. in 23. februarjem gostil Lenzerheide. Sploh prvič bo Švica organizirala tovrstno tekmovanje v celoti. Leta 1985 ga je skupaj z Ruhpoldingom. Tedaj so v Nemčiji tekmovali biatlonci, Egg am Etzel v Švici pa je bilo prizorišče tekem biatlonk. Slovenija je do zdaj na svetovnih prvenstvih osvojila pet medalj. Tri posamične je pod slovensko zastavo dobil Jakov Fak, ki je dvakrat postal tudi svetovni prvak, eno pa si je priboril še, ko je tekmoval za Hrvaško. Srebrno kolajno ima v svoji zbirki Teja Gregorin, leta 2012 pa je srebro osvojila mešana štafeta.

Švica bo med 16. in 30. marcem gostila tudi svetovno prvenstvo v deskanju na snegu. Drugič bo pripravila tovrstno tekmovanje, a prvič v Engadinu. Slovensko deskanje ima s svetovnih prvenstev 12 kolajn, od tega deset alpski deskarji, ki bodo imeli tudi v Švici visoke cilje. Zadnje odličje je pred petimi leti v Utahu prideskal Tim Mastnak, ki je bil v paralelnem veleslalomu srebrn. Štiri leta predtem je enak dosežek uspel Žanu Koširju, Rok Marguč pa ima kar pet kolajn s svetovnih prvenstev. Leta 2013 je bil v Stonehamu zlat v paralelnem slalomu. Svetovna prvaka sta postala predtem že Dejan Košir in Rok Flander, oba v paralelnem veleslalomu. Deskarji in deskarke se bodo za odličja v paralelnem veleslalomu pomerili 20. marca, dva dni pozneje pa še v paralelnem slalomu. Mešana paralelna tekma bo 23. marca.

Ob največjih tekmah sezone so vrhunec za slovenske športnike tudi preizkušnje na domačih prizoriščih. Slovenija bo v letošnji zimi gostila devet zimskošportnih dogodkov, ki bodo potekali pod okriljem Smučarske zveze Slovenije. Na osmih se bodo delile točke za svetovni pokal, na enem pa tudi medalje svetovnega prvenstva.

Smučarke znova v Kranjski Gori, smučarje čaka 64. Pokal Vitranc

V pretekli sezoni je Kranjska Gora gostila jubilejno 60. Zlato lisico, letos pa tekmovanje najboljših smučark na svetu v Sloveniji prvič ne bo izpeljano pod tem imenom. Lani je SZS, ko je prevzel celotno organizacijo dogodka, odkupil še blagovno ime, potem ko si je pri FIS-u izboril redni termin tudi za preizkušnji smučark v Podkorenu, pa se je odločil, da tega najema ne bo. Tako sta veleslalom in slalom, ki bosta 4. in 5. januarja, poimenovana Svetovni pokal v alpskem smučanju, Kranjska Gora 2025. Lani so sicer slovenske smučarke na domači tekmi brez vidnega rezultata razočarale. Nazadnje so se smučarke za točke svetovnega pokala v Mariboru pomerile leta 2019, zaradi vse bolj zelenih zim in posledično težav s pripravo proge pa so od takrat vedno "gostovale" na podkorenski strmini, ki torej postaja stalnica karavane svetovnega pokala.

V moški konkurenci je Kranjska Gora tradicionalno prizorišče. 1. in 2. marca bosta na sporedu veleslalom in slalom 64. Pokala Vitranc. Lani je organizatorjem težave povzročalo vreme, ki je preprečilo obe tekmi. Pred dvema letoma sta bila na podkorenski strmini dva veleslaloma, obakrat pa je slavil najboljši smučar zadnjih let Marco Odermatt. Na četrtem in petem mestu je končal Žan Kranjec, kar sta njegovi najboljši kranjskogorski uvrstitvi. Olimpijski podprvak v veleslalomu tako še čaka na stopničke na domačem snegu. Od 4. do 6. marca bo Kranjska Gora gostila še šest tekem svetovnega pokala parasmučarjev.

Biatlonci se vračajo na Pokljuko

Mednarodna biatlonska zveza je pred dobrimi tremi leti potrdila koledarje za obdobje do leta 2026. Pokljuka tako gosti svetovni pokal vsaki dve leti. Med 13. in 16. marcem bodo biatlonci tekmovali na Rudnem polju, ki bo predzadnje prizorišče v sezoni. Na Pokljuki bodo štiri posamične preizkušnje – individualni tekmi in tekmi s skupinskim startom – ter tekmi mešanih štafet in mešanih parov. Na Pokljuki bo med 5. in 9. februarjem svetovno prvenstvo v parabiatlonu.

Od sezone 2012/13 je stalno prizorišče svetovnega pokala v deskanju na snegu Rogla. 25. januarja bosta tam paralelna veleslaloma. V tej zimi bodo minila štiri leta, odkar je na domači progi zmagal Žan Košir. Leto pozneje je bil tretji Tim Mastnak. Krvavec bo med 6. in 8. marcem prizorišče tekem smučark in smučarjev v telemarku.

Ljubno in Planica za slovenski tabor vedno med vrhunci zime

14. februarja se bo začel skakalni praznik na Ljubnem. Za slovenske skakalke tekme pod Rajhovko predstavljajo vsakoletni vrhunec. Čeprav je ljubenska skakalnica zahtevna in številnim ne najljubša, pa je vseeno to prizorišče zanje nekaj posebnega, saj domači navijači vedno pričarajo imenitno vzdušje. Najprej bodo na valentinovo na sporedu kvalifikacije, potem pa v soboto, 15., in nedeljo, 16., še dve tekmi svetovnega pokala. Slovenska reprezentanca je na Ljubnem že žela velike uspehe. Štirikrat je do zdaj na domačem prizorišču zaigrala Zdravljica. Tik pred letošnjima tekmama bo minilo osem let od zmage Maje Vtič, štiri leta bodo minila od ekipne zmage, tri pa od slavja Nike Križnar. Lani je z zmago in drugim mestom pomemben korak k velikemu kristalnemu globusu ob Savinji naredila Nika Prevc.

Pika na i zimi bo znova največji vsakoletni športni dogodek v Sloveniji – finale svetovnega pokala v smučarskih skokih v Planici. Smučarski letalci se bodo pod Poncami zbrali na zdaj že tradicionalnih četrtkovih kvalifikacijah 27. marca. V petek bo prva posamična tekma, v soboto ekipna, finale sezone pa bo v nedeljo, 30. marca. Spektakel vedno privabi ogromno število gledalcev, ki v zadnjih sezonah tudi lahko uživajo v sijajnih rezultatih slovenskih orlov. Lani je za popoln konec kariere na letalnici bratov Gorišek poskrbel Peter Prevc, ki je zmagal na petkovi preizkušnji. Najuspešnejši slovenski moški zimski športnik je pet od svojih 24 zmag dosegel pod Poncami. Sicer so slovenski skakalci 17-krat slavili v Planici na tekmah svetovnega pokala, trikrat od tega na moštvenih preizkušnjah.

"Zavedam se, da mi je uspela ogromna stvar. Globus je kar težek. Nosi vso težo truda, ki sem ga vložila vanj," je po zadnjem dejanju šampionske sezone dejala 19-letnica iz Dolenje vasi v Selški dolini, ki je s kristalom oplemenitila lansko zimo. Do zdaj so prestižno lovoriko v svojo vitrino pospravili še njena kolegica Nika Križnar (danes Vodan, op. a.), njen starejši brat Peter Prevc, še en skakalni as Primož Peterka, ki ga je v Planici ponosno dvignil kar dvakrat, deskar Žan Košir in smučarka Tina Maze.

