"Saj je res koristno, a da bi, recimo, uporabljala Facebook za stike s prijatelji, me ne zanima. Raje sem zunaj, in ne visim rada noter. Raje rože presajam," pravi glede uporabe vseh tehnoloških pripomočkov. Na televiziji je preživela več kot 40 let, znotraj katerih je vodila različne oddaje, vseskozi pa so jo imeli gledalci za svojo. "To sem rada počela, kaže, da sem to dobro delala, sicer tega ne bi počela toliko časa," pravi skromno.

Ko se je začelo snemanje oddaje ali oddaja v živo, je vedno odmislila vse drugo in se osredotočila na gosta. Nikoli ni silila v ospredje, temveč je vedno pustila, da so se stvari uredile same po sebi. In so tudi se. Več kot tri desetletja je bila zaščitni obraz RTV-ja in tudi po upokojitvi je nekaj let še vodila televizijske oddaje, in sicer za starejše, po slovesu od malih zaslonov pa zdaj dneve preživlja v raziskovanju njej tako ljube umetnostne zgodovine, izjemno rada pa čas preživlja tudi s svojo vnukinjo.

Se vam zdi, da so bili to drugi časi televizije?

Najbrž ja. Več je bilo zagnanosti, skupnega dela. Zdaj je vse bolj odtujeno. Nekaj let nazaj sem še delala oddajo V živo, in takrat sem imela res »lušno« ekipo, ampak marsikje pa vidim, da vsak čepi za svojim računalnikom. Pred desetletji pa je veljalo, da smo šli po vsaki oddaji na pivo, kjer smo še malo podebatirali o oddaji, se sprostili in se mi zdi, da smo tako odnose poglabljali. Ni bilo nikoli nobenih težav. Zdaj pa je kar precej drugače.

Na televizijo ste najprej prišli kot tajnica direktorja, kajne?

Že v srednji šoli sem igrala v dramskem krožku, kamor je prišel tudi enkrat en asistent s televizije, ki je iskal statistke. Izbral je tudi mene, in tako sem en teden "visela" na televiziji in spoznavala njen ritem. Po maturi sem vpisala izredni študij prava in sem vprašala, če bi lahko kaj delala na televiziji. Slučajno je bilo potem tako, da so potrebovali tajnico, ker je bila takratna zaradi bolezni dalj časa odstotna, in tako sem prišla na njeno delovno mesto. Potem se je tako primerilo, da tudi ko se je gospa vrnila, so me obdržali. Najprej sem bila referent za propagando RTV programov, potem sem pa kmalu dobila tudi svojo oddajo.

Medijski prostor je dandanes veliko bolj zasičen. Verjetno bi danes težko s položaja tajnice prišli na voditeljsko mesto. Hočem reči, gotovo so se takrat tudi naključja sestavila prav, da vam je uspelo.

To je bilo vedno. Ta hiša je bila vedno zanimiva. Seveda so bile tudi takrat že avdicije in včasih je prišlo tudi 400 ljudi na avdicijo. Vedno je bil dren. Pri meni je bilo tako, da sem imela eno starejšo kolegico, Drago Rogl, ki mi je že takrat, ko sem delala kot tajnica in sem jo povabila na predstavo našega študentskega teatra, predlagala, da bi poskusila na avdiciji. In tako sem šla na govorni preizkus pred komisijo, ki jo je sklicala prav posebej. Takrat je bil glasovni preskus bolj pomemben, kot je danes. Potem so me poslali v šolo k Majdi Šubic, čeprav sem bila govorno že iz teatra v boljši formi kot drugi. Tako sem dva meseca hodila na vaje k Šubičevi, ki je bila takrat skupaj z Ano Mlakar "glavna" za vaje, in je naneslo tako, da je bilo poletje. Helena Kodrova, ki je vodila pregled televizijskega programa ob sobotah, je morala nekam it, Kristina Remškarjeva, druga voditeljica, je pa zbolela, in takrat je direktor rekel: Naj pa Olga poskusi. Šlo je za branje teksta v živo, kar zame ni bilo težava, saj sem bila tega že iz teatra vajena. Prva oddaja je bila brezhibna in direktor Fortič je potem odločil, da naj kar jaz vodim oddajo naprej. In tako je šlo potem 30 let v različnih oblikah. Iz teh začetkov sem potem šla v novinarstvo, začela sem sama pripravljati prispevek in tako je šlo naprej.

