Ustvarila je številne nepozabne vloge, veliko je igrala tudi v slovenskih filmih ter nastopila v več kot 130 radijskih igrah in literarnih oddajah Radia Slovenija. Legendarna igralka je gostovala pri Nini Zagoričnik v oddaji Nedeljski gost Vala 202. Najprej sta se dotaknili nedavne podelitve nagrade bert za življenjsko delo, ki jo je prejel Miha Baloh.

"Bil je zelo lep večer in Miha Baloh je bil res imeniten. Presenečena sem bila, da je tako veliko delal tudi v tujih filmih. Vedela sem, da je pri nas lepe reči delal, in tudi kamera ga ima zelo rada. Večer pa je bil po eni strani zame zelo vesel, saj se mi je zdelo, da sem ga nazadnje videla včeraj, ko sem pa videla film Veselica, mi je bilo pa kar težko. Kot je rekel Baloh ob koncu, gre za dokument časa in tudi filma, kako se je snemalo, kakšna je bila igra. Vse se je spremenilo," je iskreno povedala Mežanova in priznala, da ji je bilo hudo, ko jo je prešinilo, da veliko obrazov iz Veselice, med njimi Lojze Potokar, Jože Gale, Ema Starčeva, že dolgo ni več med nami. "Ko je bilo konec, sem se takoj poslovila in šla domov, da še malo prebolim," je iskreno povedala Mežanova.

Partizansko gledališče - drugačen čas
Nedavno je bila Mežanova v Mariboru gostja na okrogli mizi na mednarodnem simpoziju Gledališče upora v okviru Borštnikovega srečanja. "Dogajalo se je v muzeju. Sva z mojim dragim prijeteljem Aleksandrom Valičem rekla, da tja tudi spadava (smeh)," je pripomnila in izrazila veliko veselje, da se tudi mladi zanimajo za zgodovino. "To je zelo prijazno, pozorno in tudi spodbudno za naprej. Čas se namreč izteka, iz tistega časa smo živi samo še trije, štirje, drugi so se že poslovili. Tako se zaveš, da čas beži. Tečem za časom, a ga ne bom več ujela."

Leta 1943 se je priključila partizanom, kjer je prvič stopila na oder leta 1944 pri komaj 17 letih. Partizansko gledališče jo je zelo zaznamovalo in je potem v svetu gledališča ostala vse do danes. "Kakšen čas je bil to, popolnoma drugačen kot danes. Drug svet, drug odnos," se spominja svojih igralskih začetkov. Znano je bilo, da so imele v času vojne so imele vse vojske neko frontno gledališče, partizansko gledališče pa je bil evropski fenomen. "Celo vsaka brigada je imela svoj kulturni odsek: nekateri borci so peli, celo pesmi so pisali." Med vojaki je bilo namreč veliko igralcev, režiserjev, pesnikov in pisateljev.

Sredi vojne vihre žarki kulture
"Res je zanimivo, če gledam nazaj na tisti čas, bi si mislil, da je gledališče zadnja stvar, na katero bo človek pomislil med vojno, a so borci sami, tisti, ki so imeli več talenta, to gojili. Se spominjam enega Vanje, ki je bil potem tudi na gledališkem tečaju v Črnomlju in je rad zapel pesmi, ki ga je naučila babica. Vsi smo ga radi poslušali in nam je bilo lepo. Tako si za hip pozabil na vse tisto, kar je okoli tebe. V duši pa nekaj trepeta."

Leta 1944 so Mežanovo povabili kot napovedalko na skrit radio Osvobodilne fronte v Črnomelj, kjer je potem delala kratek čas. Tam je delala s Slavkom Tiranom, ki je potem tudi po koncu vojne živel za radio, srečala pa tudi Jožeta Javorška, Vitomila Zupana in Milana Erbežnika, ki je delal kot tehnik. "Še zdaj točno slišim: Govori radio Osvobodilna fronta," se spominja Mežanova. "Se spomnim, kako nam je Javoršek kar med oddajo nosil listke, kaj je treba prebrati. Včasih je bilo kar težko, da si prav prebral."

