Tokrat so obiskali Verovškovo ulico v spodnji Šiški. Verovškova je poimenovana po režiserju in nekoč zelo priljubljenem gledališkem igralcu Antonu Verovšku. Na njej so živeli tudi stari Šiškarji, prastari starši Nade Tarman. Nadina stara mama je imela kmetijo s prašiči in kozami in kmetije so stale vse do Plečnikove cerkve, zgrajene leta 1925.

“Sem bila že odrasla, 18 let, mama, jaz grem v mesto. Zame je bilo mesto tam dol. Mislim, da je bila do vojne makadamska cesta, nobenega prometa ni bilo. Sem pa tja je doktor Derč, ki je stanoval tukaj blizu – bil je dober pediater, znan -,prišel s kočijo, s konji. Se je kadilo za njim, ko je prišel.”

Nada Tarman se še spomni, kako so z družino, tako kot vse družine iz celotne Ljubljane, ob nedeljah dopoldne hodili v mesto na promenado. Spominja pa se tudi plesov v plesni šoli pri “generalu na parketu” Adolfu Jenku:

“Dvorana, na eni strani so bili fantje, so sedeli, so bili stoli pri zidu. Na drugi strani pa so bili tudi stoli, pa punce in njihove mame zraven, te gardedame. In potem se je začela muzika in so ti fantje prišli po punce. So že prej pogledali, katera je. Jaz samo to vem, zelo sem bila visoka in me je skrbelo, da ne bo kakšen majhen prišel pome, ker to je bila sramota… Ampak tudi to se je zgodilo, všeč sem komu bila, pa je prišel in smo se učili plesati.”

Da se zgodbe, ki so ostale v spominih, ne bi pozabilo, skrbi tudi projekt Moje ulice, ki ga izvaja inštitut za neprofitno komunikacijo Divja misel.

Tako so skozi leta Moje ulice postale večletno zbiranje pričevanj in osebnih pogledov ljudi o Ljubljani nekoč, ki počasi gradijo topografijo mesta. Vse zgodbe in fotografije, zbrane v projektu, hrani arhiv Muzeja in galerij mesta Ljubljane.

Oddaji lahko prisluhnete s klikom na spodnjo povezavo.