Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV

Ljubljanski maraton: praznik rekreacije, tekačev in (železne) volje

Slavko Jerič, Toni Gruden, Miha Zavrtanik in Tomaž Okorn
Foto: BoBo

Ljubljanski maraton velja za najbolj množično rekreativno prireditev v Sloveniji, saj četrti konec tedna v oktobru na ulice v prestolnici zvabi več kot odstotek prebivalstva celotne države.

Športni MMCpodrobno
Dončić s Slovenijo in Slovenija z Dončićem: kombinacija, ki sanja vrhunske izide
Tadej Pogačar lovi tretjo zmago na Touru
Slovenska hokejska reprezentanca lovi obstanek med elito
Nogometna reprezentanca pred misijo Nemčija 2024
Zgodovinska krona LeBrona Jamesa

Maraton v Ljubljani sicer ne sodi ravno med najstarejše tekaške prireditve pri nas, a je v tem času zrasel v zavidanja vreden dogodek. V MMC-jevem športnem uredništvu smo vam tako pripravili šesti letošnji poglobljeni članek iz sveta športa, spet vam ponujamo veliko zanimive vsebine.

Podkast SOS-odmev gosti maratonca in popularizatorja teka Marka Robleka, ki je eden redkih, ki je prav vsako leto sodeloval na tem prazniku rekreacije. Tekaški trener Klemen Laurenčak prinaša praktične nasvete, kako se teka sploh lotiti, nato pa lahko preberete primer, kako je tekač začetnik skušal preteči prvi polmaraton.

Ljubljanski maraton šteje tudi za državno prvenstvo, zato so besedo dobili tudi vrhunski tekači, izpustili nismo niti lova na tek pod dvema urama. V zadnji tretjini pa je prostor za zgodovino (kjer ovržemo mit o nastanku najdaljše tekaške olimpijske discipline), statistiko in seveda kviz. Vabljeni k branju, poslušanju in reševanju. Vsem tekačem pa seveda želimo čim več užitka na ljubljanskih ulicah in uspeh pri lovu na želene čase!

Podkast

Marko Roblek pred maratonom svetuje: Usmerite se v počitek in ne razmišljajte samo o teku

Slavko Jerič in Toni Gruden

"Ne spreminjajte svoje rutine, niti pri prehrani niti pri čem drugem. S tem namreč vnašate samo dodaten stres v pripravo pred tekmo," poglavitni nasvet pred Ljubljanskim maratonom deli izkušen tekač Marko Roblek.

V podkastu SOS-odmev smo gostili Marka Robleka, ki se s tekom ukvarja vse življenje, udeležil se je prav vseh Ljubljanskih maratonov, zadnja leta je tudi sam organizator nočne desetke na Bledu, o teku je napisal knjigo Zagret za tek, z istim imenom pa že leta ustvarja popularni tekaški podkast.

Foto: Osebni arhiv

Ljubljanski maraton simbolični zaključek sezone
Je eden redkih, ki je sodeloval prav na vsakem Ljubljanskem maratonu, zato ima svojevrstno izkušnjo primerjanja in rasti te prireditve. "Očitno sem se postaral ... Če komu rečem, da sem bil na vseh maratonih, mi rečejo, da nisem videti še tako star (smeh). Seveda se je zelo lepo spominjati tistih časov, ko sem bil še mlad 'junc'. Za tek sem se odločil čisto po naključju in temu ostal zvest. Lepo je bilo videti tekaški bum na začetku tisočletja, ko so kar naenkrat množice ljudi, tekačev, tudi mlajših, prišle na te ljubljanske ulice. Maraton je postal festival rekreacije kot take, neke vrste državni praznik. Tisto, kar se dogaja na Ljubljanskem maratonu glede udeležbe, organizacije in vsega preostalega, vpliva na vse druge organizatorje tekov po Sloveniji. Ljubljanski maraton je merilo, zame je bil vedno simboličen zaključek sezone. Konec oktobra je vreme ravno pravo, tekel si vse leto, potem pa si lahko vzameš novembra malo počitka, pa decembra spet počasi začneš novo sezono."

Nekaj časa pomanjkanje mlajših tekačev
S številnimi novimi tekači je prišlo tudi vse več ljudi ob progo. "Vedno več je bilo navijačev, ki jih v prvih letih res ni bilo toliko. Po pandemiji se je najprej zgodil upad, zdaj pa smo priča vrnitvi skoraj na stara pota. Zanimivo je bilo spremljati to recesijo, ki je nastopila tik pred pandemijo, o kateri smo se veliko pogovarjali, pa iskali vzroke zanjo. Ugotavljali smo, da tečemo vedno isti, mlajših pa ni bilo več toliko. To je recimo eden od simptomov sodobne družbe. Pojavlja se namreč vprašanje, kako mlajše navdušiti za to 'dokaj dolgočasno dejavnost', kjer eno nogo premikaš pred drugo in se tako rekoč nič ne dogaja. Vsak, ki je kdaj poskusil, verjamem, da je prej ali slej odkril posebne čare teka," je dodal Roblek.

Foto: Marko Alpner

Ko je začel, ni imel na voljo toliko informacij
Lepote teka je sprva spoznal kot TV-gledalec, ko je spremljal olimpijski maraton v Barceloni 1992 (prvak je postal Korejec Hwang Young-Cho). Nato je vse sledilo dokaj naravno: "Morda sem imel to prednost, da na začetku 90. še ni bilo spleta, o teku sem lahko bral v knjižnicah, o maratonu je bilo zelo malo knjig v slovenskem jeziku, seveda nisem imel veliko informacij. Vse informacije ti govorijo, kako zahteven, kompleksen in težak šport je to, sam pa takrat kot mlad mulec nisem imel veliko informacij. Preprosto mi je bilo všeč teči, takrat sem oblekel bombažno majico, odrezane kavbojke, bilo je sproščujoče. Takrat nisem imel informacij, kakšne čevlje je treba imeti, kako se prehranjevati, pripraviti na tekmo, kdaj uživati kakšno hrano ... To pomanjkanje informacij me ni ustavilo. Pri skupinskih športih si del ekipe (kar je sicer lepo), pri teku pa si načeloma sam s seboj in odvisen sam od sebe, sam določaš pogoje in to mi je bilo všeč."

Organizira nočno desetko
V teku se je hitro našel, saj je postal tudi motivator, nato pa tudi organizator teka, znan je po nočni desetki na Bledu. "Po približno desetih letih teka v družbi in službi sem se začel družiti z nekaj tekači, s katerimi smo začeli hoditi po tekaških prireditvah, energija je bila prava. Začeli smo se pogovarjati, kaj bi pa mi morda naredili drugače, ne boljše, ampak drugače. Ob pivu je beseda stekla in rekli smo si: dajmo poskusiti tudi sami. Takrat smo delali v podjetju na Bledu, okrog jezera smo veliko tekli in trenirali, zato je bila logična odločitev, da poskusimo na Bledu organizirati tekaško prireditev. Takrat je bilo tekaških prireditev za prste obeh rok, komaj smo našli termin poleti, ampak poleti se ne teče podnevi, zato smo našli nočni termin, vse drugo je zgodovina (smeh)."

Foto: Osebni arhiv

Apostol bosega teka (ki pa ni za večino)
Marko Roblek je znan tudi kot promotor bosega teka, tudi ta zgodba pa je nastala dokaj naključno: "Po nekem teku je padla beseda, kdo si pa upa bos odteči nazaj do službe, šlo je za kakšen kilometer in pol. Spet je šlo bolj za stavo kot za resno stvar, tega se pa res ne počne, na tleh je cel kup nevarnosti, porezal se boš in tako naprej ... Sam pa sem bil običajno vedno za take trapaste ideje, s kolegom sva to nato odtekla, to sem še nekajkrat ponovil, pa odtekel prvi polmaraton in tudi maraton. Potem sem našel knjigo Rojeni za tek, kjer je avtor bosonogi tek utemeljil kot edini pravi način človeškega gibanja, in to je bilo to. Od takrat sem bil okužen s tem tekom. Sam pri sebi sem videl, da me določene težave, ki so me prej pestile, ne pestijo več: recimo boleča kolena, samodejno sem zamenjal tehniko, ker sem začel pristajati na celo stopalo, po 15 letih teka sem pridelal nekaj mikropoškodb, ki sem jih ozdravil v enem letu, nato sem bosonogi tek začel jasno evangelizirati tudi vsem drugim, češ če je meni pa to tako pomagalo, bo pa še vsemu svetu." Roblek je sicer nato še jasno dodal, da je tovrstni način teka vendarle preveč zahteven za večino tekačev.

V Berlinu tekel kar osemkrat
Bos je sedemkrat premagal berlinski maraton, ki mu pomeni res veliko: "To je bil moji prvi bosi maraton, ki mi je pač zlezel v podplate (smeh). V Berlinu sem bil prvič leta 2008, prej še nisem videl tako velikega maratona v živo, saj sem bolj ali manj tekel le v Sloveniji. Ko sem videl berlinski maraton in pri pregovorno zadržanih in resnih Nemcev to bučno navijanje, je bila ob progi prava norišnica. Bil sem eden od 35 tisoč tekačev, pa sem se počutil kot superzvezdnik. Tak sprejem je bil na celotni progi. Ko sem prišel v cilj, sem si rekel, da bom pripeljal še druge tekače. Seveda pa ima Berlin odličen temin, na sporedu je konec septembra, nanj se lahko pripraviš, tudi če ne tečeš vso zimo. Svetovni rekordi se tam po tekočem traku postavljajo pa še sorazmerno blizu je. Lani sem ga namenoma odtekel obut, da imam sploh občutek, kakšen je maraton v copatih, zdaj znam povedati tudi to (smeh)."