Radio je še danes glavni sopotnik skozi dan. "To je moj najboljši prijatelj. Zelo sem navezana nanj," prizna in doda, da je za radio, za katerega je soustvarila številne radijske igre, tudi zelo rada brala radijske pravljice za lahko noč.

Srečanje s Krležo
Po osvoboditvi se je vpisala na ljubljansko igralsko akademijo AGRFT, kjer je že kot študentka igrala Ofelijo in Julijo, za vlogo Angelike v Glembajevih pa ji je čestital celo Miroslav Krleža, ki se je v 60. letih udeležil premiere v Ljubljanski Drami. "Tam je bila ta težava, da sem bila še zelo mlada za to vlogo. Po predstavi je prišel k meni Krleža in mi rekel: "Ah, mlada, rad bi te videl čez 10 let.' S tem je vse povedal." Delala je s številnimi igralci in igralkami, med njimi Majdo Potokar, Dušo Počkaj, Ivo Zupančič, Štefko Drolc, prav posebno prijateljstvo pa se je stkalo z Milo Kačič, za katero pravi, da je njen dobri duh in njena najboljša prijateljica. "Ko sem šla prvič rodit, je šla ona z mano," se spominja.

Večna razpetost med družino in odrom
Na vprašanje, kako je združevala gledališko kariero z vzgajanjem treh otrok, priznava, da je bilo včasih kar težko. "Včasih so bili kar revčki, posebej zato, ker nisem imela nobene babice, sem imela potem eno pomočnico, da je bila doma z otroki. Delala sem veliko, doma pa sem potem skušala nadoknaditi, kar se da," se spominja in dodaja, da je bil njen mož popolno nasprotje, bil je namreč znanstvenik. Kot pravi, ji je po eni strani prav odleglo, da noben od otrok ni šel po njenih stopinjah, saj je igralski poklic zelo zahteven in terja veliko odrekanja. Kot pravi, starejša kot je, bolj je kritična, ko je bila mlajša, je "pa kar nekako šlo."

Številni režiserji so polni lepih besed o njej. Dušan Jovanovič je o njej rekel, da je bila vedno poseben lik, tako v filmu kot na odru, in četudi ni igrala glavne vloge, je bila vedno še kako pomemben lik. "Rada sem delala z njim, ker sva se velikokrat borila," pravi o sodelovanju z Dušanom Jovanovičem, zelo rada pa je delala tudi z Miletom Korunom. "On me je rešil, sploh v tistem prvem obdobju, ko sem igrala z velikim patosom, in mi je rekel, da "naj spustim" malo," se spominja.

Prehitra upokojitev, ki se je hitro končala
Upokojila se je (pre)hitro, že pri 53 letih, in sicer na pobudo uprave Drame. "Prišlo je sporočilo, da bi bilo dobro, da bi prišle še nove igralke. Ivanka Mežan pa da je izpolnila vse pogoje in da moram oditi," se spominja zgodnje upokojitve. Po nekaj letih mirovanja pa se je na pobudo Dušana Jovanoviča nova vrnila na oder in potem igrala vse do leta 2012, predvsem v kranjskem gledališču. "Sem imela občutek, kot da sem prišla v nov dom. Kranjsko gledališče me je vzelo za svoje." Na oder Drame se je sicer še vrnila, a le kot gostja, in sicer je gostovala s predstavo koprskega gledališča, komedijo Arzen in stare čipke, ki jo je režiral Boris Cavazza.

Še danes redno hodi na gledališke predstave in se druži z mlajšimi kolegi, z največjim veseljem pa sodeluje tudi s študenti in jim pomaga pri njihovih študijskih projektih.

Celotni oddaji lahko prisluhnete tukaj.