Nika Prevc je polovico od lanskih 24 tekem končala na odru za zmagovalke. Za premierno zmago v karieri, ki jo je dosegla v Engelbergu, in potrditev osvojitve skupnega seštevka ji je prvi čestital prav Peter, ikona slovenskega skakanja na smučeh, ki je po njenem slavju pod Poncami sklenil bogato kariero. Osem let pred Nikinim mejnikom se je najstarejši iz družine Prevc z rekordno sezono pridružil kristalni druščini.

Novi glavni trener zanjo ni velika sprememba

Po koncu nove zelo uspešne zime se je z mesta glavnega trenerja skakalk poslovil Zoran Zupančič, pod čigar taktirko so Slovenke osvojile vse, kar se je dalo. Ob Niki Prevc je torej veliki kristalni globus pred tremi leti dvignila tudi Vodan, Urša Bogataj je osvojila olimpijsko zlato, Ema Klinec je skočila do naslova svetovne prvakinje, reprezentanca je dobila pokal narodov … Nasledil ga je Jurij Tepeš, svoj čas eden najboljših slovenskih skakalcev, ki je bil specialist za polete. Za najboljšo skakalko pretekle sezone sprememba ni bila tako velika, saj je z njim tri leta sodelovala že v mladinski ekipi.

"Ni se nama bilo treba navajati drug na drugega. Zame to ni velika sprememba, je pa trener le trener, ki ga je treba poslušati in ubogati. Mu pa sama zelo zaupam," je o novem selektorju dejala Prevc. Tepeš pa je o svoji varovanki dodal: "Zagotovo ima neki šampionski status, ki pa ga je treba potrditi. Lani je napadala, letos pa bo to treba braniti. Braniti je vedno težje. Pri skokih je tako, da gre zmeraj malce gor in dol. Upam, da se ji bo letos uspelo zbrati in nanizati podobne skoke kot lani."

Tekmice bodo pozornejše nanjo

Da Tepeševe besede držijo, se zaveda tudi 19-letna članica kranjskega Triglava, ki priznava, da lanska skupna zmaga prinaša določeno mero pritiska: "Ni tako preprosto odmisliti vsega skupaj. Kristalni globus že imam, zagotovo pa se bom letos primerjala z lanskimi rezultati." Ob tem je dodala, da sicer še ni dobila kakšne povratne informacije, kako nanjo gledajo konkurente, verjame pa, da bodo nanjo zdaj še pozornejše: "Mislim, da jih bodo zanimali moje sposobnosti in rezultati. Verjetno bom bolj na 'tapeti', kar se tiče vsega. Na primer, kakšne drese nosim, ali imam kaj posebnega, kako se vedem …"

Lani je bila njena glavna konkurentka Avstrijka Eva Pinkelnig. Poletno veliko nagrado je nato kar presenetljivo dobila Italijanka Lara Malsiner, ki je redno nastopala na tekmah in bila v svojih predstavah zelo konstantna, Nika Prevc pa je kot zelo močne izpostavila Nemko Katharino Schmid in Norvežanke na čelu z Eirin Mario Kvandal. Slovenska šampionka je poletni seštevek končala na sedmem mestu, čeprav ni posegla na sam vrh, pa je z opravljenim delom zadovoljna. Je pa zato zmagala na tekmi državnega prvenstva v Kranju: "Nekateri skoki so bili na treningih na zelo visoki ravni. Želim si, da bi do zime vse skupaj še malo izpilila, da bi bila zanesljivejša tudi na tekmah."

Želja polet prek 200 metrov

Poleti je ugotovila, da ne sme rezultata izsiljevati na silo, kar je večkrat poudaril tudi Tepeš. "Na tekmo moram iti s tem, kar imam. Na tem moram potem tudi graditi. Moram biti zadovoljna z rezultati, čeprav so malce slabši. Če bom naredila vse, kar je v moji moči, si ne smem očitati nobene stvari," je povedala novopečena študentka bibliotekarstva, ki je zadovoljna s svojo opremo. Dresi so pravi, preizkušala pa je nove smuči, a se je odločila, da zadrži tiste, ki so ji prinesle najboljše rezultate.

Za slovenske skakalke sta vsakoletni vrhunec sezone tekmi na Ljubnem. Čeprav tamkajšnja naprava ni čisto po njenem okusu, ji je prizorišče zaradi domače podpore zelo všeč, lani pa je na krilih vzdušja tudi zmagala. Letos se bodo delile žlahtne snežinke na svetovnem prvenstvu v Trondheimu, kjer se želi pokazati v dobri luči, neizpolnjene cilje pa ima tudi na letalnici. Cilj je polet prek magičnih 200 metrov. "V Trondheimu smo bile poleti na pripravah. Na večji skakalnici, kjer sem pozimi naredila boljše skoke, sem imela nekaj težav, na srednji pa sem naredila nekaj zelo dobrih skokov. Upam, da bom ohranila te občutek tudi pozimi, ko bo tam svetovno prvenstvo," je sklenila Prevc, ki je na treningih pred sezono pokazala zelo visoko raven skakanja.

V treh od zadnjih štirih sezon je bil tudi najboljši Slovenec v svetovnem pokalu, v pretekli zimi pa je imel težave s poškodbo. Pred vrhuncem sezone, svetovnim prvenstvom v poletih, kjer je Slovenija ubranila zlato kolajno, je padel na treningu in zaradi poškodbe kolena izpustil tekmovanje na Kulmu, zatem pa tudi deset preizkušenj svetovnega pokala. Predtem je bil na šestem mestu skupne razvrstitve, najvišje od Slovencev – na koncu je bil najboljši Peter Prevc na petem mestu –, tik pred poškodbo pa je bil odlično pripravljen, saj je tekmo v Zakopanah končal na tretjem mestu. Vrnil se je za zaključek sezone in potem svetovni pokal sklenil na še vedno visokem 14. mestu.

Hrgota poudaril konstantno visoko raven Laniškovega skakanja

"Lani sem lepo stopnjeval, potem pa se je zgodilo, kar se je. Verjamem, da bi bila sicer zelo uspešna sezona. Začetek res ni bil perfekten, kar malce mučen, ampak sem potem že v Klingenthalu nekako nakazal boljše skoke, v Garmischu pa sem se dokončno sprostil. Želim, da letos nadaljujem, kjer sem ostal pred poškodbo," je povedal 28-letni Domžalčan, ki je v zadnji zimi trikrat stopil na oder za zmagovalce, skupno je na stopničkah stal že 32-krat v karieri, na olimpijski napravi v Garmisch-Partenkirchnu pa je dosegel svojo šesto zmago. Prvo je v Ruki pred dvema letoma, Finska pa bo druga postaja letošnje sezone, ki se bo v petek začela z mešano ekipno tekmo v Lillehammerju.

Kot je dejal Žaba, je bil pred poškodbo odlično pripravljen, prav tako je zadovoljen s trenutno ravnjo skakanja, kar je poudaril tudi glavni trener Robert Hrgota: "Poškodba je bila sanirana že takrat, ko sem se vrnil, je pa mogoče tedaj malo manjkalo tistega zaupanja. Vedel pa sem, da bom moral, če želim letos normalno funkcionirati celotno sezono oziroma vsaj začeti normalno, iti malo čez sebe, da nekako "pregriznem" po domače povedano. Veliko dela sem posvetil temu, da ni težav, ko skočim daleč, in si tudi upam skočiti daleč. Sem samozavesten. Skoki so res šport občutkov in treba je graditi na njih. Ne odkrivam tople vode. Treba se je le prepustiti in iti s tokom. Se pa počutim res dobro."

