Tadej Pogačar že nekaj let velja za najboljšega kolesarja na svetu. V svoji zbirki ima že 70 zmag, nastopil je na večini najpomembnejših dirk, pred njim pa so nov izziv, nov prvenec in nova jasna želja − nastopiti na Dirki po Italiji in jo tudi osvojiti.

Ta se začenja v soboto v kraju Venaria Reale, ki leži le nekaj kilometrov severno od Torina, ki bo tudi cilj uvodne etape. Kolesarje čaka klasičnih 21 dni trpljenja v podobi gorskih etap, kronometrov, razgibanih terenov in sprinterskih etap, ki bodo na koncu dale odgovor, kdo bo nasledil Primoža Rogliča, ki je lani v Rimu poziral z "neskončnim pokalom".

V športnem uredništvu MMC-ja smo vam tako pripravili posebni MMCpodrobno, ki prinaša veliko zanimive in raznolike vsebine. Nesporni prvi favorit italijanske pentlje je prav Tadej Pogačar, ki mu lahko prisluhnete v podkastu SOS-odmev.

Preberete lahko pogovora še z dvema slovenskima kolesarjema, ki bosta nastopila na italijanski tritedenski preizkušnji, to sta Pogačarjev zvesti pomočnik Domen Novak (UAE Emirates) in Luka Mezgec (Jayco AlUla). Pripravili smo vam tudi številne druge članke: od prereza dirke, kjer izpostavljamo ključne etape, drobnogleda Pogačarjeve sezone, pregleda njegovih tekmecev, zgodovinskega članka do statistike in seveda kviza.

Lepo vabljeni k branju, poslušanju, gledanju in reševanju. Dobro se pripravite na prvo tritedensko dirko sezone, želimo vam obilo užitkov ob spremljanju Gira − tudi v družbi MMC-ja!

Tadej Pogačar je tik pred začetkom Dirke po Italiji spregovoril posebej za bralce in poslušalce podkasta SOS-odmev. Vabljeni k branju in poslušanju celotnega pogovora.

Za vami je izjemna pomlad. Zaradi dvojčka Giro−Tour v tem delu leta niste tako veliko dirkali kot lani, ampak vseeno ste zbrali kar sedem zmag (ter še eno drugo in tretje mesto). Je to več od vaših pričakovanj?
Sezona se je začela odlično, ampak nisem pričakoval, da bi na vseh dirkah, ki sem jih dobil, zmagal tako suvereno. Priznati moram, da sem si želel 'pobrati' tudi Milano−Sanremo, ampak se pač ni izšlo. Vseeno lahko na začetek sezone gledam kot res vrhunski. Tak program sem si izbral ravno zato, ker me v istem letu čakata Giro in Tour. Vse skupaj je vse bližje, ne smeš se 'prekuriti' v prvih dirkah, zato sem imel na programu malo manj dirk, ampak vse to smo odvozili vrhunsko.

Zadnjič ste tekmovali v Liegu, kjer ste osvojili že svoj šesti spomenik. Že več kot 30 let na teh dirkah nista prevladovala dva tekmovalca (vi in Mathieu van der Poel), ki za piko na i zmagujeta še po dolgih pobegih. Gre za zelo atraktivno dirkanje, ki drugim odvzame moralo. Vi napoveste kraj napada, a vas nihče ne more ustaviti. Kako potekajo ti skoki? Koliko je intuicije? Koliko "branje dirke"? In koliko poznavanje samega sebe? Eno je skok, drugo pa zavedanje, da te do cilja še vedno čaka 35 (ali celo 82 km).
V zadnjih letih imava na spomenikih z van der Poelom res največ zmag in pobegov. Vedno gre za neke nore 'ekspedicije' z dolgimi pobegi, ampak tako se zdaj dirka, to je nov način dirkanja, vsi vemo vse podrobnosti dirke in koliko lahko damo od sebe. Včasih tudi malo 'prebereš' dirko in vidiš, ali se lahko odpelješ v tistem trenutku in se odločiš za napad. Včasih seveda tudi ne uspe, ampak za zdaj se mi je še skoraj vedno izšlo, in upam na čim več takih zmag.

Kako se je odzvalo vaše telo po višinskih pripravah? Kdaj pričakujete največje pozitivne učinke višine?
Po višinskih pripravah se počutim kar v redu. Na Liegeu je bila 'noga res boljša', kot je bila pred pripravami. Imel sem res dober 'trening kamp', dobro smo trenirali. Do Gira je samo še nekaj dni, treba se je malo paziti, začeti mirno in z glavo.

Vaš prvi trener Miha Koncilja je dejal, da je čas pred dirko namenjen "aktivnemu počitku". Kako so konkretno videti zadnji dnevi pred Girom?
Zadnji dnevi so videti bolj deževno (smeh). Po Liegeu sem si privoščil nekaj počitka, dolgih in težkih treningov je bilo res le nekaj. V zadnjem tednu pred začetkom pa ima na sporedu le še nekaj intervalov na kolesu za kronometer ter nekaj počitka. Nato pa sledi le še pot do starta prve etape, kjer me čakajo vse obveznosti, ki spadajo ob rob tritedenske dirke.

Na Giru ste z naskokom prvi favorit. Koliko pomena dajete mnenju strokovnjakov? Ali to čutite kot pritisk? Marsikdo je namreč prepričan, da bo (zaradi konkurence, ki ne bo tako močna kot na Touru) vse razen zmage razočaranje. Kar je lahko račun brez krčmarja, en sam padec namreč vse obrne na glavo (kar ste v Liegeu lani sami občutili; pa tudi letos je bilo v karavani res veliko padcev).
Na žalost ali pa na srečo sem prvi favorit. Dirka po Italiji ima 21 dni, v tem času se lahko marsikaj zgodi. Na dirko prihaja veliko dobrih fantov: tako izkušenih kot mladih, treba se bo kar paziti. Po prvih dveh dneh bomo že videli, kdo je najbolj nevaren. A na tako dolgih dirkah nikoli ne veš, kaj se lahko zgodi v drugem in tretjem tednu. Treba bo biti pazljiv in dirkati po pameti.

Organizatorji so nekaj tednov pred začetkom spremenili traso prve etape in dodali kratek vzpon na San Vito nekaj kilometrov pred ciljem. Marsikdo je takoj pomislil, da vas želijo organizatorji "zvabiti" v napad. Kako komentirate take spremembe? Ali to čutite kot dodatno priložnost za napad?
Že prvi dan je pred nami zelo težka etapa, ki bo prav tako zelo težka za nadziranje. Etapa je sicer kratka in lahko dobimo čisto presenečenje za prvega lastnika rožnate majice. Mislim pa, da bo že druga etapa pokazala, kdo je na Giro prišel v dobri formi in komu še malo manjka.

Pred petimi leti je bil v podobnem položaju Primož Roglič, ki je dobil vožnjo na čas na San Luco. Potem so sledila stalna vprašanja in primerjanja, kdo je zadnji nosil majico od starta do cilja. Kaj si mislite o teh primerjavah?
Nositi majico od prvega do zadnjega dneva je nekaj nepredstavljivega. Sam si tega ne predstavljam in tudi nimam takega načrta, četudi bi bil zelo zelo suveren. Vseeno je treba razmišljati z glavo, treba je misliti tudi na ekipo, in ne samo nase. In seveda tudi na to, da nas po Giru takoj čaka še Tour.

