Praznik ima korenine v krščanskem izročilu, in sicer je dejansko spomin na čas vladavine cesarja Licinija v četrtem stoletju, ko se je ta sprl s cesarjem Konstantinom I. Velikim in v krščanstvu videl sovražnika, zato se je odločil kristjane spreobrniti ali odstraniti. Tudi vojakom na svojem območju je ukazal, naj se krščanstvu odrečejo ali pa bodo kaznovani s smrtjo.

Štirideset vojakov elitne legije se je temu uprlo, zato so jih odpeljali do zamrznjenega ribnika v bližini mesta Sebaste na ozemlju današnje Turčije ter jih vrgli vanj. Čeprav jim je Licinij tik pred smrtjo ponudil še zadnjo priložnost in jim ob ribnik namestil kopel s toplo vodo, ki je bila namenjena spreobrnjencem, je s svojo ponudbo prepričal le enega, a je tudi ta končal tragično. Ko je iz ledenega ribnika skočil v vročo kopel, je bil namreč šok za njegovo telo prevelik.

Ker naj bi se ga trpljenje vojakov zelo dotaknilo, se jim je v zadnjem trenutku pridružil eden od stražarjev, zato je bilo mučenikov na koncu vseeno štirideset.

Podarjene suhe slive, trnje in klobasa naj bi moške opozarjali, da se mučeništvo tudi v sedanjem času še ni končalo, v sodobnem času pa praznik omenjajo zlasti kot nekakšno šaljivo protiutež mednarodnemu dnevu žensk, ki je dva dni prej.