Poudarek na kakovosti izvedbe skokov

"V bistvu sem res zadovoljen s pripravami. Naredil sem vse, kar sem želel. Veliko poudarka sem namenil kakovosti izvedbe, ne toliko kvantiteti. Kvantiteta je bila narejena poleti, zdaj pa sem poskusil najti nekako to kakovost, da poskušam v tekmovalnem ritmu čim prej narediti prave skoke. Vsa leta poudarjam, da je konstanta tista, ki me zanima. Lahko rečem, da gre res vse v redu. Na vsaki novi skakalnici, kamor sem prišel, nisem imel nobenih težav. Takoj sem normalno funkcioniral in se ni bilo treba prilagajati celoten trening. Sem v enem ali dveh skokih našel tisti pravi občutek in se s tem naprej igral," je nadaljeval član SSK-ja Mengeš.

Zdaj smo že navajeni, da iz sezone v sezono naredi očiten napredek. Za zdaj je bila vrhunec predlanska zima, ko je bil v skupnem seštevku tretji. Števila tri je zaznamovala tisto sezono, ko je bil na tem mestu tudi v razvrstitvah novoletne turneje, norveške turneje Raw Air in posebnega seštevka v poletih. Letos si je glavne rezultatske cilje, čeprav vedno poudarja, da gre iz tekme v tekmo, postavil za prestižno turnejo štirih skakalnic v Nemčiji in Avstriji, kjer je torej že dosegal vrhunske rezultate, in na glavnem dejanju sezone, svetovnem nordijskem prvenstvu, ki ga bo gostil Trondheim. "Drugo, kar pride na poti, pa bo samo plus," je dodal Lanišek, ki je v vitrino pospravil tudi že žlahtne snežinke.

Največ užitka prinese zadovoljstvo, ko nekaj dobro naredi

V Planici je bil na SP-ju 2023 del zlatega kvarteta, ki je zmagal na moštveni tekmi, in bronaste četverice z mešane ekipne tekme. Leta 2021 je bronasto snežinko ujel v Oberstdorfu na srednji skakalnici, na kateri je 16 let predtem svetovni prvak postal njegov vzornik Rok Benkovič: "Definitivno si postaviš cilje. Vsak pride z nekim ciljem oziroma namenom na tekmo. Ne sme pa biti samo rezultatski cilj, ampak preprosto tudi to, da si s kakšno malenkostjo kdaj zadovoljen, ko kaj dobro narediš. To je tisto, kar me res tudi zanima. V tem vidim največ zadovoljstva in užitka. Rezultat je potem samo posledica vsega tega, kar skupaj spravim."

"Kaj pričakujem od prvih tekem? Da se spustim z rampe in naredim tisto, kar najbolje znam. Torej, da skočim dobro, daleč in uživam v skokih. Kakšen rezultat bo to prineslo, ne vem. Tekma pokaže svoje. Veselim se sezone, bomo pa videli, kam vse skupaj pelje. Lepo je, če začneš dobro. Na poletni veliki nagradi se je pokazalo, kje je treba določene stvari popraviti, kje je potreben napredek oziroma kakšna sprememba. Nočem se obremenjevati, na katerem mestu bom. Želim čim bolj uživati v skokih in se ne obremenjevati z malenkostmi, za katere misliš, da so v tistem trenutku res pomembne, na koncu pa vidiš, da nimajo takega pomena. Mislim, da sem s tako miselnostjo naredil velik napredek. V mislih imam, da se "vržem v jamo", naredim telemark in dvignem roko (smeh, op. a.)," je sklenil Lanišek.

Fak ostaja prvo ime slovenskega biatlona s kar petimi medaljami na svetovnih prvenstvih (od tega sta dve zlati) in z dvema na olimpijskih igrah. V letošnji sezoni ga najprej decembra čakajo tri postaje (Kontiolahti, Hochfilzen, Annecy), nato januarske klasike v Oberhofu, Ruhpoldingu in Anterselvi, sledi pa vrhunec sezone – svetovno prvenstvo v Lenzerheideju (12.–23. februar 2025). S Fakom smo se pogovarjali o poletnih pripravah, zdravstvenih težavah, ki jih je imel v zadnjih dneh, in tudi o tem, zakaj se tako dobro počuti v Sloveniji.

Vaše priprave na novo sezono je v drugi polovici oktobra presekala bolezen. Kaj se je zgodilo?
Imel sem angino, sanja se mi ne, kje sem to staknil. Petnajst dni sem moral jemati antibiotike. Še deset dni po tem, ko sem vzel prvi antibiotik, bolezen ni minila. Kar zapleteno je bilo, a k sreči je to zdaj za menoj. Ta teden normalno treniram v Obertilliachu, počutje je v redu, razmere za trening so zelo dobre. Upam, da se do Kontiolahtija spravim v dobro formo.

Je morda ogrožen začetek sezone?
Antibiotiki ne uničijo le bakterij, ampak še kaj dobrega v tvojem telesu. Cikel treninga se je malo zamaknil, teh 15 dni seveda manjka, a drugače ne gre. Zna se zgoditi, da na obeh štafetnih tekmah ne bom startal in bom počakal na 3. december, ko bo na sporedu individualna tekma na 15 km. Bo kar dobrodošlo, da bo to skrajšana preizkušnja. Bomo videli, kakšno bo moje počutje.

Ob druženju z novinarji na začetku oktobra ste bili sicer precej optimistični ...
Mislim, da sem se načeloma dobro pripravil na sezono, kar sta pokazali tudi dve mednarodni ekshibicijski tekmi na rolkah, v Franciji na festivalu Martina Fourcada in v Dresdnu, kjer sem zmagal in premagal tudi Johannesa Thingnesa Bøja.

Premagati Bøja je verjetno nekaj posebnega, pa čeprav na rolkah. Norvežani so tudi v prejšnji sezoni prevladovali. Kako gledate nanje, kako na njihove domnevne prednosti pri materialu?
Že v norveško ekipo za svetovni pokal je zelo težko priti, prav tako se tam zadržati. A verjetno so prav zaradi te neusmiljene konkurence v vrhu. Koliko k njihovi premoči pripomorejo določene prednosti, ki jih omenjate, pa težko ocenim. Verjamem, da se bo ta zaostanek zmanjševal, v naravi se na koncu vse uravnovesi.

Kmalu bosta minili že dve desetletji, odkar tekmujete med biatlonsko elito, in še vedno ste del nje. Najbrž je prav to tisto, kar vas žene naprej?
Starejši si, manj ljudi verjame v tvoj uspeh. A z drugimi se ne obremenjujem. Vem, kaj čutim jaz. Še vedno sem lahko v vrhu, če se vse sestavi oziroma če nimam zdravstvenih težav in treniram brez zapletov. Med kariero sem imel precej težav, a vedno znova sem dokazal, da lahko dosegam dobre rezultate oziroma tekmujem na visoki ravni.

Ko omenjate vse težave, verjetno izstopa tista tekma februarja 2011, ko vam je zaradi hudega mraza na tekmi svetovnega pokala v ZDA zmrznil kazalec desne roke ...
Verjetno sem edini v zgodovini biatlona, ki so mu med tekmo pomrznili prsti. Se zgodi. Pomembnejše je sporočilo, da se potem pobereš in postaneš svetovni prvak. To je vredno več.

