"Izliv ljubezni in podpore, ki sem jo prejela, me je vodil do spoznanja, da sem več kot le moji dosežki in gimnastika, v kar prej nisem nikoli verjela," s tem zapisom na družbenem omrežju Twitter se je 24-letna Američanka zahvaljevala podpornikom, ki so ji izkazali podporo po tem, ko je po prvem nastopu na letošnjih igrah prepustila sotekmovalkam, da same prevzamejo breme kruha in iger lačnih ameriških medijev, pokroviteljev in navijačev.

Svetovna in olimpijska prvakinja v mnogoboju ter dobitnica petih medalj na igrah v Riu (štiri zlate in bronasta) je imela na letošnjih olimpijskih igrah pred sabo zgolj eno tekmico – samo sebe. Boj Simone Biles proti legendi Simone Biles. "Ko sem izvedela za prestavitev olimpijskih iger, sem se enostavno usedla in začela jokati. Tedaj sem se počutila grozno. Glede na trenutne razmere pa je to povsem pravilna odločitev," je aprila lani sporočila Bilesova ob novici, da le ne bo minilo zgolj štiri leta od njenega zadnjega nastopa na olimpijskih igrah. Že takrat je opozorila, da bo prestavitev iger izjemno zahtevna preizkušnja po miselni plati: "Trenerji me bodo telesno izjemno dobro pripravili, o tem ne dvomim, a psihološka priprava bo izjemno zahtevna."

Po kralju Phelpsu kraljica Biles
Pisalo se je leto 2016. Ameriška in svetovna javnost se je zavedala, da spremlja zadnje dejanje predstave (morda – bolje rečeno – dodatnega poglavja) nadčloveka, ki je pokoril konkurenco in se zapisal med nesmrtne pred očmi milijonov gledalcev in navijačev po svetu – Michaela Phelpsa. Zdelo se je, da njegova stanovska kolegica iz plavalnih bazenov Katie Ledecky ne more preseči njegove tržne zgodbe, zato je kot po naročilu prišla samo 147 centimetrov visoka telovadka z žalostno zgodbo, ki je s širokim nasmehom in prevlado na gimnastičnih orodjih in parterju osvojila srca množic.

Hkrati je bila zgolj "povprečna" najstnica, ki je v intervjujih pred olimpijskimi igrami priznala, da ima v sobi iz kartona izrezano podobo hollywoodskega zvezdnika Zaca Efrona v naravni velikosti, ki jo občasno poljubi na lica. Zgodba za rumene strani je imela vrh, ko je Efron prišel v Rio in ji dal pravi poljub.

Ko je pripotovala iz Ria nazaj v Združene države Amerike, je Bilesova postala magnet za podjetja. Pred tem je zgolj na račun sodelovanja s pokrovitelji zaslužila slaba dva milijona evrov, nato pa se je njen zaslužek še večal. Po poročanju spletnega portala Money Nation je v letu 2016 vrednost njenega premoženja zrasla za 1000 odstotkov (1000, ne 100). Izjemne gimnastične sposobnosti, srce parajoča osebna zgodba in močna vez z družino so ji zagotovili legijo podpornikov.

Podjetja Nike (z njim je imela sklenjeno pogodbo še pred Riom), Mattress Firm, P & G, United Airlines, GK Elite, Core Power, Hersey in Kellogg so bila zgolj nekatera podjetja, ki so pristavila svoj lonček k imenu Simone Biles. "Simone Biles predstavlja najpomembnejše ameriške sanje in zato je tako močna ambasadorka blagovne znamke," je leta 2016 pojasnjeval glavni strateg tehnološkosvetovalnega podjetja Wunderman iz New Yorka Nelson Frietas.

Sorodna novica Simone Biles po bratovi aretaciji za umor izrazila sožalje vpletenim

Hollywoodska zgodba o uspehu
Rojena je bila leta 1997 v Columbusu, njeno otroštvo pa je bilo zelo žalostno. Očeta ni nikoli poznala, mama Shanon je imela osem otrok, predvsem pa ogromno težav z mamili in alkoholom, zaradi tatvin je bila večkrat aretirana. Pri treh letih se je Simone preselila v bližino Houstona k starim staršem, ki so jo leta 2003 tudi uradno posvojili skupaj z njeno sestro Adrio.

Ko je prišla k starim staršem, so ji diagnosticirali motnjo pozornosti in koncentracije s hiperaktivnostjo, od takrat se je zdravila z zdravilom ritalin. Ko so le nekaj tednov po njeni zunajzemeljski predstavi v Riu ruski hekerji vdrili v podatkovno bazo Svetovne protidopinške agencije (Wada), se je tam pojavilo tudi njeno ime.

Nova kraljica svetovne gimnastike je takrat na spletu pojasnila, da spornih zdravil ne jemlje z zlim namenom, ampak za zdravljenje hiperaktivnosti. "Tablete zaradi hiperaktivnosti jemljem od otroštva. Verjamem v čist šport, pravil sem se vedno držala in se jih vedno bom. To je zame zelo pomembno," je sporočila takrat 19-letnica. Oglasila se je tudi ameriška gimnastična zveza, ki je zapisala, da zaradi t. i. "izjem v terapevtske namene" Bilesova ni kršila nobenih protidopinških pravil.

