O tem, kaj naredi pesem brezčasno in zakaj nekatere melodije ostanejo z nami dalj časa, smo se v tokratni oddaji pogovarjali z gostom v studiu, Ladom Leskovarjem.

Lado Leskovar bo letos dopolnil 80 let. Še vedno rad poje, nastopa, njegov glas pa ostaja močen – tako kot njegove pesmi. S pesmijo Malokdaj se srečava je leta 1963 prejel nagrado občinstva na festivalu slovenske popevke na Bledu, leta 1967 pa je s skladbo Vse rože sveta nastopil na Pesmi Evrovizije. "Takrat so bili festivali največja možnost, da vas vidi čim širši krog ljudi. Takrat ni bilo plošč, ni bilo koncertnih dvoran."

Tako so leta 1962 prvič priredili Slovensko popevko, festival, ki je največjo priljubljenost doživel v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja, v začetku 80. je bil prekinjen in leta 1998 ponovno obujen. Letos bomo torej praznovali 60. obletnico prve izvedbe festivala, na katerem je s svojimi skladbami sodeloval tudi skladatelj Jure Robežnik. V t. i. zlati dobi slovenske popevke so avtorji glasbe sodelovali s pisci besedil, ki so bili po večini pesniki ali pisatelji, kot so Elza Budau, Gregor Strniša, Dušan Velkaverh in drugi. V ustvarjalnem procesu je navadno najprej nastala glasba in nato besedilo.

Besedilo je bilo pri popevki izredno pomembno, moč besede pa posebej omenja tudi Lado Leskovar, ki pravi, da morajo biti besedila kakovostna, s težo, prava poezija, kot rad poudari. Tudi pevka Nina Strnad, ki ob različnih priložnostih rada poje zimzelene pesmi, je prepričana, da te nosijo v sebi brezčasnost prav zaradi večnih tem, ki jih opevajo: ljubezen, hrepenenje po nekom, zaljubljenost, pa tudi žalost ob neuresničenih željah.

Prav zaradi izvrstne interpretacije glasbenic in glasbenikov mlajše generacije te pesmi še naprej živijo. Lado Leskovar pa bo zimzelene melodije jutri, 19. marca, ob 20. uri prepeval v Studiu 26 ob spremljavi revijskega orkestra. Koncertu bo mogoče prisluhniti na Prvem programu Radia Slovenija.