Kakšne cilje ste si postavili za letos? Redno uvrščanje med 15?
To je eden osnovnih ciljev. Imel sem ga tudi lani, a sem izpustil pet od 21 posamičnih tekem. Na koncu sem bil 24. v skupnem seštevku. S povprečjem, kot sem ga imel, bi bil okrog 15. mesta, če bi nastopil na vseh tekmah. Veselim se predvsem svetovnega prvenstva, pa svetovnega pokala marca na Pokljuki, kjer si želim čim več gledalcev.

Ali kdaj pomislite že tudi na olimpijske igre v Cortini 2026?
Niso več tako daleč in jih že imam v mislih. Anterselva sicer ni preprosto prizorišče, lahko pa veliko pomenijo izkušnje. Zmagal sicer tam še nisem, sem pa bil drugi in tretji. Na svetovnem prvenstvu sem bil v Anterselvi četrti, mesto na zmagovalnem odru sem izgubil v zadnjem krogu.

Biatlon je garaški šport. Koliko ste pri 37 letih še pripravljeni trpeti oziroma žrtvovati za uspeh?
Še sem se pripravljen vreči na glavo, če to mislite (smeh). Je pa težava, da je regeneracija slabša kot takrat, ko sem bil star 25. Treba je najti pravo razmerje med treningom in počitkom, da ne prekuriš telesa. Nekajkrat sem ga že v karieri, a to je pri tem športu neizogibno. Upam, da ne bom pozneje v življenju dobil prehitro izstavljenega računa. Nisem izbral ravno najpreprostejše stvari, a v biatlonu sem vendarle doživel zelo veliko lepega in se ne smem pritoževati.

V Sloveniji ste zelo priljubljeni, ne le zaradi športnih uspehov, ampak tudi zaradi svojega umirjenega in prav nič zvezdniškega sloga. Je tudi vam prijetno?
Zelo dobro se počutim, čeprav sem rojen v drugi državi. V Sloveniji sem si ustvaril družino, vsi moji otroci so rojeni tu: najstarejša v Ljubljani, mlajši dve v Postojni. Živimo na Bledu, prej smo živeli v Ljubljani. Precejšen del Slovenije je tako ali drugače igral pomembno vlogo v mojem življenju. Povsod so me lepo sprejeli, predvsem pa sem imel vedno dobre razmere za svojo biatlonsko kariero, kar mi je navsezadnje omogočilo, da sem lahko postal svetovni prvak.

Lepo ste se naučili slovenščine. Katere tuje jezike še govorite?
Nemško, angleško in tudi rusko se lahko nekaj malega pogovarjam, a se ne bi hvalil s tem. Slovensko se pa še vedno učim, skupaj s hčerjo, ki je v tretjem razredu osnovne šole. Rad pogledam v njene učbenike. Doma sicer govorimo oba jezika (hrvaško in slovensko), se pa hčerke s svojimi hrvaškimi vrstniki, zanimivo, raje pogovarjajo kar v angleščini.

Ko omenjate Ruse: od začetka vojne v Ukrajini imajo Rusi in Belorusi prepoved nastopanja. Kako gledate na to?
Želel bi si, da ni nikjer vojn in trpljenja, a žal svet ni tako lep. Upam le, da se ne bodo vojna žarišča razširila po Evropi, male države z ne tako razvito obrambno industrijo bi jo utegnile slabo odnesti. Za ruske in beloruske športnike pa je velika škoda, da ne morejo tekmovati. Gotovo je bila biatlonska družina z njimi bogatejša. Vsak narod nekaj doda k barvitosti svetovnega pokala, pa tudi če sem zaradi tega na tekmi za kakšno mesto slabši.

Anamarija Lampič gre v svojo tretjo biatlonsko sezono. Lani je bila 17. tekmovalka sezone svetovnega pokala, na posamičnih tekmah se je trikrat prebila med deseterico. V pogovoru za MMC nam je povedala, kako potekajo zadnje priprave in kaj je naredila za boljšo predstavo na strelišču.

Zadnje priprave pred začetkom sezone svetovnega pokala opravljate v Obertilliachu na Tirolskem. Kakšen je bil prvi stik s snegom, pa čeprav ne z naravnim?
Razmere so odlične, vreme sončno, noči mrzle, tako da je sneg trd, kompakten. Kaže tudi na nekaj padavin. Upam, da bo snežilo. Teh 15 dni pred odhodom na prvo postajo svetovnega pokala je zelo pomembnih, da dobiš pravi občutek, stopnjuješ pripravljenost in ujameš tudi tekmovalni ritem. Tik pred odhodom na Finsko se bo treba še malo odpočiti. Za zdaj je vse v redu, nekaj stvari pa je treba še popraviti.

Kako ujeti tekmovalni ritem, če pred Kontiolahtijem ne boste tekmovali na uradnih tekmah, poleg tega nimate izbirnih tekem?
Prihodnji teden bomo imeli treningtekme, verjetno skupaj z avstrijsko reprezentanco in nemško mladinsko reprezentanco. Velike reprezentance, na primer Norveška in Švedska, imajo v teh dneh izbirne tekme, da določijo ekipo za začetek svetovnega pokala. Ti tekmovalci morajo biti že zdaj na precej visoki ravni, zato so na uvodni tekmi praviloma v ospredju. Pri meni je drugače, boljšo formo dosežem pozneje. Iz izkušenj vem, da potrebujem nekaj tekem, da pridem v pravi tekmovalni ritem. Ko to dosežem, je vse lažje. Do tistih tekem, ki sem jih označila, je še dovolj časa. To so predvsem tekme svetovnega prvenstva v Lenzerheideju in svetovnega pokala v Anterselvi, kar bo generalka za olimpijske igre 2026.

Septembra ste imeli nekaj težav z zdravjem. Je to že pozabljeno?
Kar dolgo so se vlekle težave, šele v drugi polovici oktobra sem začutila, da sem spet prava. Ujel me je prehlad, dva tedna sem morala počivati, kar me je tudi malce psihološko načelo. Saj ni nič hujšega, a vendarle – moraš počivati. Sprva je to dobrodošlo, nato želiš čim prej spet trenirati, a se krvna slika nikakor ne popravi. Vsekakor neprijetno. V tem obdobju bi morala ravno opraviti težje treninge. Ko sem se pozdravila, smo šli trenirat na višino, kjer so preostali lahko opravili 12 dni težkega treninga, sama pa sem morala obnavljati bazo.

Kako gre streljanje?
Z nami spet sodeluje Ljubo Tomažič in je že zato lažje, ker komunicirava v slovenščini. Optimizirati želimo tekmovalno držo, prostora za napredek je tudi sicer še precej. Smo pa spremenili nekaj nastavitev na puški. Napredek je opazen, me pa zdaj, v teh zadnjih dneh pred začetkom sezone, čakajo hitri treningi. Streljanje moram prenesti iz nizke intenzivnosti na tekmovalno raven, torej pod visokim pulzom. Mi pa trenutno še manjka nekaj hitrosti.

Od junija ima biatlonska reprezentanca novega trenerja. Kako ste doživeli menjavo Ricco Gross - Janez Marič?
Ricco je gotovo precej dodal k mojemu uspešnemu začetku biatlonske kariere. Ob menjavi trenerskega štaba sicer ni veliko drugače, kot je bilo, morda smo še bolj povezani, saj je Ricco včasih malo izpadel iz pogovora, ker ni razumel slovensko. Konkurenca je dobra, v reprezentanci je po šest fantov in šest deklet.