Ko smo vas gledali, se je videlo, da svoje delo opravljate z veseljem.

Delo mi je bilo v zadovoljstvo, čeprav je bilo dostikrat naporno. Vsak teden sem imela oddajo in potem čez čas se človek izpoje. Kasneje, ko je bil direktor Stane Grah, sem nekajkrat predlagala, da bi počela nekaj novega, da imam dovolj, pa je rekel: "Bomo, samo malo počakaj, da drugo voditeljico uvedemo. Tebi ljudje verjamejo." No, to pa se potem ni zgodilo. Tudi po porodniškah sem vedno dobila nazaj oddajo, so me kolegice nadomeščale, a sem se vedno vrnila.

Ste imeli kdaj tremo?

Ne, v bistvu imela sem tisto začetno, da so stvari stekle. Da si bil osredotočen na rdečo luč in vse dogajanje. A dejansko to ni bila trema, bolj adrenalin, saj me ni nič hromila. Ta adrenalin je bil prisoten celo kariero.

Ravno to, kar ste omenili, je verjetno ena od težav današnjih novinarjev: kredibilnost, ki izhaja iz človeka samega, a je hkrati posledica teka na dolge proge, torej trdega dolgoletnega dela.

Se strinjam. Takrat je tudi bil drugačen način vodenja, kot voditelj se nisi smel izpostavljati. Rečeno nam je bilo, da predstavljamo hišo kot nacionalno institucijo. Po drugi strani je bilo pa nujno, da so ti ljudje verjeli. Včasih so rekli, da ti kamera vidi v dušo, in ta rek se slej ko prej pokaže kot resničen. Sčasoma se res začuti. Pri voditeljih, ki so zdaj v ospredju, je preveč pomembna forma, preveč poudarka je na zunanjem vtisu. V bistvu je pa ključno neko notranje izžarevanje, nekaj takega, da človeka potegne. Čeprav je medijev res cel kup in žal tudi cel kup takih, mimo katerih greš samo mimo, marsikdo reče, da takrat nismo imele konkurence. Ampak to ni res. Gledalci so spremljali televizijo v Zagrebu, Beogradu, kjer so bili pred nami. Od začetka smo imeli v Ljubljani manj svojega programa in recimo v Zagrebu so bili zelo dobri napovedovalci in voditelji, enako v Beogradu, pa tudi Italijo smo veliko spremljali. Vse skupaj je bilo pač drugače, bolj umirjeno.

Ko je prišlo do reorganizacije, zakonskih sprememb in ker sem imela dovolj delovne dobe, sem se potem v enem tednu odločila za upokojitev. Takrat je bil direktor Janez Lombergar in ko sem mu prišla povedat za upokojitev, me sprva sploh ni resno jemal. Nadaljevala sem s pisanjem za Kričača in revijo Stop, za katera sem že prej pisala, kasneje pa sem se spet vrnila na televizijo, najprej z oddajo Dober večer, kasneje preimenovano v Barve jeseni, ki se mi je zdel bolj primeren naslov. Tako sem pet let delala z zelo prijetno ekipo. Koncept oddaje smo usmerili v aktivno preživljanje starosti, iskali smo aktivne posameznike in aktivnosti, s katerimi se ukvarjajo starejši. Želeli smo pokazati, da se da v 3. življenjskem obdobju početi marsikaj. Kasneje je potem sledila še oddaja v živo Z vami, ki sem jo vodila tri leta.

Verjetno sta bila zadnja oddaja v živo Z vami in prva na začetku vaše kariere precej drugačni.

