Božič je praznik, ki poudarja pomen družine in miru. Predvsem pa je to čas, ki ga izkoristite tudi za obisk sorodnikov in prijateljev.

V preteklosti so imeli božična drevesa le premožni
Postavljanje božičnega drevesca sega na začetek 17. stoletja v Alzacijo – francosko pokrajino na meji s Švico in Nemčijo. Takrat je bilo to meščanska navada, saj po vaseh tega niso poznali. Zapisi o okrašenem pušpanovem steblu s svečkami pa so iz 2. polovice 17. stoletja in prihajajo s protestantskega severa, piše etnolog Niko Kuret. O prvih z okraski, darili in svečkami okrašenih drevesih pričajo tudi zapisi iz 18. stoletja, in sicer v Nemčiji, Švici in na Švedskem, vendar je bila to še vedno navada samo po mestih.

Namesto pisanih okraskov samo zelenje
Pri nas o božičnem drevescu do srede 19. stol. niso našli podatkov, na podeželju pa vse do prve svetovne vojne okraševanje božičnega drevesca ni bilo v navadi. K nam so ta običaj prinesli nemški trgovci, obrtniki in uradniki. Še pred postavljanjem božičnega drevesca pa so po Sloveniji postavili v kot s križem majhno smreko, ki je po navadi niso okrasili. Nekateri pa so jo dali na dvorišče ali gnojišče.

Pozneje so smreke postavljali na vrtove, ob ograje, v nekaterih delih Slovenije k studencu, da so se zahvalili za vodo ali ob prihodu v vas. Pogosto pa so jo postavili v hišni kot. Ta navada je bila razširjena skoraj po vsej Sloveniji. Eni so jo obesili z vrhom navzdol, drugi navzgor, piše Kuret. Ponekod so jo okrasili s svečkami, ki jih niso prižgali, z drobnimi jabolki, pozlačenimi orehi in lešniki, bomboni, domačimi piškoti v obliki ptic, zvezd itd. Naredili so tudi papirnate okraske. Nekateri pa so se odločili le za smrekovo vejo. Pozneje so postavili krispan, kot še danes imenujejo božično drevo ponekod, na mizo.

Po praznikih so smreko zapičili v sneg ali postavili za ograjo, kar nekateri storijo še danes. Navzgor ali navzdol obrnjene smreke in smrekove veje so predhodnice današnje novoletne jelke, kjer domišljija pri krasitvi nima meja.

Povod za nastanek jaslic so bile tudi gledališke igre
Pod novoletno jelko ali ločeno od nje stojijo jaslice, ki so upodobitev Kristusovega rojstva. Danes so to povečini plastične ali lesene figure. Začetki jaslic segajo v igranje božičnih iger, ki so jih že od srednjega veka dalje uprizarjali po cerkvah, v središču pa je bil kipec Jezusa. Tudi številne slikarske upodobitve rojstva kažejo na resnične predstave v cerkvah in gledališke sprevode iz tistega časa. Kuret zato prišteva h koreninam nastanka jaslic tudi gledališke igre.

Prve jaslice so postavili jezuiti leta 1560 v svojem kolegiju na Portugalskem, prve cerkvene jaslice pa so uredili dve leti pozneje v cerkvi v Pragi. V Ljubljani pri cerkvi sv. Jakoba so jih postavili leta 1644, medtem ko veljajo za najlepše jaslice iz 18. stol. v samostanski cerkvi dominikank v Velesovem na Gorenjskem.

Ljudje so kmalu začeli postavljati jaslice v domovih
Umetnost izdelovanja jaslic pa se je močno razvila v Italiji, in sicer v Neaplju, Genovi in na Siciliji. Do leta 1800 jih zaradi janzenizma po slovenskih cerkvah ni bilo, potem pa so se znova pojavile v večini slovenskih cerkva. Bile so povod za izdelavo papirnatih figur, ki so jih poslikali z akvarelnimi barvami in nekatere polepili s koščki blaga.

Iz cerkva so se jaslice širile tudi v domove, in sicer je imela prve jaslice vojvodinja Konstanca Piccolomini Aragonska leta 1560, ki je naročila kar 167 figuric. Nato so jih začeli postavljati tudi v premožnejših meščanskih hišah, kjer so bile zelo razširjene jaslice v omaricah za steklom, ki so jih ustvarjale redovnice. Jaslice so izdelovali iz tršega papirja, ki so ga poslikali, pozneje tudi iz žgane gline. Poznane so tudi kotne jaslice, od teh najzanimivejše te, ki jih je izrezljal mitničar Janez Frfila konec 19. stol. V začetku 20. stol. so več pozornosti začeli posvečati postavljanju božičnega drevesa, in ne toliko jaslicam, ki so bile po navadi natiskane na papir in so pogosto izgubile umetniško vrednost.

Prve jaslice so lahko kupili pri redovnicah
Natančnih podatkov, kdaj so začeli jaslice postavljati v kmečkih hišah, ni. Verjetno pa je bilo to že v 19. stol. Najstarejše izročilo so našli na Gorenjskem, kar je po raziskavah verjetno vpliv s Tirolskega, kjer je bilo v tistem času jasličarstvo že močno razvito. Sicer so pa jaslice postavljali v bogkovem kotu – kot nad mizo, kjer je bil majhen križ. Jaslice so bile lesene, plastične, iz gline ali papirja. Za podlago so dali mah in na hrib postavili hlevček. Tudi prve plastične figure so vlivale redovnice.

