"Zvečer pred praznikom se odpravimo in pojemo priložnostne pesmi, značilne za ta čas. Nad vrata napišemo s kredo začetnice imen svetih treh kraljev in leto obiska. To je tu običaj, ki so ga ljudje sprejeli, zato nas že pričakujejo. Pa še posebno vzdušje je, ko je povsod razsvetljeno. Danes so hiše novejše, zato nas včasih ne slišijo ali pa že zaspijo, ko pridemo," pravi Franc Bakšič s Cirja pri Raki, kjer tradicije trikraljevskega petja in petja ob sv. Juriju še vedno niso opustili. Bakšič, tudi sam pevec, se spominja, kako je kot otrok čakal obisk kolednikov, ki se jim je potem pridružil tudi sam. Danes v raški fari koledujejo ob sv. Juriju in na sv. tri kralje.

Franc Bakšič poje tudi v cerkvenem pevskem zboru, s še tremi koledniki pa hodijo okrog že 20 let. Eden izmed njih je star že več kot 80 let, vendar se koledovanja udeleži vsako leto, če le ne pride bolezen vmes.

Tudi mlajši pevci se zanimajo za običaj koledovanja
Pod vodstvom Andreja Resnika delujeta na Raki poleg starejše skupine kolednikov še dve mlajši, in sicer Koledniki z Rake, ki šteje osem članov, in najmlajša skupina Lavrenciji s šestnajstimi pevci. Na večer pred tremi kralji se skupine razdelijo tako, da lahko s petjem razveselijo in še dodatno popestrijo praznike čim več ljudem. Franc Bakšič je povedal, da so mlajši pevci ta običaj povzeli po njih, zato se ni bati, da bi šlo na Raki koledovanje v pozabo. Med skupinami se kažejo razlike le v besedilih pesmi, saj starejši pojejo bolj v narečju, medtem ko mlajši kakšno besedo spremenijo, kar se opazi, ko želijo isto pesem zapeti skupaj. Pred nekaj leti se je oblikovala skupina kolednikov Florjan tudi na Ardru pri Raki.

"Pojemo po raški fari, gremo pa tudi v studenško in škocjansko, vendar so to po navadi sorodniki. Za trikraljevsko koledovanje smo oblečeni kot po navadi, medtem ko si damo ob sv. Juriju na glavo klobuke in zeleno vejico," je povedal Bakšič. "Danes dajo ljudje darove v obliki denarnih prispevkov ali kakšno steklenico vina. Denar po navadi namenimo za potrebe v fari, na primer za obnovo oltarja ali kurjavo."

Najraje pojejo v svojem "rajonu"
Pred leti so se koledniki po odpetih pesmih hitro poskrili, da jih ljudje niso videli, danes ni več tako. Radi vidijo, da jih ljudje vidijo, še posebej veseli so otrok. S sabo imajo tudi zvezdo, ki je narejena na rešetu in ima lučko, ki jo prižgejo, da je vzdušje še bolj pristno.

Koledovanje ni vedno potekalo mirno, saj so imeli koledniki s sabo sekire, sablje in podobno orožje. Če sta se srečali dve skupini, je včasih izbruhnil pretep in je bila šibkejša skupina ob darove. Na Raki fizičnih trenj ni bilo, tu in tam je bilo le besedno prerekanje. "Vsaka skupina je imela včasih svoj rajon in ni bilo zaželeno, da si šla drugam. Tudi mi smo se že pogovarjali, da bi zamenjali kraje, kjer običajno pojemo, vendar vsaka skupina zdaj že ve, kje se lahko ustavi in kje jo tudi pričakujejo," je pojasnil Bakšič.

Sreča pri hiši, zdravje in dobra letina so dobre želje kolednikov
O koledovanju sta med prvimi pri nas pisala že Primož Trubar in Janez Vajkard Valvasor. Poznamo več vrst koledovanja, in sicer ob božičnih praznikih, novoletno, za sv. tri kralje, ob sv. Juriju in za koline. Poznali so tudi fantovsko koledovanje. Ime kolednik se danes pojavlja le še na Dolenjskem in Gorenjskem.

Namen koledovanja je, da prinesejo koledniki k hiši blagoslov za letino, zdravje, srečo ljudem in živini, za kar so prejeli darove, kot so jajca, klobase ali slanina. V skupinah po trije ali štirje koledniki so nekdaj hodili po vaseh in mestih.

