Strategija nemškega generalštaba 1. svetovne vojne je temeljila na predpostavki, da Nemčija ne sme hkrati voditi bojevanja na dveh bojiščih, zato je bil njihov načrt, da bodo hitro izločili Francijo, ker bo Rusija počasi mobilizirala svoje sile. Tako so že 17. avgusta 1914 preko Belgije prodrli v Francijo, kjer se je začel boj za meje ob reki Marni. Nemški prodor je bil po nekaj tednih ustavljen in že novembra so se nemške, francoske ter angleške enote vkopale na 900 kilometrov dolgi zahodni fronti. Vojna je postala pozicijska.

"Operacija Sodba" za izčrpanje obrambe
Leta 1916 je nemški general Erich von Falkenhayn s svojim načrtom želel doseči preboj. Prepričan je bil, da je največji sovražnik Nemcev Anglija, ki bi se po njegovem mnenju začela pogajati o sklenitvi miru, če bi Nemčija onemogočila Francijo in jo izločila iz vojne. Odločil se je za bitko, ki naj bi Francijo izžela, dokler ji ne bi zmanjkalo okrepitev. Načrt so poimenovali operacija Gericht ali Sodba.

Za napad so izbrali zgodovinsko pomembno mesto Verdun, ki ga je branilo kar 19 utrdb. Po nemški zasedbi Alzacije in Lorene v vojnah 40 let predtem so namreč Francozi tukaj utrjevali obrambno linijo, saj je bilo to področje 'zareza' v ozemlje, ki so ga imeli v lasti Nemci. Obstajala je nevarnost, da mesto napadejo s treh smeri, izguba Verduna pa bi pomenila resno grožnjo Parizu.

Nemci so imeli tudi prednost dobrih povezovalnih poti, saj je z njihove smeri v bližino Verduna vodilo kar 14 železniških prog, medtem ko so Francozi svoje življenjsko potrebne zaloge do mesta in utrdb spravljali le po eni poti, imenovani 'sveta pot', po kateri se je dnevno v mesto in iz njega med nenehnim obstreljevanjem vozilo tudi 3.000 tovornjakov. Nemci so imeli bistveno premoč tudi v številnem topništvu.

Že prvi dan pade milijon granat
General Falkenhayn je skoval načrt, da nemške sile Francoze zvabijo v to bitko, ki bi zahtevala aktivacijo ogromno francoskih vojakov, to šibkost pa bi Nemci nato izkoristili za prodor čez druga območja. Toda kot se je izkazalo pozneje, nemški poveljniki načrta niso dobro razumeli.

Bitka za Verdun se je začela 21. februarja 1916. Že prvi dan je nemška vojska na mesto in okolico izstrelila kar milijon granat. Bojevanje je bilo silovito in krvavo, pritisk na utrdbe pa močan. Le nekaj dni je trajalo, da so Nemci zavzeli najpomembnejšo med njimi – Fort Douaumont.

Pétainov sistem kroženja vojakov
Predvidevanja generala Falkenhayna so bila pravilna, Francozi Verduna niso prepustili. Poveljstvo nad obrambo mesta je prevzel general Philippe Pétain, tedaj zavzet in drzen vojaški strateg. Razumel je, da noben vojak te peklenske bitke, ko so granate in izstrelki ves čas stresali zemljo in razsvetljevali nebo, ne more prenesti dlje časa in da je morala vojakov ključna za obrambo.
Organiziral je sistem kroženja, s katerim je premikal enote vojakov po bojišču in jih po določenem času poslal v zaledje. S tem je preprečil, da bi iste čete izčrpanih vojakov ves čas branile položaje, hkrati pa je povečal učinkovitost. Vojaki so tako v »verdunskem peklu«, kot so bitko hitro poimenovali, preživeli največ dva tedna. Ker so lahko pričakovali skorajšnji odhod v zaledje, so tudi lažje zdržali.

Iz Pariza so vojaki v bitko odhajali z ene železniške postaje, ki še danes nosi ime Verdun. Zgodovinar Vejas Gabriel Liulevicius meni, da je kar tri četrtine celotne francoske vojske na ta način sodelovalo v bitki za Verdun, to pa je vzpostavilo tudi globoke vezi med vojaki, ki so imeli enake izkušnje. Mnogi so namreč po koncu vojne pričali, da so se vojaki, ki so preživeli ta pekel, med seboj takoj prepoznali po značilnem odsotnem pogledu.

Hitra in poceni bitka se ni uresničila
Čeprav je nemški vojski v začetnih tednih uspelo napredovati in zavzeti določene točke, je bil odpor francoske strani večji, osvajanje ozemlja pa težje in počasnejše, kot so pričakovali. General Falkenhayn je zato že marca predlagal, da bi prekinili ofenzivo, saj z načrtovano hitro in poceni bitko ni bilo nič. Francoska vojska je sicer res dobila ogromne udarce, a podobno je doživljala tudi nemška. Kljub vsemu so boji potekali naprej.

Junija je za kratek čas v nemške roke padla tudi trdnjava Veux (o samih trdnjavah, bojevanju in življenju v njih bomo več povedali v prihodnjih prispevkih), čeprav so jo Francozi branili skoraj dobesedno do zadnjega diha. A ko so se na francoskih tleh odprla nova bojišča, predvsem tisto ob reki Somme, so tudi Nemci morali spremeniti taktiko popolnega napada, saj so svoje enote premeščali še na druge kraje. Ob koncu leta je tako Francozom znova uspelo zavzeti izgubljene utrdbe.

Med vojaki, ki so se bojevali na tem območju, sta bila tudi Charles de Gaulle, ki je med 2. svetovno vojno postal vodja francoskega odpora, ter André Maginot, ki je po vojni postal obrambni minister in skoval francosko obrambno linijo, poimenovano Maginojeva linija.

Po desetih mesecih na začetnih položajih
Ta krvava bitka se je po desetih mesecih neprestanega obstreljevanja in bojevanja končala tam, kjer se je začela. Za sabo pa pustila pravo opustošenje. Natančnih številk, koliko vojakov je padlo, ni, neuradni podatki se gibljejo okoli števila 300.000, kar pomeni, da je vsako minuti bojevanja umrl en francoski ali nemški vojak. Če k temu dodamo še ranjene, pridemo do ogromne številke 700.000 žrtev bitke. Francija je v Verdunu izgubila kar desetino vseh vojakov, ki so padli med 1. svetovno vojno.

Za Nemčijo je bila izguba te bitke hud udarec, saj je Francija kljub intenzivnosti bojevanja zmogla svoje ozemlje braniti tudi na drugih območjih, prav tako njena vojska ni 'izkrvavela'. General Falkenhayn je moral oditi, na zahodni fronti sta ga zamenjala nemška junaka vzhodne fronte – Paul von Hindenburg in Erich Ludendorff. Morala nemških vojakov je bila načeta, prvič so se začeli spraševati o gotovosti njihove zmage v vojni.

Franciji pa je obramba Verduna pomenila ogromno in to je bila tudi zadnja bitka, ki jo je Francija dobila sama, brez pomoči zaveznikov. Za Verdun se je bojevala skoraj vsa armada, zato še danes Verdun Francozom pomeni sinonim za 1. svetovno vojno in ponos njihovega naroda.

Pokrajina je spremenila podobo
Širše območje Verduna je še vedno močno zaznamovano s 1. svetovno vojno. Milijoni padlih granat so popolnoma spremenili pokrajino, luknje je sicer znova obrasla trava, obnovil se je gozd in podrastje, a sledi, ki so jih pustili topovi, so še vedno jasno vidne. Okolica utrdb Douaumont in Veux tako spominja na mehurjaste pokrajine znanstvenofantastičnih filmov.

V skupni kostnici Nemci in Francozi
Prave razsežnosti uničujočih posledic bitke so vidne na pokopališčih. V neposredni bližini utrdbe Douaumont so kmalu po vojni postavili veličastno kostnico, v katero so pokopali kar 130.000 mrtvih vojakov, ki so se bojevali v Verdunu – tako Francozov kot Nemcev. Obokan strop v osrednjem prostoru kostnice je popisan z imeni umrlih, skozi okna pa pogled zaobjame več kot 16.000 križev, postavljenih na grobovih padlih. Pred kostnico je namreč največje francosko pokopališče žrtev 1. svetovne vojne.

Dih zastane tudi ob nenavadnem spominskem znamenju - jarku bajonetov. Med čakanjem na napad v utrjenih jarkih naj bi vojake francoskega voda eksplozije granat v njihovi bližini žive pokopale. Iz zasutih jarkov so štrleli le deli bajonetov na puškah, grobišče pa so po naključju odkrili šele več let pozneje. Ali je zgodba o zasutju res takšna, ali pa so bajonete v zemljo zapičili njihovi tovariši in tako zaznamovali mesto pokopa padlih vojakov, sicer ni znano, je pa območje urejeno in zaščiteno, iz zemlje pa še vedno molijo kosi orožja.

Nekaj deset kilometrov iz Verduna imajo svoje pokopališče Američani. Bojevanju na zahodni fronti so se pridružili sicer šele leta 1917, a je ob zaključnih bojih na tem območju kljub vsemu umrlo 26.000 ameriških vojakov.

Vasi, ki so izginile
Devet vasi, ki so nekoč stale na območju najhujših bojev, je vojna izbrisala iz obličja. Samo vas Fleury sta med 300 dnevi bojevanja ena in druga stran zavzeli kar 16-krat. Kmetije, cerkve, hiše, šole, prodajalne, pekarne so bile porušene do tal in izseljeni domačini se niso imeli več kam vrniti.

A Francozi so se odločili, da spomin nanje ohranijo za vedno – čeprav na mestih, kjer so bile vasi Fleury-devant-Douaumont, Louvemont, Beaumont, Bezonvaux, Douaumont, Haumont, Ornes, Vaux in Cumières danes stojijo le še cerkvice, je omejitev na cesti, ki jih preči, 50 kilometrov na uro, uvrščene so na zemljevide in vsaka ima še vedno svojega župana. Namesto hiš, hlevov, vodnjakov in drugih poslopij so postavljeni le kamniti napisi, ki označujejo, katera stavba je stala na določenem mestu. Namesto nekdanjega vrveža vlada tišina. V spomin in opomin.