Poleg vas so to Polona Klemenčič, Živa Klemenčič, Lena Repinc, Kaja Zorč in Klara Vindišar. Zdaj ste v tej druščini pri 29 letih že skoraj veteranka!
Dekleta so do osem let mlajša od mene. Ta razlika se pozna, že v razmišljanju. A se odlično razumemo, prav nikoli se še nismo sprle, čeprav vsaj jaz vedno povem, kadar mi kaj ne ustreza. Sprejemam tudi kritike, saj nihče ni popoln.

Ste se že popolnoma navadili na to, da ste biatlonka, potem ko ste bili do maja 2022 tekačica?
Zdi se mi, da se vsako leto počutim bolj domače, vsekakor pa niti malo ne obžalujem, da sem se odločila za biatlon.

Zdaj vsi ljubitelji zime čakate sneg. Kako doživljate zasneženo pokrajino na različnih koncih sveta?
Odvisno. 14 dni zime v Skandinaviji ni isto kot v Alpah ali pa na Aljaski. Naravo začutiš drugače. Na severu, kjer začnemo sezono, je veliko teme. Za nas iz osrednje Evrope ... če ne veš, zakaj si tam, te ta tema lahko potolče. Sem videla že nekaj ljudi, ki so postali depresivni. V osrednji Evropi se sonce pokaže ob 7.30 in ljudje zaživijo. Spet drugačno razpoloženje pa na primer vlada ob koncu zime nekje v Kanadi, Ameriki. To moraš doživeti, sama bi šla nekoč rada v kakšno kočo na Aljasko za en mesec. Da se sam preživljaš. Imaš le osnovne stvari, potem pa – nasekaj si drva in poskrbi za hrano sam.

Medvedov vas ni strah?
S (fantom) Boštjanom sva šla med korono proti Snežniku, tisto zimo je bilo, če se spomnite, veliko snega. In sva videla medvedje stopinje. Malo sem se ustrašila, a sva bila potem glasna in sva ga verjetno pregnala, če je bil kje blizu (smeh).

Mogoče ni bil najbolj talentiran smučar letnika 1978, zato pa toliko bolj predan, zlasti ker je oral ledino v podhranjenem delu slovenskega alpskega smučanja – v hitrih disciplinah. 23. februarja 2007 je Andrej Jerman v Garmischu prekinil sedemletni slovenski post in poskrbel za zmago, skupno 50. v svetovnem pokalu in hkrati prvo v kraljevi disciplini – smuku. Dan zatem je potrdil, da se je se mu je resnično strgal jermen, in bil znova na stopničkah za drugo mesto. Dve leti pozneje je v Bormiu drugič stopil na vrh zmagovalnega odra.

Po športni upokojitvi pri 34 letih je bil kot trenerski vajenec del štaba v hitrih disciplinah okoli Petra Pena. Po koncu te zgodbe je leta 2015 vzel kovčke in se preselil na Norveško. Dve leti je pri lokalnem klubu v Oslu delal z otroki, nato je naslednjih pet let treniral mlade športnike na gimnaziji.

S poletjem 2023 je kot trener napredoval v reprezentanco Norveške, kjer je del ženske ekipe za tehnične discipline. Iz Levija se je oglasil za 166. podkast SOS-odmev, da je podal pogled slovenskega trenerja, ki deluje v tujini, v urejenem in ambicioznem okolju. Voditelja Slavko Jerič in Toni Gruden sta se z zgovornim Tržičanom sprehodila po pretekli, sedanji in prihodnji smučarski poti zdaj 46-letnega sogovorca.

Ko ledeniki izginjajo in novembra ni snega v arktičnem krogu

V povzetku v nasprotju s pogovorom začenjamo s prihodnostjo. V pretekli sezoni se je svetovni pokal srečeval z rekordnim številom odpovedi, napovedi zlasti za srednjo Evropo so črnoglede. Najlepši dokaz je Slovenija z Zlato lisico, ki se je morala posloviti od Maribora.

"Velikokrat se sprašujem, ali bom s svojim poklicem, ki ga opravljam, sploh doživel upokojitev. Sam bi rekel, da to niso podnebne spremembe, ampak je to podnebna realnost. Če pogledam svojo kariero zadnjih 30 let: vsi smo hodili na poznani ledenik Mölten, ki je najbližje Sloveniji. Ta ledenik ne obstaja več, pa leži na tri tisoč metrih. Tukaj na Norveškem je ledenik Juvbreen v zadnjih desetih letih po višini izgubil približno deset metrov," je Jerman izpostavil, da so zimski športi, zlasti alpsko smučanje, resnično ogroženi, saj so zime krajše, z manj snega, višjimi temperaturami, kar ima močan vpliv na priprave elitnih smučarjev, ki je pri mlajših še občutnejši.

"Tukaj v Leviju, znotraj arktičnega kroga, brez skladiščnega snega ne bi imeli nobene tekme. Nemogoče, ni prav nobenega snega, še prejšnji teden so imeli 10 stopinj. Kar zadeva novo podnebno realnost, je smučarija na prvih bojnih linijah, kar občutimo iz dneva v dan," je ponazoril Jerman v spletnem pogovoru iz Levija, kjer je kot eden izmed treh trenerjev pripravljal peterico Norvežank na prvi slalom zime.

SK Tržič izbrisan, smučišče Zelenica razgrajeno

Ker je že devet let izvzet iz slovenskega smučanja, ne more komentirati stanja, lahko pa je orisal okvir, ki njegovemu športu v domovini ne napoveduje najlepših časov.

"Enoznačnega odgovora ni, a alpsko smučanje je eden najdražjih športov, ki si ga družina lahko privošči. Ob tem, da samo pomislimo, koliko je bilo dni v Sloveniji, ko so lahko otroci smučali. Kdor je približno hotel uspeti, je moral v tujino. Če vlečem vzporednice med Norveško in Slovenijo, imajo hvala bogu na Norveškem še zmeraj zimske razmere, mala smučišča delujejo in so dejansko otroški vrtec na prostem," je Jerman poudaril, da imajo v Skandinaviji vseeno še pravo zimo, zaradi česar infrastruktura, ki omogoča otrokom vstop v šport, ostaja dosegljiva.

"Tega v Sloveniji ne more biti. Če pogledamo moj klub SK Tržič, kjer sem začel kot otrok, ne obstaja niti na papirju, saj je bil izbrisan iz registra. Zelenica, ki se je velikokrat imenovala zibelka slovenskega smučanja, ne obstaja več. Žičnice in naprave so podrli, odstranili. Berem, da Stari vrh to zimo ne bo deloval. Kar naenkrat nimaš več možnosti, da bi otroci kjer koli smučali – tudi če bi bila zdaj kakšna dobra zima. A prava realnost je, da zim, kakršne smo poznali, ne bo več. Preprosto se bo treba sprijazniti s tem. Mogoče bo kakšen posameznik, ki bo imel možnost financiranja pri starših in mu bo položeno v zibelko, da bo držal stik s svetovnim vrhom. Kruta realnost," je Tržičan na primeru iz domačega okolja predstavil realno stanje. Ni več njegovega kluba niti ne smučišča, kjer je odrastel, pred njim pa Bojan Križaj.

