Družina za marsikoga pomeni predvsem občutek, da ima vedno nekoga, na kogar lahko ne glede na vse vedno računa in mu zaupa svoje težave. Je prostor, v katerem smo razumljeni in v katerem se oblikujejo naše vrednote. Predvsem pa naj bi bila družina ne glede na vse, kar se nam dogaja v življenju, vedno varen pristan, v katerem se počutimo srečne in ljubljene.

Toda družine, naj so majhne ali velike, jedrne, razširjene ali sestavljene, so za nekatere res miren pristan, za druge pa središče viharja. Kaj je torej tisto vezivo, lepilo, ki združuje vse njene člane v harmonično skupnost, v kateri je vsak slišan in upoštevan? Se zavedamo, da odnosi v njej niso nekaj samoumevnega? Da se je treba zanje truditi, medsebojno uglaševati in ohranjati njihovo živost? V to trdno verjameta tudi tokratna gosta oddaje Ah, ta leta! Albert Mrgole in njegova žena Leonida, zakonski in psihoterapevtski par, ki že desetletja tudi na podlagi lastnih izkušenj – imata štiri otroke – slovenske starše opremljata z veščinami za bolj harmonične družinske odnose.

Kljub različnim težavam, s katerimi se ljudje obračajo nanju, sta prepričana, da je njihova osnova velikokrat v pomanjkanju empatije in spoštovanja med družinskimi člani; ti ne zmorejo več kakovostne in iskrene komunikacije, ki bi zmogla vključevati našo sposobnost sprejemanja drugačnosti v smislu različnih načinov razmišljanja, čustvovanja in različnih potreb vsakega člana družine. Vse prevečkrat namreč na svet gledamo enostransko, skozi svoja, "edino prava" očala. In prav tu se skriva bistvo največjih zmot in nesreč, ki nas tarejo v življenju.

Če bi bolj prisluhnili drug drugemu, bi se izognili številnim nesporazumom, ki lahko privedejo do popolne izgube pristnega stika tako med partnerjema kot tudi v odnosu med starši in otroki. A kot pravi Leonida Mrgole, je "za iskren pogovor seveda treba najti primeren, umirjen trenutek v dnevu in iskreno spregovoriti: to me je prizadelo, mene je strah, ne počutim se več varnega, kako pa ti to vidiš … In se o tem pogovarjati. Mene je že to, da me je Albert poslušal in se odzval na moje besede, nekako navdalo z mirom, varnostjo. Samo ta odziv, da so stvari izrečene – pri otrocih pa je prav tako treba počakati na pravi trenutek ter se izraziti in slišati drug drugega."

Zato je tako pomembno, da najprej s partnerjem in potem tudi s svojimi otroki vzdržujemo in negujemo pristen stik. "Saj otroci vedno, predvsem pa v najstniških letih, potrebujejo starše. Starše, ki ostajajo v stiku. Ki dovolijo samostojnost. Ki prenesejo napake. Skratka – odrasle starše, ki v konfliktnih situacijah ne bodo uporabili le gole moči avtoritete. To bodo otroci popolnoma pravilno dojeli kot vojno napoved," je prepričana Leonida, Albert pa dodaja, "da se moramo starši v takih intenzivnih trenutkih, v soočenjih z otroki, ko vse poteka zelo hitro in večji del povsem nezavedno, zavedati svojih čustev in tega, da smo v stanju, ki je daleč od ravnotežja, in da moramo najprej uravnotežiti sebe, da smo potem lahko neka trdna čustvena opora otrokom. To so neke veščine reguliranja naših čustev, ki jih današnji čas od nas zahteva, da jih usvojimo."

Osnova funkcionalne družine je v prvi vrsti dober partnerski odnos. Če partnerski odnos ni v redu, niti ne moremo dovolj dobro vzgajati otrok, ker se v primarnem okolju preprosto ne počutijo varne, še poudarjata zakonca Mrgole. Občutek varnosti pa je ne glede na okoliščine vedno najpomembnejši. Iz njega izhajamo in se nanj opiramo v vseh odnosih in okoliščinah. Da bi se otroci doma vedno počutili varne, sprejete, slišane in ljubljene, je osnovna starševska želja tudi zakoncev Petre in Boštjana Kmeta. Z veliko dobre volje, medsebojne pozornosti, izvrstno organizacijo in medsebojno pomočjo se trudita narediti vsak dan lep in izpopolnjujoč – tako zanju kot za njunih sedem otrok.

