Po dveh filmih, ki jih je posnel v tujini (lanski Posrednik je bil postavljen v Južno Korejo, Resnica (2019) pa v Francijo), se veliki japonski cineast Hirokazu Kore-eda s svojim devetim celovečercem vrača domov – in v staro formo: Pošast je eden njegovih najbolj ganljivih in nekonvencionalno strukturiranih filmov. Kore-edovi filmi praviloma obravnavajo ključna življenjska vprašanja, pogosto z otroki v glavnih vlogah. Tokrat se osrednji temi približa s treh različnih perspektiv, ki vsaka s svoje plati pokažejo, koliko različnih obrazov ima lahko "resnica" enega samega dogodka in kako daljnosežne posledice ima lahko laž, pa čeprav morda ni bila zlonamerna.

To je prvi Kore-edov film, ki ga ne režira po lastnem scenariju – napisal ga je priznan japonski dramatik in scenarist Juji Sakamoto, ki je bil zanj tudi nagrajen v Cannesu. V Sakamotovem in Kore-edovem sodelovanju je tako nastala zgodba, ki terja potrpežljivega in pozornega gledalca, saj skoraj čisto do konca ne razkrije vseh svojih kart; nedoločnost in nedorečenost sta ključni pripovedni strategiji v Pošasti.

Minato (Soja Kurokava) je miren in tih, a na prvi pogled neproblematičen fant, ki odrašča pod budnim očesom matere samohranilke Saori (Sakura Ando). Saori začne pri svojem sinu opažati nenavadno obnašanje, vključno z izjavami, da je "pošast" in poskusi samopoškodb. Fant je sicer pred časom izgubil očeta, a Saori se zdi, da ga muči nekaj, kar se dogaja v šoli.

Ko Minato nakaže, da ga ustrahuje učitelj, gospod Hori (Eita Nagajama), Saori v šoli udari ob zid nenavadnega obnašanja in izogibanja iskrenemu pogovoru. (Razorožujoči in skrajno kodificiran japonski kodeks vedenja sijajno ponazori prizor štirih učiteljev, ki se v postrojeni vrsti globoko klanjajo dezorientirani materi.)

Ko je stisnjen v kot, Hori vendarle izdavi, da je Minato tisti, ki je nasilnik – spravljal naj bi se na sošolca Jorija (Hinata Hiiragi). Pa se res? Saori se znajde pred dvojno oviro: po eni strani ne more izvleči ničesar iz svojega najstnika, še bolj kafkovsko brezploden pa je njen spopad z inštitucijo.

Film v nadaljevanju zamenja perspektivo in iste dogodke popiše s Horijeve, na koncu pa še z Minatove perspektive. Ta rašomonski pristop v zgodbo po plasteh dodaja nove motivacije in detajle, ki služijo kot opomin, da ne smemo prehitro sklepati o stiskah svojih bližnjih, še posebej, če gre za odraščajoče otroke.

Vsak od treh delov ponuja drugačen odgovor na vprašanje, kdo je "pošast" v tem filmu brez pravih pošasti. V "Horijevem poglavju" v ospredje stopi tema institucionalne strahopetnosti in sistemskega prikrivanja nepravilnosti, Minatovo poglavje pa je intimna zgodba o nežnem prijateljstvu, ki mu grozi, da ga bodo napadi in posmeh vrstnikov zatrli v kali. (Najbrž je svojevrsten kvarnik že podatek, da je film v Cannesu poleg nagrade za najboljši scenarij osvojil tudi t. i. kvirovsko palmo.)

Kore-eda ni brez razloga znan kot "veliki humanist" sodobne kinematografije. Brez osladnosti stopi v svet otroške igre in pravil: prek likov Minata in Jorija nam pomaga razumeti psiho odraščajočega otroka in njegovo stisko, ko je soočen s kompleksnimi situacijami, ki jih še ne more zares razumeti. Kaj otroka pripelje do tega, da zastavi vprašanje, ki je zanj očitno življenjskega pomena: "Če človek s transplantacijo dobi prašičje možgane, je to na koncu človek ali prašič?" Zakaj je kar naenkrat fasciniran nad reinkarnacijo? V otroškem svetu so meje med oprijemljivim in nadnaravnim, med tuzemskim in posmrtnim, veliko bolj zabrisane kot v odraslem.

Čeprav je scenarij neverjetno kompleksen in zasnovan v koncentričnih krogih, pa prav zaradi humanističnega pristopa nikoli ne dobimo občutka, da gledamo zgolj intelektualno vajo v slogu. Za razliko od Posrednika (2019) Kore-eda tokrat ne čuti potrebe po pretiranem in didaktičnem pojasnjevanju dogajanja.

Pošast je med drugim tudi razmislek o osamljenosti posameznika v kakofoničnem svetu – tema, ki je v japonski kinematografiji tako ali tako pogosta. Vsak od osrednjih likov se spopada z izgubo, pa naj bo to izguba moža, vnuka, izguba zveze ali prijateljstva.

Čustveno noto še dodatno podčrta glasbena podlaga velikega Rjuičija Sakamota, ki je umrl marca letos; Pošast je bil njegov poslednji filmski projekt, za katerega je zaradi bolezni samo delno zložil novo glasbo, delno pa predložil že obstoječe kompozicije. Zlovešči uvod, ki napeljuje na slutnjo potencialno usodnega razpleta zgodbe, se v drugi polovici prevesi v nežno melanholijo, ki priča o dejanski intenci filma. Pošast je poziv k empatiji, ki od posameznika terja nenehno preizpraševanje lastnih slepih peg in pomanjkljivega razumevanja širše slike.

Ocena: 4,5