Pogoji za hiter (in ne preveč naporen) maraton
Pogovor je nastal tik po izjemnem teku Kelvina Kiptuma, ki je le za 35 sekund zgrešil magično mejo dveh ur. "Kiptum je izjemen talent, kar je pokazal lani v Valencii, letos sem ga v živo videl v Londonu, ko je drugo polovico odtekel krepko pod eno uro. Razmere v Chicagu so bile neverjetne in to je izkoristil," je začel Roblek in se nato razgovoril še o pojmu idealnih razmer. "Ravno sem se vrnil iz Lizbone, kjer je bilo na dan maratona 32 stopinj, kar seveda niso idealne razmere (smeh). Za precej tekačev je temperatura približno nič stopinj idealnejša kot pa čez 20 stopinj. Večina tekačev bo dejala, da ima z vročino težave. Temperature okoli 15 stopinj, tudi če je malo oblačno in pade kakšna dežna kapljica ... to so tiste razmere, ki pomagajo tekaču, lahko se dovolj hitro ohlajajo, dihajo normalno, ne skrbi jih pregrevanje ... To se je letos dogajalo v Chicagu, jasno pa je, da pomaga tudi, če je proga ravna kot 'vaservaga', ima čim manj zavojev in čim več gledalcev, ki delajo pravo vzdušje."

Več Hrvatov kot kjer koli na Hrvaškem
Ob koncu se je beseda spet vrnila na Ljubljanski maraton. "Skoraj vsaka prestolnica mora imeti maraton, tudi v najbolj zakotnih krajih ga boste našli. Maraton v Ljubljani se je res prijel, zato se tuji tekači vračajo. Presenetilo me je, da bo letos v Ljubljani teklo več Hrvatov kot na katerem koli hrvaškem maratonu, v šali bi lahko tu organizirali državno prvenstvo. To pomeni, da organizatorji vlagajo veliko denarja in napora, da poskrbijo za vse tiste malenkosti, ki so pomembne: okrepčevalnice, ki so dovolj pogoste in dobro založene, kilometrske oznake, zajčki, navijaške točke, vnaprejšnja obvestila, expo, ki je dobro založen ... Maraton, ki potegne odstotek slovenskega prebivalstva – to je res nekaj posebnega."

Marko Roblek. Foto: Sportida

Pogreša malo več našemljenih tekačev
Roblek pa ob vseh presežnikih na ljubljanskih cestah pogreša le eno stvar: "Za to stvar se s svojo ekipo sicer trudim s krvjo in potom (smeh). V Vitezu dobrega teka se namreč našemimo, vsako leto se postavimo na startno črto, naredimo skupinsko masko in potem to polovično progo odtečemo, zabavamo sami sebe, sotekmovalce in seveda tudi navijače, pa vse druge v cilju in tako naprej. To sem sam prvič opazil v tujini, na pariškem maratonu leta 2008, ko je bilo nekaj odstotkov tekačev našemljenih, ko mimo tebe tečejo kečap, čajna skodelica, Spiderman, si rečeš: to bi pa lahko naredil tudi sam. Bil sem prepričan, da se bo ta trend prijel tudi pri nas, da bomo čez leta s svojim zgledom morda potegnili še koga, ki se bo našemil in z nami delil veselje in radost do teka. Še tako zagrizeni tekači pravijo, da se malo norčujemo iz tako plemenite discipline, kot je maraton, jaz pa trdim prav nasprotno. Tudi ta segment teka hočemo poudariti in morda koga na ta način navdušiti. Ni vedno pomembna ura, Strava in podobno."

Pred tekmo ne spreminjajte rutine
Izkušeni tekač je ob koncu pogovora delil nekaj drobnih nasvetov za tiste, ki se bodo v nedeljo prvič pojavili na startu (pol)maratona: "Ne spreminjajte svoje rutine, niti pri prehrani niti pri čem drugem. S tem namreč vnašate samo dodaten stres v pripravo pred tekmo. Dobro se je seveda naspati, priporočljivo se je dan prej malo shoditi, če ne že teči kak kilometer. Sam sicer nisem ravno največji privrženec aktivacijskih tekov ali raztekov po maratonu, ker se mi zdi, da včasih s tem še bolj obremenjuješ svoje telo. Morda je dober sprehod ali kakšna malo hitrejša hoja. To bi priporočil, da malo razbremeniš noge, predvsem pa glavo. Sicer pa ne početi nobenih revolucij. Vem, da se je pred maratonom težko dobro naspati, to je naša večna težava, a z leti malo omiliš to težavo in živčne napade."

Čim pozneje razmišljajte o teku
Sogovornik predlaga, da tekač skuša odmisliti tek: "Dobro se je usmeriti v počitek, se zamotiti in ne razmišljati samo o teku, ker potem ti bo razneslo glavo. Družite se morda s prijatelji, počnite druge stvari, pospravite njivo, pokosite okoli hiše, pojdite v trgovino, na tek se potem lahko osredotočite šele na maratonsko jutro, spijte tisto kavo, pojejte jajčka oziroma kar koli vam že ustreza in pojdite na start vedoč, da ste naredili čisto vse, kar ste lahko. Ne zamudite seveda niti WC-postanka, to je zelo pomembno, vse drugo pa prepustite svojim nogam. Prepustite svojemu telesu, da opravi svoje. Če znaš adrenalin pravilno uporabiti, če znaš vse to vzdušje ob progi izkoristiti v svojo korist, te to lahko dvigne."

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora, v katerem je govor še o naslednjih temah:
− kako pogosto uporablja tekaške aplikacije.
− Ali teče vsak dan.
− Kako rad ima številke.
− Čari teka v hribe.
− Kako je sploh končal v (maratonskem) teku.
− Knjiga Christopherja McDougalla Rojeni za tek.
− Sreča in ljubezen z nogo v nogi.
− Ustvarjanje knjige Zagret za tek.
− Lov na maratonski tek pod dvema urama.
− O prehrani.
− Zanimivosti o številki (1)24.

Foto: www.alesfevzer.com

Teorija: nasveti za začetnike

Kako začeti? Od izbire tekaške obutve do prvega polmaratona.

Miha Zavrtanik

"Predvsem je najpomembneje, da se ljudje aktivirajo. Ni nujno, da je to najprej skozi tek, tudi če si nekdo želi postati tekač," začetnikom svetuje trener Klemen Laurenčak. Ob preveč intenzivnem začetku namreč številni obupajo, še preden dobro začnejo.

Tek je rekreacija, ki je primerna za večino ljudi. Zaradi svoje preprostosti in dostopnosti je pogosto tudi prva izbira za tiste, ki se po večletnem zanemarjanju športne dejavnosti odločijo znova aktivirati. K teku marsikoga spodbudijo tudi tekaški dogodki, kot je Ljubljanski maraton. Če se 42-kilometrski tek za nekoga, ki dalj časa ni bil dejaven, morda zdi pretiran, pa si številni kot svoj prvi tekaški cilj postavijo 10-kilometrsko ali polmaratonsko razdaljo.

Čeprav bi težko našli preprostejšo dejavnost, kot je tek, pa posamezniki, ki bi radi začeli teči, pogosto kmalu ugotovijo, da pot od "kavča do polmaratona" ni tako preprosta, kot se morda zdi na prvi pogled. Ob poplavi informacij in pomanjkanju usmeritev se marsikateri "tekaški projekt" tako konča, še preden se začne. Da bi ljudem, ki bi se radi podali v tekaški svet in se udeležili katere od tekaških prireditev, nekoliko olajšali delo, smo se pogovarjali z izkušenim tekaškim trenerjem Klemnom Laurenčakom.

Kot je poudaril, je sicer treba vsakega posameznika obravnavati glede na njegove želje, cilje in specifično izhodišče – splošna fizična pripravljenost, starost, teža, zgodovina ukvarjanja s športom in morebitne poškodbe v preteklosti –, a grobo ogrodje priprav in vprašanja, s katerimi se sreča večina začetnikov, ki bi se radi "spravili v pogon", so si med seboj podobni.

Izbira prvega tekaškega čevlja

Prvi izziv pogosto predstavlja že nepregledna ponudba športne obutve, v kateri se hitro izgubi tudi izkušenejši tekač, kaj šele nekdo, ki se šele podaja v tekaški svet. "Začetnikom svetujem, da jim z opremo ni treba preveč komplicirati," poudarja Laurenčak. Vsekakor ni smiselno iti v trgovino in še pred začetkom teka za copate zapraviti 200 evrov. "Za prvo obutev najraje svetujem enega od univerzalnih modelov, ki jih ponujajo za tek po vseh podlagah – s stabilno oporo in rahlo narebrenim podplatom. Z njimi lahko tečeš po asfaltu, po koreninah, po skalah, tudi na stadionu, čeprav čevelj prvenstveno ni namenjen tej podlagi," je dejal.

Proizvajalci športne opreme sicer ponujajo čevlje, ki so prilagojeni različnim načinom teka. "Delitve na pronatorje, subpinatorje niso več tako aktualne, kot so bile pred nekaj leti. Začetniki potrebujejo copat z normalnim blaženjem – ne štiricentimetrskih podplatov in ne maratonskih z minimalnim blaženjem, ampak copat, ki ga lahko uporabljajo tako za hojo kot za tek. Takšen copat jim na začetku, ko ne bodo pretekli veliko kilometrov, ne bo škodil, tudi če morda ne bo popolnoma prilagojen njihovi specifični tehniki teka," pojasnjuje Laurenčak.