"Stremiva k temu, da se res veliko pogovarjamo, ker se mi zdi pomembno, da se vsak član družine čuti sprejetega in slišanega," poudarja Petra Kmet, ki je po rojstvu petega otroka pustila službo in se posvetila predvsem družini. "Ko pridejo domov iz vrtca ali šole, vsakega posebej vprašam, kaj se mu je posebnega zgodilo, da vsak o vsem lahko spregovori, nimamo tabujev. Če opazim, da je kateri izmed njih kakor koli v stiski, negotov, morda bolj trmast kot po navadi, zaskrbljen, potem se z Boštjanom potrudiva, da sva več z njim, da ugotoviva, kateri izmed naju mu bolj manjka. Včasih je potreben le kakšen sprehod z njim, da to stisko lahko izrazi, in že se začuti olajšanje."

Predvsem pa se Petra Kmet zaveda, da najbolje vzgajata z zgledom. "Včasih se za kakšno stvar res zelo trudim, da bi jim jo privzgojila, a ne gre in ne gre. Potem pa pogledam sebe in vidim, da moram to isto stvar najprej sama pri sebi urediti in najprej sama ravnati v skladu s tem, kar učim otroke!"

"In to je stavek, ki bi ga položila vsem staršem na srce: mi moramo najprej urediti sebe, pogledati vase, se zavedati svojih občutkov in mej, vzorcev in prepričanj, da lahko potem pri vzgoji otrok kaj spremenimo na bolje, izvedemo drugačen, učinkovitejši pristop k vzgajanju," je prepričana tudi Leonida Mrgole. Seveda pri vzgoji vsi starši delamo napake; upoštevamo različne nasvete strokovnjakov, kako vzgajati, toda pogosto si ti celo nasprotujejo in tako smo pod nenehnim pritiskom, da pri vzgoji ne naredimo česa narobe, ker bo to za vedno zaznamovalo našega otroka in uničilo naš odnos z njim. Toda predvsem starši moramo v takih okoliščinah nastopati odgovorno in modro, dodaja Leonida Mrgole.

"Naučila sem se tega: kar mi mislimo, da je za otroke dobro, ni res, da je vedno dobro za otroka, saj nam tako govori samo naš ego. Napake delamo in jih bomo najbrž vedno delali, pomembno pa je, da se starši zavedamo, da sta naša modrost in moč v tem, da se sami trudimo v starševski vlogi, ne da spreminjamo otroka!"

Oba strokovnjaka, tako Albert kot Leonida Mrgole, pa sta prepričana, da je skrhan odnos med starši in otroki vedno mogoče – kdor ima iskreno željo in voljo – popraviti in tudi znova vzpostaviti, pa čeprav šele po tem, ko odrasli otroci že odidejo od doma. A s pogojem, ki ga Albert Mrgole med svojimi svetovanji staršem velikokrat posebej omenja: "Da se iskreno pogovorijo kot odrasli ljudje, kar pa je za številne starše težko, saj otroku sploh ne dajo možnosti, da v pogovoru sodeluje kot odrasla oseba. Težko namreč izstopijo iz vloge, da bi svoje odrasle otroke še vzgajali, nekaj še naučili, jim govorili, kaj delajo prav in kaj narobe. Zato je treba izstopiti iz tega odnosa starš vzgojitelj naproti otroku in res začeti vzpostavljali odnos med dvema odraslima." Šele v takem procesu se izkaže, kako so se starši in otroci pogrešali, kako so hrepeneli po tej povezanost, kako si dejansko želijo ohranjati povezanost.

Ko postanemo starši, ostanemo starši za vedno. Ni pa nujno, da ostanemo za vedno partnerji. Partnerske zveze razpadajo in ustvarjajo se nove. A če se to zgodi, to zdaj morda ni več le stvar dveh odraslih partnerjev, temveč lahko v novo zvezo s partnerjem ali partnerico pridejo tudi njegovi in/ali njeni otroci in z njimi nekdanji partnerji. Odnosi v sestavljeni družini so tako popolnoma nov izziv. Svoje izkušnje, kako se spoprijemata z novo družinsko dinamiko v sestavljeni družini, sta spregovorila tudi Ivan in Ana, ki sta po ločitvi od svojih prvih partnerjev dala priložnost novi ljubezni.

Čeprav sta bila na začetku zaljubljena kot najstnika, sta si najprej vzela čas za spoznavanje drug drugega in grajenje trdnih temeljev njunega razmerja, preden sta v svojo zvezo začela počasi in z občutkom vključevati tudi svoje otroke iz prejšnjih zakonov: Ana svojega 16-letnega sina Lana, Ivan pa 15-letnega sina Miho in 11-letno hčerko Nino, ki se očetu, Ani in Lanu v njihovem novem domu pridružita vsak drug teden.

