Zanimanje za glasbo je pokazal že v otroštvu, ko je doma prepeval cerkvene pesmi. Po končanem študiju na Dunaju ga je pot znova zanesla nazaj v Ljubljano, kjer se je posvetil glasbenemu ustvarjanju in poučevanju na Akademiji za glasbo. Poleg tega je bil dolgoletni vodja orglarske šole, organist v ljubljanski stolnici, urednik glasbenih prilog Cerkvenega glasbenika in predavatelj, kjer so se pod njegovim mentorstvom urili tudi Bojan Adamič, Rado Simoniti, Matija Tomc, Blaž Arnič in drugi.

Že v otroštvu je rad prepeval
Premrl se je rodil 28. septembra 1880 v Šentvidu pri Vipavi oziroma današnjem Podnanosu v premožni kmečki družini. Odraščal je s še sedmimi brati in sestrami, se pridružil otroškemu pevskemu zboru in doma prepeval pesmi, ki jih je slišal pri maši. Po štirih razredih osnovne šole je šolanje nadaljeval v Ljubljani na klasični gimnaziji, kjer je bil v zadnjem letniku že zborovodja. Pri enajstih se je pri Glasbeni matici začel učiti zborovskega petja in igrati klavir. Vso podporo je imel tudi od domačih, saj mu je oče kupil klavir, da je lahko vadil še doma. Nato je nadaljeval izobraževanje na ljubljanskem semenišču, kjer je tudi vodil semeniški zbor in ostal zborovodja do konca študija.

Po končanem študiju je eno leto služboval kot kaplan na Vrhniki, kjer je vodil moški pevski zbor in tamburaški orkester, nato pa je na pobudo škofa Jegliča odšel na glasbeno izpopolnjevanje na Dunaj, kjer je ostal štiri leta, in študij zaključil z odliko. Tu je pridobil dodatna znanja iz kompozicije, klavirja in orglanja ter vzporedno vpisal še študij glasbene zgodovine, estetike in filozofije. Študijske počitnice je preživljal v domačih krajih, vmes pa je imel stike z bratom Cirilom in sestrično Mole. Želel si je nadaljevati študij, vendar mu kljub prizadevanjem ni uspelo. Po vrnitvi v Ljubljano je postal prefekt v Marijanišču in bil izvoljen v odbor Cecilijinega društva, kjer je ostal do leta 1945.

Po odstopu Antona Foersterja je bil urednik glasbenih prilog Cerkvenega glasbenika, vodja osnovne šole, organist in zborovodja v ljubljanski stolnici. Vseskozi je spremljal in poročal o tem, kaj se je dogajalo na glasbenem področju v Sloveniji in leta 1916 objavil svojo prvo kantato Solnčna pesem sv. Frančiška. Po ustanovitvi ljubljanske univerze in tudi Teološke fakultete pa je tam predaval cerkveno glasbo.

Podpisal se je pod več kot 2.000 del
V svojem obdobju in še danes velja za enega najplodnejših glasbenih ustvarjalcev, saj je napisal več kot 2.000 glasbenih del, in sicer cerkvene ljudske (Kristus Kralj, Do Marije) in zborovske pesmi (Bodi pozdravljena, Danica svetla), orgelske (Preludiji in figure, Pastorale, Scherzo, Rondo za klavir) in posvetne skladbe (Slovanska pesem, Zdravljica, Domovini). Prešernovo Zdravljico je uglasbil že med študijem na Dunaju, in sicer med počitnicami leta 1905, ki jih je rad preživljal v domačih krajih. Kompozicijo je po vrnitvi na Dunaj objavil v glasbeni reviji Novi akordi. Ena izmed zadnjih posvetnih pesmi pa je posvečena zvonovom na vasi, in sicer Svetga Vida zgun.

Na koncertih je bil pogosto na repertoarju Bach
Njegovo ustvarjalno obdobje je trajalo od leta 1900 do 1965 in Premrl je bil v tem času vodilna osebnost na področju slovenskega glasbenega ustvarjanja. Obiski pri njem so bili glasbeno obarvani, saj se je rad pogovarjal, še raje pa je sedel za klavir in igral. Bil je strog učitelj in je od učencev zahteval znanje, vendar je znal z njimi vzpostaviti tudi osebni stik. Za koncerte je dobival večinoma pozitivne kritike, vendar je najraje igral Bacha, poleg Brahmsa, Liszta, Bossia idr. Slovenski duhovnik in skladatelj Hugolin Sattner iz Novega mesta je o njem zapisal: "Virtuozen igralec, izboren registrator in duhovit interpret."

"Prišel je prepihat orgle!"
Danes sta v Šentvidu dva pevska zbora, ki nosita po njem ime, in sicer mešani in mladinski cerkveni pevski zbor. Ko je v Šentvidu zabučalo od orgel, so farani vedeli, da je Premrl na koru. Kot navaja Ivo Jelerčič, se je govorilo, da je prišel "Premrl prepihat orgle". Nekaterim je ostal v spominu kot preprost, drugim kot zelo nedostopen in zadržan. Vsi so ga spoštovali, le razumeli so ga včasih težko, ker je govoril zelo nerazločno, so v spominih za Premrlov zbornik zapisali nekateri njegovi znanci. Imel je veliko prijateljev tako zasebno kot na strokovnem področju. Eden izmed njih je tudi mladostni prijatelj Viktor Kopatin, ki ga je kot otoka rešil iz vode, da se ni utopil. Rad je obiskoval sestri na Lozicah in se tudi z bratom ter preostalim sorodstvom dobro razumel. Najbolj pa je bil navezan na mamo in nečaka. Čeprav je bil šibkega zdravja, je vestno opravljal vse svoje funkcije od profesorja do ravnatelja, urednika, duhovnika, skladatelja in ustvarjalca cerkvene in posvetne glasbe na Slovenskem. Zadnja leta mu je opešal vid, zato ni mogel več maševati. Bil je zelo redoljuben, zato je imel vsa svoja dela skrbno označena in zložena v vitrinah. Umrl je 14. marca 1965 v Ljubljani.