Zakaj naši hribi, gore, alpske doline privabijo toliko ljudi?

Gost v oddaji Ah, ta leta! Bojan Pollak je prepričan, da nas v gore žene predvsem lepota naših gričev, sredogorja in visokogorja. Pollak je gorski vodnik že od leta 1975. Je član Združenja gorskih vodnikov Slovenije in pri Planinski zvezi Slovenije deluje kot strokovnjak, inštruktor, analitik, vodja različnih strokovnih skupin ter avtor ali soavtor številnih strokovnih publikacij. Temu delu je posvetil na tisoče prostovoljnih ur in ves svoj prosti čas. Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor ga je leta 2016 odlikoval z medaljo za zasluge za vsestranski prispevek k razvoju prostovoljnega vodništva ter življenjsko delo v slovenski planinski organizaciji.

Z ljubeznijo do gora so ga "zastrupili" starši že pri štirih letih, ko so se z njim podali na Kamniško sedlo, ljubezen do alpinizma pa je prišla v študentskih letih, ko je kot študent ladjedelništva v Zagrebu hodil na prvi alpinistični tečaj. In potem ga je alpinizem popolnoma zasvojil. Do konca lanskega leta je opravil neverjetnih 2520 alpinističnih tur, kamor štejemo plezalne vzpone, pristope na vrhove, ledne slapove in turne smuke, od tega okoli 130 prvenstvenih. Bil je član treh jugoslovanskih alpinističnih odprav: na Kangbačen leta 1974, Makalu leta 1975 in Mount Everest leta 1979.

Bojan Pollak je prepričan, da poleg lepote naših gora k priljubljenosti hoje v hribe pripomore tudi dolga tradicija planinstva. Po drugi svetovni vojni je bila urejena večina planinskih poti, zgrajene in obnovljene so bile številne planinske koče. Imamo tudi bogato razvejeno mrežo planinskih poti, ki vodijo na veliko večino naših vrhov in skoraj vsakemu omogočajo, da se v hribe poda sam. V tem se razlikujemo od tujine, saj so tam planinske poti velikokrat speljane le do koč, ne pa do vrhov, kar pomeni, da je dostop do vrha omogočen le tistim, ki najamejo gorskega vodnika. Planinske poti so pri nas razpredene po vsej državi. Iz vsake vasi ali mesta se lahko podamo na grič, hrib ali goro, to pa jim daje dodaten čar in povečuje priljubljenost. Predvsem pa imamo vse – prekrasen visokogorski svet, sredogorje in razgiban gričevnat svet, tako da se za vsakega najde primerna pot.

K priljubljenosti pohodništva veliko prispeva tudi več kot 283 planinskih društev in plezalnih klubov, ki na leto organizirajo kar devet tisoč aktivnosti, kar pomeni, da ljudje v hribe precej pogosto zahajajo v skupinah, kjer je ta dejavnost organizirana, strokovno vodena in v primerjavi z individualnim pohodništvom tudi varnejša. V slovenskih gorah in hribih imamo 179 planinskih koč, bivakov in zavetišč, v katerih si lahko oddahnemo ali se umaknemo pred neugodnimi vremenskimi presenečenji.

"V Sloveniji imamo tudi 808 registriranih markacistov, ki prostovoljno skrbijo za mrežo več kot 10.000 kilometrov planinskih poti; od tega je 50 kilometrov zelo zahtevnih in 81 kilometrov zahtevnih poti, preostale so kategorizirane kot lahke planinske poti. Od drugih držav nas razlikuje velika dostopnost do gora od vsepovsod. Brez njih planinstvo zagotovo ne bi bilo tako urejeno in množično, kot je danes," pojasnjuje Bojan Pollak.

O sebi pravi, da živi že 17. življenje – tolikokrat je med svojimi vzponi zrl smrti v oči: "Kolikokrat se je sprožil plaz v naši bližini pa nas ni potegnil za sabo, kolikokrat se je odpel kakšen klin …"

Kljub temu je prepričan, da so gore do nas "milostne", vendar jih moramo spoštovati. Poudarja, da se je treba v gore odpraviti oborožen z znanjem, izkušnjami in srečo, te pa je imel sam, kot pravi, obilo.

Njegovi dve ljubezni – hoja v hribe in plezanje nanje – mu, kot marsikateremu Slovencu, pomenita predvsem umik iz porabništva v človečnost, nekakšen odklop od vsakdanjih misli in problemov.

"Že pri hoji moraš biti osredotočen, pri plezanju pa je to stoodstotno potrebno. Pri plezanju je 'odklop' popoln. Ves svet se zoži samo na tistih nekaj centimetrov skale pred seboj, ki jih moraš 'premagati', da dvigneš svoje telo čez previs, ploščo … Takrat ni prav ničesar drugega kot samo ti in tisti košček narave pred teboj. Takrat tudi spoznaš, koliko povsem nepotrebnih problemov si ustvarjamo, da sebi, a tudi drugim, otežujemo življenje," razlaga Pollak.

Navsezadnje pa je planinstvo nekaj za vse, ki ob današnjem hitrem tempu življenja pogrešajo druženje, pa tudi mir in tišino. Na kopico pozitivnih učinkov hoje v hribe na človekovo telo in psiho opozarjajo tudi številni zdravniki, ob čemer poudarjajo, da moramo predvsem v starejših letih upoštevati nekatere omejitve. Cilj hoje naj bo pot sama in vse lepote ob njej, ne pa le osvojitev vrha, se z Bojanom Pollakom v oddaji strinja 87-letni Mojstrančan Franjo Potočnik, o katerem bi sicer lahko rekli, "kaj bi Franjo brez Triglava in kaj bi Triglav brez Franja", saj se je nanj povzpel že 1061-krat. Njegov tempo hoje je še vedno zavidanja vreden, in kdor ga pozna, pravi, da se po skalah vzpenja kot gams. Pol mlajši pohodniki ga komaj dohajajo. Toda Franju ne gre za dokazovanje drugim, temveč predvsem sebi, "da vidim, koliko moje telo še zmore … Toda v hribe moraš hoditi z lahkoto, ne da gledaš na čas, ampak da se lahko ustaviš in si ogledaš prečudovite macesne ob poti ter občuduješ gamse in kozoroge na bližnji skali," je prepričan.

Predvsem pa ga hribi, gore in vsa lepota, povezana z njimi, učijo ponižnosti in spoštovanja mogočnosti narave, in v svoje ljube hribe se bo vračal, dokler mu bodo telo, duša in srce dali!
Da bo doživetje v gorah res izjemna izkušnja, so torej potrebni znanje in izkušnje, saj si želimo predvsem, da naši vzponi minejo varno in da nam nanje ostanejo le najlepši spomini. Vsaka pot ima namreč svoje posebnosti, mi pa različne izkušnje in različno pripravljenost. Omejitev, kdo gre lahko v gore, tako rekoč ni, če se tja odpravimo z glavo. Nekaj pomembnih nasvetov, kako se v gore odpraviti varno in pripravljeni, bo z nami v oddaji delil tudi alpinistični inštruktor in gorski reševalec Matjaž Šerkezi.