aradi krize in slabšanja standarda upokojencev vse več starejših potrebuje različne oblike pomoči. "Najtežji problem, kako sploh priti do starejših, je v velikih mestih, kjer pa imajo tudi največ težav. Že če živijo v prvem nadstropju, pa imajo težave s hojo, ne morejo ven, če nimajo dvigala," pravi predsednica ZDUS-a Mateja Kožuh Novak.

Osnovni cilj projekta Starejši za starejše, ki ga izvajajo deset let, je najti starejše od 69 let, ki živijo doma, in jim zagotoviti pomoč, da bi lahko čim dlje živeli doma. Več kot 3.600 prostovoljk in prostovoljcev starejšim pomaga na različne načine: pomagajo jim pri hišnih opravilih, jih peljejo na sprehod, k zdravniku, na banko, pošto ali po drugih opravkih, jih obiskujejo ob praznikih, tako državnih kot osebnih, in kako drugače preživljajo čas z njimi. "Največkrat pa gre predvsem za to, da jih obiskujemo in tako zmanjšujemo njihovo osamljenost," pravi pokrajinska koordinatorka projekta za zgornje Podravje Zdenka Gajzer.

Projekt so pred desetimi leti začeli izvajati v 16 društvih upokojencev, cilj vključiti vseh 520 društev in klubov pa so zaradi pomanjkanja sredstev uresničili le delno: danes je v program vključenih več kot 3.600 prostovoljk in prostovoljcev iz 297 društev, ki so vsaj enkrat pomagali oziroma še pomagajo 145.200 starejšim od 69 let. Kot je pojasnila strokovna vodja programa Rožca Šonc, so prostovoljci samo lani opravili 834.241 ur prostovoljnega dela, kar je po metodologiji MDDSZ-ja ocenjeno na več kot 5,2 milijona evrov, skupno pa je vrednost prostovoljnega dela, opravljenega v desetletju, ocenjena na skoraj 37 milijonov evrov.

"Naj povem, da se potreba po pomoči intenzivno povečuje, na kar vplivata recesija in višina pokojnin. Veliko jih namreč prejema nizke pokojnine, zato so potrebe po pomoči vsak dan večje," je poudarila Šončeva.

Cilj je najti vse, ki potrebujejo pomoč
Kot je dejala predsednica Zveze društev upokojencev Slovenije (ZDUS) Mateja Kožuh Novak, je njihov osnovni cilj najti starejše od 69 let, ki živijo doma in potrebujejo pomoč, da bi lahko čim dlje živeli doma. "Drugi cilj pa je povezati v lokalni skupnosti vse tiste, ki pomoč starejšim zagotavljamo, z željo racionalizacije in izboljšanja pomoči."

Pri izvajanju projekta je ključnega pomena sodelovanje lokalnih skupnosti, predvsem župana. "Poudarila bi, da so nekateri župani zelo zainteresirani za projekt, nekateri pomagajo koordinirati društva, da sploh gredo v projekt. Ni namreč lahko najti prostovoljcev niti koordinatorja, ki bo iskal pomoč za tiste, ki jo potrebujejo," pravi predsednica ZDUS-a.

Starejši potrebujejo več oblik pomoči
Kako projekt izvajajo na terenu? "Prostovoljci obiščejo starejše od 69 let na domu in s pomočjo vprašalnika potem ugotovimo, kakšno pomoč potrebujejo in kakšne so njihove želje ter kaj je možno uresničiti, potem pa koordinator to skuša tudi realizirati," pravi Anka Ostrman, predsednica programskega sveta Starejši za starejše. Po njenih besedah starejša oseba pogosto potrebuje ne le eno, temveč različne oblike pomoči, od pomoči pri dnevnih opravilih do premoženjskih in stanovanjskih vprašanj. Pri vprašanjih, ki jih prostovoljec in koordinator ne moreta razrešiti sama, se potem obrneta na pristojne službe v lokalni skupnosti.

Nekateri se bojijo tujega človeka v hiši
Večina prostovoljcev, ki izvaja pomoč starejšim, so ženske, si pa v društvih prizadevajo, da bi se vanj vključilo tudi več moških. "Moram povedati, da nas ljudje sicer načeloma radi sprejmejo, nekateri pa nas sprejmejo z rezervo, ker se bojijo tujca sprejeti v hišo, saj se bojijo, da bo treba kaj plačati," pravi pokrajinska koordinatorka za zgornje Podravje Zdenka Gajzer. Ob tem dodaja, da so najbolj veseli, če obiščejo starejšega in ugotovijo, da v tistem trenutku ne potrebuje nobene pomoči. "Pa ne zato, ker mu ne bi hoteli nuditi, temveč zato, ker vidimo, da imajo zagotovljeno vse, kar potrebujejo."

Kot pravi prostovoljec Jože Vukšinič, so njegovi "varovanci" zelo veseli, ko pride na obisk. "Veliko se tudi sprehajam z njimi, pa jim prinesem kaj iz trgovine in jih peljem k zdravniku. Najraje vidijo, da se družimo," navaja izkušnje iz prakse. Tudi po besedah koordinatorice Helene Petrič, ki skrbi za območje Bežigrad 2, kamor spada okoli 550 starejših, so dejavnosti, ki jih izvaja 10 prostovoljk, zelo raznolike. "Enkrat mesečno preverimo tudi kri in nivo sladkorja, pomagamo jim tudi s sprehodi, pa glede hrane, pospravljanja, obiskujemo jih v bolnišnici, najraje pa vidijo, da se usedemo in poklepetamo, ker so zelo osamljeni."

Da bi zagotovili čim boljšo oskrbo, so na lokalni ravni ustanovili t. i. multidisciplinarno koordinacijo, v kateri so predstavniki različnih institucij, ki jih imenuje župan. "Predstavniki občine, CSD-ja, ZDUS-a, Rdečega križa, Karitasa in patronaže se sestajajo po potrebi, sicer pa vsaj enkrat letno, da se seznanijo s tem, kaj te institucije poročajo glede kakovosti življenja starejših. To je smisel lokalne koordinacije: da se ustrezno skoordiniramo in poskrbimo, da starejši dobijo tiste vrste pomoč, ki jo potrebujejo," pojasnjuje Ostrmanova.
Ob tem v ZDUS-u opozarjajo, da lokalne koordinacije niso sistemsko urejene, ampak je njihov obstoj, kot tudi samo izvajanje projekta, odvisen od posluha posameznega župana. "Kjer je župan odprt za program, tam lokalne koordinacije dobro delujejo in občina ve, kako naj izvaja socialno politiko glede oskrbe starejših, saj je seznanjena s tem, kakšne so njihove potrebe," je opomnila Ostrmanova.

Pomoči ne vsiljujejo nikomur
Ob tem je Kožuh Novakova poudarila, da imajo največ težav v Ljubljani in Celju, kjer zaradi varstva osebnih podatkov ne morejo dobiti seznamov starejših. Že če živijo v prvem nadstropju, pa imajo težave s hojo, ne morejo ven, če nimajo dvigala, je navedla primer in dodala, da skušajo v sodelovanju z informacijskim pooblaščencem razrešiti te težave. In kot poudarja, dobi pomoč le tisti, ki jo želi, in v to privoli s podpisom. "Nikomur je ne vsiljujemo," še poudarja Mateja Kožuh Novak.