V bistvu niti ne tako. Veš, da se moraš skoncentrirati, seveda je zelo pomembno, da se lahko zaneseš na ekipo. V bistvu je boljša tehnologija, več signalov imaš v studiu, da ti je lažje voditi. Na začetku moje kariere ni bilo "trotlov", ure, ki je odštevala, koliko je še do konca, in tako naprej. Prej je to počel asistent, ki je mahal z rokami in kazal, koliko minut še. V osnovi pa za voditelja ni toliko razlike.

Ste, ko ste se pogovarjali s številnimi sogovorniki, sami izbirali goste? Ste se kdaj znašli v zagati, ko je gost "zmrznil" pred kamero, čeprav je bil prej čisto sproščen?

Okolje v studiu je nenaravno in naloga voditelja je, da gosta zmehča. Načeloma se po nekaj minutah gost sprosti, ko se znova skoncentrira na vsebino in pozabi na okolico. Zanimivo pa je, da je bilo daleč največkrat postavljeno vprašanje, ki so mi ga zastavili gosti: Kam naj dam pa roke? Asistent jim je vse razložil: sedite tukaj, lučka je tam, glede rok pa niso vedeli, kam naj z njimi. Kamor vam ustreza, sem jim odgovorila. Sicer ljudje nikoli ne pomislijo na roke, v studiu pa je bilo to vprašanje številnih.

Da bi kdo popolnoma odpovedal, se ni zgodilo. Kasneje pa smo tako ali tako snemali oddaje, tako da smo lahko ustavili pogovor. Sem pa večkrat morala prekiniti goste, ker so drdrali. Se spomnim znanega jezikoslovca, ki je zelo na dolgo govoril, in se ni znal ustaviti. Ko sem ga prekinila, je vztrajal, da ni govoril osem minut, kolikor je imel vsak na voljo. Pa smo mu potem predvajali posnetek, da je videl. (smeh)

Prej sem delala tudi glasbene oddaje. Moja službena dolžnost je bila oddaja za stik z gledalci, najbolj je bila znana 625 in oddaja TV-mernik. Kasneje sem začela z izobraževalnimi vsebinami in sicer najprej z vsebinami, v katerih smo poučevali ljudi o delovanju televizije, kasneje pa tudi o kulturnih vsebinah, recimo novih predstavah v gledališču.

Kako pa so otroci spremljali vašo kariero?

Že večkrat sem povedala, da doma nisva z možem, ki je prav tako delal na televiziji, in sicer v tehniki, govorila o delu. Hči je hodila že v 3. razred, ko so v šoli pisali nalogo Kaj je moj oče in kaj moja mama? Učiteljica mi je na roditeljskem sestanku dejala, smejoč, "Vi ste pa administratorka, kajne?" In sem ji rekla, da nekoč sem res bila. Pa je odvrnila, da je tako napisala hči v nalogi.

Hči je sicer prišla v službo, a me je videla, kako tipkam, ker pač ni bila na snemanju, in je mislila, da je to pač moje delo. Večinoma so bile oddaje predvajane po večernem dnevniku, ponovitve pa ob urah, ko ni gledala televizije, tako da dejansko sploh ni videla oddaj, sama pa ji nisem rekla, naj jih gleda. Potem me je pa enkrat, ko sva šli po mestu, vprašala, zakaj me vsi tako gledajo? Sem ji odgovorila, da imam tak poklic, da me poznajo. Iz svojega dela nisem nikoli hotela delati cirkusa, drugi so ga prej.

Vas je to kdaj motilo, da so vas prepoznali?

Vedno je bilo prijazno. Je bilo pa zanimivo, da so ljudje vedno čutili, da mi morajo dati vedeti, da so me prepoznali. Pa večkrat so me kar na cesti ustavili in me vprašali, zakaj recimo ni bilo enega filma na sporedu.

Torej ste bili na nek način varuhinja človekovih pravic?

V bistvu sem bila res. To je bila moja prva vloga. Ogromne pošte smo dobili, in smo odgovarjali na vprašanja gledalcev. To je bil dejansko zametek današnjega varuha. Takrat so recimo tudi direktor in uredniki v oddaji odgovarjali na vprašanja gledalcev.