Za prvi par tekaških copat je smiselno izbrati čim bolj univerzalen model, s katerim bomo lahko tekli tako po mestnih ulicah kot gozdnih stezicah. Foto: Pixabay

"Kar zadeva tehnološko naprednejše copate, v zadnjih letih so to predvsem t. i. karbonski copati, so ti za rekreativce sicer mamljivi, a za veliko večino nepotrebni," ob tem pravi trener. Za začetnike so lahko takšni copati celo protiučinkoviti, saj so agresivnejši in s povratno energijo pomagajo hitrejšim in lažjim tekačem, ki imajo dovolj moči in ustrezno tehniko teka, drugim pa lahko povzročijo več težav kot koristi.

Ob tekaških čevljih, ki so gotovo najpomembnejši in edini zares nujni del tekaške opreme, redko najdemo rekreativnega tekača, ki mu zapestje ne bi krasila športna ura, ki lahko meri dolžino, hitrost teka, srčni utrip in številne druge parametre. "Ura je lahko tudi velik motivacijski dejavnik. Omogoča nam primerjave s preteklimi treningi, nadzor med treningom in spremljanje napredka. Opomni te tudi, kdaj potrebuješ počitek," nekaj prednosti treniranja s športno uro našteje Laurenčak.

Tekačem priporoča, da uro imajo, ampak ne nujno takoj od začetka. "Zagovarjam postopen pristop. Najprej kupimo tekaške copate, čez mesec ali dva morda kakšna tekaška oblačila, nato uro," svetuje. Na ta način tekač ne zapravi preveč denarja še pred samim začetkom teka, skozi proces pa tudi lažje ugotovimo, kaj zares potrebujemo, in izberemo ustreznejšo opremo.

V prvi tekaški trening je lahko vključenih le nekaj minut dejanskega teka

Za prvi tek torej ne potrebujemo veliko. "Ko imate tekaške čevlje, si nadenite trenirko ali kratke hlače in majico, ki jo imate doma, in se odpravite ven," svetuje Laurenčak. Napačna predstava, ki jo ima večina začetnikov in tudi marsikdo, ki teče že dalj časa, je, da mora biti vsak tek naporen, saj sicer od njega nimamo koristi. S takšno miselnostjo se visoko motivirani začetniki zaženejo takoj od starta, čemur pa navadno hitro sledi streznitev – srčni utrip podivja in že po nekaj minutah ostanejo brez sape. Tudi če se prebijejo skozi prvi tek, nato številni obupajo po nekaj napornih treningih, še preden zaznajo prvi napredek, saj telo in tudi um takšnega napora nista vajena.

Ključ do uspeha je postopen in zmeren začetek. "Najpomembneje je, da se ljudje aktivirajo. Za nekoga lahko to pomeni 15 ali 20-minutni lahkotni tek, a marsikdo na začetku tega ne zmore. Zato ni nujno, da se takoj aktiviramo skozi tek, tudi če želimo postati tekač. Tek je dokaj zahtevna dejavnost, če jo začneš z ničle. Je veliko bolj stresen za telo kot recimo kolesarjenje," pojasnjuje Laurenčak. Začetnikom, ki pred tem dalj časa niso bili športno dejavni in jim velik napor povzroča že nekaj minut teka, zato sam svetuje, naj se aktivirajo s hojo oziroma s kombinacijo hoje in teka.

"Začetniki pogosto mislijo, da mora biti vsak tek hiter in naporen. Tiste, ki pridejo k meni, moram tako najprej učiti, kako teči počasi, v lahkem tempu," pojasnjuje Klemen Laurenčak. Foto: MMC RTV SLO

Hoja je v začetni fazi posebej priporočljiva za ljudi s čezmerno telesno težo in za starejše, ki morajo biti dodatno pozorni na to, da ne obremenijo telesa preveč. "Začneš s hitro hojo, nato pa vmes izmenjuješ recimo minuto teka in minuto hoje. Minuta hoje je namenjena temu, da v celoti gledano znižaš intenzivnost, ki bi bila sicer prenagljena, in da lahko kljub temu prideš do nekega volumna. Na ta način lahko začetnik takoj naredi 45-minutno vadbo, tudi če je prvič morda v to vključenih le za pet minut teka – recimo petkrat po minuto," formulo za ustrezen začetek razloži tekaški trener.

Poleg zmernosti, pa je – tako za začetnike kot za naprednejše tekače – ključna rednost. "Pomembno je, da se odpravimo na trening, tudi če to včasih pomeni, da gremo hodit, kolesarit, plavat. Vsako gibanje pomaga, gre za celosten pristop," je poudaril Laurenčak. Na podlagi izkušenj, ki jih ima s svojimi varovanci, meni, da je za začetek optimalno, da se začetniki na vadbo odpravijo trikrat na teden. "Od tega je lahko en tekaški trening (oz. kombinacija teka in hoje), drugič gredo lahko hodit v klanec, tretjič pa na kolo," je pojasnil. Poleg tega sam poudarja, da je zelo priporočljivo, da začetniki sčasoma v svoj teden vključijo tudi vadbo gibljivosti in predvsem moči.

"Vadba moči je tista, ki nas naredi 'fit' in sposobne za vse dejavnosti. Pri teku za začetnike po navadi ni toliko težava v kardiovaskularnem sistemu kot v tem, da jim, po domače povedano, odreže noge," je dodal.

Bazo je treba graditi z nizkointenzivnimi teki

S postopnim in premišljenim povečevanjem intenzivnosti tekači kmalu opazijo napredek. Tek postaja vse bolj obvladljiv, in ko je posameznik v počasnem tempu sposoben neprekinjeno teči dalj časa, denimo 45 minut, si lahko zastavi prvi konkretni cilj – recimo enega od polmaratonov – in začne svoje teke načrtovati bolj strukturirano. Čeprav se s časom na naši prvi tekaški tekmi ni smiselno pretirano obremenjevati, pa je vsekakor dobro, da vsaj približno ocenimo, v kolikšnem času bi radi premagali določeno razdaljo.

Na ta način lahko namreč ustrezno prilagodimo intenzivnost in strukturo treningov, pri čemer se je vsekakor priporočljivo posvetovati s tekaškim trenerjem ali se pridružiti kateri od številnih tekaških skupin. Tudi če tega ne storimo, pa je na tej točki smiselno s pomočjo športne ure izmeriti maksimalni srčni utrip in utrip v mirovanju, na podlagi česar nato lahko določimo t. i. cone oziroma območja srčnega utripa. Za izračun maksimalnega srčnega utripa obstajajo tudi univerzalne formule (najpogosteje zasledimo enačbo 220 – starost = maksimalni srčni utrip), a Laurenčak opozarja, da se srčni utrip pri ljudeh vede različno, poleg tega pa se na podlagi številnih dejavnikov spreminja tudi pri posamezniku, zato ga zgolj s formulo ne moremo analizirati.

Marsikdo bo morda presenečen, a tudi ko se začnemo pripravljati na polmaraton, hiter in intenziven tek ni v ospredju. "Priprava za vzdržljivost se začne pri bazičnem treningu, kjer so treningi nizkointenzivni. Gre za trening v t. i. coni 2, kjer naš srčni utrip ne preseže 70 odstotkov maksimalnega srčnega utripa. Za nekoga, ki ima maksimalni srčni utrip pri 190 udarcih na minuto, to pomeni tek pri okoli 133 udarcih na minuto," pojasnjuje Laurenčak.

Začetniki se sicer lahko namesto na srčni utrip orientirajo prek t. i. subjektivnih meril zaznavanja napora, denimo stopnje zadihanosti. Na splošno velja, da bi moral posameznik, ki teče v coni 2, med tekom sposoben govoriti, ne da bi mu pri tem zmanjkovalo sape. Čeprav se nam lahko hitro zdi, da s takšnim tekom ne bomo veliko napredovali, trener poudarja: "Spremembe, ki se pri počasnem teku dogajajo v telesu, so zelo kakovostne. Celicam omogočajo, da telo zmore pokuriti več kisika."

Večino tekov je priporočljivo opraviti v počasnem tempu, pri katerem bi lahko brez večje zadihanosti vzdrževali pogovor. Foto: Pixabay

Hitrejši treningi pridejo na vrsto šele v sklepnem ciklu priprav

Nizkointenzivni tek in postopno povečevanje tedenskega volumna lahko tekači nadaljujejo vse do dveh ali treh mesecev pred načrtovano tekmo. Skozi proces treninga, sploh če tega vodi nekdo, ki ti zna svetovati, bo tekač do tega trenutka tudi dobil občutek, kakšna je njegova zmogljivost in približno na kolikšen čas lahko računa pri teku na 21 kilometrov. V sklepni fazi je nato v trening priporočljivo vključiti še specifične treninge, med katere uvrščamo tempo teke in intervale.

