Slovenska nogometna reprezentanca bo po 24 letih znova nastopila na evropskem prvenstvu. Danska, Srbija in Anglija so tekmeci v skupinskem delu, a nogometaši in javnost imajo višje cilje – prvič se prebiti v boje na izpadanje.

Vznesenost in upanje. Previdnost in potrpežljivost. Kakovost in predrznost. Matjaž Kek je podobno kot njegov predhodnik Srečko Katanec zdaj tudi sam popeljal Slovenijo na dve veliki tekmovanji. Od svetovnega prvenstva 2010 je minilo precej časa, slovenski nogomet pa je lačen po največjem odru. In zdaj je končno tu!

V športnem uredništvu smo vam pred nogometnim dogodkom leta pripravili veliko zanimive vsebine: pogovor s kapetanom Janom Oblakom, podkast SOS-odmev s Tončijem Žlogarjem, analizo in evolucijo slovenske izbrane vrste, slovenske tekmece, zgodovino, pregledne enajsterice, statistiko, kviz in še marsikaj.

Vabljeni k branju spodnjih člankov. Ne pozabite, bogato nogometno vsebino pripravljajo tudi kolegi na Valu 202 in TV Slovenija, kjer si boste vsak dan lahko ogledali po eno tekmo. Seveda tudi vse slovenske.

Naj se žoga (za)vrti!

V nedeljo bo pri 31 letih končno dočakal nastop na velikem tekmovanju za svojo državo. V Stuttgartu se bo Slovenija pomerila z reprezentanco, ki jo je že dobro spoznala v kvalifikacijah. Z njim smo se pogovarjali po sobotni generalki proti Bolgariji v Stožicah (1:1).

Vajeni ste številnih tekem na najvišji ravni, evropsko prvenstvo pa je vendarle tudi za vas nekaj novega. Čutite tudi vi kaj posebnega manj kot teden dni pred začetkom?
Iskreno povedano, sem mislil, da bom čutil kaj drugače. Ampak na koncu ne. Čaka nas pomembna tekma proti Danski. Ne razmišljam o tem, da je to na evropskem prvenstvu, ampak kot da je to ena izmed tekem pred mano, na kateri si želim zmagati. Osredinil sem se na to. Odmisliti je treba vse stvari okoli in se maksimalno pripraviti na tekmo. Verjamem pa, da bodo gotovo, ko bomo enkrat v Nemčiji, lepi občutki. Na koncu so vedno zelo pomembni rezultati. Naredili bomo vse, kar je mogoče, da bomo zadovoljni.

V ekipi je nekaj manjših poškodb. Kako to vpliva na uigravanje ekipe oziroma na vzdušje?
Poškodbe so sestavni del športa, z njimi je treba živeti. K sreči trenutno nimamo resnih poškodb, gre za manjše stvari, ki se bodo ta teden po mojem mnenju odpravile. Igramo v določenem sistemu, vsi igralci vedo, kaj morajo početi na določenih položajih. Vse skupaj ne bi smelo preveč vplivati na pripravo za tekmo proti Danski, tako kot ni vplivalo na priprave za tekmi proti Armeniji in Bolgariji. Upam, da bomo vsi zdravi in fizično pripravljeni na največje napore.

Kaj je pokazala sobotna generalka proti Bolgariji?
Vtisi po celotnih pripravah so dobri. Trdo smo trenirali. Na zadnji tekmi nismo zmagali, a pozitivno je, da smo se proti Bolgariji hitro vrnili po zaostanku. Nismo pa naredili dovolj za zmago. Nič zato. Pred nami so zelo pomembne tekme, na katere se bo treba psihično pripraviti. Prva dva tedna smo se pripravljali bolj fizično, zdaj je treba še glavo pripraviti na to, kar nas čaka v Nemčiji.

Gotovo pa boste poleg psihološke priprave del časa namenili tudi piljenju podrobnosti v igri, kajne?
Seveda bomo na zadnjih treningih poskušali popraviti določene stvari. Na tekmi proti Bolgariji se je videlo, da se je treba v določenih trenutkih bolje odzvati, sploh v obrambi. Že proti Armeniji smo tekmecem preveč dopuščali, da so prihajali preblizu kazenskega prostora. Zadnjo vrsto moramo v takšnih primerih poskušati postaviti malo višje oziroma stran od vrat. Tekme pokažejo šibke točke, tekmeci pa to analizirajo. Morali bomo biti pozorni na vsako podrobnost. Proti Armeniji smo prejeli zadetek po kotu, proti Bolgariji z 11-metrovke. Takšne podrobnosti te lahko stanejo dobre izide. Na koncu je najpomembnejša glava, tako kot vedno. Smo samozavestni, energija je prava, vzdušje v ekipi je čudovito. Verjamem, da nam bo energija s tribun še povečala krila, da bomo uspešni.

Ste na preizkusu forme proti Bolgariji razmišljali že tudi o Danski in o tem, da se ne bi bilo prijetno poškodovati na zadnji pripravljalni tekmi?
Ne, mislim, da tudi drugi igralci niso razmišljali o tem. Če imaš to v mislih, gre potem res lahko kaj narobe. Najbolje je, če profesionalni športnik razmišlja samo o naslednji tekmi, ne pa o tem, kaj bo prihodnji teden ali čez dva tedna. Stvari se hitro spreminjajo. Biti moraš 100-odstotno pripravljen na vse. Z glavo smo bili pri stvari, toda Bolgarija ni slaba ekipa, z njo so imele težave številne reprezentance. Nobene panike ni.

Veliko je bilo treningov, v nedeljo pa ste imeli prost dan. Najbrž vam je tudi to prišlo prav za polnjenje baterij.
Vedno pravim, da je prost dan včasih pomembnejši kot kakšen trening več, sploh glede glave in psihične priprave. Vsak igralec ga je izkoristil na svoj način, ali z družino ali s prijatelji, kakor koli. Pomembno je bilo, da smo se čim bolj sprostili in uživali v družbi svojih najbližjih. Zdaj bomo spet vsak dan skupaj. Upam, da to druženje ne bo trajalo samo do 26. junija (dan prej bo Slovenija odigrala zadnjo tekmo v skupini proti Angliji, op. a.), ampak še dlje.

V slovenski reprezentanci imate daleč največ kilometrine s tako pomembnih tekem. Boste kot kapetan tudi v vlogi svetovalca soigralcem, da ne pregorijo v preveliki želji?
Seveda je čustva treba nadzorovati. A vsak posameznik, ki je tu, je na določeni ravni, da se zna spopadati s tem. Do prve tekme je še nekaj časa. Verjamem, da bomo fizično in psihično 100-odstotno pripravljeni za dvoboj proti Danski. Treba je verjeti vase. Seveda vedno ni lahko, pridejo tudi težki trenutki, vse skozi kariero ne more biti pozitivno in vedno ne zmaguješ, tudi izgubiš kakšno pomembno tekmo ali pomemben finale. Toda če verjameš in delaš, vedno pride druga priložnost.

Selektor Kek je v četrtek določil končni seznam 26 nogometašev za Euro, štirje so odpadli. Verjetno ste se pogovarjali z njimi. Kaj ste jim dejali?
To je zelo težek trenutek za štiri igralce, ki žal ne bodo mogli iti z nami. Nismo prav veliko govorili. Dali smo si roko, se objeli in si zaželeli srečo. Seveda upamo, da se bomo videli v kratkem. Šport je včasih krut in žal ni prostora za vse. Te odločitve so vedno težke, zelo težko jih je sprejemati. Vsi, ki so bili z nami, bi si zaslužili nastop na evropskem prvenstvu. Verjamem, da bodo navijali za nas, selektor pa ima tudi še vedno možnost, da koga znova vpokliče v primeru poškodb.

V prihodnjih dneh se obeta velika selitev Slovencev v Nemčijo. Kako to doživljate?
Že obisk tekem proti Armeniji in Bolgariji je bil lep. Evforija je pričakovana, ljudje pričakujejo velike tekme v Nemčiji, saj se tja ni težava odpraviti. Zelo pomembno je, da se nam je po dolgih letih uspelo uvrstiti na evropsko prvenstvo in da smo med ljudi prinesli veselje in evforijo. Mislim, da bo zelo dobro vzdušje tudi v vseh mestih po Sloveniji. Vsi skupaj komaj čakamo, da se začne prvenstvo in da dosežemo nekaj občudovanja vrednega. Tu se namreč ne konča. Ko izpolniš neke sanje, se odprejo nove sanje.

Podobno je bilo že pred 24 leti v Belgiji in na Nizozemskem. Kako se spominjate do zdaj edinega evropskega prvenstva, na katerem je Slovenija sodelovala?
Kot otrok gledaš vse to, vso evforijo in razmišljaš, da bi bil tudi sam nekoč del česa takšnega. Upaš, da boš igral takšne tekme, da bodo zaradi tebe ljudje napolnili avtobuse in te bodrili. Takrat sem bil star sedem let in že tedaj sem razmišljal oziroma sanjal o tem. Garal sem, delal in k sreči nam je zdaj uspelo.

V preteklih letih ste takšne dogodke obiskovali kot navijač, saj je vaša sestra Teja štirikrat zapored igrala na evropskih prvenstvih v košarki za ženske. Zdaj bo končno obratno.
Kar nekaj let sva se s Tejo pogovarjala, upajoč, da bo tudi ona mene kdaj gledala na evropskem prvenstvu. K sreči je letos tako. Verjamem, da bo ena najbolj gorečih slovenskih navijačic v Nemčiji.

Leta 2010 v Južni Afriki, ko je Slovenija nazadnje nastopila na velikem tekmovanju, je bilo veliko govora tudi o žogi jabulani. Kako vam je všeč žoga za tokratni EP?
V soboto smo igrali z žogo, s katero bomo tudi v Nemčiji. Mislim, da bomo o tem bolj govorili po koncu prvenstva. Upam, da so moje roke pripravljene nanjo.

Kako je Jan Oblak pomagal Škofji Loki po lanskih katastrofalnih poplavah (od 0:58 dalje):

Dolgih 24 let je minilo od prvega igranja Slovenije na evropskem prvenstvu v nogometu. Zdaj je pred vrati drugi nastop Slovencev na turnirju stare celine. V sklopu nogometno obarvanega MMCpodrobno je v podkastu SOS-odmev gostoval Tonči Žlogar.

Pred četrt stoletja udeleženec Eura 2000 in izredno cenjen soigralec, zdaj trener Mure v Prvi ligi. Voditelja SOS-odmeva Slavko Jerič in Toni Gruden sta ga povabila, da skozi izkušnjo reprezentanta na velikem tekmovanju in zdaj trenerja poda razmišljanje, kako je zdajšnja generacija prišla do EP-ja 2024, kaj lahko naredi na turnirju in kakšni so nasprotniki v skupini C, pa tudi, kakšen pomen in vpliv ima dogodek na razvoj nogometa v Sloveniji.

"Če potegnemo črto čez vse generacije, ki so se na koncu uvrstile na velika tekmovanja, je bila Slovenija uspešna takrat, ko je imela neko prepoznavno enajsterico. Ko si lahko navijača Slovenije zbudil opolnoči in je točno znal našteti enajsterico prvokategornikov," je Tonči Žlogar povezal vse štiri uvrstitve Slovenije na velika tekmovanja.

Izoblikovala se je hrbtenica Oblak-Bijol-Gnezda Čerin-Šeško. "Slovenija je dosegla visoko raven igre, odlične tekme. Tekme, ki so bile odločilne, je odigrala odlično tudi na izid. Oblak daje zanesljivost, Bijol je dozorel in odlično igra v Serie A. Čvrst, zelo agresiven igralec. Gnezda Čerin odličen v kontinuiteti, povezovanju. Spredaj dva uigrana napadalca. Treba je dodati še odlične igre tudi na bočnih položajih, Stojanovića, Karničnika in še koga, da ne bomo koga pozabili," je stalnost udarne postave še enkrat podčrtal gost SOS-odmeva.

Na zdaj 24-članskem evropskem prvenstvu Slovenija kljub drugemu mestu za Dansko in s kar 22 zbranimi točkami v kvalifikacijski skupini sodi med obstranske udeležence turnirja. Napoved in stavnice Slovencem ne napovedujejo ničesar dobrega.

Niso se zadovoljili zgolj z uvrstitvijo na EP

Kaj se vseeno lahko pričakuje od izbrane vrste, ki s stališča zunanjih opazovalcev nima česa izgubiti?

"Verjamem, da bo Slovenija ponovila predstave iz kvalifikacij. Fantje so zdaj dovolj izkušeni in pripravljeni, selekcionirani, predrzni, dobro vodeni, da lahko presenetijo tudi sami sebe. Po naravi sem večni optimist," Žlogar deli nogometne sanje navijačev, da bi Sloveniji uspel prvi preboj v izločilne boje.

Sam selektor Kek je bil z generacijo 2010 le nekaj trenutkov oddaljen od napredovanja in zakaj ne bi tega dokončal v sistemu, ki ponuja napredovanje tudi štirim najboljšim tretjeuvrščenim ekipam. "Po izjavah in prizadevnosti fantov ter štaba vidim, da se niso zadovoljili zgolj z uvrstitvijo na evropsko prvenstvo. Želijo narediti korak naprej, postavljati letvico vedno višje."

Na koncu prevlada realnost – izid

Ob tem se postavlja večno nogometno vprašanje: igra ali izid? "Kot nogometni navdušenec, ki gledam tekmo neobremenjeno, bi seveda rekel, da si želim gledati lep nogomet, napadalen, z veliko priložnosti. A kot nekdo, ki dela v nogometu, povem predvsem za članski nogomet, da je izid edino merilo. Zato je pomembna pragmatičnost. Tako je tudi Grčija takrat izkoristila svoj potencial, uvidela svoje zmožnosti in prišla vse do konca."

Neverjetne fizične predispozicije, ki jih izkorišča

Kljub zunaj Slovenije skromnim pričakovanjem, pa bo en nogometaš Slovenije pod drobnogledom, ker je eden najvznemirljivejših mladih napadalcev v Evropi. Kot selektor v mlajših selekcijah je Žlogar od blizu spoznaval talent in potencial Benjamina Šeška, ki je sicer najmlajši član izbrane vrste, a hkrati njen prvi napadalec.

"Ima dobro razvojno pot. Gre korak po korak. Že kot fant je bil velik profesionalec. Veliko je delal in individualno ostajal po treningih. Tudi ko smo imeli, recimo, kvalifikacije, je vedno sam vprašal, da bi še treniral. Premore neverjetne naravne fizične predispozicije, kar izkorišča in daje odločilen pečat. Tukaj je še odlična kombinacija z Andražem Šporarjem v napadu," se je o Šešku razgovoril Žlogar.

Tudi iz 1. SNL se pride v prvo postavo reprezentance

V novi vlogi glavnega trenerja Mure se je spomladi od blizu spoznal z zdaj tremi reprezentanti, ki imajo pomembno vlogo v igri Slovenije. "Sem zelo vesel prisotnosti igralcev iz slovenske lige. Vesel, da je zraven znova Josip Iličić, ki si je to zagotovo zaslužil. Elšnik igra že zelo dolgo zelo dobro v našem prvenstvu. Žan Karničnik ustvarja razliko. Dokaz, da se tudi iz slovenske lige pride v reprezentanco in si konkurenčen najboljšim evropskim igralcem, kar sta Žan in Timi dokazala v kvalifikacijah," Žlogar poudarja, da sta dva igralca iz 1. SNL kot člana prve enajsterice pomembno prispevala k uvrstitvi na evropsko prvenstvo.

Vabljeni k poslušanju celotne 146. oddaje, posvečene Euru 2024:
− kaj vse ni obstajalo v času EP-ja 2000;
− daljše priprave čas za ustvarjanje kemije;
− pri Muri mu asistira Matjaž Kek mlajši;
− temelji položeni v mlajših reprezentančnih selekcijah;
− NZS zaupal Keku, da je imel dovolj časa;
− Oblak kot vodja in simbol ekipe;
− Danska kot prvi nasprotnik in znanec iz kvalifikacij;
− Srbija kot najbrž odločilna tekma, ki se jo najbolj pričakuje;
− Anglija papirnati prvi favorit;
− kdo so zanj favoriti turnirja;
− končno znova prvenstvo zgolj v eni državi;
− o vzgoji, igri in treningu mladih športnikov;
− ključen prehod med člane, a nogomet ni vse;
− primera Janže in Horvata vodilo za igralce pri Muri;
− zanimivost o številki (1)46.

Kakšne pa so razlike med prvim in drugim Kekovim selektorskim obdobjem? Drugo je veliko bolj umirjeno kot prvo, pri čemer je v tekoči petletki dobil drugo in še tretjo priložnost, da je prilagodil in na novo zastavil okostje ekipe.

Prvič je Kek v štirih letih vodil Slovenijo na 49 tekmah, nato je po zmagi nad Srbijo pomahal v slovo z izkupičkom 20 zmag, devet remijev in 20 porazov ter razliko v golih 61:45 (1,41 točke/tekmo). Zdaj Kek odhaja na Euro 2024 s 55 tekmami v petih letih in izkupičkom 27 zmag, 16 remijev in 12 porazov ob razliki v golih 86:50 (1,76 točke/tekmo).

Enkrat že med 13 najboljšimi v Evropi

Pred 13 leti je Mariborčan odšel po neuspehu v kvalifikacijah za Euro 2012, ko je ostal močan priokus, da je takratna izbrana vrsta zapravila priložnost za vrhunec generacije, ki je na Fifini lestvici zasedala 15. mesto. Ob zdajšnjem odhodu v Nemčijo vlada podoben občutek kot pred poletom v Južno Afriko, da se zgodba zdajšnje reprezentance šele začenja.

A tekmovalno je med sodelovanjem Slovenije na obeh velikih turnirjih ena občutna razlika: na SP-ju 2010 so bili Slovenci ena od zgolj 13 evropskih ekip, na Euru 2024 pa igra 24 reprezentanc stare celine.

Hočeš nočeš je pragmatičnost vrlina

"Kje so tukaj naše prednosti? To boste morali vprašati tekmece. Sam se ne mislim hvaliti, pa tudi ne povedati, kar zanima marsikoga," je odgovoril selektor na MMC-jevo vprašanje, kaj je prednost slovenske nogometne reprezentance v boju za uresničitev sanj in preboj v izločilne boje, za kar mogoče zadostuje že tretje mesto v skupini.

"Slovenija je na svoj način prišla do tega evropskega prvenstva. Enkrat boljša, drugič slabša, dejstvo pa je, da imamo ogrodje ekipe, ki je dovolj mlado. Če gledaš nekatere druge reprezentance, smo še precej zeleni po številu nastopov," je poudaril Kek. In hitro nadaljeval: "Ampak to je leporečje. Mladi, atraktivni, napadalni ... Na vse to skupaj pozabite. Mene zanima izid. Mene zanima, kako bomo videti v vedenju in vsem, in tudi če ne slišite radi – pragmatičnost je ena izmed velikih odlik naše reprezentance."

Standardizacija ekipe

Izid – beri prvo napredovanje – bo torej lovila pragmatična ekipa Slovencev, ki je na papirju v primerjavi s tekmeci v skupini C res najmanj izkušena, navsezadnje nima udeležencev preteklih velikih tekmovanj, reprezentanca pa kot edina izmed četverice ni igrala na zadnjem svetovnem prvenstvu v Katarju.

Kakšno Slovenijo lahko pričakujemo? "Borbeno, disciplinirano in pragmatično ter, upajmo, nevarno v napadu. Obstaja določena hierarhija, ker so si nekateri nosilci to priigrali na igrišču. Standardizacija ekipe je pomenila tudi več avtomatizmov, kar se pozna na kakovosti igre," je Kek nakazal, da velikih sprememb v začetni enajsterici za uvodno tekmo z Danci ne bo, potem ko se je med kvalifikacijami izkristalizirala udarna postava.

"Danska, Srbija in Anglija so ekipe, proti katerim si ne smemo dovoliti, da bi bili videti tako kot proti Malti. Če imamo težave s fizično pripravljenostjo, bodo hitro težave. Upam, da se fantje tega zavedajo. Na Brdu se zagotovo ne bodo le sprehajali," je zdaj 62-letni Mariborčan poudaril kritični dejavnik za izpeljavo želenega – fizična moč in tekaška sposobnost igralcev.

Pred petimi leti ekipa Oblaka in Iličića

21. marca 2019 je Kek na prvi tekmi svojega drugega selektorskega obdobja na gostovanju v Izraelu (1:1) na igrišče poslal naslednjo enajsterico:

Oblak;

Stojanović, Struna, Mevlja, Jokić (K);

Kurtić, Krhin, Zajc;

Iličić, Šporar, Verbič.

V primerjavi z zadnjo tekmo prvega obdobja, 11. oktobra 2011, proti Srbiiji (1:0) so v njegovem izboru ostali Jokić, Krhin in Iličić. Po SP-ju 2010 je Josip Iličić eksplodiral pri Mariboru, sledila sta prehod v Palermo in čaranje v Serii A. Navijači so zahtevali njegovo vključitev v takratno prvo postavo reprezentance, a to Keku ni ravno uspelo.

Neuspeh v kvalifikacijah za EP 2020 in SP 2022

Osem let pozneje se je izbrana vrsta začela graditi okoli Iličića v napadu in okoli novega kapetana Jana Oblaka v obrambi. Slovenija je po šestih krogih boja za Euro 2020 zasedala drugo mesto, a nato v črnem oktobru izgubila vse možnosti za eno od prvih dveh mest, ki sta vodili na panevropsko prvenstvo.

Slovenija je kvalifikacije za 2022 začela odlično – s sploh prvo zmago nad Hrvaško –, a nadaljevanje je bilo slabše in hitro ostala brez možnosti za preboj na veliko tekmovanje. Zaradi zimskega SP-ja v Katarju je predtem prišla še Liga narodov 2022. Poraz s Švedsko (0:2), polom v Srbiji (1:4) in Kekov selektorski stolček se je zatresel. A urnik štirih tekem v juniju je prinesel hitro olajšanje: remija na Norveškem in doma s Srbi po hitrem zaostanku z 0:2. Zadela sta Adam Gnezda Čerin in Benjamin Šeško, nova stebra reprezentance.

Vrnitev preverjenega Kekovega sistema

Jeseni se je obstalo v B Ligi narodov z domačo zmago nad Norvežani (2:1) in remijem pri Švedih (1:1), pri čemer se je selektor Kek vrnil k sistemu 4-4-2, s katerim je žel uspeh v prvem selektorskem obdobju. V kvalifikacijskem letu 2023 ni bilo več odstopanja od sistema, zdaj se je le še dopolnjeval z želenimi igralci.

Rekordnih 22 točk v kvalifikacijah s sedmimi zmagami in remijem ob dveh porazih je plod trdne obrambne vrste, ki se je uigrala okoli Jake Bijola in kapetana Oblaka v vratih. A v nasprotju s preteklimi leti je Slovenija dočakala učinkovit napad, ki je znal izkoriščati priložnosti s kemijo naveze Šeško-Šporar.

Kekova pragmatičnost je prišla do izraza ob novembrskem zaključku kvalifikacij, ko je zaradi načetih igralcev prilagodil začetno enajsterico proti Danski (1:2), ob tem pa vse sile usmeril v zadnjo domačo tekmo proti Kazahstanu (2:1), ki je tudi potrdila nastop na evropskem prvenstvu.

Kolikokrat se lahko ponovi "Portugalska"?

Začetna enajsterica ob marčevski zmagi nad Portugalsko (2:0) je izkristalizirana udarna postava Slovenije na podlagi iger v Ligi narodov 2022 in evropskih kvalifikacijah za EP v letu 2023. Edina sprememba je bila zaradi različno uspešnih klubskih predstav vrnitev Sandija Lovrića namesto Jana Mlakarja.

26. marca 2023 je proti Portugalski (2:0) doma tekmo začela naslednja enajsterica Slovenije:

Oblak (K);

Karničnik, Blažič, Bijol, Janža;

Stojanović, Elšnik, Gnezda Čerin, Lovrić;

Šeško, Šporar.

V primerjavi s prvo tekmo druge Kekove ere so v udarni postavi pet let pozneje ostali le vratar Jan Oblak, Petar Stojanović, a ne več kot branilec, in napadalec Andraž Šporar.

Enajsterica, kjer je največja uganka levo krilo

Oblaku je Kek izpolnil željo in mu zaupal kapetanski trak. Pred njim se je zgradila obramba okoli Jake Bijola. Sprva je kazalo, da bo njegov partner v osrčju obrambe David Brekalo, a je po njegovi poškodbi priložnost z obema rokama pograbil Miha Blažič. A zdaj je načet Koprčan in Brekalo bi se lahko vrnil v udarno postavo.

Žan Karničnik je na desnem boku omogočil eno ključnih Kekovih prilagoditev: od tretjega kroga kvalifikacij Petar Stojanović igra na desnem krilu na sredini, kar je bil navsezadnje njegov nogometni položaj v mlajših kategorijah. Levi bočni položaj obrambe je zasedel Erik Janža, na katerega je selektor moral nekaj časa čakati zaradi njegove poškodbe, zdaj pa je Prekmurec zasidran v začetni postavi.

Adam Gnezda Čerin je začel kot partner Jasmina Kurtića, a je v zadnjih dveh letih prevzel vlogo motorja na sredini, kjer ga dopolnjuje Timi Max Elšnik, še drugi predstavnik domače 1. SNL v udarni postavi. V kvalifikacijah je levo krilo prevzel Jan Mlakar, ki pa je moral spomladi proti Portugalcem prepustiti mesto Sandiju Lovriću. Avstrijski Hrvat, ki se je odločil za Slovenijo, se je nato poškodoval in je bil vprašljiv za sam EP.

V napadu je Benjamin Šeško že v Ligi narodov postal prvo slovensko orožje, kar je v letu 2023 samo še stopnjeval, pri čemer je bila ključna ustvarjena kemija s partnerjem v napadu. Andraž Šporar omogoča, da Slovenija igra z dvema klasičnima napadalcema, kar postaja že redkost.

Slabost: prekinitve in skok

V primerjavi s preteklostjo se je največja konkurenca za mesta zgostila v napadu, kjer napadalci, kot sta Žan Celar in Žan Vipotnik, tekmujejo za vlogo prve menjave. Obenem reprezentančna vrnitev Iličića prinaša dodatne rešitve v končnicah in ob prekinitvah.

Pri teh je Slovenija dosegla dva gola neposredno iz prostih udarcev, en zadetek pa iz kota. Sočasno je Slovenija v kvalifikacijah prikazala slabosti po prekinitvah in zlasti visokih podajah. Pet od devetih prejetih golov je prejela iz predložkov v kazenski prostor.

Adut: protinapad in zadnje podaje v napad

Ob skrčenju reprezentančnih dni v običajni sezoni se je pomen prekinitev v reprezentančnem nogometu še povečuje, zaradi česar je ključna uigranost ne samo ožje obrambe, temveč celotne zasedbe, ko nima žoge.

Napadalno je Slovenija podhranjena v skoku, saj je bil, zanimivo, samo uvodni kvalifikacijski gol Brekala v Astani dosežen z glavo, večina zadetkov pa je padla po natančnih zadnjih podajah po tleh. Nekaj tudi po hitrih prehodih oziroma protinapadih, kot je bil nazadnje Verbičev gol za potrditev preboja na Euro.

STATISTIKA IGER SLOVENSKIH REPREZENTANTOV V KVALIFIKACIJAH ZA EURO 2024

#	Igralec	Starost		V postavi	Tekme	Goli	Podaje	Rumeni karton	Vstopil	Zamenjan	Sofascore ocena	Odigrane minute
22	Adam Gnezda Čerin vezist	24 Panathinaikos (GRČ)		10	10	1	3	-	-	-	7,19	900'
2	Žan Karničnik branilec	29 Celje (SVN)		10	10	1	2	-	-	1	7,04	868'
6	Jaka Bijol branilec	24 Udinese (ITA)		10	10	-	1	-	-	1	7,25	846'
20	Petar Stojanović vezist	28 Sampdoria (ITA II)		10	9	1	3	2	-	4	6,96	774'
11	Benjamin Šeško napadalec	20 RB Leipzig (NEM)		10	9	5	2	-	-	4	7,16	754'
1	Jan Oblak vratar	30 Atletico Madrid (ŠPA)		8	8	-	-	-	-	-	7,13	720'
21	Timi Max Elšnik vezist	25 Olimpija (SVN)		10	8	-	-	2	1	3	6,79	595'
17	Jan Mlakar vezist	25 Pisa (ITA II)		8	8	1	-	-	1	6	6,70	592'
9	Andraž Šporar napadalec	29 Panathinaikos (GRČ)		9	7	3	3	2	-	6	7,06	551'
13	Erik Janža branilec	30 Gornik Zabrze (POL)		8	6	2	-	1	-	4	6,67	498'
-	David Brekalo branilec	24 Viking (NOR)		5	5	1	-	2	1	-	7,16	445'
4	Miha Blažič branilec	30 Lech Poznan (POL)		9	6	-	-	-	-	2	6,86	378'
8	Sandi Lovrić vezist	25 Udinese (ITA)		10	7	1	-	-	4	1	7,08	297'
7	Benjamin Verbič vezist	30 Panathinaikos (GRČ)		9	9	1	-	1	6	3	6,60	295'
18	Žan Vipotnik napadalec	21 Bordeaux (FRA II)		10	8	2	1	-	6	1	6,84	277'
10	Miha Zajc vezist	29 Fenerbahce (TUR)		8	4	-	-	-	2	2	6,63	209'
3	Jure Balkovec branilec	29 Alanyaspor (TUR)		10	5	-	-	-	3	1	6,80	196'
23	Vanja Drkušić branilec	24 Soči (RUS)		10	4	-	-	-	4	-	6,90	162'
5	Jon Gorenc Stanković vezist	27 Sturm Graz (AVT)		8	5	-	-	-	4	-	6,87	115'
12	Vid Belec vratar	33 APOEL Nikozija (CIP)		10	1	-	-	-	-	-	6,10	90'
-	Matevž Vidovšek vratar	24 Olimpija (SVN)		6	1	-	-	-	-	-	6,50	90'
14	Jasmin Kurtić vezist	34 Universitatea Craiova (ROM)		6	6	-	-	-	6	-	6,70	89'
-	Žan Celar napadalec	24 Lugano (ŠVI)		9	2	-	-	-	1	1	6,65	74'
-	Andrés Vombergar napadalec	29 Itihad Kalba (ZAE)		2	1	-	-	-	-	1	6,90	58'
19	Luka Zahović napadalec	28 Pogon Szczecin (POL)		10	1	-	-	-	1	-	6,60	18'
-	Tomi Horvat vezist	24 Sturm Graz (AVT)		2	1	-	-	-	1	-	6,80	8'
-	David Zec branilec	23 Celje (SVN)		-	-	-	-	-	-	0	-
15	Nino Žugelj vezist	23 Bodø/Glimt (NOR)		-	-	-	-	-	-	0	-
16	Martin Turk vratar	20 Parma (ITA II)		-	-	-	-	-	-	0	-
-	Domen Črnigoj vezist	28 Reggiana (ITA II)		-	-	-	-	-	-	0	-
-	Aljaž Ivačić vratar	29 Portland (ZDA)		-	-	-	-	-	-	0	-
-	Žan Zaletel branilec	24 Viborg (DAN)		-	-	-	-	-	-	0	-
-	Aljoša Matko napadalec	23 Celje (SVN)		-	-	-	-	-	-	0	-

https://www.youtube.com/watch?v=Fjny2OB-dTg2226201112117913048718103235121401901516

Handanović-Cesar-Koren-Novaković v Južni Afriki 2010.

Oblak-Bijol-Gnezda Čerin-Šeško zdaj v Nemčiji 2024.

Hrbtenica reprezentance, na katero je naslonjena in vgrajena udarna postava in hkrati poveljniška linija, po kateri se na zelenici delijo povelja, navodila, nasveti in ključne poteze. Ne preseneča, da se je selektor Matjaž Kek vrnil k preverjenemu receptu za gradnjo ekipo, zlasti potem ko sta se v to dejavneje vpletla dva nosilca zgodbe izpred 14 let. Boštjan Cesar in Milivoje Novaković sta zdaj dragocena pomočnika, ki prenašata dobre in slabe izkušnje na zdajšnje najboljše slovenske nogometaše.

Benjamin Šeško

Ime je zares znamenje, saj je pravi benjamin. Najmlajši reprezentant, a hkrati najučinkovitejši in najbolj zaželen nogometaš Slovenije. Tako med navijači kot klubi in napadalec, ki je pod drobnogledom tekmecev in tujih medijev. Navsezadnje je s 195 cm tudi dejansko najvišji Kekov izbranec in ga je težko spregledati.

Zadnjega maja je mladenič iz Radeč dopolnil 21 let. V treh letih je za reprezentanco zbral 29 nastopov in dosegel 11 golov, od tega pet v lanskih uspešnih kvalifikacijah, k čemur je dodal še dve zadnji podaji za zadetek.

Krško, Domžale, Salzburg z Lieferingom in Leipzig so njegove klubske postaje. Krstno sezono v nemški Bundesligi je sklenil s sedmimi zaporednimi goli za skupnih 14 ligaških zadetkov. Po analizi pričakovanih golov je dosegel kar 5,4 gola preveč: sreča ali napadalec, ki nadpovprečno izkorišča svoje strele?

Govoric zlepa ne zmanjka, Milan ali Arsenal ali kakšen tretji klub. Njegov menedžer je javno napovedal, da bo klubski status rešen pred začetkom evropskega prvenstva. Bo res in lahko ta cirkus postane motnja? Navsezadnje ima tudi Leipzig z zanj domačim sistemom rdečih bikov dobre adute, da ostane na Saškem.

Adam Gnezda Čerin

Motor reprezentance, ki je odigral prav vse minute v kvalifikacijah, pri čemer je dosegel zmagoviti gol s prostega strela proti Severni Irski in podelil tri zadnje podaje za zadetek. Od začetka ciklusa za SP 2022 je stalni član začetne enajsterice, izvzemši januarsko tekmo z ZDA je v zadnjih štirih letih izpustil zgolj eno tekmo.

Med 31 nastopi za Slovenijo se je iz partnerja Jasmina Kurtića prelevil v ključnega vezista, ki kot nekoč Robi Koren povezuje obrambo z napadom. Najlepše je to 180 cm visoki osrednji vezist pokazal marca z golom proti Portugalski, kar je bil njegov četrti gol za Slovenijo.

24-letnik iz Idrije je prehodil nogometno pot Bravo–Domžale–Nürnberg–Rijeka–Panathinaikos. Pri atenskih zelenih igra največ izmed slovenske reprezentančne trojice, klub pa goji upe, da bo slovenskega vezista dobro prodal, mogoče tudi na račun dobrega nastopa v Nemčiji.

Jaka Bijol

Nekoč tudi smučar, nato nogometno predvsem vezist, ki se je občasno prelevil tudi v napadalca, nato pa je pri CSKA-ju ob luknji v obrambi prišel do igralnega časa in branilske specializacije. Pestra nogometna pot od Vuzenice na Koroškem do Vidma, pri čemer so bili postanki Bravo, Rudar Velenje, CSKA, Hannover, znova CSKA in Udinese.

Ob Gnezdi Čerinu in Karničniku tretji Kekov izbranec, ki je zaigral na vseh desetih kvalifikacijskih tekmah in je bil na koncu z algoritemsko oceno 7,25 tudi najbolje ocenjeni Slovenec. Dokaz, da je po šestih letih in 49 nastopih pri 25 letih in 190 cm pravi steber slovenske obrambe.

Za njim je najtežja poškodba, ki je v pretekli sezoni prizadela člane udarne postave, nato stresen boj za obstanek v Italiji. A prav obremenjenost obrambe tako v reprezentanci kot Vidmu ga je izpostavila na tržnici, kjer po njem sprašujejo veliki italijanski klubi, ki pregovorno cenijo postavne osrednje branilce.

Jan Oblak

Kapetan in prvi vratar ter zdaj pri 31 letih tudi veteran, od katerega so starejši le trije potniki za Nemčijo. Od reprezentančnega debija pred 12 leti do zdaj je nabral 65 nastopov, pri čemer je 30-krat ostal nepremagan, prejel pa je skupno 54 golov. V lanskih kvalifikacijah je branil na osmih tekmah, prejel šest golov in ubranil 77 odstotkov strelov.

Slovenski nogometaš z najdaljšim stažem v elitnem evropskem nogometu, ikona Atletica iz Madrida, kjer je tudi eden izmed sokapetanov. Vendar zdaj rdeče-beli dopuščajo možnost, da bi se eden najboljših vratarjev v klubski zgodovini lahko tudi poslovil ... če bo ponudba prava. Karierne postojanke Škofjeločana so bile doslej Olimpija, Benfica s štirimi posojami na Portugalskem in Atletico Madrid.

Oblak je zadnja štiri leta Kekov kapetan, a zaradi novih Uefinih navodil na sami zelenici med Eurom ne bo vezni člen, ki bo odgovoren za komunikacijo s sodniki. Bo pa 188 cm visoki čuvaj mreže zadolžen, da ustvari razliko v vratih.

Prvi X-faktor: Petar Stojanović

Igralec, od katerega je že vrsto let v reprezentanci odvisno marsikaj – tako pozitivno kot negativno. Nazadnje je to dokazal na pripravljalni tekmi z Armenijo, ko je s podajo z očmi našel strelca Iličića, nato pa je zaradi poškodbe izpustil tekmo z Bolgarijo in ostaja vprašanje, ali bo pripravljen za igranje na Euru.

Za Slovenijo je debitiral že pred 10 leti, a redno je začel igrati pet let pozneje. Zdaj je pri 52 nastopih, treh golih in kar 11 podajah. V kvalifikacijah je golu dodal tri asistence in potrdil svojo ključno vlogo, ki pa jo zdaj igra na desnem krilu sredine, in nič več na desnem boku obrambe.

Težava 28-letnega Ljubljančana, ki se je doma uveljavil v dresu Maribora, je skromnejša klubska sezona, ob koncu je sicer redno igral, a zato prišel na priprave zdravstveno načet. Podobno je bilo lani novembra, ko je načrtno izpustil tekmo proti Danski, da je bil pravi za Kazahstan, proti kateremu je nato podal za oba gola Slovenije. Obenem rešuje tudi klubski status, potem ko je kot član Empolija leto preživel pri Sampdorii.

Drugi X-faktor: Josip Iličić

Ime, ki je ob objavi slovenskega seznama za evropsko prvenstvo tako doma kot v tujini zasenčilo Šeška in Oblaka. Virtuoz, ki ga je na vrhuncu kariere, po štirih golih na eni tekmi v izločilnih bojih Lige prvakov, sredi fantastične sezone pri Atalanti zaustavila pandemija.

Ko tudi vrnitev v Maribor ni več potekala po pričakovanjih, je lani jeseni sledil zasuk. Ante Šimundža mu je vrnil status, on pa mu je vrnil s pripravljenostjo in izrednimi predstavami, zlasti v spomladanskem delu Prve lige (pet golov in devet podaj v 2024). Navijaška podpora njegovi reprezentančni vrnitvi je rasla, selektor Kek pa je samo ponavljal, da so zanj in za vse vrata vedno odprta.

Po dveh letih in pol se je vrnil z briljantnim golom za zmago nad Armenijo – po podaji Stojanovića, s katerim je hitro obudil nevarno navezo na desni strani slovenske ekipe. Pri 36 letih je Kranjčan najstarejši reprezentant, s 17 goli tudi prvi strelec, z 81 nastopi drugi najizkušenejši. Navdih in poteza več, ki bi bila v končnici in ob morebitnih prekinitvah zlata vredna. As iz rokava, ki ga spoštujejo tudi tekmeci.

Evropsko prvenstvo v nogometu se nezadržno bliža. S tem pa se bliža tudi eden izmed vrhuncev za slovensko športno javnost: nastop varovancev Matjaža Keka na zaključnem turnirju v Nemčiji. Ti bodo igrali v skupini C, v katero je žreb uvrstil še izbrane vrste Anglije, Danske in Srbije.

Prav Sloveniji stavnice ne prizanašajo, uvrščajo jo na zadnje mesto v skupini, a reprezentanca ima dovolj kakovostno zasedbo, ki je ne gre zlahka odpisati. Kdo pa so njeni nasprotniki, kdo so najpomembnejši člani posameznih reprezentanc in kakšna so pričakovanja? Na MMC-ju smo pod drobnogled vzeli slovenske tekmece.

Anglija: Visoka pričakovanja, ne le javnosti, tudi stavnic

Angleži so proti Italijanom izgubili finale zadnjega evropskega prvenstva na Wembleyju. Na zadnjem svetovnem prvenstvu v Katarju so izpadli v četrtfinalu. Njihova krivulja se je v zadnjih letih – po dolgih letih bridkih razočaranj – dvignila močno navzgor in za veliko večino reprezentanc bi bila nastopa v finalu Eura in četrtfinalu mundiala velik, celo zgodovinski uspeh. A ne za Anglijo, ki ima na vseh večjih tekmovanjih vsakič znova (pre)velika pričakovanja. Zlasti zdaj, ko ima selektor Gareth Southgate na voljo močno, mlado in zelo talentirano zasedbo. Številni so prepričani, da bi moral s takšnim kadrom v zadnjih letih že osvojiti (vsaj eno) veliko tekmovanje. Tudi letos je Anglija eden glavnih favoritov za končno slavje, igralska zasedba je vrhunska, kar nekaj dvomov pa ustvarja selektor sam. Nekdanji angleški reprezentant, ki selektorsko mesto treh levov zaseda od leta 2016, za reprezentančne tekme zelo pogosto v začetno enajsterico uvršča nogometaše, ki so mu blizu, ne pa tistih, ki so v najboljši formi. Prav njegove taktične zamisli in izbor igralcev nogometni poznavalci postavljajo pod največji vprašaj, vendar pa to, vsaj v skupinskem delu, ne bi smela biti prevelika težava.

Angleži imajo zelo uravnoteženo ekipo

Prvi zvezdnik Southgatove zasedbe je nedvomno Harry Kane. Napadalec, ki je prejšnje poletje angleške zelenice zamenjal za nemške (iz Tottenhama je prestopil k Bayernu iz Münchna), je pravi stroj za doseganje zadetkov. Letos je nastopil na 51 tekmah v vseh tekmovanjih, dosegel je 47 zadetkov, od teh 36 v Bundesligi. Zelo dejaven je bil tudi v Ligi prvakov, kjer se je v 12 nastopih med strelce vpisal osemkrat. Anglija ima zelo uravnoteženo ekipo. Ob Kanu ima Southgate v napadu na voljo še Bukaya Sakaja (Arsenal), Phila Fodna (Manchester City), tudi Cola Palmerja, ki je letos nase opozoril v dresu Chelseaja. Med drugim je postal prvi nogometaš londonskega kolektiva, ki je zadel na sedmih zaporednih domačih prvenstvenih tekmah. V obrambi se lahko ekipa zanese na Kyla Walkerja in Johna Stonesa (oba Manchester City), v vezni liniji bosta niti igre povezovala odlična vezista Declan Rice (Arsenal) in Jude Bellingham, ki je letos blestel v dresu madridskega Reala.

Če ne bo imel težav s poškodbami igralcev, bo imel Southgate na zaključnem turnirju v Nemčiji sladke skrbi. Stavnice Anglijo postavljajo na prvo mesto skupine C, na Angleže je postavljen tudi najnižji količnik za naslov evropskega prvaka. Je končno nastopil čas, da Anglija prekine sušo, ki traja vse od leta 1966? Čas bo povedal svoje.

Danci pozabili na Katar, želijo se oddolžiti navijačem

Danska je prvi favorit za končno drugo mesto v skupini C, je pa tudi reprezentanca, ki je med najbolj nepredvidljivimi. V svojih vrstah ima nekaj zares vrhunskih nogometašev, s katerimi bi se, vsaj na papirju, lahko kosala z najboljšimi v Evropi, realnost pa je velikokrat drugačna. Danci se radi spominjajo prvenstva leta 1992, ko so nekoliko presenetljivo osvojili naslov evropskih prvakov, a ta naslov ima že dolgo brado – tamkajšnja javnost pričakuje nove uspehe. Resnica je, da od leta 1992 Danska na večjih tekmovanjih ni dosegla uspeha zlate generacije. Resda je na zadnjem evropskem prvenstvu izpadla šele v polfinalu, ko jo je v podaljšku izločil Kane, a zadnje veliko tekmovanje, SP v Katarju, je poskrbelo za pravcato katastrofo: najprej je sledil nepričakovan remi s Tunizijo (0:0), nato poraz proti Franciji (2:1), za zaključek pa še poraz proti Avstraliji (1:0). Zgolj ena osvojena točka je pomenila zadnje mesto v skupini D in neposredni izpad s prvenstva. Neuspeh iz Katarja so varovanci Kasperja Hjulmanda že pozabili in se že osredotočajo na igranje v Nemčiji, kjer želijo popraviti vtis in se oddolžiti zvestim navijačem.

Hrbtenica reprezentance igra v Angliji

Glavni igralci reprezentance igrajo v angleški Premier League, obenem so tudi lepo razporejeni po zelenici. Joachim Andersen, ki si kruh služi pri Crystal Palaceu, predstavlja obrambni steber ekipe, v vezni vrsti bodo priložnosti ustvarjali Mathias Jensen (Brentford), Christian Eriksen (Manchester United) in Pierre-Emile Højbjerg (Tottenham), v napadu pa bo glavnino bremena nase prevzel Rasmus Højlund. Letos je v dresu Manchester Uniteda na 43 tekmah dosegel 16 zadetkov, 10 v angleškem prvenstvu. Kot rečeno, težko je oceniti danske možnosti na tem prvenstvu. Moštvo nima nekih očitnih slabosti, prednosti pa tudi ne. Gre pa za zelo disciplinirano ekipo, kar so navsezadnje na svoji koži v kvalifikacijah za Euro izkusili tudi varovanci Matjaža Keka.

Srbija z odličnim napadom in luknjasto obrambo

Težko bi rekli, da je Srbija stara znanka evropskih prvenstev. Pod imenom Srbija bodo nogometaši na Euru nastopili prvič, saj se v letih 2008, 2012, 2016 in 2020 na prvenstva stare celine niso uvrstili. Letos jim je vendarle uspelo, a v reprezentanci izstopajo predvsem velike težave v obrambi. Ekipa Dragana Stojkovića namreč prejema odločno preveč zadetkov, kar je razvidno tudi iz zadnjih rezultatov. Marca letos so Rusi, denimo, kar štirikrat zatresli njeno mrežo. To pa so Srbi ohranili nedotaknjeno zgolj enkrat na zadnjih desetih tekmah, in sicer 25. marca, ko so na Cipru slavili z 1:0. Nogometni poznavalci Srbiji na evropskem prvenstvu ne pripisujejo veliko možnosti. Če Stojkoviću ne bo uspelo popraviti igre v obrambi, se jim v skupinskem delu tekmovanja ne piše dobro. Slabe novice za Srbijo, dobre za Slovenijo.

V napadu največje breme na Mitroviću

Prvo ime srbske reprezentance je nedvomno napadalec Aleksandar Mitrović. Številni so bili razočarani, ker se je odrekel kultnemu statusu pri Fulhamu in se podal na avanturo v Savdsko Arabijo, a poteza se je, vsaj za zdaj, izkazala za dobro. Resda se po moči savdska elitna liga ne more primerjati s Premier League, pa vendar je 29-letnik za Al Hilal v prvenstvu na 27 tekmah zadel 28 golov. Letos je v vseh tekmovanjih za klub in reprezentanco na 43 tekmah zadel 39 golov. Tudi Nikola Milenković je letos opozoril nase v dresu Fiorentine, s katero je med drugim zaigral v finalu Konferenčne lige. Gre namreč za skoraj dva metra visokega, fizično dominantnega branilca, ki ničesar ne prepušča naključju, obenem pa je zaradi višine tudi zelo nevaren v kazenskem prostoru tekmeca. Čeprav je star zgolj 26 let, je tudi zelo izkušen, v Serie A je odigral 216 tekem, dosegel 13 zadetkov, skupno je za vijoličaste iz Firenc odigral 263 obračunov. A v srbski obrambi bo moral dobiti še pomoč soigralcev, ki se na zadnjih tekmah niso izkazali.

Srbski napad je sicer odličen, ob Mitroviću velja omeniti še Dušana Vlahovića, za katerim je solidna sezona pri Juventusu, ter kreativni dvojec Dušan Tadić (Fenerbahče)-Sergej Milinković Savić (Al Hilal).

Nemčija je prava športna meka. Večina športnih navdušencev ne razmišlja, da bi si tekmo ogledala na televizijskem zaslonu. Še manj navijačev razmišlja, zakaj bi plačali vstopnico, če jo lahko dobijo zastonj prek poznanstev. Tekme so družabni dogodek. Nekateri pripeljejo celotno družino, drugi velike derbije unovčijo za sklepanje poslovnih stikov v prostoru za pomembne goste. Klepet ob pivu in klobasi je stalnica na vseh nemških stadionih že desetletja. Po pandemiji covida-19 so šle številke na stadionih in v dvoranah v številnih državah močno navzdol, v Nemčiji pa so šle navzgor.

Januarja na EP-ju v rokometu več kot milijon gledalcev
Na januarskem evropskem prvenstvu v rokometu je bil presežen rekord, padel je mejnik milijon gledalcev. Na uvodni tekmi v Düsseldorfu je padel tudi rekord po obiskanosti rokometne tekme (53.586 gledalcev).

Hokejske končnice pravi magnet, tudi na namiznem tenisu polne dvorane
Dvorane so polne na tekmah rokometne Bundeslige, prav tako tudi na tekmah elitne hokejske Lige DEL. Še posebej se vstopnica več išče v končnici, ki med navijači velja za peti letni čas.

Namizni tenis je v večini držav v Evropi postranski šport. Darko Jorgić je Ligo prvakov osvojil pred 2450 gledalci v Saarbrücknu.

Smučarski skoki v Nemčiji zimska formula ena
Ko je bil direktor svetovnega pokala v smučarskih skokih Walter Hofer, je vedno odgovarjal zelo premišljeno. Ko se je po zadnji tekmi sezone v dolini pod Poncami sprostil, je znal v pogovorih brez prižganih kamer in diktafonov večkrat povedati, da je poleg Planice le še v Nemčiji prava kulisa. V časih Svena Hannawalda in Martina Schmitta so smučarski skoki v Nemčiji veljali za zimsko formulo ena. V pretekli zimi je bilo na kvalifikacijah v Oberstdorfu 16.300 gledalcev. Prizorišč v Nemčiji je veliko, a ne pridejo na vrsto vsako zimo, saj je treba dati priložnosti tudi drugim državam, kjer pa so prevečkrat tribune prazne.

Na januarskih biatlonskih tekmah svetovnega pokala v Ruhpoldingu in Oberhofu se veselica začne že sredi tedna in traja do nedelje. Vstopnice je treba rezervirati že poleti. Druženje traja še dolgo po tekmi, šotori s pivom, klobasami in drugimi dobrotami so polni.

Druga nemška liga ima večji obisk od francoske prve lige
Razred zase je nogomet. Bundesliga ima najboljši obisk med državnimi prvenstvi v Evropi (43.000 gledalcev v povprečju), Premier liga, Serie A in La Liga zaostajajo. Druga nemška liga je imela letos izjemen obisk (28.000 v povprečju) in je celo pred francosko Ligue 1.

Februarja na stadionih druge lige prvič v zgodovini več gledalcev kot v Bundesligi
22. krog pretekle sezone se je zapisal v zgodovino, saj se je prvič zgodilo, da je devet tekem druge nemške lige obiskalo več gledalcev kot devet tekem Bundeslige.

Med 16. in 18. februarjem si je devet tekem druge lige ogledalo 284.643 gledalcev. Več kot 60.000 gledalcev se je zbralo na tekmi v Gelsenkirchnu, kjer je Schalke gostil Wiesbaden. V Berlinu je bilo na srečanju med Hertho in Magdeburgom več kot 52.000 ljudi. Tudi v Nürnbergu in Hannovru je bilo več kot 30.000 gledalcev, stadion Millerntor v Hamburgu pa je bil na vsaki tekmi St. Paulija razprodan (29.500 gledalcev) in tako bo seveda tudi prihodnjo sezono v Bundesligi.

V 22. krogu sta dortmundska Borussia in Bayern gostovala. Obe ekipi imata poln stadion na vsaki domači tekmi. Stadion Westfalen je največji v Nemčiji, sprejeme 81.365 gledalcev, 25.000 se jih vsako tekmo nagnete na južni tribuni, ki je znana kot "rumena stena". Bayern je imel velike težave z obiskom na starem olimpijskem stadionu, ki je bil poln le ob sobotah. Če je bila tekma v petek ali v nedeljo, ni bilo veliko gledalcev. Pozimi se je med tednom lahko na tekmah zbralo le okoli 10.000 ljudi. Ko so avgusta 2005 odprli Allianz Areno, se je vse spremenilo. Povpraševanje za vstopnice presega kapaciteto stadiona (75.000) za nekajkrat.

V Bundesligi je v zadnjih letih veliko manjših klubov, ki so z odličnim delom z mladimi in sposobnimi športnimi direktorji naredili ogromne korake naprej. Bochum, Mainz, Hoffenheim in Heidenheim imajo stadione, ki sprejmejo manj kot 30.000 gledalcev. Darmstadt je izpadel, a je novi prvoligaš Holstein Kiel, ki ima prav tako manjši stadion, sprejme le 15.000 gledalcev.

Panevropsko prvenstvo ni bila dobra ideja
Evropsko prvenstvo, ki bi ga morali izpeljati leta 2020, je sovpadalo s 60. obletnico Evropske nogometne zveze. Po ideji nekdanjega predsednika Uefe Michela Platinija je bilo predvideno, da ga bodo izpeljali v enajstih mestih v enajstih evropskih državah. Zahtevna organizacija turnirja je doletela Platinijevega naslednika na čelu Uefe Aleksandra Čeferina, delo mu je dodatno otežila še pandemija covida-19.

Na večini prizorišč so lahko prodali le četrtino vseh vstopnic. Nobenih omejitev ni bilo v Budimpešti, kjer je bila Puskas Arena na vseh tekmah nabito polna. Na Wembleyju v Londonu so v skupinskem delu veljale stroge omejitve, potem so bile vse ohlapnejše, v finalu pa je bil skoraj poln, ko so Angleži znova točili solze po porazu proti Italiji po streljanju enajstmetrovk.

Na stadionih 2,7 milijona gledalcev, navijaške cone bodo polne
V Nemčiji ne bo nobenih omejitev, zato tokrat pričakujejo polne stadione. Ocenjujejo, da bo 51 tekem na desetih stadionih obiskalo 2,7 milijona ljudi. Še več ljudi bo zunaj stadionov. Vsako mesto, ki bo gostilo tekme, bo imelo navijaške cone, v katerih bo skupaj prostora za 12 milijonov navijačev.

Četrto veliko nogometno tekmovanje v zadnjih 50 letih v Nemčiji
Nemčija je bila gostiteljica svetovnega prvenstva leta 1974 in evropskega prvenstva leta 1988. Pred 50 leti je Franz Beckenbauer na olimpijskem stadionu v Münchnu dvignil prestižni pokal, 14 let zatem pa je sijajni Marco van Basten zaustavil Zvezno republiko Nemčijo v polfinalu.

Odonkor in Neuville zanetila evforijo leta 2006
Leta 2006 Nemčija ni veljala za favorita, čeprav se je leta 2002 v Južni Koreji in na Japonskem prebila do finala, ko je legendarni Oliver Kahn blestel in vse do finala proti favorizirani Braziliji prejel le en gol. Pred 18 leti so bili navijači zelo skeptični pred domačim SP-jem. Po polomu na Euru 2004 na Portugalskem je odstopil Rudi Völler, nasledil ga je Jürgen Klinsmann.

Z odličnimi predstavami v predtekmovanju so poskrbeli za veliko evforijo v domovini. Ključna je bila zmaga v 2. krogu skupine A nad Poljsko v Dortmundu z 1:0. Pomočnik Klinsmanna je bil takrat Joachim Löw, ki je predlagal, da po uri igre vstopita David Odonkor in Oliver Neuville. Poljaki so se z igralcem manj zadnje četrt ure krčevito branili, Nemci pa zapravljali številne priložnosti. V 91. minuti je ljubljenec občinstva na stadionu Westfalen Odonkor ušel po desni strani in podal pred vrata, kjer je Neuville z desnico potisnil žogo v mrežo.

"To je bil začetek poletne pravljice. Tisti večer v Dortmundu je dvignil celotno državo na noge," se je domačega mundiala v posebnem dokumentarcu na javni televiziji ARD prejšnji teden spominjal Löw, ki je nato Nemčijo popeljal do četrtega naslova svetovnega prvaka v Braziliji leta 2014.

Zmaga nad Argentino po streljanju enajstmetrovk v četrtfinalu v Berlinu je bila vrhunec, sledil pa je poraz proti Italiji po podaljšku z 0:2. Tretje mesto je bil velik uspeh, sprejem v Berlinu je bil na ravni sprejema za prvake.

Pred 18 leti je bil "svet res na obisku pri prijateljih"
Stadioni so bili polni, v povprečju si je vsako od 52 tekem ogledalo 52.500 gledalcev. Prvič v zgodovini svetovnih prvenstev so organizatorji na vseh 12 prizoriščih organizirali navijaške cone, kjer si je množica ljudi na velikih zaslonih brezplačno ogledala prenose. Več kot 18 milijonov ljudi se je zbralo v navijaških conah. Vreme je bilo idealno, dežja skoraj ni bilo celoten mesec. Slogan mundiala 2006 je bil "Die Welt zu Gast bei Freunden" (svet na obisku pri prijateljih). To je bila res prava poletna pravljica, ki jo bodo skušali organizatorji letošnjega Eura ponoviti.

Na SP-ju leta 1974 večina tekem ni bila razprodanih
Popolnoma drugačna zgodba je bilo svetovno prvenstvo v Zvezni republiki Nemčiji leta 1974. 38 tekem si je ogledalo 1,77 milijona gledalcev, večina tekem ni bila razprodanih. Vstopnice so lahko navijači kupili še tik pred tekmo na blagajni pred stadionom za 10 nemških mark.

Devet stadionov je bilo zelo modernih za sedemdeseta leta, bili so med najboljšimi objekti v Evropi. Le tekme gostiteljev prvenstva in Nizozemcev so bile razprodane, veliko navijačev je imela tudi Jugoslavija, saj je ogromno delavcev živelo in delalo v ZRN-ju. Na tekmi med Avstralijo in Čilom v Berlinu je bilo le 16.000 gledalcev, stadion pa je sprejel okoli 80.000 gledalcev.

Vreme jo je pred 50 leti zelo zagodlo organizatorjem. Večina stadionov ni imela niti enega sedeža pod streho, dež pa je padal na številnih srečanjih. Najznamenitejša "vaterpolska" tekma je bil polfinale v Frankfurtu med Zvezno republiko Nemčijo in Poljsko, ko so bile razmere za igro nemogoče. Šele v drugem polčasu se je žoga sploh začela premikati, edini zadetek pa je dosegel izjemni napadalec Gerd Müller, ki je 7. julija 1974 tudi odločil finale proti Nizozemski v Münchnu (2:1).

Le dva od desetih stadionov Eura 2024 imata kapaciteto pod 50.000
Stadioni v Nemčiji so največji v Evropi. Izmed desetih objektov, ki bodo gostili letošnji Euro, jih kar osem sprejme več kot 50.000 gledalcev. Le stadiona v Leipzigu in Kölnu sta pod to številko, a vseeno sprejmeta več kot 40.000 ljudi.

Uefa je za evropsko prvenstvo prejela več kot 50 milijonov zahtev za 2,7 milijona vstopnic. Razprodane so tudi vse tri slovenske tekme v Stuttgartu (54.906), Münchnu (70.076) in Kölnu (49.827).

V marsikateri izbrani vrsti je že izbor prvega zvezdnika zahteven. Anglija, Francija, Španija, Nemčija in Portugalska, pa še kakšna druga reprezentanca so takšni primeri, ko bi si brez dvoma še kakšen nogometaš zaslužil mesto v takšni selekciji. Želja je bila, da vsaj približno pokrijemo vse položaje na zelenici, zato je pri kateri reprezentanci izbor prilagojen, saj je jasno, da so glavne zvezde v večini v napadu in vezni vrsti.

MANUEL NEUER – gostitelji turnirja imajo na papirju kot vedno zelo močno zasedbo. Predvsem je kakovostna vezna linija z izkušenima Tonijem Kroosom in Ilkayem Gündoganom, tu so vsestranski Joshua Kimmich in ofenzivno naravnana velika upa Jamal Musiala in Florian Wirtz, a tudi v vratih je velikan nemškega nogometa. Najslovitejše vratarsko ime na letošnjem Euru je nedvomno kapetan in čuvaj mreže Bayerna Manuel Neuer, ki je pri 38 letih še vedno nemška številka ena. Eden najboljših vratarjev vseh časov je za elf od leta 2009 odigral 118 tekem in bil pred desetimi leti ključni mož ob naslovu svetovnega prvaka.

VIRGIL VAN DIJK – kapetanski trak Liverpoola in nizozemske reprezentance na roki nosi Virgil van Dijk. 32-letni osrednji branilec ima ogromno izkušenj in je eden najboljših na svojem položaju v zadnjih letih. Medtem ko je z rdečimi že postal angleški prvak in osvojil Ligo prvakov, pa z reprezentanco še čaka na odmeven rezultat. Za oranje je na 66 tekmah mrežo zatresel sedemkrat. Nizozemska, ki je edini naslov evropskega prvaka osvojila leta 1988, je imela v preteklosti precej kakovostnejše reprezentance, v zdajšnji sestavi pa je največ zvenečih imen prav v zadnji lini, saj so ob van Dijku tu še Matthijs de Ligt, Nathan Ake, Stefan de Vrij, Daley Blind, Denzel Dumfries, Jeremie Frimpong …

ALESSANDRO BASTONI – na zadnjem evropskem prvenstvu, ko je Italija osvojila drugi naslov, sta bila v osrčju obrambe azzurrov Giorgio Chiellini in Leonardo Bonucci, ki sta bila vrsto let stebra zadnje linije. Vedno je imela Italija odlične branilce, zdaj pa je ključni mož reprezentance v obrambi Alessandro Bastoni. Del ekipe je bil tudi pred tremi leti na Euru, a je bil tedaj še na klopi, zdaj pa se je uveljavil kot eden najboljših osrednjih branilcev v Evropi. 25-letni in 190 centimetrov visoki nogometaš, ki je zelo dober podajalec, je z Interjem letos drugič postal državni prvak. Za izbrano vrsto je odigral 22 tekem in dosegel en gol.

ANDREAS CHRISTENSEN – prvi tekmec slovenske reprezentance bo na Euru Danska, s katero se bo vrsta Matjaža Keka pomerila v Stuttgartu. Danski dinamit, ki je na vrh Evrope stopil leta 1992, ima v svojih vrstah nekaj nogometašev, ki igrajo v evropskih velikanih. Mladi napadalec Rasmus Højlund in izkušeni vezist Christan Erisken sta pri Manchester Unitedu, osrednji branilec Andreas Christensen pa je član Barcelone. Letos je imel 28-letni nogometaš nekaj težav s poškodbami, je pa Xavi z njim poskusil tudi na položaju zadnjega veznega. Sezono pred tem, ko je Barca z odlično obrambo osvojila španski naslov, je bil Christensen, ki se je izkazal za veliko okrepitev, eden najzaslužnejših za uspeh. V reprezentančni majici je na 68 tekmah dosegel tri gole.

KONDRAD LAIMER – zaradi dolgotrajne rehabilitacije je Avstrija ostala brez kapetana in prvega zvezdnika Davida Alabe. Ključna moža reprezentance bosta vezista Marcel Sabitzer, ki bo imel napadalnejšo vlogo, in Konrad Laimer, ki igra na položaju zadnjega veznega, lahko pa je tudi na desnem boku. 27-letni nogometaš ima za sabo 34 reprezentančnih nastopov in štiri gole. Lani se je iz Leipziga, kjer je predtem igral s Sabitzerjem, preselil v München k Bayernu, dres katerega je predtem nosil Marcel, ki je zdaj član dortmundske Borussie. Bavarci so sicer razočarani sezono končali brez lovorike.

LUKA MODRIĆ – legendarni vezist, ki bo letos dopolnil že 39 let, je kapetan, s 174 nastopi pa tudi hrvaški rekorder. Ob tem je v kockastem dresu dosegel 24 golov. Z madridskim Realom je letos osvojil Ligo prvakov in La ligo, ni pa več član udarne enajsterice kraljevega kluba. Je pa še vedno ključni mož reprezentance, za katero igra že 18 let. Dobitnik zlate žoge leta 2018 je z izbrano vrsto nastopil na štirih svetovnih, v Nemčiji pa bo zaigral že na petem evropskem prvenstvu. Medtem ko je bil glavni nosilec ob tretjem in drugem mestu na zadnjih dveh mundialih, pa na Euru rezultatskega presežka z ognjenimi še nima. Najdlje je Hrvaška prišla leta 2018 v četrtfinale.

KEVIN DE BRUYNE – nekateri člani izvrstne generacije belgijske reprezentance, ki je pred šestimi leti zasedla tretje mesto na svetovnem prvenstvu, so se že poslovili, še vedno pa rdeči vragi, ki so na zadnjih dveh Eurih izpadli v četrtfinalu, upe polagajo v Kevina De Bruyneja. Letos se Belgija ne podaja na veliko tekmovanje s takšnimi pričakovanji kot v zadnjih letih, toda vseeno ima kakovostno zasedbo, prvo ime pa je izvrstni 32-letni vezist Manchester Cityja, ki je kapetan reprezentance, za katero je na 99 tekmah dosegel 26 zadetkov. Po sijajni lanski sezoni s sinjemodrimi je imel eden najboljših vezistov svoje generacije, ki slovi kot odličen podajalec, letos težave s poškodbami, je pa City četrtič zapored osvojil Premier ligo.

JUDE BELLINGHAM – po selitvi iz dortmundske Borussie v Madrid k Realu je Judu Bellinghamu uspela sanjska debitantska sezona. V La ligi je blestel z 19 goli, s čimer je bil tretji strelec tekmovanja, odigral pa je tudi pomembno vlogo pri 15. naslovu kraljevega kluba v Ligi prvakov. Skupaj z napadalcem Bayerna Harryjem Kanom je Bellingham glavni nosilec igre treh levov, ki sodijo v najožji krog favoritov prvenstva. Vezist, ki bo med Eurom dopolnil 21 let, je za Anglijo že odigral 29 tekem, trikrat pa je našel pot v mrežo. Igral je na zadnjem svetovnem prvenstvu, prav tako pa na zadnjem evropskem, kjer so Angleži v finalu morali po enajstmetrovkah priznati premoč Italiji.

LAMINE YAMAL – Španija, ki je trikrat postala evropski prvak, je pa edina z ubranjenim naslovom leta 2012, ima v svoji vrsti številna zveneča imena, v reprezentanci pa je tudi nekaj izjemno obetavnih nogometašev. Vezna linija na čelu z odličnim Rodrijem je velik adut furie roje, ki pa v napadu veliko pričakuje od Lamina Yamala. Dan pred finalom Eura bo v Kataloniji rojeni nogometni biser dopolnil šele 17 let. Za sabo ima individualno zelo dobro sezono pri Barceloni, kjer je veliki talent čez noč postal udarna sila napada. Po dobrih predstavah v dresu matičnega kluba je hitro prejel tudi vpoklic v člansko izbrano vrsto, za katero je na šestih tekmah zadel že dvakrat. S 16 leti in 57 dnevi je postal najmlajši španski debitant in strelec. Oba rekorda je prevzel klubskemu soigralcu Gaviju. Odlično tehnično podkovani krilni nogometaš je velik up prihodnosti Barce in Španije, toda že zdaj je pomemben adut obeh.

KYLIAN MBAPPE – že tako izvrstno ekipo madridskega Reala bo poleti okrepil še Kylian Mbappe, toda dosedanjega superzvezdnika PSG-ja predtem čaka še nova naloga s francosko reprezentanco. Les blues so skupaj z Angleži glavni favoriti turnirja v Nemčiji, kjer bodo po letih 1984 in 2000 lovili tretji naslov. Selektor Didier Deschamps je bil že evropski prvak kot nogometaš, svetovno krono je osvojil v obeh funkcijah, evropsko pa je naskakoval neuspešno. Na zadnjem Euru so Francozi razočarali. Tudi tedaj so bili v najožjem krogu favoritov turnirja, nanj prišli kot aktualni svetovni prvaki, toda poslovili so se v osmini finala. Mbappe je blestel na zadnjih dveh svetovnih prvenstvih, ko je v Rusiji Francija osvojila naslov, v Katarju pa je klonila v finalu, zdaj želi take predstave z mundialov ponoviti še na Euru.

CRISTIANO RONALDO – letos je eden najboljših nogometašev vseh časov dopolnil že 39 let. Igra za savdski Al-Nassr, še vedno pa ostaja pomemben člen portugalske izbrane vrste. Cristiano Ronaldo se podaja že na svoje šesto evropsko prvenstvo, kar je rekord. Leta 2004 je igral na domačem turnirju, kjer so Portugalci razočarani pred Grčijo klonili v finalu, je pa CR na svoj račun prišel leta 2016, ko so evropski prvaki postali v Franciji. Prvi portugalski zvezdnik se je v finalu sicer hitro poškodoval. Zanj bo to že 11. veliki turnir, na katerem ima zasedba, ki jo zdaj vodi Katalonec Roberto Martinez, zelo visoke cilje. Ronaldo je kapetan reprezentance in njen rekorder po številu nastopov (206) in golov (128).

Kar nekaj ključnih mož izbranih vrst bo manjkalo zaradi dolgotrajnih okrevanj po težkih poškodbah, reprezentanca, ki je z najbolj zvenečimi imeni obstala v kvalifikacijah, je nedvomno Norveška, v naši postavi manjkajočih pa imamo tudi dva primera kazni, enega zaradi dopinga, drugega pa zaradi vpletenosti v športne stave.

THIBAUT COURTOIS – Belgijska reprezentanca se je uvrstila na evropsko prvenstvo, kjer pa bo igrala brez izvrstnega vratarja madridskega Reala, ki si je avgusta lani strgal križne vezi. Že konec leta je 32-letnik, ki je za izbrano vrsto zbral 102 nastopa, napovedal, da bo izpustil turnir v Nemčiji. Poškodbo je že uspešno saniral in se je vrnil med vratnici kraljevega kluba, toda kot je sporočil belgijski selektor Domenico Tedesco, še ni v stanju, ko bi lahko odigral tako zahtevno tekmovanje, kot je Euro. Nastopil je na zadnjih dveh evropskih prvenstvih, pred tremi leti pa je z reprezentanco zaigral v četrtfinalu.

BEN WHITE – Na seznamu selektorja angleške reprezentance, ki se bo v skupinskem delu pomerila tudi s Slovenijo, Garetha Southgata ni bočnega branilca Arsenala. 26-letni nogometaš je za tri leve odigral štiri tekme, kot je razkril Southgate, pa se je sam odločil, da ne bo sodeloval v reprezentanci. Izbrano vrsto je "zaradi osebnih razlogov" zapustil med zadnjim svetovnim prvenstvom v Katarju. Kot so poročali angleški mediji, je razlog težav spor s selektorjevim pomočnikom Stevom Hollandom, kar je sicer Southgate demantiral.

MATS HUMMELS – 35-letni osrednji branilec dortmundske Borussie je letos zelo dobro igral v Ligi prvakov. Dolgoletni nemški reprezentant, ki je z elfom tudi postal svetovni prvak, je navdušil predvsem v polfinalu, ko je bil proti PSG-ju na obeh srečanjih izbran za najboljšega igralca. Za izbrano vrsto je odigral 78 tekem in dosegel pet golov. Kljub dobrim predstavam se je selektor Julian Nagelsmann odločil, da na domačem evropskem prvenstvu na izkušenega obrambnega igralca ne bo računal.

DAVID ALABA – Branilec madridskega Reala, ki igra na levem bočnem položaju ali pa v osrčju obrambe, je najbolj zveneče ime avstrijskega nogometa, toda reprezentanca bo morala turnir odigrati brez prvega zvezdnika in kapetana. 31-letni Dunajčan, ki je v izbrani vrsti odigral 105 tekem, mrežo pa je zatresel 15-krat, je bil ključen mož uspešnih avstrijskih kvalifikacij. Proti Villarrealu si je decembra poškodoval sprednjo križno vez levega kolena, zaradi česar je končal sezono in ostal brez nastopa na Euru. Vseeno bo Alaba prisoten na treningih varovancev Ralfa Rangnicka.

LUCAS HERNANDEZ – Drugo zaporedno veliko tekmovanje zaradi poškodbe izpušča obrambni igralec francoske reprezentance in PSG-ja. 28-letni levi bočni branilec, ki lahko igra tudi na mestu osrednjega, si je v polfinalu Lige prvakov strgal sprednjo križno vez v levem kolenu, zaradi katere bo z zelenic odsoten do konca leta 2024. Križno vez si je strgal tudi na prvi tekmi svetovnega prvenstva v Katarju pred dvema letoma. Za Francijo je do zdaj odigral 37 tekem, leta 2018 pa je bil član udarne enajsterice ob pohodu do naslova svetovnih prvakov.

PAUL POGBA – Ob naslovu svetovnega prvaka je v francoski enajsterici igral tudi Paul Pogba. 31-letni vezist je dres izbrane vrste oblekel na 91 tekmah, 11-krat pa se je v njem veselil zadetka. Februarja je bil nogometaš Juventusa kaznovan s štiriletno prepovedjo igranja. Lani avgusta so namreč v njegovem telesu našli previsoko stopnjo testosterona. Pogba je igral na dveh evropskih prvenstvih, tudi leta 2016, ko so les blues na domačem turnirju klonili v finalu. Štiriletna kazen verjetno pomeni kar konec kariere, zagotovo pa konec reprezentančne poti.

SANDRO TONALI – Tudi Italija, branilka naslova, je morala iz načrtov izpustiti eno ime zaradi prepovedi igranja. 24-letni vezist Newcastla, kamor je za 70 milijonov evrov prestopil lani iz Milana, je oktobra nato priznal, da je bil vpleten v nezakonite stave. Prejel je desetmesečno prepoved delovanja v nogometu, še šest mesecev pa bo moral hoditi na terapevtsko zdravljenje. Kazen mu je izrekla italijanska nogometna zveza. Zatem je prejel še pogojno kazen dveh mesecev prepovedi igranja angleške nogometne zveze. Za azzurre je nastopil na 15 tekmah.

GAVI – Čeprav je vezist Barcelone star šele 19 let, je postal nosilec tako v klubu kot v španski reprezentanci. Zato je bila njegova poškodba, ko si je novembra v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo proti Gruziji strgal križno vez desnega kolena, velik udarec tako za Barco kot za furio rojo. 27 nastopov je že zbral v reprezentančni majici. Veselil se je tudi petih zadetkov in bil ob prvem nastopu najmlajši debitant, zatem pa tudi najmlajši strelec v zgodovini izbrane vrste. Oba rekorda je nato popravil njegov klubski soigralec Lamine Yamal. Gavi je bil lani pomemben člen ekipe, ki je osvojila Ligo narodov.

MARTIN ØDEGAARD – 25-letni vezist Arsenala je v dresu norveške debitiral že z dobrimi 15 leti, kar je rekord te reprezentance. Je tako kapetan topničarjev kot izbrane vrste, za katero je na 57 tekmah dosegel tri gole. Norveška je znova ostala brez velikega tekmovanja. Na svetovnem prvenstvu je nazadnje igrala v Franciji leta 1998, na evropskem pa dve leti pozneje, ko sta turnir gostili Belgija in Nizozemska. V kvalifikacijah za letošnje prvenstvo je v skupini zaostala za Španijo in Škotsko.

ALEXANDER ISAK – V kvalifikacijah je bila neuspešna tudi Švedska, ki po dolgih letih izpušča dve veliki tekmovanji zapored, saj je po neuspehu v kvalifikacijah manjkala tudi na zadnjem svetovnem prvenstvu. 24-letni napadalec Newcastla, ki je za modro-rumene na 44 tekmah dal deset golov, je s Švedsko nastopil na zadnjem evropskem prvenstvu, na katerem je po dobrem skupinskem delu izpadla v osmini finala proti Ukrajini. V kvalifikacijah za letošnji Euro so Švedi v skupini zaostali za Belgijci in Avstrijci.

ERLING HALAAND – Po neuspešnih norveških kvalifikacijah je brez Eura ostal tudi eden najboljših napadalcev na svetu, ki blesti v dresu Manchester Cityja, s katerim je letos četrtič zapored osvojil Premier ligo. Toda še naprej ostaja brez reprezentančnega uspeha. 23-letni nogometaš je za Norveško na 31 tekmah dosegel kar 27 zadetkov, tako da je že zdaj drugi najboljši strelec v zgodovini izbrane vrste. Ker je rojen v Leedsu, je imel možnost igranja tudi za Anglijo, toda njegova želja je bila vedno Norveška.

Začetek evropskega prvenstva je bil precej skromen in pozen. Medtem ko so številni drugi popularni športi že vrsto let prej poznali celinska prvenstva, je bilo prvo nogometno organizirano šele leta 1960, ko so se v Franciji zbrale le štiri reprezentance, ki so tako odigrale le polfinalni tekmi in obračuna za razvrstitev.

O štirih do 51 tekem
Razširitve so se zgodile v letih 1980, 1996 in 2016, te so pripomogle, da je evropsko prvenstvo zdaj postalo celomesečni praznik, ki gosti 24 reprezentanc in gosti kar 51 tekem.

Največ nastopov med vsemi ima Nemčija, ki jo čaka 14. nastop, Slovenija bo nastopila drugič.

Opomba: Uefa k Nemčiji prišteva tudi nastope Zahodne Nemčije, k Rusiji Sovjetske zveze, k Češki Češkoslovaške ...

Tudi največ polfinalov za Nemčijo
Ni presenetljivo, da so Nemci zvezde stalnice tudi na "nebu uspešnosti", saj so (skupaj s svojo predhodnico) kar devetkrat igrali v polfinalu.

Le tri države gostiteljice do naslova
Včasih je prednost domačega terena pomenila ogromno, sploh na prvenstvih, na katerih je bilo malo udeleženk. V zgodnjih letih so prvaki postali tako Španija (1964), Italija (1968) kot Francija (1984), pozneje pa nobenemu domačinu to več ni uspelo izkoristiti. Italija je sicer v koronskem letu 2021 gostila nekaj tekem, a finale je odigrala na Wembleyju in gotovo ni imela tovrstne prednosti.

19 nogometnih zvez še nikoli ni poslalo svoje reprezentance na evropska tekmovanja, najdete jih v spodnji infografiki (število pomeni, kolikokrat so neuspešno sodelovale v kvalifikacijah).

Najboljši strelec: Dvomesten za zdaj le Cristiano Ronaldo
Portugalec Cristiano Ronaldo se ponaša z več strelskimi rekordi, med drugim je edini, ki je zadel na petih različnih prvenstvih. Skupaj je za hrbet nasprotnih vratarjev spravil kar 14 žog, s čimer je tudi najboljši strelec.

Spodnja animacija prikazuje najboljše strelce po času, aktivirate jo s klikom na puščico levo spodaj.

Kje najdemo Slovenijo?
Seveda obstaja ogromno različnih statističnih podatkov, rekordov in sorodnih dosežkov. Za konec naštejmo le še nekaj takih, ob čemer je omenjeno ime Slovenije:

• Odigrala je največ tekem brez dosežene zmage, in sicer tri. Ob njej to velja tudi za Latvijo in Severno Makedonijo.
• Remi z najvišjim izidom − 3:3. Bilo je seveda na prvi tekmi Eura 2000 proti Jugoslaviji. S tem izidom so se še končale tekme Rusija − Češka (1996), Madžarska − Portugalska (2016) in Francija − Švica (2021).
• Najvišji zaostanek ene od reprezentanc, ki ga je nato spremenila v remi (seveda je to tista tekma proti Jugoslaviji, ko je Slovenija zapravila vodstvo s 3:0).
• Najmlajši selektor: Srečko Katanec je na omenjeni tekmi štel 36 let in 333 dni. Na tem prvenstvu ga bo za slab teden prehitel nemški selektor Julian Nagelsmann.

Kviz aktivirate s klikom na gumb začni.