Njegova gasilska kariera je dolga skoraj 70 let, v katerih je doživel marsikaj. Čeprav bo naslednje leto praznoval 80 let, pa je še vedno zelo dejaven in tako svetel zgled aktivnega staranja.

"Enkrat na teden imamo tudi telovadbo v gasilskem domu, kjer sem najstarejši med njimi in »afne guncam« kot vsi mlajši. Vsak dan prehodim pet kilometrov, to je ena dobra ura. Če ne bom sam poskrbel za zdravje, tudi drugi ne bodo. Drugo leto jih bom imel 80. Človek mora vedno misliti na to, da ne živi za včeraj, ne za danes, ampak tudi za jutri," pove svojo življenjsko filozofijo.

Rodil se je v Krškem, kjer je odraščal v kmečki družini, tako da mu je trdo delo blizu že od rane mladosti. Večino poklicne poti je posvetil predavateljstvu na takratni Delavski univerzi v Krškem, kjer je bil 20 let tudi direktor, že pri 12-ih pa ga je zaneslo med gasilce, kjer je še danes aktiven, dolga leta pa je bil tudi predsednik Gasilske zveze Krško. Leta 2008 na kongresu v Krškem je bil izvoljen v upravni odbor Gasilske zveze Slovenije (GZS), leto pozneje postal član izvršilnega odbora GZS-ja, bil pa je tudi predsednik sveta komisije za veterane in član komisije časopisno-založniškega sveta. Za svoje delo v gasilskih vrstah je leta 2003 prejel tudi najvišje priznanje GZS-ja, nagrado Matevža Haceta.

Že od nekdaj sta njegovi veliki ljubezni tudi filatelija in fotografija, in še danes vestno skrbi za fotodokumentacijo dogodkov v okviru gasilskih in drugih prireditev.

Za svoje delovanje na različnih področjih je prejel številna priznanja in odlikovanja, med drugim najvišje priznanje GZS-ja Matevža Haceta, za katero je treba izpolnjevati posebne pogoje, kar pomeni, da moraš imeti že prej priznanja, ki dokazujejo tvojo uspešnost in dejavnost, pojasni Šribar. V svoji vitrini priznanj in nagrad ima tudi plaketo civilne zaščite, lani je bil izbran za naj prostovoljca v Občini Krško, prejel pa je tudi plaketo Turistične zveze Slovenije in še druga priznanja za različne dejavnosti.

Kako se spominjate otroštva in svojih mladostnih let?

Ko sem bil star pet let in pol, smo bili izgnani, tako da sem to, kar bi moral doživljati doma, doživel v Nemčiji. Po prihodu domov smo živeli zelo skromno. Hiša je bila brez oken in vrat, podi uničeni, gospodarsko poslopje golo. Oče je bil kmet in je po pogodbi vozil s konji, vendar je bil tudi tu začetek zelo težak. Prvo leto po vojni je bilo otroštvo podrejeno delu. Do šole sem imel dobrih 200 metrov, zato tudi med potjo ni bilo veliko časa za otroško igro. Tako smo s sošolci včasih ubrali daljšo pot in naredili ovinek, da smo izživeli vsaj delček otroške igrivosti. Čeprav bi moral biti hitro doma, je bilo včasih le kaj preveč zanimivega, da se je bilo težko upreti. Sem bil pa že v šoli načelnik razreda, tako se je v pionirskih časih to imenovalo, in pozneje mladincev.

Kakšna je bila vaša poklicna pot?

Pri šestnajstih sem ostal brez očeta, zato sem moral srednjo šolo v Mariboru hitro končati, saj je bila doma kmetija, ki jo je bilo treba voditi naprej. Mama ni zmogla vsega sama. Obe starejši sestri sta bili pa že v službah, tako da sem ostal doma. Leta 1953 je bil na tedanji mestni občini sprejet sklep o prepovedi gojenja živali v mestu, tako nisi smel imeti niti zajca niti kokoši, zato sem bil prisiljen živino prodati. Nato sem se zaposlil na pošti, kjer sem pozneje opravil tudi strokovni izpit. Leta 1956 sem odšel na služenje vojaškega roka v Sarajevo. Po vrnitvi sem se zaposlil v tedanji kovinarski in prevzel skladišče ter kmalu zatem odšel na Socialistično zvezo. Potem sem bil pri različnih sindikatih, nato pa vpisal Visoko politično šolo, ki je začela takrat delovati.

Nato sem predaval na Delavski univerzi (op. danes Ljudska univerza) in pozneje za 20 let prevzel vlogo direktorja zavoda. Družboslovne predmete sem predaval 40 let, in sicer samoupravljanje in obrambne zadeve, kar je bilo takrat priljubljeno. Po navadi sem bil vse konce tedna zaposlen, saj sem predaval po različnih krajih. Hkrati sem napredoval tudi v vojski in prejel najvišje častniško priznanje.

V vseh letih se nabralo veliko stvari, je pa res, da sem vedno gledal na uro in koledar ter se trudil, da nisem zamudil, zato pravim, da sta največja sovražnika ravno ura in koledar, ne ljudje.

Gasilstvo vas je začelo zanimati že zelo zgodaj.

Začel sem pri dvanajstih letih, se pravi 1948. leta, čeprav je bilo težko. Doma smo imeli kmetijo in je bilo treba delati, v šolo sem moral hoditi, pa še redno na vaje in tekmovanja, vendar se je vse dalo narediti. Leta 1954 sem naredil tečaj za izprašnega gasilca, da sem lahko hodil s starejšimi gasit. Od 16. do 18. leta še ne smejo gasiti, lahko nosijo le kakšne cevi ali orodje. Sicer imamo pa veliko izobraževanj in usposabljanj. Danes je lahko poveljnik v GD-ju le tisti, ki ima izobrazbo V. stopnje, kar pomeni, da je razgledan in ima osnovne prvine odgovornosti.

Začeli smo še v starem domu iz leta 1898, ki ga je dala zgraditi Josipina Hočevar, ki je izvirala iz Radovljice. Skupaj z možem sta dala zgraditi tudi meščansko šolo, tam, kjer je danes fakulteta, cerkev sv. Florjana, ki je dva dni pred njegovo smrtjo pogorela. Ob tem še zanimivost: sv. Florjan je zavetnik gasilcev, in potem je ravno njegova cerkev pogorela. Po tem dogodku so se spraševali, le kako bo svetnik poskrbel za druge, če zase ni znal. Zgraditi je dala tudi bolnišnico, kjer je danes Mladinski center, več kot kilometer dolgo škarpo ob železnici in še veliko drugih stvari.

So se naloge gasilca z leti kaj spremenile, če primerjate delo pred več kot 60 leti in danes.

Pred vojno je bilo osnovno delo gasilcev gašenje, ker je bilo veliko požarov. Takrat so bile slamnate strehe, leseni stropi, črne kuhinje, seniki in tudi druga gospodarska poslopja so bila lesena. Poleg tega so hodili naokrog s petrolejkami, moški tudi s cigaretami, ki so bile pogosto vzrok za požar. Veliko požarov je bilo tudi podtaknjenih. Po drugi sv. vojni se je začela nevarnost požarov tudi v industrijskih objektih. Tako pred leti kot danes, je še vedno veliko požarov, ki jih povzročijo gobarji s cigareto v ustih. Včasih so bili gozdovi čisti, ker so grabili listje za steljo, zdaj tega ni več in so povečini zanemarjeni. Po sečnji so vse pospravili, danes poberejo samo hlode, zato je tudi požar, če pride do njega, bolj uničujoč. Ker živimo ob Savi, ki je že večkrat prestopila bregove, je tu tudi nevarnost poplav.

Bili ste tudi pobudnik gradnje novega gasilskega doma v Krškem.

Ja, bil sem eden od pobudnikov. Ta dom je bil zgrajen 1971. leta, ker je bil stari dom premajhen in ni bilo veliko prostora za opremo, ki jo je bilo treba zamenjati s sodobnejšo. Konec 80. let smo se pa že začeli pripravljati na dograditev doma, ki smo ga tudi dvignili, tako da je zgoraj velika dvorana za usposabljanje članov, kamor gre približno 120 ljudi. Vseskozi smo skušali slediti novostim. Veliko smo naredili sami in niti ene opeke ni nove. Vse smo dobili, ko so rušili razne objekte, kjer smo dobili veliko opeke, lesa in tudi drugega materiala.