Tempo teki so zmerno težki treningi, pri katerih srčni utrip doseže od 80 do 90 odstotkov maksimalnega. Gre za tek, ki zvišuje laktatni prag (intenzivnost, pri kateri se v krvnem obtoku začne nabirati laktat oziroma mlečna kislina) in izboljšuje njegovo presnovo, kar pripomore k temu, da bomo sčasoma tekli hitreje z manj napora. "To so treningi, ki nas spravijo v formo, hkrati pa se navajamo na hitrost," je pojasnil Laurenčak. Tudi pri tempo tekih je seveda ključno, da jih podaljšujemo postopno, iz tedna v teden, in ne, da že v sklopu prvega tempo treninga skušamo preteči 10 kilometrov. Za začetek je dovolj, da v lahek tek vključimo le nekaj minut tempo teka.

Intenzivnejši od tempo tekov so intervalni treningi. Gre za kratke in zelo intenzivne ponovitve, denimo po 400 ali 800 metrov, z vmesnimi odmori, ki jih tekači pogosto opravljajo na stadionih. Ti so najučinkovitejši, predvsem za izboljšanje tehnike in razvijanje hitrosti, a tudi najintenzivnejši. Pri tem je treba biti previden, saj lahko zlasti začetniki pri tem hitro staknejo kakšno poškodbo. Intervalne treninge, ki se lahko na tedenski ravni izmenjujejo s tempo teki, je zato smiselno vpeljevati postopoma in postopno povečevati število njihovih ponovitev. Laurenčak ob tem svojim varovancem, sploh tistim, ki se ne poslužujejo intervalnega treninga, priporoča, da za razvoj hitrosti in krepitev mišic ob koncu lažjih treningov naredijo nekaj kratkih pospeševanj.

Moram 21 kilometrov preteči že v pripravah na polmaraton?

Ob tempu in intervalih je tu še t. i. dolgi tek, ki je osnova vsakega treninga za (pol)maraton. Pogosto ljudje mislijo, da je treba razdaljo, ki jo želimo preteči na tekmi, preteči že v sklopu treninga, a to ne drži. Med pripravami na polmaraton je tako navadno najdaljši tek dolg okoli 18 kilometrov, v maratonskem ciklu pa tekači navadno opravijo le nekaj tekov, ki so daljši od 30 kilometrov. A bolj kot najdaljši dolgi teki je pomembno, da se v naših pripravah zvrsti več dolgih tekov, ki jih iz tedna v teden povečujemo za nekaj kilometrov. Pri teh tekih je sicer pomemben predvsem čas, ki ga prebijemo na nogah, zato jih tečemo v počasnejšem tempu.

Število kilometrov, ki jih tekač preteče na teden, in hitrost teka sta odvisna od pripravljenosti posameznika in zastavljenih ciljev. Za vse pa velja okvirno pravilo, da tudi med intenzivnimi pripravami na tekaški dogodek okoli 80 odstotkov časa treniramo na nizkih obratih in v lahkem tempu, 20 odstotkov treninga pa opravimo z višjo intenzivnostjo – denimo tempo tekom in intervali. Laurenčak ob tem poudarja, da noben trening ne sme biti tako naporen, da bi po njem potrebovali več kot dan ali dva počitka.

"Pomembno je, da že med pripravami ugotovimo, kaj nam ustreza – tako glede izbire oblačil in obutve kot glede prehrane pred in med tekom," poudarja Laurenčak. Eksperimentiranje v zadnjih trenutkih vsekakor ni priporočljivo. Foto: Pixabay

Na tekmi nič novega

Po večmesečnih pripravah na polmaraton mora tekač v zadnjih tednih več pozornosti nameniti tudi počitku in regeneraciji. To je sicer ključno predvsem pri tekačih, ki se pripravljajo na 42-kilometrsko preizkušnjo, a za ustrezen počitek morajo poskrbeti tudi polmaratonci, sploh tisti, ki se nameravajo s to razdaljo spopasti prvič. Zadnja dva tedna pred tekmo je tako smiselno izkoristiti za krajše teke, uravnoteženo in zdravo prehrano ter zadostno količino spanca.

Laurenčak ob tem tekače opozarja, naj v dneh pred tekmo in med samim tekaškim dogodkom ne eksperimentirajo. "Pomembno je, da že med pripravami ugotovimo, kaj nam ustreza – tako glede izbire oblačil in obutve kot glede prehrane pred in med tekom," je poudaril. Tik pred tekmo vsekakor ni priporočljivo posegati po hrani, na katero nismo navajeni. "Če smo večer pred dolgim tekom navadno pojedli krožnik testenin, zjutraj pa maslo in med, in se je telo na to dobro odzivalo, se je smiselno tega držati tudi pred samo tekmo," poudarja. Za polne zaloge ogljikovih hidratov ob tem zadostuje, da poskrbimo, da v dveh ali treh dneh pred tekmo zaužijemo vsaj en s temi hranili bogat obrok na dan.

Enako velja za vnašanje hranil med tekom, pri čemer se tekači najpogosteje zanašajo na različne gele, ki so bogati s sladkorjem. "Tekači pogosto pozabljajo, da morajo tudi na daljših treningih jemati gele. Telo moreš navaditi, da zna med dejavnostjo absorbirati hranila. Tekma na koncu ni nič drugega kot še en tek, za telo ni razlike," je še dodal Laurenčak.

Vse se je začelo z vzponi na Primoža (in spusti), majhen hribček leži nad Pivko. Foto: MMC RTV SLO

Praksa: od sovraštva do teka do prvega polmaratona

Arthur Dent se je naučil leteti, sam pa sem vzljubil idejo o teku

Slavko Jerič

Vse življenje sem sovražil tek. Od osnovne šole, kjer je bilo treba premagati tako 60 kot 600 metrov in se mučiti ob nepotrebnem Cooperjevem testu, pa vse do Ljubljanskega maratona, kjer tekači vsako leto ustvarijo prometni kaos. Zakaj torej teči?

Ko sem odrasel in pridobil pet ali šest kilogramov preveč (mirno lahko pomnožite z deset), se mi je večkrat porodila misel, da bi začel teči in s to dejavnostjo predvsem shujšal. Še dobro se spomnim prvega (in edinega) poskusa pred dobrim desetletjem, ko sem zmogel nekaj sto metrov in nato pet dni zaradi bolečin v kolenih nisem mogel normalno hoditi, ampak sem se vlekel, kot bi ravnokar preživel dva ultramaratona in tri vojne. Hkrati! Ne, tek res ni zame. Dobro, poskusil sem, nimam si česa očitati.

Na izvod knjige Štoparski vodnik po Galaksiji je bilo treba čakati tudi deset let

Arthur Dent se je naučil leteti, jaz pa ...
Lani me je številka na tehtnici končno prisilila, da nekaj naredim za svoje zdravje, zato sem začel resno in organizirano hoditi v hribe. Ker imam rad številke, sem si seveda zapisal marsikateri statistični podatek, med drugim tudi čas, ki sem ga porabil za vse vzpone in spuste. Hitenje pri spustih (prav zaradi kolen, sem bil podučen) ni bilo nekaj najbolj pametnega. Ugotovil pa sem, da se noge premikajo kar same od sebe in so se zaradi sile težnosti prestavile v rahel tek. Bil sem kot Arthur Dent v Štoparskem vodniku po Galaksiji, ki se je vrgel po tleh, a jih zgrešil in se tako naučil leteti. Sam se sicer nisem naučil leteti, ampak teči. Bolje rečeno, nisem več sovražil teka ali popolnoma natančno, vzljubil sem idejo o teku.

Morda pa bo nekoč vendarle mogoče v enem kosu preteči kilometer. Potem dva, tri, pet, deset, 21, 42, cel krog okrog Blatnega jezera ... Tako nekako so se v delčku sekunde v različnih delih možganov začele prižigati žarnice in vzburjale že zdavnaj pokopane maratonske sanje, za katere sem verjel, da jih mora najbrž gojiti vsak športni novinar. Tako sem maja lani prvič skušal teči tudi po ravnem, zmogel 900-metrski krog po domači vasici in se v izhodišče vrnil po slabih sedmih minutah. In preživel. Po nekaj minutah sem ponovil krog in bil 19 sekund hitrejši. In spet preživel. Saj to pa vendar ni nekaj tako groznega. Predvsem pa sem bil brez bolečin.

Foto: Urban Praprotnik

V mesecu do petke
Ključna razlika v primerjavi z neposrečenim poskusom na začetku prejšnjega desetletja je bila seveda v tem, da sem bil takrat popolnoma brez kondicije (na kar me je telo seveda takoj opozorilo), tokrat pa sem jo po petih mesecih hribolazenja nekaj vendarle dobil (na kar me je opozorila odsotnost bolečine). V dobrem mesecu mi je tako res uspelo narediti korake do petih premaganih kilometrov v enem kosu, skupaj pa sem nabral slabih 60 kilometrov. Zelo spodbuden začetek, a tek je nato romal na krajši odmor. Velika poletna vročina je bila vzrok za pritisk na gumb odmor, kondicijo pa sem vseeno vzdrževal s še vedno zelo doslednim hribolazenjem.

Prišel je konec oktobra in z njim Ljubljanski maraton, ki je po pandemiji na ulice po dveh letih spet zmamil več kot 10.000 ljudi. "Zakaj ne bi bil naslednje leto med njimi tudi sam," sem se vprašal. Zakaj ne bi na naslednjem maratonu premagal 21 kilometrov? Res, zakaj ne! Čeprav nisem tekel štiri mesece, sem najprej za test prvič pretekel šest kilometrov, nekaj dni pozneje pa v enem kosu še deset. 74 minut najbrž za večino tekačev bolj predstavlja hitro hojo kot pa tek, a mene je ta dosežek navdušil, ker sem dokončno spoznal, da v sebi vendarle nimam protitekaškega gena oziroma bombe samouničenja, ki bi se aktivirala ob vsakem poskusu teka (ali zgolj misli na to). Skratka, tako sem v glavi dokončno sprejel projekt "polmaraton 2023".