"To zdravilo ima zelo pozitivne učinke na spomin, koordinacijo, moč, hitrost, ravnotežje. Bi lahko rekli, da je Bilesovi pomagalo k izjemnim uspehom," je v neposrednem prenosu telovadk v mnogoboju poudaril strokovni komentator gimnastičnih prenosov na Televiziji Slovenija dr. Ivan Čuk. "Ima pa zdravilo veliko negativnih učinkov, več kot cepivo proti covidu-19. Verjetno, ker je to povezano z duševnim zdravjem, je lahko tudi posledica tega, da ni bilo več prisotnega zdravila, da bi uredilo te težave. Ali pa se je zgodilo še kaj drugega, kar ni prišlo v javnost. Občasno pa pri telovadcih – nihče ne zna razložiti, zakaj – pride do črnine v glavi, ko ne moreš ponoviti želenega gibanja. In možnost poškodbe je zelo velika," je še sklenil Čuk.

V pripravi dokumentarni film
27. julij bo v dosjeju Biles za vedno označen kot dan ponesrečenega nastopa na preskoku z oceno 13,766 (vse tri Rusinje, ki so na koncu slavile zmago na ekipni tekmi, so dobile višjo oceno). Na novinarski konferenci po tekmi je Simone Biles delovala hladno, odsotno in poudarjala je, da se mora osredotočiti na svoje duševno zdravje. Eno izmed vprašanj na novinarski konferenci je bilo tudi, ali ji je dokumentarni film, ki ga snema, pomagal pri spoznanju, da potrebuje odmor. "Nisem hotela priti sem in končati serije ter poglavja pri tej temi, ki smo jo odprli, tako, kot se je izteklo zdaj. Morda se bo zgodil preobrat na bolje, bomo videli. Upam, da se bom vrnila na tekmovanje. Bomo videli," so bile njene besede le nekaj ur pred tem, ko je sporočila, da se umika z nadaljnjih tekmovanj v Tokiu.

Po poročanju spletnega portala Newseek je njena odločitev oškodovala ameriško gimnastično zvezo za slabih 9000 evrov, saj ameriški dobitniki medalj prejmejo okoli 37.000 evrov za zlato in 22.000 evrov za srebrno medaljo (v ekipnih športih se nagrada deli na enake dele). S srebrno medaljo je tako zaslužila dobrih 5000 evrov. Ob tem dodajmo, da ameriški športniki na osvojene zlate medalje plačajo davek. Kot so objavili na Instagram spletne strani Yahoo! Finance, bi za štiri zlate in eno bronasto medaljo Bilesova v ameriško davčno blagajno prispevala dobrih 60.000 evrov. A na koncu dneva je Bilesova še vedno ujetnica svoje podobe in pogodb s pokrovitelji, ki so lačni zgodb. Predvsem pa je v zadnjem desetletju prav ona tista, ki je zasenčila vse slabe strani ameriške gimnastike. Hkrati pa je tudi sama njena žrtev.

Že res, da je bilo leto 2019 zadnje leto "normalnosti" pred začetkom pandemije, toda ameriška gimnastična srenja je dokončno pokopala raka starih napak, ki se je v preteklih desetletjih razširil v vse pore tega športa. Dokumentarni film Srčika zlata je ameriški gimnastični škandal, osvetlil je žensko gimnastiko, ki jo je Hollywood s filmom, kot je Stick It (s starim mačkom Jeffom Bridgesom ter Missy Peregrym in Vanesso Lengies v glavnih vlogah), želel prekriti. Prav letos mineva 15 let od premiere filma, ki še danes v ZDA velja "za edini dober film o gimnastiki". Zgodba o srednješolki, ki se ni pustila ukrotiti, a je z gimnastiko našla znova svoje bistvo, je bila klasična zgodba iz tovarne sanj.

Film Srčika zlata pa je razkril afero, v katero je bil vpleten reprezentančni zdravnik Larry Nassar. Več kot 140 ameriških telovadk, med njimi tudi Bilesova, so Nassarja obtožile spolne zlorabe. "Predolgo sem se spraševala: 'Ali sem bila preveč naivna? Ali je bila to moja krivda?'" Zdaj pa poznam odgovore: "Ne, ni bila moja krivda. Ne, ne bom in nočem nositi krivde, ki pripada Larryju Nassarju." Nassar je žrtve zvabil k sebi pod pretvezo "posebne obravnave", kar je navedlo več telovadk. In kot je poudarila Bilesova: "To vedenje je popolnoma nesprejemljivo, odvratno in neprimerno, sploh ker je to nekdo, za kogar so mi rekli, da je vreden zaupanja."