Avtorji kolednic niso znani
Božični koledniki so nehali hoditi okrog že v 19. stoletju ali pa so se združili s koledniki, ki pojejo ob sv. treh kraljih. Božične kolednice danes pojejo kot božične pesmi ali pa so ohranjene le v arhivih. V zbirki Karla Štreklja jih je skoraj 200. Tako kot pri ljudskih pesmih tudi pri kolednicah avtor ni znan. Po navadi so jih pisali duhovniki, učitelji in drugi izobraženci. Seveda pa so pesmi, ki so jih peli koledniki, doživljale folklorizacijo.

Včasih so obiskovali ljudi od božiča do svečnice
Koledniki so poleg petja voščili še praznike, včasih so prišli tudi ob spremljavi glasbil, in sicer harmonike, orglic ali klarineta. Po drugi svetovni vojni so obiskovali hiše ob različnih praznikih, odvisno od navad v kraju. V Prekmurju so zapeli na sv. večer in božični dan ter obiskovali ljudi vse do treh kraljev, ponekod tudi do svečnice. Peli so podnevi, včasih tudi zvečer in ponoči ter zato prejeli različne darove. V hišo niso vstopili, zapeli so pred vrati ali pod okni.

Na Gorenjskem so peli tudi otroci, stari od šest do dvanajst let in v dar dobili jabolka, suho sadje, lešnike in potico. Ravno tako so pele starejše ženske. V 20. stoletju je bil običaj, da so prišli na Koroško koledniki z Dolenjske. V Beli krajini so po navadi hodila pet dekleta, ki so voščila praznike in prosila darov.

Z darovi so preživljali družine
Darovi, ki so jih prejeli koledniki v času pomanjkanja, so bili namenjeni preživetju družin, včasih pa so jih namenili za Cerkev. V Valvasorjevih časih so hodili koledniki po vaseh in gradovih od sv. Miklavža do svečnice, pobirali denar in peli kolednice. Denar so porabili za nakup voska, iz katerega so naredili sveče. Koledovali so moški v skupinah od šest do 15 pevcev, odvisno od velikosti fare. Vsako leto so koledovali in darovali drugi cerkvi.

Koledniki so pripravljali tudi krajše igre, imenovane kolede
Včasih koledniki niso samo peli, ampak so tudi igrali, tako da so uprizorili Kristusovo rojstvo. V hiši so postavili jaslice in ob njih predstavili božično zgodbo. Po navadi so se preoblekli v pastirje in angele. Zgodbo so predstavljali od božiča do treh kraljev, in sicer od tretje do sedme ure popoldne. Tisti, ki je nosil jaslice, je vstopil prvi. Najprej so tako koledovali starejši fantje, pozneje tudi otroci.

Nekdaj so za tri kralje po domovih igrali krajše igre, ki se imenujejo kolede, in zraven tudi zapeli. Ena izmed njih je bila taka, da je v njej igralo pet igralcev. Predstavljali so tri kralje, in sicer Gašperja, Milharja in Boltižarja, spremljala sta jih še kralj Herod in angel. Tak način koledovanja je bil značilen na Gorenjskem in Koroškem. Iz igre so izšle tudi nekatere kolednice. Koled, t. i. dramskih iger, danes ne igrajo več, veliko pa jih je šlo tudi v pozabo.

Za novo leto so hodili naokrog večinoma fantje
Novoletno koledovanje sega že v čas Rimljanov. Naokrog so hodili pevci, ki so se jim včasih pridružili še godci. Ljudje so običajno darovali denar, vino ali jajca. Na starega ali novega leta dan so naokrog hodili voščit mlajši ali starejši fantje, lahko tudi otroci ali skupina fantov in deklet, ki so zapeli in v dar dobili denar, kruh, mast, maslo in druge stvari. Na Dolenjskem so namesto kolednikov hodili naokrog godci. Po navadi so zapeli pred hišo, v premožnejših družinah so jih povabili noter in pogostili. V nekaterih krajih je bilo fantovsko koledovanje namenjeno samo dekletom. Najstarejša trikraljevska pesem je ohranjena v zapisu Alasia da Sommaripa v samostanu v Štivanu. Pisec oziroma avtor ni znan.

Koledovanje v večini krajev po Sloveniji ni več ohranjeno
Do druge svetovne vojne so koledovali po celi Sloveniji, po vojni nekaj časa mlajši fantje, pozneje samo še otroci, danes pa v nekaterih krajih tega običaja ne ohranjajo več. Pevce so po navadi postregli z vinom, žganjem ali čajem, redkokje z denarjem. Tudi trikraljevsko koledovanje je ponekod samo še spomin.