Lončarstvo sodi med najstarejše obrti na Slovenskem, zgodovina pa priča, da je bilo predvsem zelo močna obrt na območju Krškega polja. A če so se nekoč z lončarjem lahko pohvalili v skoraj vsaki dolenjski vasi, je danes popolnoma drugače: lončarske mojstrovine nastajajo le še redkokje. Lončarjenje je v družini Kržanovih tradicija že več kot 112 let.

"Že od malih nog sem bil ves čas v delavnici. Ko sem bil star 9, 10 let, sem že naredil prve izdelke, pri 14 pa sem že delal kot pomočnik, ne več vajenec," pravi 73-letni lončar. "Moj oče je bil lončar, pa očetov oče tudi, z lončarstvom pa se ukvarja tudi sin Lojze," pravi Pepi, medtem ko nas popelje po svoji delavnici. Sam je v delavnici zrasel, svoje prve korake v svet lončarstva pa je naredil pod budnim očetovim očesom. "Seveda me je gledal, če sem prav naredil in popravil, če sem se kaj zmotil."

Največ znanja je pridobil v domači delavnici, oče pa ga je poslal tudi v šolo v Ljubljano, kjer se je udeleževal zelo intenzivnih tečajev. "Zjutraj ob sedmih se je začel pouk, ki je potem trajal do enih, potem pa spet od dveh do sedmih. Cel dan smo imeli pouk, skupno, recimo, pet ali šest tednov," pove o svojem izobraževanju.

Še vroče lonce so pobirali iz peči
Kot pravi, so po drugi svetovni vojni bolj kot ne obstajale le lončene posode, zato so imeli vedno polne roke dela. "Nikoli ni bilo toliko robe, da je ne bi mogli prodati. Ko so videli z bližnjih hribov, da se pri nas ali kakšnem drugem lončarju vije dim, so vedeli, da žgemo izdelke, in so vedeli, da bodo izdelki čez dan ali dva pripravljeni. In ni bilo redko, ko so že od dveh ali treh zjutraj prišli z velikimi koši po velike lonce za prašiče in so jih še vroče pobirali iz peči," se spominja dogodkov iz otroštva.

Pozneje se je trg nasičil, prišli so različni izdelki, posode iz različnih materialov, pa tudi število lončarjev se je povečalo, a zaradi tega v Kržanovi delavnici niso imeli nič manj dela. "S prodajo nismo imeli nikoli težav. Delali smo različne izdelke, od vrčev za vino, skled, posod za peko, pozneje tudi kamine in peči. Delamo izdelke, ki so za uporabo, tako kot nekoč."

Z avtom na sejme blizu in daleč
Svoje izdelke so prodajali doma v delavnici, pozneje pa so se odpravili tudi na različne sejme in sodelovali s trgovinami. "Po letu 1964, ko smo imeli avto, smo naložili poln prtljažnik in smo šli. Ponekod je bila to zelo iskana roba, malodane so se stepli zanjo."

Ob vprašanju, ali se lončar rodi ali naredi, malo pomisli. "Malo mu mora biti dan talent. Ko gledam otroke, je pri enih takoj videti, ko primejo kup gline v roke, da imajo občutek za to." A kot takoj doda, od tega, da imaš občutek, pa do tega, da postaneš mojster, vodi dolga pot. "Če želiš res nekaj dejansko izdelati, to nikakor ni preprosto. Vse drugo se je lažje naučiti."

Od njegovih začetkov pa do danes se je lončarstvo popolnoma spremenilo. "Ne le za 50 odstotkov, ampak za 100. Prej smo, recimo, glino kopali na roke, pri čemer smo morali biti zelo pazljivi, da smo se izognili koreninam in kamenčkom, ker smo morali potem glino tudi ročno očistiti in pripraviti za delo." Če je bilo v glini, ki so jo tedaj kopali v bližnjem Krakovskem gozdu, veliko korenin, smeti in drugih delcev, potem je seveda čiščenje trajalo veliko dlje.

Zahtevna priprava gline na obdelavo
Ko so glino, ki je morala biti mehka, nakopali, so jo prepeljali v delavnico, kjer so iz nje naredili veliko kepo, imenovano "štok", ki so jo potem s posebnimi srpi narezali na čisto tanke liste. "Tako si takoj videl, ali je vmes kakšen kamenček ali kakšna druga smet." Postopek so ponovili in potem iz gline oblikovali t. i. kolač, ki so ga potem na posebni deski pregnetli. "Bil je kot nekakšna potica, s to razliko, da je ta kolač tehtal 300, 400 kilogramov." S posebno desko so potem kolač dvignili in znova pregnetli, skupaj več kot 10-, 12-krat, razloži mojster. "Še preden si začel delati, si bil dejansko že izčrpan. Če pa glina ni bila dobro pregnetena, nisi mogel narediti izdelka."

Izdelavi je sledilo sušenje in potem žganje. Takrat nismo imeli sušilnice kot danes, smo imeli krušno peč in smo v njej sušili izdelke. Smo pa morali paziti, da smo temperaturo počasi dvigovali, saj bi ob premočnem ognju in previsoki temperaturi vsi izdelki popokali, pojasnjuje. Delal je od zjutraj, dokler ni bilo delo končano. "Če je bilo treba do polnoči, pa do polnoči," pravi in dodaja, da mu je veliko pomagala tudi žena. Ko so, recimo, žgali izdelke, je bilo treba celo noč nalagati na ogenj, da je bila temperatura visoka, kar je bilo zelo utrujajoče.

V desetletjih je tehnologija močno napredovala in danes priprava gline poteka strojno. "Zdaj glino utekočinimo, jo damo v posebno kad, kjer jo potem z mešalnikom zmešamo, prek sita gre potem v cisterno, posebna črpalka pa potem tekočo glino prečrpa v filter preše, kjer gre odvečna voda iz gline," na kratko povzame bistven postopek priprave, ki se konča v vakuumski preši, kjer se glina dvakrat pregnete, potem pa je pripravljena za delo.

Prava poteza v pravem času
Ob tem je mimogrede položil kup gline na kolovrat ali šajbo, kot mu rečejo, z nogo podrsal po njej in v nekaj minutah je tisti kup gline postal vrč za vino. "Vedno je bilo dela veliko, tako da nisem imel veliko časa za razmišljanje. Zelo pomembno je namreč, da si natančen in da vse narediš ravno v pravem trenutku. Če ročaja ne bom na vrč pritrdil v pravem trenutku, vrč ne bo držal," razloži jasna lončarska pravila. Največ izdelkov naredijo po naročilu, od pečnic, kaminov do krušnih peči, že dolga leta pa sodelujejo tudi z Narodnim muzejem, za katerega izdelujejo oljenke in replike najstarejše piščali.

Pepi se kljub upokojitvi vsak dan odpravi v delavnico, ki jo zdaj vodi sin Lojze. Procesi in način izdelave je v mnogočem precej drugačen kot nekoč, a še vedno veliko izdelkov naredijo tako kot nekoč: ročno. In sodeč po celi vrsti glinenih petelinčkov, ki pričajo, da so izdelek otroških rok,- izkaže se, da so dela več vnučkov, se ni bati, da ne bo lončarila tudi peta generacija Kržanovih.