Foto: MMC RTV SLO

Slovo od švicarskega sira
Najprej je prišel čas za nakup tekaške opreme. Na zunanjo podobo nikoli nisem prav veliko dal, enako velja tudi za obutev. Moji prvi tekaški copati so bili popolnoma neprimerni, saj so podplati v nekaj mesecih postali bolj podobni švicarskemu siru, a brez panike, luknjice so se hitro zapolnile (s kamenčki, saj sem veliko tekel po makadamu). Da, jasno mi je bilo, da v primeru resnejšega treninga tako ne smem nadaljevati, zato sem si kupil solidne trail copate (še vedno sem veliko hodil v hribe).

Obrnil sem se na sodelavca Miho, ki je na istem maratonu prvič pretekel 42 kilometrov (magično mejo treh ur je zgrešil le za dobrih deset minut). Mirno mi je razlagal, naj se nikakor ne obremenjujem s časi, zimska sezona je namreč namenjena predvsem grajenju baze. Tako sem ostal redno aktiven, hodil v hribe, v zimskih mesecih pa nabiral po približno 60 kilometrov, v marcu in aprilu pa prvič prebil stotko. Baza se je lepo gradila.


Facebook prispevek: https://www.facebook.com/permalink.php?story_fbid=pfbid02h4nHYvWjTbn4Dx6pJbZSYV61S5jJME1CmmcexCNQwQTi4Cd9jiqNHnD6sixZi89Ll&id=100009705757763

PST − Prav Specifičen Test
Kot velik ljubitelj hoje sem si kot še en pomemben cilj zadal, da se na začetku maja udeležim poti okrog žice. Čeprav sem pred tem najdlje prehodil 15 kilometrov, me razdalja 33 km ni pretirano skrbela, saj sem bil vendarle v dobri telesni formi. Razmeroma. Ljubljanski krog sem nato tudi v resnici premagal razmeroma lahko in hitro (pet ur in pol), a vznesen nastop sem plačal z žulji, ki so se mi tik nad peto "nalimali" v zadnjem kilometru (oziroma takrat sem jih šele začutil), pretirano lep pogled pa ni bil niti na nohte. Premajhni copati? Premalo stestirani? Premalo uhojeni? Bi moral imeti pred PST-jem vsaj en 20-kilometrski test? Bi moral na vsaki postaji nogam privoščiti počitek in ne loviti velike povprečne hitrosti? Vprašanja so mi švigala v vse smeri, nohti so postajali rahlo boleči, spet sem bil prisiljen prekiniti s tekom (kar bi najbrž v najbolj vročem delu leta tako ali tako naredil). Štirje nohti so se mi očitno zlomili, prelomili in v naslednjih mesecih popolnoma brez težav in sami od sebe odpadli.

Svojo telesno pripravljenost sem še vedno vzdrževal s hribi, na začetku avgusta pa znova obul tekaške čevlje. 12 tednov, to je bila magična krilatica, ki so mi jo v glavo tekači vcepili že pred desetletji (številke si običajno zapomnim tudi, če mi dejavnosti niso všeč, številke premagajo kar koli). Približno toliko resnega in doslednega treninga je načeloma potrebno, da se tekač lahko solidno pripravi na polmaraton. Letošnji avgust k sreči ni bil pretirano vroč, tako sem pod streho spravil 80 km, nato pa iskal kak primeren program, ki te pripravi na odločilnih zadnjih osem tednov. Tu mi je spet pomagal izkušeni Miha, ki mi je svetoval po tri tedenske teke. Sobota − simulacija dolgih tekov, v katerih sem se od 10 km postopoma bližal proti 15-ici (dva tedna pred tekmo). Četrtki so bili namenjeni regeneracijski petici. Pri obeh mi je svetoval kar se da lahkoten tek, pri katerem je cilj predvsem to, da se telo navadi vse daljših obremenitev. Torek pa sva določila za testiranje tempa teka, ki si ga želim odteči na tekmi. Od enega kilometra do postopoma proti desetim (spet slaba dva tedna pred dnevom D).

Foto: AP

Zaupati procesu − zaupati treningom
Moram priznati, da se je vame naselilo precej dvoma. Kako naj 80 odstotkov časa tečem lahkotno kot metulj na sprehodu, preostali čas pa naj bom na zgornji meji lastnih sposobnosti? Če sem najprej komaj preživel en km hitrega teka, kako naj to ponovim na 20-krat daljši razdalji? Priznam, počutil sem se (pravzaprav se še vedno) kot navijač košarkarjev Philadelphie, ki posluša staro mantro Trust the Process (Zaupaj procesu, op. a.). "Kako naj mu zaupam? Philadelphia vendarle ni osvojila naslova prvaka," mi dvome širi čustveni del jaza. A na drugi strani me racionalni del spodbuja: "Seveda mu lahko zaupaš. Navijači Philadelphie ničesar niso imeli v svojih rokah. Ti imaš vse. V svojih nogah."

Iste noge so 17 dni pred dogodkom začutile neprijetno novico – na notranjem delu desnega stopala se mi je začel delati žulj. V hipu sem podoživel vse neprijetne posledice PST-ja in se skorajda poslovil od maratona. Po malce branja (in spraševanja) sem ugotovil, da je 700 km teka in še približno tisoč km hribov morda pustilo posledice pri čevljih, ki so bili najbrž že v osnovi za pol številke premajhni. Hitro sem se odločil za nakup novih čevljev, začela se je misija čim hitreje uhoditi novo opremo. Vsi trije teki so se končali na enak način, malo pred iztekom petega kilometra sem v podplatih začutil mravljince. Panika se je le stopnjevala. Naključje (ali ta sploh obstajajo?) je hotelo, da sem dan po zadnjem poskusu imel snemanje podkasta z Markom Roblekom (ki mu lahko prisluhnete nekaj člankov višje). Predlagal mi je, da se znebim vložkov. Nekaj ur pozneje sem brez težav odtekel desetko in se pomirjeno vrnil v načrtovane tirnice.

Ne ponujajte mi knjig za samopomoč
In zdaj sem tu. V tednu, ko se bom udeležil svojega prvega tekaškega dogodka. Ko bom prvič skušal preteči 21 km. Ko (si) bom skušal spet dokazati, da je mogoče storiti marsikaj. Le če se za to odločim in naredim prvi korak ... No, priznati vam moram, da res izrazito ne maram različnih priročnikov za samopomoč, niti filozofije, da je vse mogoče uresničiti, če si to le želiš. Ker to ni res. Ne morem postati astronavt ali kirurg. Za prvo nimam telesnih sposobnosti, za drugo me ovira slabost, ko vidim kri. Ne živim v pravljicah, postlanimi z rožicami, kjer mi zgolj misel že odpre vrata v nebesa. Žal ne. No, v nedeljo bom videl, ali je ta želja pri meni vendarle dovolj močna, da strem oreh po imenu polmaraton. Priprave sem opravil dobro, zdaj me čaka še cesta. In glava ;)


Domen Hafner se je po štiriletni kazni vrnil med najboljše slovenske maratonce: "Ni bilo vse tako, kot je bilo videti, seveda je ljudi najlažje obsojati, ampak – zame je to preteklost. Sem pa vsa štiri leta veliko treniral in pretekel več kilometrov kot kadar koli prej – tudi do 240 na teden." Foto: Peter Podobnik

Utrip med najboljšimi domačimi tekači

Slovenski maratonec v Parizu? Želja je eno, realnost drugo.

Tomaž Okorn

Na 27. Ljubljanskem maratonu bo nastopila tudi elita slovenskega teka, čeprav ne vsi na 42 kilometrov. Primož Kobe je izbral mali maraton, saj ga decembra v Valencii čaka glavni cilj sezone. Favorit za državni naslov na 42 km bo tako Domen Hafner.

30-letni Škofjeločan zatrjuje, da je hitrejši od zastavljenih načrtov. "Pretekel sem do 200 km na teden, največ v drugem mesecu trimesečnega načrta. Zdaj sem že znižal intenzivnost vadbe, v zadnjem tednu pred maratonom me čakajo le še sproščeni teki, saj je treba na start priti dovolj spočit," nam je povedal Hafner in opisal, kakšni treningi ga najbolj izčrpajo. "Najtežje je, ko te v četrtek čaka tek na 20 kilometrov z ritmom 3:20/km, v petek fitnes, v soboto intervalni teki 9 x 1600 metrov, v nedeljo pa 38-kilometrska razdalja s tempom 3:40."

V Riminiju pobral prvo nagrado
Letos je spomladi polmaraton odtekel v času 1:05, v Riminiju pa zmagal na 42 km s časom okoli 2:30. Ker je njegov osebni rekord 2:22:19 (Dubaj, januar 2018), to seveda zanj ni bil posebej hiter tek, toda cilj je bila predvsem zmaga: "Konkurenca ni bila močna, prišel sem po zmago in 1000 evrov nagrade. Glede na to, da je tek bolj moj konjiček kot služba, je vsak evro dobrodošel, sploh ker sem že toliko vložil v atletiko." Hafner je bil lani državni prvak na 21 km, v Ljubljani je tekel 1:08:06 in dobil potrditev, da se je po štiriletni prepovedi nastopanja zaradi uporabe prepovedanih poživil vrnil še močnejši. Letos naslova v Radencih zaradi lažje poškodbe ni branil.