Ana Vidmar pri tem pojasnjuje: "S sinom Lanom sem še pred prihodom novega partnerja imela iskren in intimen pogovor. Zavedala sem se, da je to zanj velika sprememba, saj sva bila prej sama, zdaj pa je v hišo prišel ne le Ivan, temveč tudi njegova dva otroka. Zato se mi je zdelo zelo pomembno, da sem Lanu dala čas in prostor, da je lahko povedal, ali mu kaj ni prav, kaj bi ga motilo, kaj si sam želi. Prav tako sva z Ivanom dala možnost tudi njegovima otrokoma, Mihu in Nini, da izrazita svoje občutke in želje. Nina si je na primer želela imeti svojo sobo in seveda smo vse napore usmerili v to, da ima zdaj svoj prostor v hiši. Predvsem pa smo si dali čas in se postopoma spoznavali."

Kako pomembno in še bolj poudarjeno je v novi, sestavljeni družini uglaševanje potreb, želja, različnih občutkov vseh članov, predvsem pa otrok, poudarja tudi Albert Mrgole: "Otroci ob ločitvah nimajo glasu in se jih ne sliši; to so odločitve odraslih ljudi, ki si zamislijo, kako bi bilo najboljše za vse, tudi za otroke, žal pa ni vedno tako. Zato je treba v ospredje postavljati zgodbe sestavljenih, novih družin, ki so na novi poti uspešne, zato da ljudje spoznajo, kaj vse je pomembno, da tudi nova družina lahko lepo in ljubeče deluje. Za to pa je potrebno veliko uglaševanja med vsemi člani družine, tudi med nekdanjimi partnerji, ki lahko tako novo zvezo s svojim ravnanjem podprejo ali ne. Potrebno je torej veliko modrosti, ljubezni in zrelosti, predvsem med starejšimi."

Ana in Ivan se svojo pozornost in ljubezen trudita enako deliti med vse otroke. Želita si, da bi Lan v Ivanu in Miha ter Nina v Ani našli predvsem zaupanja vredno odraslo osebo, na katero se lahko naslonijo, ob kateri se počutijo varne, sprejete in slišane. Kajti zavedata se, da njuni otroci že imajo očeta in mamo, in nočeta igrati nadomestnih vlog, hvaležna pa sta, da njuna nekdanja partnerja sprejemata njuno novo družino, kar razbremenjuje predvsem otroke, saj Ivanov sin Miha pravi: "Všeč mi je, ko sva z Nino en teden pri očiju in Ani ter Lanu, z veseljem pa se potem vrnem tudi k mamici." Škoda, ki jo sicer ob takih spremembah v družinah lahko utrpijo otroci, utegne biti velikanska, dodaja Leonida, "saj so otroci razdvojeni med mamo, očetom, novimi partnerji in obremenjeni s tem, kako jih sprejema nova širša družina, dedki, babice, tete, strici ... Če so povrhu še ločitve težke in sovražne, je tu lahko veliko stisk in protislovij, s katerimi se otroci težko spoprijemajo."

Kajti vsako skupnost opredeljujejo odnosi. S postopnostjo in poslušanjem se vsi počutijo slišane, upoštevane in varne. Tudi vloge novih partnerjev v sestavljeni družini določajo odnosi in pravila, ki jih ima skupnost. Sploh če so otroci del časa v novi družini, del časa pa z mamo ali očetom, se morajo navaditi, da živijo v različnih družinah z različnimi pravili. In ti dve skupnosti, če se že ne moreta podpirati, se morata vsaj pustiti na miru.

Starim staršem, ki tudi včasih težko sprejmejo nove družine svojih otrok ter otroke novega partnerja ali partnerice, Albert Mrgole svetuje, naj se oborožijo "z veliko ljubezni in naj gledajo iz ljubezni vse, kar jim pride naproti; potem bodo v tem duhu tudi delovali. Če pa ravnamo iz naših ranjenih egov, prizadetosti in predsodkov, ta je naš, ta ni naš, nastanejo težave, čeprav se je tudi starim staršem včasih težko odpovedati svojim predstavam, pričakovanjem, kako naj bi tekla pot njihovih otrok." Leonida pa dodaja, da "se je v tem primeru treba predvsem spustiti iz glave v srce, ker sta tam sprejemanje in ljubezen. To pa je tudi naša naravna naravnanost – da poskrbimo drug za drugega, saj ljudje potrebujemo drug drugega in različni predsodki in odtujenost nas delajo le nesrečne."