Ljudje smo družbena (in družabna) bitja. Povezanost posameznikov med seboj je ključna za naš razvoj in zdravje, je temelj naše človečnosti. Potem pa je Svetovna zdravstvena organizacija razglasila pandemijo in ukrepi za zajezitev širjenja koronavirusa so močno posegli prav v našo družbenost. Zapirati smo se začeli v mehurčke, stiki z drugimi ljudmi so bili iz dneva v dan bolj omejeni, druženja nezaželena.

Pojem družbena osamitev se nanaša na objektivno stanje – zmanjšanje ali odsotnost stika z drugimi ljudmi. Omejevanje družbenih stikov in izogibanje nenujnim družbenim stikom lahko vodita v občutke osamljenosti. Osamljenost je stanje čustvenega in kognitivnega neugodja, ki izhaja iz dejanske ali zaznane samote, občutek osamljenosti pa je povezan z občutki praznine, žalosti, celo sramote in zaznano nepovezanostjo z drugimi ljudmi.

Kako so se z družbeno osamitvijo spoprijemali v Centru starejših DEOS Notranje Gorice, v oddaji predstavlja Ana Petrič, leta 2020 prejemnica priznanja jabolko navdiha, predvsem pa zagreta borka za pravice starejših: "Nič ne more nadomestiti pristnega osebnega odnosa, fizičnega, torej objema, držanja za roko, dotika." Prepričana je, da lahko vsi svojim dragim pomagamo blažiti občutke strahu in osamljenosti, noben izgovor ne vzdrži, saj je včasih že kratek klic dovolj, da poboža dušo.

Srebrna nit, združenje za dostojno starost, je od začetka pojava bolezni in vpeljave ukrepov za omejitev širjenja bolezni opozarjala na posledice družbene osamitve pri starejši populaciji. Dolgoročne raziskave, ki spremljajo posameznike daljše časovno obdobje, so pokazale, da tako družbena osamitev kot osamljenost dolgoročno vodita do pomembnega kognitivnega upada. Starostniki, ki so na začetku ene izmed takšnih raziskav poročali o manjšem številu družbenih stikov in dejavnosti ali pa so se počutili bolj osamljene, so štiri leta pozneje v primerjavi z manj osamljenimi starostniki dosegli bistveno slabši rezultat na preizkusih besedne tekočnosti in spomina. Osamljeni posamezniki pa imajo tudi kar 50 odstotkov večje tveganje za razvoj demence in Alzheimerjeve bolezni.

V Centru starejših DEOS Notranje Gorice so se posledic daljše osamitve ves čas veljavnosti ukrepov dobro zavedali. Odločili so se, da ne bodo odpovedali dejavnosti, namenjenih stanovalcem, seveda pa so jih izvajali v skladu z vsemi varnostnimi ukrepi. Kulturne prireditve so organizirali na prostem, koncerte celo na strehi centra.

"Naredili smo posebno ponjavo, da so lahko tudi svojci v večjem številu hodili na obiske k svojim dragim," razlaga Ana Petrič.

Ob dalj časa trajajoči družbeni osamitvi ali osamljenosti imajo lahko posamezniki v krvi tudi povečano koncentracijo citokinov, ki nakazujejo na vnetne procese v telesu. Ti učinki pa segajo vse do genske ravni, kjer je opazna večja izraženost genov, ki skrbijo za vnetni odziv, in zmanjšana izraženost tistih, ki sodelujejo pri protivirusnem odzivu. Kronični stres ob družbeni osamitvi lahko torej vodi do vnetja, ki dolgoročno oslabi naš imunski sistem in pripomore k nastanku bolezni. Gre za skrb vzbujajočo ugotovitev, saj nakazuje na paradoks, da prav družbena osamitev, namenjena preprečevanju širjenja okužbe z virusom, lahko vodi do večje dovzetnosti zanjo.