Primož Kobe je slovenski maraton predstavljal na olimpijskih igrah v Londonu leta 2012. Foto: www.alesfevzer.com

Deset stopinj bi bilo idealno
Zdaj želi državni naslov osvojiti še na kraljevski razdalji. Kakšen rezultat ima v mislih? "Dve uri in 20 minut, morda tudi 2:18, odvisno od razmer. Upam na hladnejše vreme, okoli 10 stopinj bi bilo idealno. Da te malo zazebe, ko se slečeš, in da imaš na startu tanke rokavice. Upam, da bom lahko tekel stoodstotno, saj sem imel v preteklosti pogosto težave s krči." Vse bližje so tudi olimpijske igre v Parizu, pri čemer se zaveda, da bo normo težko doseči in da bo tam težko izvleči kakšen odmeven dosežek. "Seveda bi mi olimpijski nastop ogromno pomenil, po drugi strani pa se tudi vprašaš, kje je smisel nastopa, ko v tisti izjemni konkurenci že po petih kilometrih izgubiš stik z vodilnimi."

V Valencii za Kobeta ključna tekma sezone
Z olimpijskim nastopom se spogleduje tudi Primož Kobe, lastnik drugega najhitrejšega maratonskega teka med slovenskimi atleti (2:13:36; Siena, april 2021). "Želja je velika, realnost pa druga. Sem zaposlen, tek je le dodatna dejavnost, konkurenca profesionalnih tekačev pa je velika." Vseeno bo naredil vse, da decembra poskrbi za odmeven dosežek. "Velika želja je, da bi v Valencii postavil osebni rekord. Da bi tekel tudi državni rekord (2:11:50), ki bi mi lahko prinesel normo, a tega si seveda ne upam napovedati," nam je povedal 42-letni atlet, ki ga do 3. decembra, ko bo maraton v Valencii (tam bo tekla tudi Anja Fink, zadnja tri leta serijska državna prvakinja v polmaratonu), čakajo še priprave v Keniji.

Potem ko je na Ljubljanskem maratonu Neja Kršinar deset let nastopala na 21 km (in trikrat zmagala), jo v nedeljo prvič čaka kraljevskih 42 km. Foto: Osebni arhiv

Uživala kljub nečloveškim razmeram za tek
Med ženskami bo v nedeljo na Ljubljanskem maratonu nastopila tudi Neja Kršinar, ki je pred dvema mesecema na svetovnem prvenstvu v Budimpešti s časom 2:46:55 osvojila 63. mesto. Glede na visoke temperature in soparo je bil uspeh že, da je prišla v cilj. "Bila sem ponosna, da se mi je po vseh težav uspelo sestaviti za tekmo. Uživala sem kot še nikoli, niti ene negativne misli ni bilo, tudi ko je postajalo težko. Poskušala sem nadzirati tisto, kar se da, se hidrirati in teči tam, kjer je bila senca. Razmere so bile vsekakor zahtevne, a težavnost maratona bolj povezujem s psihično težavnostjo in za tega v Budimpešti lahko rečem, da je bil eden mojih ljubših."

Po takšnih tekih se počutiš sijajno, kot da si malo zadet od endorfinov.

Neja Kršinar

Slovo od dolgoletnega trenerja
32-letna atletinja s Katarine nad Ljubljano (zadnje leto živi v Ljubljani) se je poleti razšla s trenerjem Dejanom Lenartom. "Trenutek je bil morda res malo neprimeren, tik pred SP-jem, a sem čutila, da je ta korak potreben. Vseeno mi je potem vse treninge uspelo sestaviti sami, gotovo pa je to vplivalo na mojo pripravljenost." Upanje na olimpijski nastop še živi, velja pa tako kot za moške: norma je z njenim rekordom 2:35:30 nedosegljiva, morda pa se ji (podobno kot na letošnje svetovno prvenstvo) uspe med elito uvrstiti prek svetovnega "rankinga". Ljubljanski maraton bo sicer njena zadnja tekma sezone, že zdaj se veseli odličnega vzdušja, ki vlada na ljubljanskih ulicah.

Kelvin Kiptum je 8. oktobra v Chicagu postavil svetovni rekord, s katerim se je le na 35 sekund približal magični meji dveh ur, ki jo je (v "laboratorijskih" razmerah na Dunaju) sicer leta 2019 že premagal Eliud Kipchoge. Foto: Reuters

Praznik teka!
V Ljubljani na 42 km še ni nastopila. "Vedno sem tekla polovičko, tako da debitiram na kraljevski razdalji. Ne vem, kaj pričakovati. Želim se spet preizkusiti, zanima me tudi, kakšna je trasa. Ne merim na kaj spektakularnega, saj sem imela zadnji maraton pred dvema mesecema, lahko pa sproščenost prinese kakšen lep dosežek. Ta dogodek je verjetno moj najljubši v Sloveniji. Dan, ko se zberejo ljubitelji teka, strastni tekači in tudi gledalci, ki lahko uživajo v predstavi. Kar čutiš vso energijo. Lani sem tekla osebni rekord na 21 km, še ljubši pa mi je bil (pol)maraton leta 2021, ko sem zmagala in prvič po dolgih letih odtekla res dober rezultat (1:14:23)."

"Kot da si malo zadet"
Odličen rezultat jo napolni z najboljšimi občutki. "Po takšnih tekih se počutiš sijajno, kot da si malo zadet od endorfinov. Spomnim se, da sem leta 2021 po polmaratonu dobila vročino, a se mi je vseeno smejalo." V zadnjih letih je za vrhunske tekače neizogibno, da imajo na tekmovanjih na nogah tekaške copate s karbonskimi ploščami, ki povečajo vzdolžno čvrstost. "Sama jih uporabljam le na tekmah, saj niso poceni. Kupim dva para na leto. Cena je blizu 300 evrov, k sreči jih lahko s popusti dobimo precej ceneje. Za vsak maraton si kupim nove in jih potem potrošim na manjših tekmah."

Neverjetno, njen zajec je že skoraj škilil na 30. kilometru, ona pa se je še vedno smejala.

Domen Hafnar

Ko je težje, ti je lažje
"Ko je težje, ti je lažje," pa nam je učinek visokotehnološke tekaške obutve opisal Domen Hafner. "Prej je bilo tako, da je bilo, ko te je zmanjkalo, res konec, tu pa se mi zdi, da tudi ko si utrujen, še lahko vlečeš. Tudi noge manj trpijo." Vseeno pa ta obutev ni ravno čudežna. "Včasih vidim, ko pridejo mladi fantje, vsi s karbonsko obutvijo, in mislijo, da bo na tekmi kar letelo, če so na treningu kilometer odtekli v treh minutah. In se zgodi, da potem na tekmi ne morejo 10 kilometrov odteči v ritmu 3:15 na kilometer. Še vedno torej velja, da je treba ogromno preteči z navadnimi copati, preden lahko računamo na vrhunski dosežek."

Tekači(ce) z drugega sveta
In za konec še o dveh svetovnih rekordih, ki sta padla na maratonski razdalji. Kenijec Kelvin Kiptum je na svojem tretjem maratonu v Chicagu tekel 2:00:35. Hafnar: "To niti ni tako nepričakovano, že lani je tekel okrog 2:01. On in Kipchoge sta z drugega sveta. Pričakujem, da bo Kiptum tisti, ki se bo prvi spustil pod mejo dveh ur. Naredi od 200 od 300 km na teden. Ne vem, kako lahko to zdrži. Pri tej kilometrini je treba res paziti, saj lahko hitro stakneš poškodbo." Osupljiv je tudi ženski rekord etiopske tekačice Tigst Assefa 2:11:52. "Neverjetno, njen zajec je že skoraj škilil na 30. kilometru, ona pa se je še vedno smejala. Še v cilju je kar skakala. Sama sem po 30. kilometru že na koncu, zadnjih pet kilometrov pa samo še čakaš na ciljno črto."

Eliud Kipchoge je mejo dveh ur prebil leta 2019 na Dunaju. Foto: EPA

Lov na dve uri

Od lepote številk do milijardnega posla tekaške obutve

Slavko Jerič

Zmaga, zaslužek, nagrada, napredek, služba, osebno zadovoljstvo ... To so le nekateri od dejavnikov pri gradnji športnikove motivacije. Eden bolj nenavadnih, a še kako razumljiv, pa sta lepota in moč številk.

Pomislimo le na nekaj zgodovinskih primerov, ko so atleti lovili magične meje − štiri minute v teku na miljo, 10 sekund na 100 metrov in 20 sekund na 200 metrov so tiste, ki so bile premagane, na meniju pričakovanja pisanja zgodovine pa so skok v daljino (9 metrov), tek na 800 metrov (100 sekund), daleč največ pozornosti pa je namenjene dvema urama na maratonskem teku.

Roger Bannister je miljo premagal v Oxfordu. Foto: AP

Šolski primer: Roger Bannister in milja

Pravzaprav je nenavadno, kako lahko zgolj narava metričnega sistema in zaokroženost številk posamezno mejo delata toliko bolj mitsko in zaželeno. Lov na okroglo številko postane še toliko močnejši, ko se ta rekord zdi realno dosegljiv.

Dober primer je tek na miljo, ko so atleti slabo desetletje po koncu druge svetovne vojne zaman lovili tek pod štirimi minutami. Zmenek z zgodovino je 6. maja 1954 uspel slovitemu Rogerju Bannisterju, a ta je ostal lastnik svetovnega rekorda le dober mesec. Napredek je generiral napredek.

