Veliko naključij se nam zgodi, ne da bi se jih posebej zavedali. Za nekoga zgolj zanimiv dogodek, za drugega pomembno sporočilo. Ne glede na to pa naključja lahko pomembno vplivajo na naše življenje.

O tem se je velikokrat prepričala Irena Tršinar, ki zase pravi, da je zbiralka naključij. Najprej je zbrala zanimiva naključja svoje širše družine, na katera gleda kot na neke vrste družinski zaklad, ki bi se izgubil, če ga ne bi zapisala. Tako je nastala Irenina prva knjiga Naših sto naključij, pred kratkim pa je izšla tudi druga Sej ne mor'š verjet!, v kateri so zbrane zgodbe ljudi, ki jih Irena prej ni poznala.

Med njimi so tudi zgodbe Mirana Ipavca, nekdanjega lastnika tovarne in župana Kanala ob Soči, ki je zadnja leta znan predvsem kot avtoštopar, ki vsako leto v drugem kraju odpre svoj Avtoštoparski muzej. V štiridesetih letih, odkar se na večino svojih poti odpravi z avtoštopom, mu je ustavilo več kot 11.000 voznikov, nekateri celo večkrat. Tako je na avtoštopu spoznal poslovneža, ki ga je seznanil s poslovnim partnerjem, s katerim je odprl svoje podjetje, ki ga je pozneje v celoti odkupil. Kot direktor tovarne s štiriinšestdesetimi zaposlenimi se je še vedno na marsikatero službeno pot odpravil na štop in tako končal celo na naslovnicah časopisov. Ko je bil župan, je s službenim avtomobilom peljal odbojkarja na evropsko prvenstvo v odbojki na mivki v Francijo, ker pa so ga doma čakale službene obveznosti, se je vrnil na avtoštop. Takih dogodivščin se mu je nabralo nič koliko, o njih je rad pripovedoval, ko pa so ga spraševali, ali jih ne bi tudi zapisal, je odgovarjal, da nikakor ne. Vse dokler se mu ni zgodilo, da mu je na Danskem v več dneh in na razdalji več sto kilometrov ustavilo več voznikov, ki so bili vsi na isti zabavi. To se mu je zdel več kot dober razlog, da je začel zgodbe zapisovati in izdajati knjige.

Da kriminalisti marsikatero kriminalno dejanje razrešijo s pomočjo naključij, je kmalu spoznal tudi Boris Žagar, ki so mu dodelili primer najdenih kosti na Pokljuki. A ta primer ga je po spletu naključij pripeljal do drugega umora, ki se je veliko pred njegovim rojstvom zgodil na Jelovici. Takrat je sicer izvedel, kdo je bil morilec, ne pa tudi, kako točno se je umor zgodil. Na to je moral čakati še dodatnih petintrideset let. Čeprav je Agatha Christie trdila, da v Bohinju ne more pisati kriminalk, saj je tu preveč idilično za umore, je resnica prav nasprotna. V resda idiličnem, a tudi neizprosnem gorskem svetu živijo tudi "ravbšici", kot tam pravijo krivolovcem. Po besedah Žagarja so to posebne vrste ljudje, zato ni bil preveč presenečen, ko je ugotovil, da je bila propadajoča hiša v Zatrepu na planini Uskovnica pred njim v lasti tam umorjenega ravbšica. Pa to še zdaleč ni bila zadnja smrtna žrtev, na katero je tam naletel, zato je prepričan, da mu je bilo namenjeno, da spozna in zapiše resnico o teh smrtih. Sam v teh dogodkih razbira različne znake, spoznanja prihajajo na določeno število let, spreletavajo ga slutnje, prisluhi. Vsa ta naključja v svoji knjigi Pomen naključij v vašem življenju nazorno opisuje tudi Frank Joseph, ki se je njihovega raziskovanja lotil tako, da je skupaj s še stotimi prostovoljci pet let pisal dnevnik naključij in sanj. Tako, kot je to počel že Carl Gustav Jung, utemeljitelj analitične psihologije in avtor izraza "sinhronicitete", s katerim opisuje nevzročne dogodke ali naključja, ki nastanejo neodvisno od nas, a imajo za nas neko sporočilo, razlago, rešitev. Jung celo pravi, da obstaja nezavedno, ki deluje prek naključij. Njegovo delovanje pa se pogosto manifestira skozi slutnje, intuicijo, telepatijo in podobno.

Vendar pa jungovski psihoanalitik Tine Papič opozarja, da se teh znakov ne smemo oklepati oziroma v vsakem dogodku iskati znaka oziroma sporočila, ker je bistvo naključij prav to, da delujejo skozi nezavedno in neodvisno od nas, našega ega. Mi namreč ne ustvarjamo naključij, razmišljati moramo onkraj sebe. O naključjih je seveda dobro razmisliti in si tako širiti zavest. Vse odločitve, povezane z našo interpretacijo naključij, pa sprejmemo sami. Odgovornosti za to, kar se nam dogaja, ne smemo preložiti na naključja.

Jungova razmišljanja o dogodkih, ki so neodvisni od nas, niso posledica naših dejanj, ampak se dogajajo onkraj nas in nimajo posebnega vzroka, imajo korenine v vzhodnjaški miselnosti, še posebej taoizmu, a so nastajala tudi v sodelovanju z utemeljiteljem kvantne mehanike in Nobelovim nagrajencem Wolfgangom Ernestom Paulijem. Ta takrat še ni mogel znanstveno dokazati, da svet ne temelji na vzroku in posledici, kot smo naučeni, ampak so vsi dogodki v njem naključni. To je uspelo tudi znanstveno dokazati kvantnemu fiziku Antonu Zeilingerju, ki je za svoje raziskave leta 2022 prejel Nobelovo nagrado za fiziko.

Ker so naključja zelo težko razumljiva, imamo ljudje do njih od nekdaj ambivalenten odnos: lahko je vse naključje ali pa nič, lahko imajo pomen, vpliv ali pa sploh ne in zato ne pomeni nič. Nekateri ga povezujejo z usodo, drugi z "božjo previdnostjo". Naključja so dokaz, da imamo svobodno voljo, po drugi strani pa kažejo, da te volje sploh nimamo. Prav skozi te premene naključja preučuje tudi filozof Aleš Mendiževec, ki poudarja, da znanosti 21. stoletja priznavajo, da naš svet deluje skozi naključja oziroma je naključen. Sam ugotavlja, da naključjem pripisujemo preveč pomenov, povezanih z našimi hotenji, težnjami, in jim s tem jemljemo čar presenečenja.

V rubriki Ah, ta splet! pa tokrat o verjetnosti in statistiki s predstojnico Inštituta za biostatistiko in medicinsko informatiko, Majo Pohar Perme.