A se kljub temu dotikamo čedalje manj, čeprav vemo, da dotik pomirja, bodri, celo zmanjšuje bolečino in dokazano preprečuje žalost, depresijo.

Ni dovolj, da se samo pogovarjamo in nekomu zagotavljamo, da ga imamo radi – tudi milijon besed ne more sporočiti tega, kar sporoča dotik. Poleg tega nas dotik oziroma objem navda z občutkom varnosti.

Psiholog dr. Aleksander Zadel pravi, da se, takoj ko nas nekdo objame, v našem telesu poveča količina oksitocina, hormona sreče in ljubezni, ki zdravi občutke osamljenosti, izločenosti in jeze. Zniža raven stresnega hormona kortizola, zmanjša stres in občutke bolečine ter sploh dobro vpliva na naše psihofizično stanje.

Poleg tega količina dotikanja, crkljanja, ki smo ga bili deležni v otroštvu, pomembno vpliva na to, kako se bomo spoprijemali s stresom, še bolj pa na to, kako se bomo spopadali z agresijo. Tisti, ki so rasli v dotikov polnem okolju, znajo agresijo izražati na socialno sprejemljiv način: ne usmerijo je proti drugemu ali z njo škodijo sebi, ampak energijo usmerijo v reševanje izzivov, ki so agresijo sprožili.

Čeprav se pomembnosti dotika zavedamo, smo ga tabuizirali: v poslovnih odnosih je nezaželen, saj spada že v sfero intimnega. Še hujše pa je, da smo, da bi se izognili zlorabam, tabuizirali dotik v nekaterih poklicih. Včasih je učitelj umiril nemirnega učenca tako, da mu je položil roko na ramo, podobno je lahko pri učencu zmanjšal živčnost pred preverjanjem ali ga je pohvalil tako, da ga je potrepljal po hrbtu. Danes je tako dotikanje nesprejemljivo. S tem, ko hočemo preprečiti morebitne zlorabe, smo ljudi prikrajšali za veliko dobrega.

Drug vidik, ki ga je dr. Zadel v oddaji posebej omenil, pa je to, da se zaradi poveličevanja mladosti ne maramo dotikati starejših – tisto, kar je mlado in lepo, kliče po dotiku, staro in zgubano pa ne …

Na srečo pa se marsikje še zavedajo pomembnosti toplih odnosov in tudi dotikov. V Koroškem domu starostnikov, PE Slovenj Gradec, že vse od ustanovitve vsakemu stanovalcu doma določijo "ključno osebo" med zaposlenimi. A ključna oseba ne skrbi samo za izpolnjevanje stanovalčevih potreb v okviru delovnih obveznosti, ampak vsak teden nameni čas tudi za druženje. Tako se med zaposlenimi in stanovalci do konca življenja spletejo posebne vezi. Včasih jim za sporazumevanje ne ostane nič drugega kot dotik.

Pomembnosti dotika se zaveda tudi zdravnica, specialistka nevrologije Iwona Ewa Kosi, ki svoje bolnike na pregledu tudi objame in tako sprosti ozračje, da ji bolniki lažje zaupajo. Zlasti pri bolnikih, ki zaradi bolezni ne morejo govoriti, je dotik njeno edino komunikacijsko sredstvo.

Enako je pri gluhoslepih osebah, ki za sporazumevanje uporabljajo znakovno-taktilni jezik. Uporabljajo ga tako, da znakovni jezik odkretajo sogovorniku v dlan. Slovenija je prva država na svetu, ki je znakovni in znakovno-taktilni jezik zapisala v ustavo. Sicer pa so nam v Združenju gluhoslepih Slovenije DLAN povedali, da ob svojem sporazumevanju z dotikom o sogovorniku ugotovijo tudi stvari, ki jim jih ta ne pove – med dotikom začutijo njihovo napetost, strah in seveda tudi radost, veselje.

Morda se nam zdi, da smo se dotikanja preprosto odvadili in nam je ob tem, ko bi se bilo treba koga dotakniti ali ko bi se nas rad kdo dotaknil, celo malce neprijetno. Ni treba, da se zaradi nelagodja dotiku izognemo. Zadrego, ali se nekoga dotakniti ali ne, reši preprosto vprašanje za dovoljenje v smislu: "Zelo si me osrečil, te lahko objamem?"

Dr. Aleksander Zadel poudarja, da smo si odpor do dotikanja privzgojili, ker pa je dotik naš čut in je zato del nas, zagotovo nismo pozabili, kako blagodejen je. In ne glede na ves znanstveni in tehnološki napredek še nismo našli načina, kako bi ga nadomestili.

Zato najbrž ne bo odveč, če razmislimo o ugotovitvi ameriške družinske terapevtke Virginie Stir: "Za preživetje potrebujemo štiri objeme na dan. Osem na dan jih potrebujemo za vzdrževanje psihofizičnega ravnovesja, da pa bi osebnostno rastli, potrebujemo vsaj šestnajst objemov vsak dan."

Zato se čim več objemajte, božajte in dotikajte.