Začetki gasilstva v Krškem segajo že v leto 1871, tako da smo imeli ob 120. obletnici leta 1991 odprtje obnovljenega in dograjenega doma, kar je bil za tiste čase kar lepo uspeh. Vedno sem se z vsemi razumel, tako da ko sem si kaj zastavil in prosil za sodelovanje, sem vedno dobil potrditev svojih idej, da smo jih lahko izvedli. Nikoli nisem izpostavljal samega sebe, ampak vedno kolektiv ter vseskozi skrbel za izobraževanje tako zaposlenih kot gasilcev.

Kdaj ste prevzeli funkcijo predsednika gasilskega društva v Krškem?

Od 1980. leta naprej sem bil predsednik društva in s fanti smo bili kot eno. Prvič, ko sem prišel v dom kot predsednik, sem rekel tedanjemu poveljniku, da se morava potruditi, da ne bova v domu samevala in bova privabila čim več članov. Začeli smo srečanja ob nedeljah dopoldne in v tem času vedno kaj počeli. Zdaj je pa vsako nedeljo tu od 15 do 20 fantov. Po navadi moramo kaj očistiti, popraviti, oprati vozila, opraviti kondicijske vožnje in konec koncev smo tu tudi zaradi druženja. Krško je osrednje in najstarejše društvo med 23 društvi v občini Krško in še dvema v Kostanjevici.

Bili ste tudi predsednik GZ-ja Krško. Kako ste povezovali obe vlogi?

Od leta 1980 do 2011 sem bil predsednik društva, od 1993 do 2011 pa predsednik Gasilske zveze Krško. V društvu morata delovati operativa in organizacija, zato ima tudi poveljnika, ki pokriva operativo, skrbi za podmladek in usposabljanje članov. V zvezi pa gre za povezovanje dela društev in vsakoletno organizacijo tekmovanj, ko se društva med sabo pomerijo. Po eni strani je tekmovalni duh, v bistvu gre za ohranjanje delovne kondicije, poznavanje tehnike ter da se ljudje med sabo spoznajo. Poleg tega mora vsak svoje območje zelo dobro poznati, da lahko v primeru nesreče hitro in učinkovito rešuje nastali položaj.

Čemu še namenite čas, poleg tega, da ste predani gasilstvu?

Ukvarjal sem se tudi s filatelijo, kjer sem prejel tudi vsa mogoča priznanja. Dnevno sem bil v tem in vsako leto razstavljal, organiziral meddruštvene in republiške razstave in bil član v režiji na domačih in mednarodnih razstavah. Drugi konjiček je pa fotografija, saj še zdaj pravijo, da sem kronik društva. Ko se kaj dogaja, imam vedno aparat pri sebi. Tudi v našem koledarju je večina fotografij mojih.

Kako si pa danes krajšate čas?

Še vedno poskrbim za kakšne stvari v društvu, na primer fotodokumentacijo, s svojim znanjem pomagam mlajšim in ohranjam dobre stike med generacijami. Enkrat na teden imamo tudi telovadbo v gasilskem domu, kjer sem najstarejši med njimi in »afne guncam« kot vsi mlajši. Vsak dan prehodim pet kilometrov, to je ena dobra ura. Če ne bom sam poskrbel za zdravje, tudi drugi ne bodo. Drugo leto jih bom imel 80. Človek mora vedno misliti na to, da ne živi za včeraj, ne za danes, ampak tudi za jutri. Vedno sem rad delal, in to me je gor držalo. Ko smo organizirali 15. gasilski kongres v Krškem, je prišlo okrog 500 ljudi, kot predsednik odbora jugoslovanskih pionirskih iger sem organiziral sedem srečanj pionirjev, na katera je prišlo tudi do 2000 udeležencev, in je bilo treba organizirati nastanitev in izvedbo programov.

Pogosto so nas spraševali, kako nam je uspelo, in jaz pravim tako, da malo je treba vedeti, malo hoteti, veliko je treba imeti pa izkušenj. Na pamet ali s knjigo v roki je nemogoče. To je tako, kot bi šel gobar nabirat gobe s knjigo v roki.