Sodišče v Lansingu je januarja 2018 nekdanjega zdravnika ameriške gimnastične reprezentance med letoma 1996 in 2015 zaradi spolne zlorabe telovadk obsodilo na od 40 do 175 let zapora. S prstom je Bilesova pokazala tudi na odgovorne na ameriški gimnastični zvezi. Prav ta se je izkazala za izvor vse bede, ki jo je zakrivala z bliščem njenih medalj in dosežkov.

"Kampi mučenja" za mlade telovadke
Še v 80. letih so Združene države Amerike veljale za povprečno gimnastično silo, vse do dne, ko sta v Houston pribežala Márta in Béla Károlyi. Prav Romuna sta vzpostavila sistem "kampov za trening", ta ideja pa je izhajala iz Vzhodne Evrope. In zgradila sta "moro za telovadke" v 21. stoletju oziroma poligon za sprevržena dejanja Larryja Nasserja. To je sistem, v katerem so se desetkrat na leto zbrali vsi trenerji in najboljši telovadci, da bi zagotovili, da vsi "vlečejo v isto smer". Telovadcem je omogočil tudi sodelovanje z drugimi trenerji in navajanje na njihove tehnike. Američani so s sistemom, ki sta ga uvedla zakonca Károlyi, eksperimentirali vse od leta 1999.

Med svoje vrste so zvabili trenerske talente z vsega sveta, med njimi zlatega telovadca iz leta 1988 Valerija Liukina, ki je takrat zastopal še barve Sovjetske zveze (očeta telovadke Nastie Liukin), nekdanjega člana kitajske reprezentance Ljang Čova ter še dva prebežnika iz Romunije, zakonca Mihaila in Sylvio Brestyne, ki sta pod svoje okrilje vzela Alicio Sacramone in Aly Raisman (še eno žrtev v aferi Nassar in dobitnico treh medalj v Riu). Nekdanja trenerka Simone Biles in glavna trenerka ameriške ženske gimnastične reprezentance v Riu Aimee Boorman je ob tem zatrjevala, da so prav ti kampi pomagali njeni nekdanji varovanki, da je nadgrajevala svoje znanje.

Osrednji negativec v zgodbi Srčika zlata Larry Nassar je opozoril, da so bila prva leta vzpostavitve kampov za telovadke precej težka. Živele so v neprimernih prostorih – primerjal jih je s kmečkimi sobami. Niso imele svojega osebnega prostora, saj so si dnevni prostor delile s trenerji, ki so pogosto igrali karte, medtem ko so same v kotu skrbele za svoje poškodbe. Prav tako pa so omejevali oz. nadzirali njihovo prehrano.

Način treninga je preoblikoval gimnastično kulturo. "Zdaj so dovolj močne, da lahko naredijo kar koli. Ni se jim treba zanašati na adrenalin," je o spremembi razmišljal nekdanji elitni trener William Sands v prispevku iz leta 2016 za spletno stran Slate. A s sposobnostjo, da lahko izvajajo veliko zahtevnejše akrobatske elemente, s katerimi je tekmice pokorila Bilesova, so ameriške telovadke izgubile eleganco, s katero so si ruske telovadke letos prislužile zlato v mnogoboju. Lilia Akhaimova, Viktoria Listunova, Angelina Melnikova in Vladislava Urazova (to so si ljubitelji skupine Rolling Stones zapomnili, ko je v posamičnem mnogoboju izvedla svojo sestavo na parterju ob delčku skladbe Paint It Black), ki nastopajo pod nevtralnimi simboli, so zmagale prvič v 29 letih.

Američani so v zadnjih štirih desetletjih spremenili videz sodobne gimnastike. Za primerjavo vzemimo romunske telovadke iz generacije, v kateri so izstopale Simona Amânar, Mirela Țugurlan, Alexandra Marinescu in Ionela Loaieș. Če so vse do 90. let prejšnjega stoletja prevladovale (pre)suhe telovadke, je ženska gimnastika postala šport, v katerem so v ospredju mišičasta telesa. To je bilo v skladu s filozofijo zakoncev Károlyi, ki sta nad vse postavljala konsistenco in ne virtuoznosti. Ko so leta 2006 Márto Károlyi vprašali, zakaj se je drži ugled stroge trenerke, je odvrnila: "Ne vem, ali bi lahko rekla, da sem stroga. Raje rečem, da sem zelo konsistentna v svojih pričakovanjih."

Zgodovino pišejo zmagovalci
Poteza Simone Biles pod težo "grehov" ameriške gimnastične zveze in vseh vpletenih institucij, ki so si zakrivale oči, je svojevrstni davek ob silni želji po prevladi in požrešnosti družbe, ki jo je najprej zavrgla in nato povzdignila. Hkrati pa je tudi nevarna igra, v kateri lahko izpostavljanje duševnega zdravja izpade kot preusmeritev pozornosti in ohranitev simpatij privržencev ter nadgrajena olimpijska zgodba o posameznikih, ki so šli čez sebe, da so na koncu hollywoodskega filma zaživeli srečno do konca svojih dni. Ob drobnem tisku, da so srečni konci zgolj za zgodbe, ki še niso končane.