Kako naporne so obveznosti vodilnega na grand tourih? Nemalokrat slišimo tezo favoritov, da je to preveč naporno in se vodilni majici na začetku raje ognejo in jo napadejo bolj ob koncu dirke.
Obveznosti vodilnega na grand tourih so kar naporne, to velja sploh za Dirko po Franciji, ki je bila edina tritedenska dirka, ki sem jo vozil v zadnjih letih. S Tourom imam veliko izkušenj, tam sem nosil skoraj vse majice, še najpogosteje belo majico. Vsak dan te čaka oder za zmagovalce, novinarska konferenca, mešana cona z novinarji, podpisovanje majic in dopinška kontrola. Z vsem tem dogajanjem in zaodrjem se nabere kar nekaj časa, preden prideš v hotel, običajno mine ura ali ura in pol. Na koncu se vsega tega kar naješ in ti pobere dosti energije.

Najbrž je vprašanje, ki najbolj zanima kolesarske navijače in strokovnjake: kako se taktično lotiti Gira? Kakor vas poznamo, radi zgrabite vsako priložnost za etapno zmago, zaradi Toura pa se vsi sprašujemo, kako "varčevati" moči, da boste dobili Giro in hkrati privarčevali dovolj moči za Tour? Ali pa je to napačno razmišljanje, in takoj, ko spustiš svojo moč/formo, lahko hitro izgubiš možnost za skupno zmago?
Kako se taktično lotiti Gira? Rekel bi, da ne s polno paro, v mislih moraš imeti, da končaš Giro vesel, s pozitivno energijo ne glede na rezultat. Dirko moraš končati v glavi nekako svež, ne smeš biti zbit in čisto uničen, zato da se lahko potem čim prej spočiješ in pripraviš na Tour.

Ali je kakšna etapa na Giru, ki se je še prav posebej veselite (zaradi trase ali pa napovedanih obiskov navijačev)?
Veselim se 15. etape, ki se bo končala z vzponom na Livigno. Tam sem preživel kar nekaj časa, tam sem doživel zelo lepe trenutke. Mislim, da to velja tudi za kraljevsko etapo, in to je tista etapa, ki si jo želim odpeljati zelo dobro.

Kolesarstvo je ekipni šport. Najbrž vas veseli odlična forma sotekmovalcev, ki so stalno na odru za zmagovalce tudi na dirkah, kjer vas ni. Kako pomembna je pozitivna klima v ekipi?
V ekipi mora biti vzdušje na vrhuncu, vsi moramo biti ekipa, moramo biti složni, prijatelji in se razumeti dobro. Skupaj preživimo res veliko časa, najprej na pripravah, potem pa na samem grand touru. Tri tedne ni malo časa, lahko se naješ drug drugega. Če od starta ni dobrega vzdušja, je potem zelo težko nadaljevati do konca.

Kaj lahko poveste o svoji kronometrski formi? Če gledamo samo letošnje izide v svetovni seriji, se zdi, da imate zelo dober material. UAE je dobil vse kronometre (razen v Baskiji, kjer pa je bil Vine drugi). Skratka, material je videti res dober.
Material na kronometru je dober, tako ne bom nič rekel čez material. Kolo se po ravninskih kronometrih pelje zelo dobro, videli pa bomo, kako bo na gorskih kronometrih. A za rezultat ni pomembno le kolo, zato pa imamo take kolesarje v ekipi, ki lahko zmagujejo v tej disciplini in so že zmagovali v vožnji na čas v prejšnjih letih, na svetovnih prvenstvih in drugih pomembnih dirkah. Res imamo zelo dobre kolesarje za vožnjo na čas, in to prinese take lepe rezultate. Kar pa se tiče mene, dosti se trudim pri kronometru, ta se je v zadnjih dveh letih veliko spremenil, poskušam čim več trenirati na kronometrskem kolesu, ker je vsako leto pomembnejše.

Jay Vine je padel v Baskiji, kjer smo videli množični padec. Ti so bili vedno sestavni del kolesarstva, zdi pa se, da jih še nikoli ni bilo toliko med najboljšimi kolesarji. Vzrokov je več: od vse večjih hitrosti pa do poziciranja, ko se zdi, da je treba ves čas voziti na polno in ne izgubiti položaja. Kje vi vidite glavne vzroke?
Vine je kar hudo padel na Baskiji, ta padec je bil res grozen. Z Urško sva ga skupaj gledala etapo in videla padec, mislim, da je bilo Urški kar malo slabo, vse skupaj res ni bilo videti lepo. Vine ima že šest tednov opornico okrog vratu, tako da smo ga izgubili za Giro, zamenjal ga je Vegard Stake Laengen, za našo ekipo se je vse skupaj malo spremenilo, ampak vseeno verjamemo, da lahko dirkamo, kot smo si zastavili. Tisti padec pa je bil res grozen. Upam, da so že vsi kolesarji nazaj na kolesu in da se čim prej vsi regenerirajo, ker zmanjkuje časa za naslednje dirke. Vsi si želimo, da bi bili Jonas, Remco in Primož v najboljši formi na Touru, da, vidimo, kdo je kje. Zakaj je toliko padcev? Ne vem, verjetno več padcev vidimo, ker prenosi dirk zdaj trajajo veliko dlje, včasih se ni dalo vsega videti po televiziji. Z novimi kolesi danes kolesarimo vedno hitreje, z zavorami z diski vse poteka hitreje, vse je bolj nepredvidljivo. S tem se hitro zgodijo take napake, veliki padci pri večjih hitrostih pa so zato še toliko hujši.

Nekateri športniki po padcih in poškodbah niso več isti. Včasih se zdi, da se vanje zažre "podzavestni" strah. Tudi vi ste imeli lani neprijetno poškodbo. Kako to odmisliti, ko spet tekmujete, da vas to ne ovira?
Vsak športnik drugače reagira po padcu, odvisno, kakšen in kako grozljiv je bil padec za športnika, kakšne poškodbe si dobil in kako vse to preživljaš, kdo ti stoji ob strani in tako naprej. Zagotovo pa se vsak malo spremeni po prvi večji poškodbi. Nekaterih to ne ovira in grejo mogoče še hitreje na spustih, drugi pa imajo neko zavoro in strah nekako pride v tvojo podzavest, ne moreš več iti tako na polno v ovinke, se mogoče voziti v skupini, ker imaš v podzavesti svoj veliki padec, ki te v bistvu travmatizira.

Vrnimo se h Giru. Ob vašem nastopu na italijanski pentlji radi ponovimo zgodbo, kako ste leta 2014 v cilju zadnje etape pospremili zmago Luke Mezgeca. Kako se spominjate tega?
Spominjam se zmage Luke Mezgeca v Trstu, to je bil res fenomenalen dan, z dobro družbo, prijatelji in Miho Koncilijo smo šli v Trst, kjer smo spremljali cilj in nekaj zadnjih zavojev. Takrat se mi je to zdelo nekaj nedosegljivega, takrat so bile to samo sanje.

Letos se v Italiji začenja tudi Tour. Ta je sicer še daleč, a vseeno, koliko misli v tem trenutku namenjate Dirki po Franciji?
Letos mogoče malo manj razmišljam o Touru, ker je tudi Giro velik zalogaj, ampak vseeno mi nekako kar gre kombinirati oboje, delati priprave na posamezne etape za obe dirki. V bistvu komaj čakam na oba starta.

Ko ste lani začenjali sezono, sem takoj opazil koledar, ki se je v prvi polovici precej razlikoval od prejšnjih let. Jasno se riše vzorec, da niste 'klasični kolesar' za etapne dirke (GC), ki želi dobivati predvsem tritedenske dirke, ampak čim več različnih (kot da bi črtali s seznama vse najpomembnejše dirke). In predvsem, kaj je za vas čar enodnevnih dirk?
Res je, nisem klasičen GC-kolesar. Ti gredo običajno z enotedenskih dirk neposredno na druge in na teh nekako tempirajo formo. Sem pa tja kakšno zmagaš, potem pa greš na tritedensko dirko, kjer si v topformi. To meni ne predstavlja takega veselja, kakor mi je veselje voziti recimo Flandrijo, Sanremo ... Na teh dirkah je pomemben en sam dan, enodnevni adrenalin, živiš in pripravljaš se za tisti dan, ko se mora vse uskladiti. Zato rad vozim klasike.