Vse večji koraki pri svetovnem rekordu
Ko se je Kenijec Paul Tergat leta 2003 v Berlinu prvi spustil pod mejo 2:05, je padec meje dveh ur postal oprijemljiv, uresničljiv. Medtem ko se v večini atletskih disciplin svetovni rekordi premikajo le še po polžje, pa je zanimiv pregled rekordnih časov v maratonu v primerjavi z desetletjem prej.

ObdobjeSvetovni rekord Napredek (s)Napredek (%)
1974−19832:08:18150,19
1984−19932:06:50881,14
1994−20032:04:551151,51
2004−20132:03:23921,23
2014−20232:00:351682,27

Opombi:
− V stolpcu Svetovni rekord je najhitrejši čas maratonskega teka, ki je veljal po koncu posameznega obdobja (vrstica 1974−1983 tako pomeni svetovni rekord v maratonu, na dan 31. 12. 1983).
− V stolpcu napredek je izboljšava svetovnega rekorda v primerjavi z desetletjem prej. V predzadnjem stolpcu je izražen v sekundah, v zadnjem pa v odstotkih.

Ogromno tržišče, kjer se obrača veliko denarja

Ne gre si zatiskati oči, da sta pomembna generatorja tega napredka tudi industrija in želja prodati čim več športnih čevljev. Po podatkih Statiste se samo v ZDA z rekreativnim tekom ukvarja približno 50 milijonov ljudi, ki tako predstavljajo izjemno (potencialno) tržišče. Samo podjetja Nike, Adidas in Puma so lani s prodajo tekaških čevljev obrnili 50 milijard dolarjev!

Čeprav velika večina trenerjev poudarja (v prejšnjih člankih smo na več mestih poudarili tudi mi), da za gibanje in tek nikakor ni potrebna najboljša in najdražja oprema, pa proizvajalci svoj premikajoči se oglas lepijo prav na najhitrejše atlete, ki stalno premikajo meje in brišejo sekunde do meje dveh ur.

Eliud Kipchoge na Dunaju leta 2019 v zavetju za narekovalci tempa. Foto: EPA

Kipchoge prvi pod dvema urama

Pri tem je največji apostol postal Kenijec Eliud Kipchoge, ki je v Berlinu postavil dva svetovna rekorda, lani pa je najhitrejšo progo na svetu odtekel v času 2:01:09. Medijsko izjemno odmevna pa sta bila oba njegova poskusa, ko je v umetnih pogojih (torej zunaj uradne tekme in z zajčki, ki tečejo le del poti) poskusil prebiti mejo dveh ur. Pod pokroviteljstvom Nika je najprej leta 2017 v Monzi mejo zgrešil za 25 sekund, dve leti pozneje pa je na Dunaju kot prvi človek maratonsko razdaljo pretekel hitreje (natančno v uri, 59 minutah in 40 sekundah). Tek seveda ni bil priznan kot svetovni rekord, saj ni šlo za uradno tekmo, na katero se lahko prijavijo tudi drugi, skupina zajčkov je z njim tekla le določene dele proge (za uradni rekord bi ti morali z njim tudi startati in si vmes ne privoščiti počitka), s svojo postavitvijo pa so Kenijcu nudili idealno zavetrje.

Kelvin Kiptum v Chicagu. Foto: Reuters

Blizu tudi regularni rekord
Težko je verjeti, da bi Kipchoge, ki bo naslednji mesec dopolnil 39 let, postal prvi tekač, ki bi tudi na uradni tekmi maraton pretekel hitreje od dveh ur. A glede na zgodovino, razvoj, opremo, podporo in nadarjene naslednje generacije, je pričakovati, da bo ta mejnik nedvomno padel. Štafeto ima za zdaj v rokah komaj 23-letni Kelvin Kiptum, ki je pred dnevi v Chicagu tekel dve uri in 35 sekund. Do večnosti ga torej loči le še 36 sekund.

Vznemirljiv je podatek, da je bil čikaški tek šele njegova tretja maratonska tekma, na prav vseh treh nastopih je zmagal, vsi trije časi pa spadajo med šest najhitrejših tekov sploh!

Deset najhitrejših (uradnih) maratonskih tekov

MaratonecDatumKrajČas
Kelvin Kiptum8. 10. 2023Chicago2:00:35
Eliud Kipchoge25. 9. 2022Berlin2:01:09
Kelvin Kiptum23. 4. 2023London2:01:25
Eliud Kipchoge16. 9. 2018Berlin2:01:39
Kenenisa Bekele29. 9. 2019Berlin2:01:41
Kelvin Kiptum4. 12. 2022Valencia2:01:53
Eliud Kipchoge28. 4. 2019London2:02:37
Eliud Kipchoge6. 3. 2022Tokio2:02:40
Eliud Kipchoge24. 9. 2023Berlin2:02:42
Birhanu Legese29. 9. 2019Berlin2:02:48

Kiptum in Kipchoge sta torej zaslužna za kar osem od devetih najhitrejših maratonov, zato ob koncu še poglejmo primerjavo med njunima osebnima rekordoma. Zanimivo je, da je bil Kipchoge po 25 kilometrih skoraj minuto hitrejši (1:11:08, Kiptum je bil počasnejši za 56 sekund). A Kiptum je drugo polovico maratona pretekel hitreje od ure in tu črpal rezervo za zgodovinski tek.

Naslov infografike: Maraton svetovni rekord

Včasih si je sploh težko predstavljati povprečno hitrost, to pomeni, da je Kiptum 100 metrov v povprečju pretekel v 17 sekundah, 400 metrov v minuti in 8 sekundah, en kilometer pa v povprečnem času 2:51. Noro!

Ne, Fejdipides ni umrl po tem, ko je pretekel maraton iz Maratona do Aten in mestu sporočil veselo novico, da so premagali Perzijce. Foto: EPA

Ovržen mit: o antičnem tekaču, ki se je zgrudil mrtev

Romantična pomota, ki je dala 42-kilometrski tek namesto pravega spartatlona

Toni Gruden

Fejdipides je antični profesionalni ultratekač iz Aten, okoli katerega se je v 19. stoletju rodil mit, iz katerega je nastal 42-km maraton. Vendar če bi natančneje brali očeta zgodovine Herodota, bi ugotovili, da je pravi epski tek dolg kar 246 km.

Leta 490 pred Kristusom je na polju pri Maratonu na severu Atike izbruhnil spopad med številčno podrejenimi Atenci in preštevilnimi Perzijci, ki so se ravno dobro izkrcali na polotoku, ki so ga obvladovale Atene.

Atencem z zavezniki je nekako uspelo poraziti perzijsko invazijo in v svoje presveto mesto so hitro poslali novico o nepričakovani zmagi. Tekač po imenu Fejdipides je od Maratona do Akropole nad Atenami pretekel 26 milj oziroma 42 kilometrov, vdrl v narodno skupščino in zavpil: "Nike! Nike! Nenikekiam." ("Zmaga! Zmaga! Radujte se, zmagali smo."). Ob teh besedah se je Fejdipides zgrudil in umrl.

Dve napaki: zapis 650 let pozneje in pesem iz 19. stoletja

Vsaj tako je prvi zapisal rimski zgodovinar Lucian sredi 2. stoletja po Kristusu oziroma približno 650 let po znameniti bitki pri Maratonu. Pri tem se je Rimljan skliceval na Herodota, očeta zgodovine. Romantični zanos 19. stoletja je ob odkrivanju grške antike in sočasnem boju Grkov za osamosvojitev izpod otomanskih Turkov prinesel močan kulturni odziv pri Britancih.

Robert Browning je Lucianov zapis leta 1879 pretvoril v pesem Pheidippides, ki je navdihnila očeta modernih olimpijskih iger Pierra de Coubertina, da so ob obuditvi antičnega športnega festivala iznašli prav posebno olimpijsko disciplino – maraton oziroma tek na 42 kilometrov in še dodatnih 195 metrov.

Iznajden tek uspešnica prvih modernih olimpijskih iger

Spiridon Louis leta 1932 ob takratnih poletnih olimpijskih igrah v Los Angelesu. Z zmago na prvem maratonu je postal svetovna športna zvezda in grški narodni junak. Foto: AP

10. aprila 1896 je med 17 vzdržljivostnimi tekači iz petih držav slavil Spiridon Luis pred rojakom Harlilaosom Vasilakosom in Madžarom Gyulo Kellnerjem. Tedaj 26-letnik iz predmestja Aten je z novo maratonsko razdaljo opravil v manj kot treh urah in tek je postal legendaren. Že leto zatem se je v Bostonu rodil najstarejši mednarodni maraton in maratonska tekaška norija se je začela. Od tedaj je maraton zasidran kot sklepni vrhunec vsakokratnih olimpijskih iger.

Herodot pisal o Fejdipidesu, a z drugim epskim podvigom

Vendar poznavalci stare Grčije in zlasti 5. stoletja so že zgodaj opozorili, da v mitu marsikaj ne drži oziroma je močno vprašljiv. Lucian je namreč edini antični vir, ki je tekača poimenoval Fejdipides, pri čemer gre za ime in tekača, o katerem se je dejansko razpisal Herodot.