Okolje, v katerem skrbi le za treniranje

Kot izvrstni smukač je kot trener doživel preobrazbo. V svetovni pokal se je vrnil v tehničnih disciplinah za ženske, s čimer je presenetil tudi številne nekdanje kolege. "Sneg je bel, količki so plastični. Malce gosteje so postavljeni, a smuča se še zmeraj po smučkah. Osnove so enake," v napol šaljivem tonu pojasni Tržičan, ki se je z družino udomačil v Oslu. Norveško alpsko smučanje v močni domači konkurenci dobro pluje in je zasenčilo smučarske skoke, hkrati pa nimajo finančnih težav, ki presenetljivo tarejo tudi smučarske tekače.

"Za vse je poskrbljeno, kot mora biti. Kar zadeva finance, k sreči nimamo skrbi, za to je zadolženo vodstvo. Poskrbljeno je za servisno ekipo, fizioterapevte, ves čas je zraven kondicijska trenerka. Mi trije trenerji in šef," pojasni Jerman ustroj ekipe, v kateri deluje in je v njej trenutno pet smučark za slalom in veleslalom. "Veliko prednost Norveške vidim v poletnem delu, kar se tiče kondicijskih priprav. Olympiatoppen, strokovnjaki z različnih področij, ki so na razpolago vsem vrhunskim športnikom. Imajo center za raziskave, laboratorij, zdravstveno osebje ..." sogovorec poudari temelj norveškega športnega uspeha tako v poletnih kot zlasti zimskih olimpijskih športih.

Domači SP 2029 v arktičnem krogu

Srednjeročno imajo Norvežanke in Norvežani v alpskem smučanju ter njihovi trenerji otipljiv srednjeročni cilj. Narvik v arktičnem krogu bo februarja 2029 gostil sploh prvo svetovno prvenstvo v alpskem smučanju na Norveškem. "To bo velik dogodek. Lokacija in okolje sta fenomenalna. Lepa kulisa, cilj bo skorajda v pristanišču." Ob podatku, da je na posamični tekmi več kot sto udeležencev v posamezni mlajši kategoriji, je tudi Jermanova kariera na Norveškem obetavna. "Alpsko smučanje napreduje po priljubljenosti, je ena najbolje stoječih disciplin znotraj zimskih športov. Vpis otrok v alpsko smučanje narašča." Posledično je Jermanova trenerska vrnitev v domovino vse bolj oddaljena.

Ga-Pa 2007: Pomislil na stopničke, ne pa na zmago

Za konec pa še obujanje spominov na prelomno prvo zmago Slovenca v smuku. Kraljevska disciplina je še manjkala v slovenski zbirki uspehov, ob smučarski krizi na začetku tisočletja pa so voz premaknili prav smučarji v hitrih disciplinah. Jermanova zmaga v Garmisch-Partenkirchu konec februarja 2007 je bila presenečenje, a hkrati nadgradnja uspešne zime, ko so se dobre uvrstitve stopnjevale in nabirali najhitrejši odseki na treningih in tudi tekmah.

"Nisem ravno razmišljal o zmagi, to ne. Dejansko pa sem razmišljal, ko sem se peljal na start, da lahko, če mi res uspe vožnja, kot sem je sposoben, pridem na stopničke. Glede na razmere sem imel ugodno številko 11. Zmaga je bila presenečenje tudi zame, ampak navsezadnje se je to tudi napovedovalo. Stopničke so nekaj posebnega, zmaga pa je vedno nekaj drugega," se je zmagovitega petka v Ga-Paju pred zdaj že skoraj 17 leti spomnil Jerry, kot so ga in še vedno kličejo v beli karavani.

Od preteklosti do sedanjosti v prihodnost

Vabljeni k poslušanju celotne epizode, kjer je govor še o naslednjih temah:
− trenerska šola in pot, ki jo je prehodil v zadnjem desetletju;
− psihologija in razlika, ki jo ustvarja glava, podkrepljeno s teniško primero;
− primerjava med športno in trenersko izkušnjo;
− razlika med treningom in tekmo na primeru Maze-Massi;
− o glavnih dveh tekmovalkah Thei Stjernesund in Mini Holtmann ter ciljih;
− Michaela Shiffrin ostaja merilo, a v Söldnu je pokazala, da je samo človek;
− o prestopu Pinheira Braathena in vrnitvi Marcela Hirscherja;
− o športni kulturi Norveške in njenih prebivalcev;
− fenomen smučarskega teka in življenja z naravo, ki je tudi šolski predmet;
− do 12. leta izid ne šteje oziroma se ne objavlja,
− zanimivost o številu (1)66, ki je povezano z zmagovalko superveleslaloma v Flachau.

Leta 1964 so zanesenjaki Dušan Senčar, Marjan Kožuh in Franci Čop ustanovili mednarodno smučarsko tekmovanje za ženske, ki so ga poimenovali Zlata lisica. Šest desetletij je to tekmovanje veljalo za eno izmed najpomembnejših ženskih koncev tedna v svetovnem pokalu.

Senčar (1925–2003) je bil uspešen odvetnik. Leta 1956 je postal predsednik SK-ja Branik in odlično se je znašel tudi na mednarodnih prireditvah, kjer je imel številna poznanstva. Vedno je bil odločen: "Ponudi vedno kaj novega in boš imel ljudi, ki bodo stali za teboj. Ljudi pa dobiš samo za visoke cilje, za srednje se nihče ne zmeni."

Dva tedna je po preostalih prizoriščih tekem "novačil" tekmovalke za prvi pohorski pokal. Imel je drzno idejo in bil je dovolj pogumen, da jo uresniči. Takrat je bilo alpsko smučanje bolj zabava. Na tekme se je vozilo z vlaki, televizijskih prenosov še ni bilo, svetovnega pokala tudi ne, smučarke in smučarji so bili še popolni amaterji.

Na Pohorje sta 29. februarja in 1. marca 1964 prišli tudi francoski olimpijski zmagovalki Marielle in Christine Goitschel. Na prvi Zlati lisici sta bila dva slaloma. Na obeh je bila najboljša Marielle Goitschel.

Zlata lisica je 46-krat potekala v Mariboru, dvanajstkrat v Kranjski Gori, po enkrat pa sta preložene tekme gostila Bad Gastein (1974) in Sarajevo (1975). Kar težko je verjeti, da od letošnje sezone naprej ne bo več v koledarju Mednarodne smučarske zveze.

Toplak: Predstavnikom FIS-a smo marsikaj obljubili, nato pa tega nismo izpolnili
"Žal verjetno v prihodnjih letih Zlate lisice ne bo v Mariboru. Lisica je privabljala celoten svet v Maribor. Nekaj časa je zagotovo ne bo, v prihodnosti pa imamo možnosti v kakšni drugačni obliki. Razlogov je več. Predstavnikom FIS-a, ki so prihajali v Maribor vsako poletje, smo marsikaj obljubili, nato pa tega nismo izpolnili. Trendi FIS-a so jasni, tekme se selijo višje. Lani sem bil na kongresu, kjer so poudarili, da se ne bomo več pogovarjali o tekmah, ki so pod 800 metri nadmorske višine. Sporočili so, da bi lahko v prihodnje organizirali kakšno nočno tekmo, teh je premalo na koledarju svetovnega pokala. Termini so zanimivi, a treba bo tudi nekaj vložiti v strmino na Pohorju," je v pogovoru za Televizijo Slovenija povedal Rok Toplak, regijski koordinator FIS-a in trener alpskega smučarskega kluba Branik.