V odličnem začetku sezone ste večkrat poudarili pomen in vlogo novega trenerja Javierja Solaja. Kaj posebnega bi navedli, da delata drugače in zakaj se to potem tudi pozna pri rezultatih?
Letos imam novega trenerja, kar se mi dokaj pozna na samih treningih in tudi sami formi. Najbolj se je spremenila komunikacija in bolj odprt odnos, malo bolj odprto mišljenje do treningov in do vsega drugega, kar se dogaja okrog. Tudi glede običajnega življenja se lahko s svojim novim trenerjem pogovarjam veliko lažje kot prej. Ujela sva se že pozimi in zdaj nekako vse kar teče. Trenira tudi Domna Novaka, mogoče je bil prav on razlog, da sem si ga izbral. Če ti tvoj kolega, tvoj prijatelj v tvojem jeziku pove, da je ta trener res dober, potem je to to. Zelo sem vesel, da sem se odločil zanj.

Čaka nas pester maj, ogromno navijačev bo spremljalo vsako etapo in stiskalo pesti za vas. Kaj sporočate navijačem?
Upam, da bo maj res pester in da bo ogromno navijačev. Želim si lepega vremena, da bomo lahko vsi uživali, ne samo jaz, ampak tudi navijači. Upam, da bom videl čim več slovenskih zastav ob cesti, predvsem pa upam, da se boste imeli vsi 'fajn', ko boste prišli gledat, če pa ne, pa bo tudi v redu pred televizijo, kjer se včasih še kaj več vidi. Vsi ste lepo vabljeni na Giro.

Pri analizi njegovih dosežkov je najosupljiveje, da ves čas napreduje in izboljšuje dosežke, ki so bili že prej težko dosegljivi. Osebni limiti (denimo razvita moč in drugi številski parametri) so znani le njemu in njegovi ekipi, zato se poigrajmo z drugimi številkami, ki so javno dostopne. Za začetek poglejmo nekatere osnovne številke, odkar tekmuje v svetovni seriji, torej od leta 2019.

Opombe:
− Dnevi: število tekmovalnih dni v posameznem letu.
− Oder/Top 10: kolikokrat se je na posamezni dirki/etapi uvrstil med najboljše tri/deset.
− Leta 2023 se je nekaterim dirkam povečala vrednost dobljenih točk za posamezne uvrstitve.

Povprečje uspešnosti raste iz leta v leto

Omenjene številke zdaj preračunajmo v povprečje zmag in preostalih dosežkov na en tekmovalni dan.

Pri interpretaciji tovrstnih številk je sicer treba biti vedno zelo previden, ker preprosto ne gre za enako porazdelitev tipa dirk, ki so različno ovrednotene in imajo specifična pravila (nemogoče je na primer, da en kolesar na tritedenski dirki dobi dve tretjini dirk). Tako je smiselno letošnje številke upoštevati šele po koncu sezone, a vseeno je opaziti jasen trend, ki nakazuje, da Pogačar ves čas napreduje.

Zanimivo pa je opazovati še en trend. Pogačarja je bilo na začetku kariere (tudi zaradi dveh osvojenih Tourov) mogoče razumeti predvsem kot specialista za etapne dirke, torej tipičnega GC-kolesarja. V svojem krstnem letu je tako nastopil kar na šestih etapnih dirkah, izkazalo se je, da je bil to njegov osebni rekord. Na drugi strani pa število njegovih nastopov na enodnevnih klasikah ves čas raste.

Opomba: v letu 2020 je bil padec pri obeh kategorijah, saj so številne dirke zaradi pandemije odpadle.

Skoraj štiri leta zapored vselej na odru

In uspeh? Na etapnih dirkah je neverjetno zanesljiv, odkar vozi za UAE, je nastopil na 23 dirkah, 14 jih je dobil, še petkrat pa je stal na zmagovalnem odru. Od septembra 2020 je nanizal 11 zmag, na dveh Tourih je bil drugi, na Baskiji 2021 pa tretji, kar je res navdihujoča konsistentnost.

Morda je Dirka po Franciji kriva, da se včasih zdi, da na teh dirkah izgublja ostrino ali konkurenčnost, a številke kažejo drugače. V letih, ko je dobil obe francoski pentlji, je v povprečju osvojil dobrih 15 odstotkov etap (na večdnevnih dirkah), v zadnjih dveh letih (ko je Tour končal na drugem mestu) pa je ta odstotek zrasel na več kot 22.

Letošnji odstotek po Kataloniji znaša kar 57,1 in ga bo smiselno preveriti šele po koncu sezone.

Postal je mojster (tudi) za enodnevne dirke

Še izrazitejša pa je rast števila zmag na enodnevnih dirkah.

Tako ni presenetljivo, da skokovito raste tudi odstotek njegovih zmag na enodnevnih dirkah, lani jih je tako dobil 6 od 14 oziroma skoraj polovico.

Tako se izrisuje vzorec, ki kaže, da Pogačar želi dobiti čim več različnih dirk, lani je bila na njegovem seznamu dirk večina prav takih, kjer prej še nikoli ni slavil. In podobno si očitno želi tudi letos, ko je že prečrtal Katalonijo, naslednja na spisku pa je Dirka po Italiji, kjer pravzaprav še nikoli ni dirkal. Tako bo prvič v svoji bogati karieri v enem letu vozil na dveh grand tourih, saj ga julija čakajo še francoske ceste.

Največkrat zmagal v Franciji in Španiji

In ko smo že pri Franciji, zgolj za zanimivost, tam je dosegel največ zmag, in sicer 17. Tolikokrat je sicer roke v zrak dvignil tudi v Španiji.

Stava na končno Pogačarjevo zmago vam ne bo prinesla prav veliko, saj se kvote gibljejo okrog 1,2. Če to obrnemo v statistiko, to pomeni, da stavne hiše z več kot 80-odstotno verjetnostjo verjamejo, da bo prvi kolesar sveta 26. maja v Rim pripeljal v rožnati barvi. Njegovo sezono, forme in izjave smo že slišali, zato se premaknimo naprej po lestvici favoritov.

Izzivalec št. 1: Geraint Thomas (kvote 6–6,5)

Ekipa: Ineos Grenadiers
Starost: 37 let
Profesionalne zmage: 25
Najvišje mesto na GT: 1. (Tour 2018)

Kolesar iz Cardiffa bo na predzadnji dan dirke dopolnil 38 let. Letos nikakor ne moremo trditi, da je v dobri formi. Sezono je odprl na Dirki po Algarveju, kjer je končal 65. mestu. Na vseh treh gorskih etapah je izgubil stik z najboljšimi in na teh skupaj zaostal več kot 22 minut. Sledila sta dva testa s Pogačarjem. Najprej je na Strade Biache osvojil 71. mesto (+16:52), nato pa na Kataloniji 27. Na štirih gorskih etapah je njegov zaostanek znašal več kot 17 minut. Obe dirki je prepričljivo dobil Pogačar.