V bistvu nikoli niste imeli želje po tem, da bi bili TV- zvezdnica.

Ne, nikoli nisem imela želja po dominantnosti, kar sem recimo opazila pri nekaterih kolegih. Vsako delo pri oddaji ali v redakciji sem spoštovala enako, saj smo vsi potrebni, da se nekaj naredi.

Kako pa ste se spopadli s stresom?

Mislim, da je tukaj ključno, pa seveda je bilo velikokrat naporno, v službi in doma, da sem skušala stvari "zventilirat" stvari. Šla sem na kolo, prej sem hodila na aerobiko, skratka z gibanjem sem skušala uravnati ta stres. In seveda je bilo zelo pomembno tudi druženje s rpiajtelji, smo se nasmejali in je bilo. Zelo rada imam namreč dober humor. Recimo režiser Njegov Maravič je tik pred snemanjem ali oddajo vedno povedal en vic in sem se začela smejati in je bilo takoj ozračje bolj sproščeno.

Morda se tudi nisem tako gnala, kot so se nekateri. Vedno sem delala 100-odstotno, a ne da bi me razganjalo od dela. Delala sem z umirjenostjo.

A zdaj spremljate televizijske vsebine?

Ne veliko, nikoli nisem veliko gledala televizije. Gledam pa informativne oddaje, najraje pa dokumentarce in biografije, pa tudi kakšen film, samo ne trilerjev. Še vedno rada gledam glasbene oddaje.

Prej ste že napeljali pogovor na to. Sodelovali ste pri oddaji Barve jeseni, kjer se skušali pokazati, kako se aktivno starati.

Želela sem pokazati, pa čeprav takrat še nisem bila v tistih letih, da je lahko starost aktivna in izpopolnjujoča. Ta kult mladosti, ki je divjal dolga leta, zdaj pojenjuje. Takrat je bil pa zelo prisoten, tudi na televiziji so bili uredniki, ki so že za 40-letnico rekli, da je prestara za napovedovalko. Pečjak je napisal knjigo Psihologijo staranja in je v njej dejal, da so znotraj 3- življenjskega obdobja največje razlike med posamezniki: eni so čisto "fit" in na novo zaživijo po upokojitvi, ker se lahko lotijo stvari, za katere prej ni bilo časa, in take smo mi iskali. Smo imeli tudi seniorje padalce. Je pa tako, da so nekateri že pri 50 starih. Kot je rekel prof. Pečjak, se eni že rodijo stari, drugi pa celo življenje ostanejo mladi po energiji.

Vi ste gotovo predstavnica radostnega staranja. Sem brala, da hodite tudi na univerzo za tretje življenjsko obdobje in ste telesno aktivna.

Hodim na predavanja o umetnostni zgodovini, ki me je že od nekdaj zanimalo, pa prej nisem imela časa zanjo. Sicer pa veliko kolesarim, rada grem po PST-ju.

Torej ima mož doma turistično vodnico?

Ne, on ima pa čisto drugačne interese. Ne hodi nikamor rad, tako da hodim naokoli z drugimi. Recimo s "sošolci". Poleti smo hodili recimo po Ljubljani in smo spoznavali zgodovino ljubljanskih hiš, kdo je živel v njih. V bistvu je to tvoje mesto, pa ne poznaš njegove bogate zgodovine.

Kako danes poteka vaš idealen dan?

Zjutraj zajtrkujem, potem preberem časopis, kar v fizični obliki, in zraven kava, počasi, ker mi ni treba hiteti. Potem počasi kaj postorim doma, sledi odhod ven, poleti na tržnico, ali kam s kolesom. Po kosilu grem na predavanje, ob ponedeljkih, ali pa me zaposli delo na vrtu. Vedno se najde veliko dela, tudi pri hiši. Imam tudi majhno vnukinjo, ki ne živi z mano, ko pa pride na obisk, je res veliko veselje. Takrat kam greva, se igrava ali ji kaj preberem.