Zlata lisica omogočila klubu zaslužek, zato so starši plačevali manjše participacije
"Zlata lisica je na Pohorje privabila najboljše smučarje sveta in zaradi tega so se številni otroci odločili za ta šport. Branik ima dolgo zgodovino, ta klub je imel vedno najboljše tekmovalce v Jugoslaviji in nato v Sloveniji. Še vedno imamo kar nekaj reprezentantov. Ko smo imeli hrib na razpolago celotno zimo, so otroci dobili veliko znanja in imeli smo veliko naših tekmovalcev v članskih ekipah. Zlata lisica je omogočila klubu zaslužek, zato so starši plačevali manjše participacije. Zadnje Zlate lisice niso bile uspešne s finančnega vidika, denarja je bilo manj. Uprava je še vedno nudila nižje participacije staršem v primerjavi z drugimi klubi v Sloveniji. Vse skupaj je Branik privedlo do težkega finančnega položaja," je razlagal Toplak.

Lep kupček denarja ne bo šel več v alpsko smučanje
V zadnjem desetletju so se težave stopnjevale: "Posledice krize so vidne. Alpsko smučanje v Mariboru se razkraja na več kosov. Upam, da se bomo v prihodnosti znova postavili na noge. Vsak vrhunski tekmovalec potrebuje res močan klub. Moji predhodniki so ime Branika ponesli zelo visoko na svetovnem smučarskem zemljevidu. Na Smučarski zvezi Slovenije je imel Branik veliko besede, imel je vlogo pri odločanju. Starši so se v negotovosti odločili, da ustanovijo nov klub, ki nudi zavetje večini otrok, kar pa ni čisto v redu. Branik ima še vedno pod svojim okriljem FIS-ekipe. Imamo še vedno 15 tekmovalcev, drugi pa so odšli. Smučanje v Mariboru se je razdrobilo na dva kosa in zaradi tega smo izgubili financiranje iz letnega programa športa. Lep kupček denarja ne bo šel več v alpsko smučanje. Imamo pet reprezentantov in deset mladih smučarjev, ki tekmujejo na tekmah FIS. Imamo dva trenerja in imamo ambiciozen program."

Z dobro izpeljanimi tekmami znova na koledar svetovnega pokala
"Imamo prijavljene FIS-tekme v organizaciji Branika v letošnji sezoni. Upam, da jih bomo uspešno izpeljali. Ključne so seveda vremenske razmere, ki so glavni razlog, zakaj nimamo več Zlate lisice. Če bomo izpeljali FIS-tekmo do doline, bomo lahko to prikazali, ko se bomo znova potegovali za tekme svetovnega pokala."

Sljeme se bo januarja 2026 vrnilo po treh letih
V letošnji sezoni je že drugo zimo zapored brez tekme svetovnega pokala ostal tudi Zagreb, kjer so v zadnjih dveh desetletjih prirejali Snežno kraljico.

Med letoma 2005 in 2023 so v Zagrebu izpeljali žensko tekmo. Moški so v Zagrebu tekmovali med letoma 2008 in 2022, zaradi pomanjkanja snega sta odpadli tekmi v letih 2014 in 2016 v obeh konkurencah. Start slaloma je bil na nadmorski višini 978 metrov, cilj pa na nadmorski višini 768 metrov. Mikaela Shiffrin in Marcel Hircher sta bila najboljša petkrat.

Pavlek: Vse je zdaj odvisno od žičnice
"Bil sem na sestanku v Zürichu, kjer so določili okvirni koledar za sezono 2025/26. Sljeme bo na sporedu konec januarja, kar je za nas precej boljši termin. Vse je zdaj odvisno od žičnice. Če bomo nadaljevali v tem ritmu, žičnica ne bo pripravljena do začetka naslednje zime. Žičnica ni pomembna le za izvedbo tekme, ampak za priprave smučarjev, smučarske klube in seveda tudi za vse rekreativne smučarje," je povedal direktor hrvaških alpskih reprezentanc Vedran Pavlek.

"Večkrat se je že zgodilo, da so organizatorji tekme, ki so izpadle iz koledarja, vrnili po nekaj sezonah. Imeli smo res veliko smolo z vremenom. Neverjetno visoke temperature ne le v Zagrebu, ampak v celotni v srednji Evropi so nam preprečile organizacijo tekem dve leti zapored. Vedno smo izpeljali vsaj eno tekmo in tudi v prihodnje nam bo uspelo," je še dodal Pavlek.

Nagrade za skakalce in skakalke še vedno skromne
Pri smučarskih skokih so nagrade še vedno prenizke, čeprav se ta tema vleče že desetletja. Dolga leta je veljalo pravilo, da je ena točka v svetovnem pokalu vredna 100 švicarskih frankov. Zmagovalec posamične tekme je tako prejel 10.000 frankov.

V lanski sezoni se je nagrada za zmago dvignila na 13.000 švicarskih frankov, prvo mesto v kvalifikacijah pa prinese še 3000 frankov bonusa. Stefan Kraft, ki je osvojil veliki kristalni globus v pretekli sezoni, je tako zaslužil 373.150 švicarskih frankov. Peter Prevc, ki je imenitno kariero končal na petem mestu v skupnem seštevku sezone, je v žep pospravil 151.650 frankov.

Zelo lepa je nagrada za zmago na novoletni turneji – 100.000 švicarskih frankov. Organizatorji so prejemali številne kritike, še leta 2020 je bila nagrada za skupno zmago na prestižni turneji štirih skakalnic le 20.000 frankov. Prvo mesto na turneji Raw Air prinese 40.000 frankov.

Pri dekletih je položaj še precej slabši. Zmaga v svetovnem pokalu je vredna le 4300 švicarskih frankov. Lani je skupna zmagovalka Nika Prevc zaslužila 75.369 frankov, a je bila le druga na tej lestvici. Zmagovalka norveške turneje Eirin Maria Kvandal je prejela 40.000 frankov in s tem postala vodilna po zaslužkih.

Svetovni pokal se bo za skakalke in skakalce začel ta konec tedna v Lillehammerju. Velika želja FIS-a je, da bi ženske in moške tekme potekale na istih prizoriščih. Na Ljubnem imajo vsako leto odličen obisk na ženskih tekmah, moške tekme pa seveda niso realna možnost ob Savinji.

Smučarski tek v veliki krizi
Svetovno prvenstvo v nordijskih disciplinah bo od 26. februarja do 9. marca potekalo v Trondheimu. Ko so leta 1997 v smučarskem središču Granasen zadnjič organizirali svetovno prvenstvo, so bili smučarski teki izjemno priljubljeni. Björn Dählie je bil na vrhuncu moči, v Trondheimu je osvojil tri zlate, eno srebrno in eno bronasto medaljo. Vsa tekaška in skakalna tekmovanja so bila razprodana.

Trondheim je bil nadaljevanje nepozabnih olimpijskih iger leta 1994, ki jih je organiziral Lillehammer in so po mnenju številnih poznavalcev najboljše zimske olimpijske igre v zgodovini.

Dählie je rekorder s šestimi zmagami v skupnem seštevku svetovnega pokala. Norvežani so imeli tudi v zadnjih 15 letih odlične tekače. Petter Northug, Martin Johnsrud Sundby in Johannes Høsflot Klaebo so prevladovali med svetovno elito. Vseeno jim ni uspelo preprečiti postopnega zatona.

Tudi Norvežani ostali brez dolgoletnih pokroviteljev
Smučarski teki so v veliki krizi. Svetovni pokal je popolnoma neatraktiven, številni pokrovitelji pa se niso odločili za podaljšanje pogodb.

Na Norveškem je bil Norengros 20 let eden glavnih pokroviteljev, aprila lani pa se je odločil za umik. Letos je sledil nov udarec. Banka SpareBank je bila več kot deset let eden glavnih pokroviteljev, a poleti ni želela podaljšati pogodbe.