Generalko je odpeljal na petdnevni Dirki po Alpah, kjer prav tako ni prav posebej blestel, saj je osvojil 13. mesto. A očitno je, da njegova forma počasi raste. V zadnjih letih je dokazal, da se je zmožen pripraviti na en vrhunec leta, lani je namreč Dirko po Italiji končal na drugem mestu (zmago je izgubil šele na "tistem kronometru"), še leto prej pa je na Dirki po Franciji zaostal le za zunajserijskima Jonasom Vingegaardom in Pogačarjem. Lani (podobno kot letos) ni blestel na nobeni pripravljalni dirki, nato pa je dokazal, da se lahko bori za zmago.

Izzivalec št. 2: Romain Bardet (17)

Ekipa: Team dsm firmenich PostNL
Starost: 33 let
Profesionalne zmage: 10
Najvišje mesto na GT: 2. (Tour 2016)

Bardet je leta veljal za glavnega kandidata, da na Touru poskrbi za novo domačo zmago, med letoma 2014 in 2018 je petkrat zapored skupno uvrstitev končal v prvi deseterici, dvakrat celo na zmagovalnem odru (leta 2016 je bil drugi, leto pozneje pa tretji), a zadnjega koraka mu vseeno ni uspelo storiti, tako letos vse sile usmerja v italijansko tritedensko dirko.

Veliko večino sezone je dirkal v Italiji in Franciji, sprva ni imel večjih uspehov, a rezultati kažejo, da v formo prihaja v pravem trenutku. Prav vseh pet etap Dirke po Alpah je končal v prvi deseterici in na koncu osvojil peto mesto. Še impresivnejši pa je bil v Liegeu, kjer je zaostal samo za Pogačarjem in dokazal, da se mu noge v gorah odlično vrtijo.

Izzivalec št. 3: Antonio Tiberi (19)

Ekipa: Bahrain Victorius
Starost: 22 let
Profesionalne zmage: 1
Najvišje mesto na GT: 18. (Vuelta 2023)

Dolgo je vloga prvega domačega aduta in glavnega orožja Bahraina slonela na veteranu Damianu Carusu, ki je Giro leta 2021 že končal na drugem mestu. A 36-letnik se letos nikakor ne znajde, precej bolje pa gre mlademu Antoniu Tiberiju. Mladenič se je letos udeležil kar štirih etapnih dirk. Andaluzija je bila zaradi številnih protestov skrčena na samo en kratek kronometer (kjer je bil tretji), več priložnosti pa je dobil na preostalih. Najprej je dirko Tirreno–Adriatico končal na 27. mestu, na Kataloniji pa je bil že osmi. Izkazal se je na tretji etapi na Port Aine, kjer je zaostal samo za Pogačarjem in Mikelom Lando.

Na Dirki po Alpah je bil že povsem v ospredju, saj jo je končal na tretjem mestu. Dobrih 40 sekund je bil hitrejši Juan Pedro Lopez, le štiri pa Ben O'Connor. Svojo edino enodnevno dirko je odpeljal v Liegeu, kjer je spomenik končal na 22. mestu, a v času tretjeuvrščenega Mathieuja van der Poela.

Izzivalec št. 4: Ben O'Connor (19)

Ekipa: Decathlon AG2R La Mondiale Team
Starost: 28 let
Profesionalne zmage: 9
Najvišje mesto na GT: 4. (Tour 2021)

Avstralec je svetovno javnost nase opozoril na Dirki po Franciji 2021, ko je na deveti etapi izkoristil pasivnost favoritov in etapo dobil s kar petminuto prednostjo, s čimer se je v skupnem seštevku prebil na drugo mesto, na koncu pa je zdrsnil na četrto. Zadnji dve Dofineji je končal na tretjem mestu, s čimer dokazuje, da se vse bolj razvija v kolesarja za etapne dirke.

Letos ima za seboj zelo dobre izide, ki jih je zabelil tudi z dvema zmagama. Na Dirki po ZAE je dobil gorsko etapo na Jebel Jais in na koncu po tesnem boju za vsega dve sekundi zaostal le za Belgijcem Lennertom Van Eetveltom. Na dirki od Tirenskega do Jadranskega morja (kjer je prepričljivo slavil Vingegaard) je bil peti, generalko − Dirko po Alpah − pa je prav tako končal na drugem mestu.

To naj bi bili njegovi štirje glavni tekmeci. Zelo na kratko pa predstavljamo naslednjo četverico izzivalcev.

Zelo dobro je znano reklo, da v prvih dneh velikih dirk nihče teh ne more dobiti, lahko pa jih le izgubiš. Slab dan, predvsem pa nepredvidljivi dejavniki v podobi nesreč, padcev in zdravja lahko vplivajo na razplet in potek dirke. Morda pa se v igro za zmago ali zmagovalni oder vplete povsem nekdo drug.

Ljubitelji gorskih cest bodo prišli na svoj račun v vseh treh tednih. Začelo se bo že v drugi etapi.

"Grande partenza" 107. izvedbe rožnate dirke bo 4. maja na obrobju Torina. Po 3321 kilometrih se bo končala 26. maja s krogom okrog koloseja v Rimu. Dirka se bo Sloveniji najbolj približala 24. maja, ko bo v Furlaniji - Julijski krajini na sporedu 19. etapa od Moregliana do smučišča Sappada.

Po uradni razporeditvi prireditelja se 21 etap deli na:
- osem hribovitih etap; dve s ciljnim vzponom
- šest ravninskih etap
- pet gorskih etap; štiri s ciljnim vzponom
- dve posamični vožnji na čas.

Izjemno razburljiv bo že prvi teden, ki bo kolesarje vodil od Torina do Neaplja. V središču pozornosti bosta dva ciljna vzpona, zahtevna, 38,5 km dolga vožnja na čas in etapa po makadamskih odsekih, ki zna zagreniti življenje marsikateremu favoritu.

V drugem tednu se bo karavana podala spet proti severu ob jadranski obali in pokrajini Reggio Emilia. V soboto bo južno od Gardskega jezera na sporedu druga vožnja na čas (31,2 km), ki mu bo sledila gorska etapa na 2385 metrov visoki Mottolino.

Zadnji teden prinaša tri gorske etape. Po dnevu premora bosta torek in sreda postregla s ciljnima vzponoma. Medtem ko bodo morali kolesarji v torek opraviti tudi s kultnim Stelviom (2785 m), najvišjo točko letošnje italijanske pentlje, bo še bolj brutalna etapa v sredo s tremi vzponi prve kategorije. Veliki finale bo v petek in soboto. Kolesarjenje po Furlaniji - Julijski krajini prinaša vzpon na Sappado ob množici slovenskih navijačev. V soboto je na vrsti dvakratni vzpon na Monte Grappo in nato spust do cilja v dolini. Novega junaka Gira bodo kronali naslednji dan v Rimu.

Poglejmo podrobneje nekaj ključnih etap.

Prva etapa se bo začela na obrobju Torina in bo kolesarje vodila čez tri kategorizirane klance, tudi čez Supergo, kjer je pred natanko 75 leti strmoglavilo letalo z nogometaši Torina. Organizatorji so uvodno etapo dodatno podaljšali še za sedem kilometrov. Tik pred ciljem so vključili še kratek, a zelo strm klanec, ki bi bil lahko idealna odskočna deska za napad Tadeja Pogačarja. Prvi favorit dirke bi rožnato majico vodilnega oblekel že po prvem dnevu. V zgodovini Gira je rožnato majico od začetka do konca nosil le Giani Bugno leta 1990.

2. ETAPA: San Francesco al Campo–Santuario di Oropa, 161 km

Ciljni vzpon prinaša že druga etapa, kar se na Giru ni zgodilo vse od leta 1989. Do svetišča na višini 1142 metrov se bodo kolesarji vzpenjali 11,8 kilometra. Povprečni naklon je 6,2 odstotka z najstrmejšim delom 14 odstotkov. Najtežjih bo zadnjih pet kilometrov. Santuario di Oropa je bil na Giru nazadnje na sporedu leta 2017, ko se je tekmecev otresel poznejši zmagovalec Tom Dumoulin.