Zagotovo pa so rezbarili tudi na kmetih, saj je nastalo nekaj zelo lepo in natančno izdelanih figur, vendar so jih na prehodu iz 19. v 20. stol. postopoma nadomestile industrijsko tiskane papirnate figure. Zaradi drugačnega materiala figur za jaslice teh niso več polagali na mah, ker niso stale, ampak na mize ali predalnike, nekateri pa so naredili pravo pokrajino, tako da so si pomagali s kamenjem, štori, naredili tekočo vodo in vključili tehnične učinke, kar se je ohranilo vse do danes.

V Italiji se je vnelo pravo tekmovanje, kdo bo postavil lepše jaslice
Tako kot pri nas se je tudi po Evropi pojavila težnja, da si ljudje ustvarijo praznično in božično vzdušje tudi doma. Jaslice so imeli najprej premožnejši, in sicer plemstvo nato meščani, pozneje pa tudi preprosti ljudje. V Italiji so celo tekmovali, kdo bo imel lepše jaslice, in hodili naokrog, da so videli, kako imajo pri kateri hiši postavljene. Ravno tako se veliko pozornosti namenili detajlom, kot so izdelava glave in rok. V Italiji so prodajali tudi napol izdelane figure, ki so jih novi lastniki oblikovali po lastnem navdihu. V Španiji pa so prišle jaslice v domove zgodaj, vendar so bile zelo majhne. Narejene so bile iz voska, lesa ali alabastra. Za španske jaslice je značilno uprizarjanje iskanja prenočišča v Betlehemu. V Barceloni pa imajo že od leta 1786 vsakoletni sejem jaslic.

V Nemčiji so se figure premikale s pomočjo mehanizma
V samostanih v Franciji so jaslice izdelovali večinoma iz voska in jih oblekli. Za njihove jaslice je značilna plitva votlina in številne poti, na katerih kar mrgoli najrazličnejših figur. Pater Leopold Andrej Grčar je zapisal, da v Marseillu verjetno ni hiše brez jaslic, kjer so jaslice izdelane iz žgane gline.

V nemško govorečih deželah pa segajo začetki jasličarstva v 17. stoletju. Tu so izdelovali jaslice z gibljivimi sklepi ali iz enega kosa lesa, ki so jih potem pobarvali. Sredi 17. stoletju so v Nemčiji omenjene tudi mehanske jaslice, ko so se posamezne figure lahko premikale s pomočjo mehanizma. Pogosto so uporabljali tudi urne mehanizme. Tudi tu se je vnelo pravo tekmovanje, kdo bo izdelal in imel v lasti lepše in številčnejše jaslice.

V Einsiedelnu v Švici je na ogled več kot 450 figur
Avstrija je danes znana bo zelo razvitem jasličarstvu, vendar jih dolgo časa niso uporabljali. Ene najbolj znanih jaslic so bile izdelane za benediktinsko opatijo na Bavarskem, saj so figure visoke skoraj en meter, poleg tega je mojster upodobil tudi gestiko in mimiko. Na Tirolskem je bilo rezbarstvo zelo razvito, zato se je zgodaj razvila tudi jasličarska umetnost, ki je zajela cele vasi, saj je bila ta dejavnost zelo priljubljena. Ene najbolj znanih in umetelno izdelanih so v Innsbrucku v samostanu servitinj iz srede 18. stol. V švicarskem Einsiedelnu pa so menda največje jaslice na svetu. Figure so izdelane iz blaga, voska, papirja in kovine. Izdelovati so jih začeli leta 1793 in jih do leta 1840 dopolnjevali. Iz lesa naj bi bilo izrezanih več kot 450 figur.

Na Poljskem so začeli izdelovati jaslice v obliki lutk oziroma gibljivih figur, ki so jih prepovedali, vendar so jih ministranti, dijaki in rokodelci znova obudili. Tu so značilne t. i. szopke, to je oder, na katerem je hlevček ali lopa, po katerem se premikajo lutke. Od leta 1945 pa imajo v Krakovu natečaj za najlepšo szopko, za katerega je veliko zanimanja in tudi dobro obiskan.

Najstarejše doslej znane jaslice pa so bile postavljene ravno v Pragi, zato je tam jasličarstvo zelo razvito. Na Češkem so znani po izdelavi papirnatih figur, po katerih še danes slovijo. Nekdaj pa so bili zelo živahni božični sejmi, kjer so ljudje lahko kupili figure iz različnih materialov. Veliko pozornosti so Čehi namenili tudi izdelavi pokrajine, v zadnjih letih vanjo vključijo tudi palače v različnih slogih.

V cerkvah v Zagrebu si lahko ogledate najrazličnejše zbirke jaslic
V Ukrajini pa je poznan vertep, to je neke vrste skrinja, v kateri so v dveh ali treh nadstropjih razvrščene gibljive lutke, ki predstavljajo betlehemski dogodek. Svojo vlogo odigra tudi zborovsko petje in prizori s krutim Herodom. Vertep je bil poznan tudi v Sibiriji. Na Hrvaškem jasličarstva še niso raziskali, čeprav imajo po cerkvah v Zagrebu v času božičnih praznikov prave razstave jaslic. Skozi jaslice izražajo ljudsko izročilo hrvaške verske kulture, ki se opira na elemente folklore in krščanstvo.