Pri norveški smučarski zvezi so prepričani, da bodo tribune v Trondheimu polne. Precej večja težava je svetovni pokal, ki je v velikem zatonu in ni več privlačen produkt. V osemdesetih in devetdesetih letih je bil to daleč najbolj priljubljen zimski šport na Norveškem.

Haaland, Warholm in Bø precej bolj priljubljeni od smučarskih tekačev
Norvežani imajo zdaj enega izmed največjih nogometnih zvezdnikov na svetu. Erling Haaland blesti v Premier ligi v dresu Manchester Cityja. Tudi v polnih Stožicah je sredi novembra dokazal svoje mojstrstvo. Zelo priljubljen je tudi atlet Karsten Warholm. Svetovni rekorder v teku na 400 metrov z ovirami ima prav tako ogromno navijačev in sledilcev na družbenih omrežjih.

Med zimskimi športniki izstopa Johannes Thingnes Bø. 31-letni biatlonec je že petkrat osvojil veliki kristalni globus za skupno zmago v svetovnem pokalu. Vsi trije so zanimivi za širše množice tudi zunaj tekmovalnih aren.

Nemčija po 24 letih ne bo organizirala tekme svetovnega pokala v smučarskih tekih
Tudi Nemčija je imela veliko uspeha v smučarskih tekih. Med letoma 2004 in 2007 je imela štirikrat zapored skupnega zmagovalca svetovnega pokala. Rene Sommerfeldt, Axel Teichmann in Tobias Angerer so poskrbeli za polna prizorišča v Oberhofu in Oberstdorfu. V letošnji sezoni prvič po sezoni 2000/01 Nemčija ne bo gostila niti ene tekme svetovnega pokala.

Biatlon še vedno privlačen za pokrovitelje
V precej boljšem položaju je biatlon, v katerem je le devet postaj svetovnega pokala in svetovno prvenstvo. Stalni prireditelji vedno zagotovijo polne tribune. Številni močni nemški pokrovitelji so že dolga leta zraven, Oberhof in Ruhpolding sta januarja vedno polna, poskrbljeno je tudi za šov zunaj tekmovalnega stadiona.

Pokljuka, ki se je izkazala z organizacijo svetovnega prvenstva sredi pandemije leta 2021, ne pride na vrsto vsako leto. Od 13. do 16. marca bo znova gostila najboljše biatlonce sveta.

Kaj žene športnika, ki se je že upokojil, da se vrne? Nekoga, ki je že naredil analizo, dobro razmislil, seštel pluse in minuse, potegnil črto pod kariero in že več let živel novo življenje. Novo življenje, v katerem ni bil več vrhunski športnik.

Upokojitev je brez dvoma velik mejnik v življenju, ki na glavo obrne človekovo življenje. A športna upokojitev se precej razlikuje od običajne "starostne" upokojitve, ko tudi teža let terja svoj davek z vidika zdravja in psihofizičnih zahtev. Tovrstna upokojitev z vidika bremena prej kot ne pomeni blagoslov.

Pri športniku pa je to zaradi starosti malce drugače. Dobro, nikakor ne želim reči, da športnikovo telo ni izčrpano. V nekaterih panogah se prav gotovo pozna negativni vpliv stalno ponavljajočih se gibov, pri čemer so nekateri dokaj nenaravni. Nič nenavadnega ni, če imajo določeni športniki po koncu kariere kronične težave z določenim delom telesa. Prav nič nenavadnega ni.

A en vidik se mi (vsaj v povprečju) vseeno zdi drugačen. Upokojitev po koncu nekega obdobja (recimo sezone) v kombinaciji s še vedno relativno mladostjo pomeni hitro menjavo identitete. Poklic običajno opravljamo v fazi odraslosti, na drugi strani pa je nekdo športnik (običajno) tudi celo otroštvo in mladost, ko se je seznanil s posamezno športno panogo. Celotno kariero je smučar, kolesar, nogometaš oziroma športnik. Navajen je letnih ciklusov, ki se stalno vrtijo v krogu priprave-tekmovanja-počitek po sezoni. Vmes je včasih kakšen premor zaradi poškodb, sicer pa gre za stalni ponavljajoč se krog, ki ga poganja predvsem motivacija. Nekdo, ki ves čas kroži po tej krožnici, je navajen vseh dobrih in slabih stvari. Od zmag do medijev, od porazov do obveznosti.

Večina, ki na koncu izstopi, je prej dobro premislila, zakaj se je odločila, da za vedno konča to kroženje, sprejme svojo odločitev in stopi v drugo krožnico, kjer se oblikuje nova identiteta, ki morda ni več povezana s športom. Nekateri pa mislijo, da v športu še vsega niso povedali oziroma dosegli, in jih vleče nazaj. Navajeni so zmag, navajeni so pozornosti, predvsem pa so navajeni svoje športne identitete.

Priznam, ko sem prvič slišal, da se vračata Marcel Hirscher in Lindsey Vonn, sem asociativno pomislil, da je velika večina vrnitev slabih oziroma neuspešnih. Pred očmi sem najprej videl Michaela Schumacherja, Lancea Armstronga, Björna Borga, Martino Hingis, Clauda Lemieuxa, Marka Spitza, Muhammada Alija ... Seznam je res dolg.

Vem, da je nesmiselno posploševati. Tako kot se vsak človek razlikuje od človeka, enako velja za vsakega športnika. Vseeno pa se zdi, da je med omenjenimi zgodbami vseeno najti kakšno vzporednico, začenši s (pre)dolgim odmorom in (pre)visoko starostjo, ki je prinesla še korelacijo s poškodbami. Predolga upokojitev v stalno spreminjajočem se svetu in športu pomeni, da so se nekateri vrnili v popolnoma drugo okolje, ki ni več v ničemer spominjalo na njihovo zlato obdobje, kar je morda še najbridkeje občutil Björn Borg, ki je ob vrnitvi še vedno stavil na leseni lopar (edini uspešni vzorec, ki ga je poznal), tehnološki razvoj pa je medtem tenis preselil v povsem drugo ligo.

Seveda poznamo tudi uspešne vrnitve, v katerih so se največji asi vrnili na zmagovalna pota in osvajali številne olimpijske medalje (Michael Phelps, Simone Biles) oziroma najvišjo češnjo v svojem športu (Michael Jordan). Za to skupino predvsem velja, da odmor vendarle ni bil predolg, sami še niso bili na skrajnem starostnem robu, hkrati pa so čutili, da imajo še kak neporavnan račun (Biles in duševno zdravje) ali vidik, ki so ga popolnoma spremenili (Phelpsov premik iz lova na rekorde v plavanje iz veselja, česar prej ni poznal).

Iz besed, ki sta jih omenjena alpska smučarja namenila javnosti, je težko prodreti v samo bistvo, njuno glavo in najti natančen razlog, ki ju je v resnici znova pognal na bele strmine. Če pa iščem vzporednice s prej naštetimi športniki, obema gotovo ni v korist izjemno dolg odmor, pri Lindsey Vonn še manj starost, saj je pred tedni dopolnila 40 let. A oba sta ostala ves čas v stiku s snegom, pogosto smučala (Hirscher tudi testiral) in gotovo tudi naredila račun, po kaj sta v resnici prišla in kako bi to tudi dosegla.

Prav spremljanje te poti in uspešnost sledenja zastavljenim ciljem bosta v sezoni svetovnega prvenstva gotovo eni od zanimivejših zgodb v alpskem smučanju.

Kviz aktivirate s klikom na gumb "začni".