6. ETAPA: Viareggio–Rapolano Terme, 180 km

Na prvi pogled gre za nezahtevno etapo z dvema vzponoma četrte kategorije in rahlim ciljem navkreber. A pogled od blizu kaže, da morajo kolesarji čez tri makadamske odseke. Vsi trije so na vrsti v zadnjih 50 kilometrih. Prvi je dolg 4,4 km in je popolnoma raven. Zahtevnejši je drugi, ki je dolg 4,8 km in vodi na vzpon Grotti Alto s povprečnim naklonom 6,6 odstotka. Do cilja bo nato še skoraj 40 kilometrov. Razgibana cesta prinaša še zadnji prašni odsek, 2,4 km do napol zapuščene vasice Pievina. Kljub zgolj enajstim kilometrom je makadam izjemno nepredvidljiv zaradi morebitnih okvar in padcev, ki bi lahko krojili vrstni red v skupnem seštevku. Tu bodo prišle do izraza Pogačarjeve izkušnje z dirke Strade Bianche, saj je prva dva odseka slovenski as prevozil na poti do letošnje zmage.

7. ETAPA: Foligno–Perugia, 38,5 km (kronometer)

Prva vožnja na čas je težja od druge. Razlog tiči v zadnjih 6,5 kilometra, v katerem bodo morali kolesarji opraviti s približno 400 višinskimi metri. Klančine so tudi več kot 10-odstotne, in vprašanje je, ali bodo tekmovalci pred vzponom menjali kolesa. Večina je mnenja, da ne.

8. ETAPA: Spoleto–Prati di Tivo, 153 km

Konec prvega tedna prinaša prvo gorsko etapo in ciljni vzpon na Prati di Tivo. Na 153 kilometrih morajo kolesarji čez 3750 višinskih metrov. Zadnji klanec je dolg 14,6 km s povprečnim naklonom sedem odstotkov. Na tej razdalji bodo kolesarji premagali več kot tisoč metrov nadmorske višine. Prati di Tivo so po letu 1975 drugič vključili v Giro. A Tadej Pogačar to dobro pozna. Prav na tem klancu je leta 2021 slavil v solovožnji na dirki Tirreno–Adriatico. V cilj je prišel šest sekund pred Simonom Yatesom.

10. ETAPA: Pompei–Bocca della Selva, 142

Začetek drugega tedna v vrnitvi na sever prinaša hribovito etapo in nov ciljni vzpon. Ta bo dolg 17,9 kilometra s povprečnim naklonom 5,6 odstotka. Najtežje bo na zadnjih šestih kilometrih, kjer je povprečen naklon 7,2 odstotka. Cilj je na 1400 metrih. Bocca della Selva je bila na Giru v letih 2016 in 2021, vendar nikoli kot zaključni vzpon.

14. ETAPA: Castiglione delle Stiviere–Desenz. del Garda, 31,2 km (vožnja na čas)

Druga vožnja na čas bo praktično popolnoma ravninska. Organizatorji so na trasi ob Gardskem jezeru našteli samo sto višinskih metrov.

15. ETAPA: Manerba del Garda–Livigno (Mottolino), 220 km

Pred zadnjim prostim dnevom bo v nedeljo na sporedu najverjetneje najtežja etapa s 5300 višinskimi metri in ciljem na 2385 metrov visokem Mottolinu. Za ogrevanje pred zaključkom čakata kolesarje še dva vzpona, tudi dvig na Passo di Mortirolo (1854 m). Po spustu z Mortirola gre trasa v zadnjih 50 kilometrih praktično vseskozi navzgor. Slabih 30 kilometrov navkreber je do vasi Isolaccia, nato pa sledi 15-kilometrski vzpon s povprečnim naklonom 6,4 odstotka na Passo di Foscagno (2291 m). Vrh je oddaljen 8,7 km od Livigna. Prve štiri kilometre se kolesarji spuščajo, preostanek je klanec s povprečnim naklonom 7,3 odstotka. Livigno je kolesarjem dobro znan, saj se tu pripravljajo na visoki nadmorski višini. Zanimivo je, da bo na Giru šele tretjič. Leta 2005 je tu slavil Ivan Parra, leta 1972 pa sloviti Eddy Merckx.

16. ETAPA: Livigno–Santa Cristina Valgardena (Monte Pana), 202 km

Prva etapa zadnjega tedna vodi kolesarje čez mogočni Stelvio, od tam pa proti Val Gardeni, kjer je na sporedu še en cilj na klancu. Obetata se razburljiva zadnja dva kilometra do Monte Pane s povprečnim naklonom več kot 10 odstotkov. Najbolj strmo bo na klančini s 16-odstotnim naklonom. Skupaj je na meniju 4350 višinskih metrov.

17. ETAPA: Selva di Val Gardena–Passo del Brocon, 159 km

Po napornem torku sredi še težja sreda. Kolesarji se bodo spopadli s petimi kategoriziranimi vzponi, zaključni bo prve kategorije na Passo Brocon s težje strani kot prvič, ki ga bodo prevozili pred tem. Dolg bo 11,9 km s povprečnim naklonom 6,5 odstotka. Posebej naporno bo med četrtim in devetim kilometrom, kjer je povprečni naklon okoli 10 odstotkov.

19. ETAPA: Mortegliano–Sappada, 157 km

Etapo bo gostila Furlanija - Julijska krajina in bo zagotovo privabila ogromno slovenskih navijačev. Start bo v Moreglianu, vasi 14 kilometrov jugozahodno od Vidma. Karavana se bo podala proti severu in Alpam. Prva polovica je pretežno ravninska, druga gorska s tremi kategoriziranimi vzponi. Kolesarje najprej čaka najtežji klanec dneva Passo Duron, dolg 4,4 km s povprečnim naklonom 9,6 odstotka. Od vrha do cilja bo še več kot 50 kilometrov. Po spustu sledi takojšen vzpon na Sello Valcaldo (7,6 km; 5,6 odstotka) z relativno zahtevnim srednjim delom. Leta 2018 je karavana nato zavila na Zoncolan, ko je blestel Chris Froome, tokrat pa bo zavila desno proti Sappadi. Do cilja bo še več kot 25 kilometrov. Cesta bo šla na koncu večinoma navzgor. Vzpon na Cima Sappado je dolg 8,5 km, najzahtevnejši je v zaključku, ko je povprečen naklon 8,6 odstotka. V zadnjih 6,2 km se trasa pretežno spušča, v zaključku pa spet dvigne. Tu je bil nazadnje cilj leta 2018, a so kolesarji prišli z druge strani. Slavil je Simon Yates.

20. ETAPA: Alpago–Bassano del Grappa, 181 km

Predzadnja etapa bo tudi zadnja priložnost za spremembo skupnega seštevka, saj kolesarje čakata dva izjemno zahtevna 18-kilometrska vzpona na Monte Grappo z naklonom 8,1 odstotka. Cilj ne bo na vrhu, ampak v dolini po drugem spustu. Monte Grappa je bila nazadnje prizorišče Gira pred desetimi leti, ko je na poti do skupne zmage slavil Nairo Quintana.

Spomladi je bil ključni pomočnik ob vseh skupno sedmih zmagah Tadeja Pogačarja, maja pa bo njegov vlečni konj v boju za rožnato majico. 28-letnik iz Dolenje vasi, naselja na desnem bregu Krke nasproti Otočca in enega izmed 18 naselij v Sloveniji, ki imajo isto ime.

Višinske priprave Lojzu, kot mu rečejo prijatelji in sotekmovalci, ne ustrezajo kot tudi ne vloga vodje, ki je zadolžen za dosego izida. A vseeno se Novak ne odpoveduje lastnim ambicijam, kar pomeni, da bo do konca sezone 2027 zagotovo dočakal svoj delež priložnosti za odmeven izid. Navsezadnje je ekipa UAE Emirates trenutno najboljša zasedba svetovne serije, v kateri zmaguje največ različnih kolesarjev in vsak pomočnik ve, da bo dočakal svojih pet minut za napad.

Povejte nam, od kod zdaj vaš novi vzdevek – traktor lamborghini, ki ga v objavah na svojih družabnih kanalih uporabljajo Pogačar in vaši ekipni kolegi?
Vedno načeloma narekujem tempo in iz tega izvira pogovor o traktorjih v karavani. Med kolesarji sem tudi eden najglasnejših, ker rad kaj povem, tudi o pravih traktorjih in teh stvareh. To izvira iz vsega tega.

Torej bi se po končani uspešni sezoni lahko vaš kapetan izpostavil in mogoče nabavil pravi traktor znamke lamborghini?
To bi bilo pa zelo lepo, a bomo videli, kako uspešna bo sezona.

Za zdaj izvrsten začetek za vašega kapetana, ekipo in za vas osebno. Slišati je veliko hvale na vaš račun. Kako bi primerjali vašo zdajšnjo pripravljenost v primerjavi s prejšnjo sezono?
Glede na lansko sezono sem letos veliko bolje pripravljen. Predlani nisem dirkal pol leta (ob menjavi ekipe) in to se je potem poznalo pri sami pripravi na sezono. Zdaj se pozna, da lažje prideš v formo in jo hitreje izpiliš. Lažje mi je tudi, ker vem, kako deluje ekipa, kako delujejo fantje, in vse je res veliko lažje.

Kako sami gledate na svojo sezono in prispevek k Pogačarjevim uspehom?
Sam sem prezadovoljen. Tudi ekipa je zelo zadovoljna, da opravljam svoje delo tako, kot so pričakovali, mogoče še bolje. Sam Tadej je zadovoljen in to je pomembno zame.

Kako se kolesarska karavana odziva na njegovo prevlado, recimo, ko je na Dirki po Kataloniji dobil kar štiri etape?
Vedo, da se, ko pride Tadej na start, borijo za drugo mesto. Tadej ima takšno mentaliteto in pristop, da gre na dirki vedno na zmago. Mogoče se čudno sliši, da je na Dirki po Kataloniji zmagal na štirih etapah. Ampak ima prav. Zakaj bi pustili drugim zmage? Nikomur ni bilo nič podarjeno in tudi on ne bo podarjal. Tudi prav je, da zmaga, saj če lahko zanj dela celotna ekipa, zakaj pa ne bi šel po zmago tistega dne.

Letos ste bili pomočnik ob vseh skupno že sedmih Pogačarjevih zmagah. Kako je bilo?
Z eno besedo smo – uživali. Mi fantje smo opravili svoje delo, vsak je vedel, zakaj je tam, kakšne so njegove naloge, Tadej pa je bil razred zase. Mislim, da tako dober, kot je zdaj, še ni bil. Lahko smo uživali na dirki in sicer.

Kakšne so bile za vas priprave na Dirko po Italiji? V objavah vaših sotekmovalcev ni bilo zaslediti, da bi šli na višinske priprave v Sierri Nevadi.
Z ekipo smo videli, da mi višina ne ugaja. Lani so me dali na višinske priprave, prišel sem kot vodja na Dirko po Sloveniji, a sem se slabo počutil, ni bilo forme. Z ekipo smo se pogovorili in sklenili, da ne grem na višinske priprave, in očitno se lahko dobro pripravim na tovrsten način. Ustreza mi, da ostanem doma in treniram sam. No, pa saj sem tudi v Sloveniji imel sneg, kot ga je imel Tadej v Sierri Nevadi.

Vaš trener pri UEA Emiratesu je Javier Sola, ki je od pretekle zime tudi osebni trener Tadeja Pogačarja. Vam ga je priporočil žal upokojeni Jan Polanc, vi pa ste ga naprej svojemu kapetanu. Kaj ga odlikuje in kako bi ga opisal?
Javier je izjemno profesionalen. Lahko rečem, da tovrstne podpore, ki jo prejemam od njega, nisem imel še nikoli. Če mi nekaj ustreza, se pogovoriva in dogovoriva, kar velja potem za naprej. Vsak dan skrbi zame, ali dobim telefonski klic ali SMS, kako je analiziral zadnji trening. Ko končam vožnjo, naložim datoteko na platformo in najpozneje čez pol ure imam že vse na pladnju, ali je bil trening odličen ali ne, kaj bi lahko še izpilil, da bi vse izpolnil. Stoodstotno se nam posveti, vsakemu posamezniku posebej.

Ob tem doma v Novem mestu sodelujete še s kondicijskim trenerjem Josipom Radakovićem, s katerim ste se srečali na začetku kolesarske poti v Adrii Mobilu.
Z Josipom sodelujem že od mlajših mladincev. Tudi po tem, ko sem postal profesionalec. Mogoče prej ekipe niso odobravale dela v fitnesu, a zdaj smo z ekipo našli skupni jezik in so zadovoljni. Moj trener hoče, da delam tako, Josipu zaupajo in se z njim pogovarjajo, kaj želijo. Sam pa tudi vidim, da lahko delam, kar hočem.

Sami ste v preteklosti rekli, da vam je lažje biti pomočnik kot vodja ekipe. Še drži to?
Da, imam nekaj težav s tem. Ko je pritisk na meni, da moram doseči izid, mi je veliko težje, kot če pomagam drugim.

Če se bo Dirka po Italiji uspešno razpletla, se vam morda ponuja vloga vodje na domači dirki? Navsezadnje ste bili na Dirki po Sloveniji 2022 že skupno tretji.
Ko sem prišel z Gira 2022, sem bil nato res dober. Tudi zdaj želim po njem dirkati za svoj izid, nočem pa že oditi na dirko kot pomočnik. Če bom pravi in bom pripravljen, s pravo voljo in motivacijo, bom prišel kot kapetan oziroma eden izmed vodij. Za slovenski Tour je predviden kapetan Diego Ulissi. Za zdaj so možnosti 50-50. Najprej je treba videti, kakšna bosta forma in stanje po Giru, potem pa se bomo odločili, ali bom nastopil.

Na prvi nastop na Dirki po Franciji boste morali še počakati kakšno leto, kakšno je pa vaše izhodišče za olimpijske igre?
Vemo, kdo so v prednosti. Mislim, da sem peti ali šesti kandidat v izboru za štiri mesta. A vse je še daleč, ne vemo, v kakšnem stanju bodo fantje, ali bodo vsi zdravi. Možnost pa je, da bi bil izbran.

Domen Novak ima v profesionalni karieri zgolj eno zmago – naslov državnega prvaka Slovenije leta 2019, ko je v Radovljici po dolgem pobegu slavil z več kot minuto prednosti pred dvojcem iz Adrie Mobil, medtem ko sta Roglič in Mohorič na četrtem in petem mestu zaostala že več kot tri minute. V karieri je po trikrat nastopil na Dirki po Italiji in Dirki po Španiji.

Zablestel je na Giru 2022, ko je bil v zadnjem tednu v Alpah zadnji pomočnik Mikela Lande, ki je osvojil skupno tretje mesto, sam pa je bil skupno na koncu 31. Na 20. etapi Belluno–Marmolada je dobil svojo priložnost v begu in na težki gorski etapi zasedel drugo mesto, kar je njegov najboljši izid na etapnih dirkah.

Nekaj tednov pozneje je bil drugi na uvodni etapi Dirke po Sloveniji (Nova Gorica–Postojna), kjer je na koncu osvojil skupno tretje mesto, sočasno pa se dogovoril za prestop k UAE Emiratesu, kjer so mu namenili vlogo zvestega Pogačarjevega pomočnika.

V intervjuju za MMC je Mezgec povedal, da sprva ni bil vesel poziva svojega moštva k nastopu na Dirki po Italiji, a je hitro spoznal, da ima to nekatere prednosti, tudi zaradi priprav na Dirko po Franciji. Še prej ga bomo lahko videli na slovenskih cestah, saj bo sredi junija tekmoval na Dirki po Sloveniji. Dotaknili smo se tudi številnih padcev, ki so letos močno razredčili karavano, zaupal pa nam je tudi, kdaj bo najverjetneje končal kariero.

Spet vas bomo videli dirkati na Dirki po Italiji, kar sprva ni bilo v vašem programu, kajne?
Zadnji trenutek so mi sporočili, da grem, čeprav imam že tako zelo natrpan urnik. V sprintih bom pomočnik Caleba Ewana, ki sicer letos meri predvsem na olimpijske igre, kjer bo dirkal na stezi.

Vam je bilo odveč, ko so vam sporočili, da morate v Italijo?
Sprva sem res tako razmišljal. V zadnjih letih imam že neko rutino, da po spomladanskih klasikah vzamem premor. Ko sem vse skupaj prespal, pa sem se začel veseliti nastopa. Prvič: že od leta 2017 na Giru nisem dirkal. Imam lepe spomine, petkrat sem nastopil, v Italiji sem vedno rad dirkal. Drugi razlog je v tem, da je vendarle bolje malo spremeniti priprave na Tour, saj je sicer vse kopiraj-prilepi iz prejšnje sezone. Zanima me, kako bom telo tokrat pripravil na Dirko po Franciji. Pričakujem, da bom po končanem Giru na višinske priprave odšel v dobri formi, tako da bom lahko na pripravah še bolj napredoval.

Z Avstralcem Ewanom, ki je ekipo okrepil pred letošnjo sezono, ima Jayco AlUla dva zelo izpostavljena sprinterja, a vendarle za zdaj bolj malo zmag. Dylan Grönewegen je sezono sicer januarja odprl z zmago v Valencii, a nato ni dobil nobenega sprinta več ...
Nova zmaga se kar izmika, pogosto je bil Dylan potem drugi ali tretji. Zmanjkalo je tudi nekaj sreče oziroma malo več moči v zaključku. Z Dylanom se sicer dobro ujameva, seveda upamo, da se bo na Touru vse poklopilo.

Ste že pogledali profile etap in obkrožili tiste, ki bodo po vašem okusu?
Iskreno, nisem. Si je pa to pogledal Dylan in mi vsake toliko časa kaj omeni. Tudi sam bi bil sicer z glavo že v Franciji, a zdaj me čaka Giro.

Koliko bo tam priložnosti za sprinterje, sploh ker gre že prvi teden pogosto cesta navkreber?
Optimisti pravijo, da kakšnih pet, a po mojem mnenju bomo le trikrat videli čisti sprint. Pogosto je kakšen klanec pred ciljem, vemo pa, da bo nastopil Tadej Pogačar, ki bo zagotovo želel zmagovati tudi na posameznih etapah. Ritem dirkanja bo tako malo drugačen.

Se bo Pogačar po Giru lahko dobro pripravil na Tour? Ali drugače: bi lahko po Dirki po Italiji zmagal še na Dirki po Franciji, sploh ker je imel največji konkurent Jonas Vingegaard smolo in vprašanje, ali bo po hudem padcu sploh okreval do julija?
Tudi če ne bi bilo Jonasovega padca in poškodbe, bi sam Pogačarja štel za glavnega favorita za zmago na obeh dirkah. V prejšnjih letih se je zelo osredotočal na enodnevne spomladanske dirke, kar po mojem mnenju za sam Tour ni bilo optimalno. Vingegaard je šel raje le na nekatere enotedenske dirke, kjer je iz dneva v dan treniral dolge klance. Skratka, Pogačar bo imel po Giru vse to že v nogah, za njegov motor bo zelo dobrodošlo, da se bo adaptiral na dolge klance.

Da je Dirka po Franciji daleč največja dirka in da zmaga tam šteje največ, je jasno, povejte pa, kakšne so še razlike med dvema največjima etapnima dirkama.
Resda že nekaj let nisem nastopil na Dirki po Italiji, a po spominu bi rekel, da je največja razlika v medijski pozornosti. Na Touru je cona za medije dolga 200 metrov, na Giru 50 metrov. Vsak majhen dogodek na Touru bo odmeval po svetu, na Giru pa bodo o tem pisali le kolesarski mediji. Kar zadeva sam stres in vse, kar sprinterji doživljamo na etapah, pa je vsaj v zadnjih 20 kilometrih na obeh dirkah vse precej podobno.

Kakšen bo program po Giru, ki ga verjetno ne boste dokončali, saj je zadnji teden nesmiselno vztrajati ...
Takoj me čakajo višinske priprave in potem sredi junija nastop na Dirki po Sloveniji, kar je bila moja velika želja. Vse skupaj bo odlična generalka za Dirko po Franciji. V drugem delu sezone bom morda nastopil tudi na Vuelti.

Neverjetno, čakajo vas torej vsi trije grand touri. Letošnje leto je sploh posebno za vas, 1. junija bo minilo deset let od nepozabne zmage v Trstu, s katero se je začelo zlato obdobje slovenskega kolesarstva, in serijske etapne zmage na največjih dirkah, da Rogliča in Pogačarja in njunih zmag na tritedenskih dirkah sploh ne omenjamo.
Hitro gre čas ... Drži, začel sem ta val slovenskih uspehov, čeprav je res, da je pred menoj že Borut Božič dobil etapo na Vuelti. Nekoč so takšne etapne zmage odmevale, zdaj smo tako razvajeni, da se zdijo nekaj vsakdanjega. Občutek imam, da je bila nekoč etapna zmaga na tritedenski dirki v Sloveniji vredna toliko kot zdaj skupna zmaga.

Ste v Trstu bučno proslavili etapno zmago?
Ne, kakšnega proslavljanja z ekipo sploh ni bilo, saj je bil to zadnji dan dirke in so vsi želeli čim prej domov, tudi jaz. Smo pa zmago družinsko proslavili. Vsekakor je bil občutek poseben. Zavedal sem se, kaj pomeni biti prvi Slovenec z etapno zmago na dirki, na katero so imeli Slovenci že takrat številne spomine.

Ste bili takrat v najboljši formi življenja?
Ne, pozneje sem bil tudi še kdaj v boljši formi, sem pa lahko leta 2014 še dirkal na zmago, takrat brez 'leadouta' (moštvenega kolega, ki bi ga pripeljal do zadnjih nekaj sto metrov, ko mora sprinter do konca pohoditi pedale; op. a). Zdaj sam opravljam to vlogo, kar pa s seboj prinaša večjo odgovornost, saj moram imeti v glavi, kako se bodo odzvali drugi.

Se je pri sprintih kaj spremenilo v teh desetih letih?
Ni več kakšne suverene ekipe, ki bi jo vsi gledali in ji sledili. Večji kaos je, večje hitrosti, izenačenost na ciljni črti pa večja, saj so lahko tudi trije ali štirje kolesarji v eni dolžini kolesa. Kdor hoče biti spredaj, mora biti agresiven in na robu padca.

Kdo od sprinterjev je letos na vas naredil največji vtis?
Tim Merlier je zelo dober. Presenetil me je na Dirki po Združenih arabskih emiratih. Tam so bili sicer bolj loterijski sprinti, a se je znal iz slabega položaja vedno rešiti in sprintati do zmage. Tu ne moremo govoriti o sreči.

Kje vidite vzroke številnih padcev letos v svetovni seriji?
Padci so bili seveda tudi prej, a letos so jo skupili številni favoriti. Če padejo trije v ozadju, se o tem ne piše toliko, kot če so v enem dnevu na tleh in potem na poti v bolnišnico trije favoriti, kot se je zgodilo v Baskiji. Nekateri krivijo hitrejšo opremo, ki pa je po drugi strani tudi varnejša. Kolutne zavore so prej prednost kot slabost, saj se lahko hitreje ustaviš. Napako v ovinku lahko prej popraviš kot z navadnimi zavorami. Gume "tubeless" imajo boljši oprijem in te pogosto lahko rešijo.

Vsi tudi več tvegajo, hitrosti so zato vse večje ...
Kolesarji bi morali opraviti več treningov varne vožnje, da bi se znali rešiti pri veliki hitrosti. Sam to počnem tako na gorskem kot na cestnem kolesu, kar lahko pomaga v kočljivih situacijah. S cestnim kolesom grem kdaj tudi na "pumptrack" poligon.

Kako konkretno to poteka? Lahko opišete kakšno vajo?
Z Bojanom Ropretom rečeva, da je vse to igra s kolesom. Najprej sem mislil, da je to nesmiselno, a vidim, da ni tako. Delava različne vaje, osmice, pa vožnjo med postavljenimi stožci, da sprintaš do tja in obrneš, pri tem ti prvo kolo odnese, morda tudi zadeneš s pedalom ob tla. Moraš se nekako rešiti. Če tega ne osvojiš pri nižjih hitrostih, se lahko pri višjih slabo konča. In vedno je bolje, da padeš na treningu na parkirišču, je manj možnosti za resno poškodbo. Ali pa najdeva kakšen ovinek, kjer je pesek, in potem različno polagam kolo, da dobim pravi občutek. Vse to se shrani nekje v podzavesti, in ko te pri na dirki odnese pri 60 km/h, se znaš odzvati. Seveda še vedno kdaj padem, a sem se tudi kdaj rešil zaradi teh vaj.

Se že kaj spogledujete s koncem kariere ali pa boste letos podaljšali pogodbo z ekipo Jayco AlUla?
Dogovarjamo se za podaljšanje za dve leti, do leta 2026, ko bom star 38 let in bo verjetno čas za konec kariere.

Zgodba Dirke po Italiji ima svoj začetek v letu 1909, start prve etape je bil 13. maja v Milanu, 17 dni pozneje pa se je z osmo etapo končala v istem kraju. Takrat je bilo na startu 166 kolesarjev, velika večina je bila Italijanov, tujcev je bilo le 20. Zato ni čudno, da je premierno dirko dobil domačin Luigi Ganna.

In zato pravzaprav ni presenečenje, da je podobna slika veljala dolga desetletja. Šele Švicar Hugo Koblet je leta 1950 postal prvi neitalijanski zmagovalec. Italijani sicer na novega zmagovalca čakajo že osem let, zadnji domačin s končno zmago je bil legendarni Vincenzo Nibali (2013 in 2016).

Največ zmag na Giru po državah: države

Po eno zmago pa imajo kolesarji iz naslednjih držav: Švedske, Irske, ZDA, Kanade, Nizozemske, Ekvadorja, Avstralije in od leta 2023 seveda tudi Slovenije, v rožnati majici je dirko namreč končal Primož Roglič.

Letos je izrazit favorit za končno zmago Tadej Pogačar. Zanimivo, le trikrat do zdaj se je tuja država veselila dveh zaporednih zmag, od tega le Belgija z dvema različnima kolesarjema (Michel Pollentier 1977 in Johan De Muynck 1978). Za preostala niza sta poskrbela ista kolesarja, Belgijec Eddy Merckx je slavil v obdobju 1972–1974, Španec Miguel Indurain pa v letih 1992 in 1993. Prav Merckx je na vrhu lestvice največ zmag, saj je rožnato dirko osvojil petkrat, kot velja tudi za domača asa Alfreda Bindo in Fuasta Coppija.

Največ zmag na Giru po državah: posamezniki

Največ etapnih zmag Mariu Cipolliniju
Preselimo se na etapne dosežke. Tudi tu je na vrhu domači as, le da se selimo od specialistov za skupno razvrstitev do mojstrov sprinta. Odgovor na vprašanje 'kdo ima največ etapnih zmag' je namreč Mario Cipollini. Ne vem sicer, ali je Levji kralj odgovor na vsa vprašanja v vesolju, je pa dosegel 42 etapnih zmag (ta številka osmišlja Štoparski vodnik po Galaksiji).

V tabeli so navedeni vsi, ki imajo na tej dirki vsaj 20 etapnih zmag, in seveda vsi Slovenci.

Še nekaj slovenskih utrinkov
Roglič je na Dirki po Italiji spisal marsikatero poglavje slovenske zgodovine: kot prvi in edini Slovenec je do zdaj dobil kronometer (vse štiri etape je v resnici dobil v vožnji na čas), prvi se je zavihtel na zmagovalni oder in prvi je dirko seveda dobil.

Z besedo velja omeniti še Luko Mezgeca, ki je v Trstu pred desetimi leti kot prvi Slovenec dobil etapo (med številnimi slovenskimi navijači je bil takrat tudi mladi Pogačar), in Jana Polanca, ki se je leta 2019 dva dni vozil v majici vodilnega.

Ducat etapnih zmag Alfreda Binde
Le dva zmagovalca Gira sta na poti do končne zmage dobila kar deset etap. Leta 1927 je bil to Alfredo Binda (12 etapnih zmag), leta 1934 pa Learco Guerra (10). V tem stoletju je število etapnih zmag končnega zmagovalca običajno precej manjše, največ jih je, denimo, leta 2004 zbral Damiano Cunego (4). Povprečno število etapnih zmag (med končnimi zmagovalci) je sicer dve.

Zaostanki: od nekaj ur do nekaj sekund
Nevtralni navijači najbrž najbolj obožujejo dramo in napet boj popolnoma do konca. Poglavje o zaostankih začnimo pri nasprotnem koncu − največja razlika med zmagovalcem in prvim zasledovalcem je znašala eno uro, 57 minut in 26 sekund, kolikor je imel Alfonso Calzolari leta 1914 prednosti pred rojakom Pierinom Albinijem. No, nekaj tudi pove to, da je bilo takrat na startu 98 kolesarjev, od tega le 35 profesionalcev. Dirko je končalo le osem kolesarjev, zadnji Umberto Ripamonti je zaostal več kot 17 ur.

Zadnja leta je Giro dolg slabih 3500 kilometrov, kar 14 izvedb pa je bilo daljših od 4000 kilometrov, a to so bile vse dirke, ki so bile izpeljane pred več kot 40 leti. Najdaljša italijanska tritedenska dirka je bila izpeljana leta 1954, ko so morali kolesarji premagati kar 4337 kilometrov, takrat je zmagovalec tudi dosegel najdaljši čas, Carlo Clerici je bil na cesti kar 129 ur in 13 minut.

Za konec pa le še tri kratke statistične zanimivosti.

Kviz aktivirate s klikom začni. Hvala za branje, poslušanje in sodelovanje.