Oče zgodovine je namreč opisal dogodek nekaj dni pred bitko pri Maratonu. Atenski generali so v Sparto poslali profesionalnega dnevnega tekača po imenu Fejdipides s prošnjo za vojaško pomoč. Do večera naslednjega dne naj bi Atenec že prišel v Sparto, kar pomeni, da je pretekel okoli 250 kilometrov in predal sporočilo.

Herodot nato piše, da so bili Špartanci ganjeni in pripravljeni pomagati svojim tekmecem za prevlado v stari Grčiji, a Lakonci niso mogli takoj odposlati vojaške odprave, ker bi bilo to v nasprotju z njihovimi vojaškimi zakoni. Ker je bil že deveti dan meseca, po spartanskih zakonih namreč niso mogli odposlati odprave pred polno luno, na katero so morali počakati. V tem času so Atenci že zmagali pri Maratonu pod poveljstvom Hipije in Pisistrata.

Navedba, da je tekel za mesto tudi pozneje

Zavrnitev oziroma odlog vojaške pomoči je nazaj sporočil isti tekaš Fejdipides, ki je na poti nazaj srečal boga Pana, kar je pozneje privedlo do gradnje svetišča na račun Atencev. Herodot med drugim v odstavkih, ki govorijo o teku Fejdipidesa, navaja tudi, da so Atene tudi pozneje potrebovale njegove tekaške storitve, iz česar je mogoče sklepati, da ni bil tekač iz Maratona, še manj da je umrl ob maratonu.

Fejdipides je bil atenski profesionalni ultratekač, ki je prenašal pomembna sporočila. Ob invaziji Perzije v Atiki je tekel do Sparte in nazaj, kar je okoli 500 kilometrov. Foto: AP

Letalci leta 1982 dokazali spartatlon

Ko je bilo tudi v britanski znanstveni srenji doseženo soglasje, da je mit o Fejdipidesu bolj romantična pomota iz 19. stoletja, se je rodila ideja o pravem epskem teku, ki bi počastila življenje profesionalnih antičnih tekačev, ki so za dober denar prenašali pomembna sporočila med grškimi državami. Poveljnik britanskega letalstva John Foden je s svojim tekaškim krožkom leta 1982 kot prvi uradno pretekel pravi Fejdipidesov tek od Aten do Sparte in dokazal, da je omenjeno razdaljo res mogoče preteči v manj kot dveh dneh. Zmagal je John Scholtens s časom 34 ur in 30 minut, medtem ko je bil Foden drugi s 37 urami in 37 minutami.

Rodil se je spartalon, ki uradno meri 246 kilometrov, torej je skorajda šestkrat daljši od maratona. Tako, če ste premagali maratonsko razdaljo, vas mogoče zdaj zamika epski tek, ki ga je v resnici izpeljal Fejdipides, in to v obe smeri. Pri uradnem spartalonu se vseeno teče le od Aten do Sparte.

Sisay Lemma je osebni rekord postavil leta 2019, ko je v Berlinu tekel 2:03:36, kar je bil takrat sedmi izid leta. Maraton v Nemčiji je končal na tretjem mestu. Foto: BoBo

Statistika

Od leta 2009 vse zmage v Etiopijo in Kenijo

Slavko Jerič

Na Ljubljanskem maratonu se je največ tekačev zbralo leta 2015, ko se je na ulice po prestolnici podalo skoraj 25.000 tekačev. Leta 2018 pa se je Etiopijec Sisay Lemma spustil pod mejo 2:05, takrat je bil to celo šesti najhitrejši maraton na svetu.

Prvi Ljubljanski maraton je bil izveden leta 1996, natanko sto let po prvih olimpijskih igrah moderne dobe, ko se je v Atenah v zgodovino vpisal Spiridon Louis. V slovenski prestolnici se je v treh osnovnih kategorijah (42, 21 in 7 km) na ulice podalo 673 tekačev. Skromen začetek, a številke so začele hitro rasti − leta 1998 je številka prvič presegla tisoč, leto pozneje so svoje mesto prvič dobili tudi otroci. Leta 2007 je bil premagan mejnik 10.000 tekačev, leta 2014 pa že 20.000.

Leta 2020 je Ljubljanski maraton edinkrat odpadel zaradi pandemije, leto pozneje so se tekači v občutno manjši številki vrnili na ulice, zdaj pa številka spet raste na raven z začetka prejšnjega desetletja.

Število udeležencev po letih

Naslov infografike: Ljubljanski maraton udeležba

Opomba: Natančno številko dobite s preletom posameznega stolpca.

Največ tekačev je sodelovalo leta 2015, in sicer natanko 24.372, takrat je bila rekordna udeležba prav v treh najdaljših kategorijah (velja za oba spola).

Tekači rekordnega leta 2015

RazdaljaMoškiŽenskeSkupaj
42 km17394202159
21 km485131317982
10 km267537756450
Ostali

7781
Skupaj

24.372

Šesti najhitrejši maraton v letu 2018
Posebna pozornost je seveda namenjena najdaljši maratonski razdalji. Najhitrejši tek je bil dosežen leta 2018, ko je zmagal Etiopijec Sisay Lemma, ki je najdaljšo olimpijsko razdaljo premagal v času 2:04:58, to je bil celo 17. najhitrejši čas tistega leta. Takrat se je hitreje teklo le na petih drugih maratonih (Berlin, Dubaj, Amsterdam, London in Valencia).

Helena Javornik zmagala trikrat
Trije atleti se lahko pohvalijo, da so dvakrat zmagali na Ljubljanskem maratonu, to so Roman Kejžar (1996, 2001), Andrij Naumov (2002, 2003) in Joachim Nshimirimana (2004, 2006), v ženski konkurenci pa je največkrat slavila Helena Javornik (1996–1998).

LetoZmagovalecČasZmagovalkaČas
1996Roman Kejžar (SLO)2:20:12Helena Javornik (SLO)2:37:58
1997Charles Subano (KEN)2:19:28Helena Javornik (SLO)2:40:05
1998Piotr Poblocki (POL)2:18:20Helena Javornik (SLO)2:32:33
1999Woliye Jara (ETI)2:20:53Ljudmila Petrova (RUS)2:52:25
2000Patrick Chumba (KEN)2:13:35Maria Luisa Costetti (ITA)3:08:38
2001Roman Kejžar (SLO)2:22:57Nada Rotovnik Kozjek (SLO)3:09:47
2002Andrij Naumov (UKR)2:14:30Galina Žuljeva (UKR)2:39:36
2003Andrij Naumov (UKR)2:13:58Galina Žuljeva (UKR)2:38:13
2004Joachim Nshimirimana (BUR)2:13:31Jelena Razdrogina (RUS)2:46:30
2005Samuel Njoroge Nganga (KEN)2:15:47Daneja Grandovec (SLO)2:50:42
2006Joachim Nshimirimana (BUR)2:14:14Inga Juodeškiene (LIT)3:01:55
2007Oleksandr Sitkovski (UKR)2:12:49Tetjana Filonjuk (UKR)2:34:58
2008Abraham Mulu (ETI)2:14:41Tetjana Mezenceva (UKR)2:37:13
2009William Biama (KEN)2:10:12Caroline Cheptanui Kilel (KEN)2:25:24
2010Evans Kipkosgei Ruto (KEN)2:10:17Tiruwork Mekonnen (ETI)2:37:16
2011Daniel Too (KEN)2:08:25Lydia Kurgat (KEN)2:33:01
2012Berhanu Shiferaw (ETI)2:09:40Worknesh Tola (ETI)2:30:45
2013Mulugeta Wami (ETI)2:10:26Caroline Chepkwony (KEN)2:27:27
2014Ishmael Bushendich (KEN)2:08:25Janet Rono (KEN)2:29:16
2015Limenih Getachew (ETI)2:08:19Melkam Gizew (ETI)2:25:42
2016Laban Mutai (KEN)2:09:16Purity Changwony (KEN)2:29:31
2017Marius Kimutai (KEN)2:08:33Shuko Genemo Wote (ETI)2:27:02
2018Sisay Lemma (ETI)2:04:58Visiline Jepkesho (KEN)2:22:58
2019Kelkile Gezahegn Woldaregay (ETI)2:07:29Bornes Chepkirui Kitur (KEN)2:21:26
2020odpadlo zaradi pandemije
2021Ernest Kibet Tarus (KEN)2:22:39Kwamboka Momanyi Grace (KEN)2:38:10
2022Gebretsadik Abraha (ETI)2:06:09Dagne Siranesh Yirga (ETI)2:21:08

Od leta 2009 so na Ljubljanskem maratonu zmagovali le predstavniki Etiopije in Kenije, zato ni presenetljivo, da sta ti državi z naskokom na vrhu držav z največ zmagami na tej prireditvi.

Največ zmag po državah

Naslov infografike: Maraton LJ največ zmag po državah

Peterica vselej pretekla 42 kilometrov
Do zdaj je prav na vseh 26 maratonih prav vsako leto nastopilo 24 tekačev, pet od teh so vselej stopili na maratonsko traso, to so bili: Berislav Devčič, Janko Dolinar, Karlo Grosek, Peter Macuh in Klavdij Maraž.


Tim Peake. Foto: EPA

Kviz

Od največ zaporednih maratonov do maratona v vesolju

Slavko Jerič

Kot običajno tudi tokratni pregled končujemo s kvizom. Ponujamo vam deset vprašanj o maratonu oziroma ultramaratonskih tekih. Na koliko vprašanj znate odgovoriti?

Kviz aktivirate s klikom na "začni".

Riddle: ID: K2yuXvsn

Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov