V prvem delu prispevka prejšnjo nedeljo smo si na kratko ogledali življenjsko pot admirala Antona Hausa nekje do preloma stoletja, danes pa bomo nekaj besed namenili obdobju do vstopa Italije v prvo svetovno vojno.

Po dobrem letu in pol na morju, daleč stran od svoje družine in dodatno obremenjen s sinovo izgubo, je, tedaj petdesetletni kapitan začutil potrebo po vrnitvi domov. Želja po samoti, ki ga je gnala na njegovo že drugo pot okoli sveta, se je umaknila občutkom izgube in spopadal se je z vedno močnejšo depresijo. Njegovo telesno zdravstveno stanje ni bilo nič boljše od duševnega. Vreme je slabo vplivalo na revmo, ki je bila v zadnjih letih toliko hujša, pa tudi želodec mu ni dal miru. Konec januarja 1902 je v telegramu prejel dobre novice – našli so zamenjavo zanj – lahko se je vrnil v domovino.

Na poti do admiralskega čina
Po dvaindvajsetih mesecih na morju je 6. marca 1902 Anton Haus prišel v Ljubljano. Za služenje na SMS Donau in SMS Kaiserin und Königin Maria Theresia je bil pozneje odlikovan z redom železne krone tretjega reda. Po krajšem počitku na kopnem ga je služba spet vodila na morje. Med poletnimi manevri 1902 se je srečal s prestolonaslednikom Francem Ferdinandom, ki je bil tudi sicer velik prijatelj mornarice. Konec leta 1902 je prevzel vodenje prezidialne pisarne mornariške sekcije na Dunaju, kjer je ostal nekaj dni manj kot tri leta. Pomembna prelomnica v življenju mornariškega častnika Antona Hausa je prišla konec leta 1905. Tedaj štiriinpetdesetletni kapitan linijske ladje je bil v sklopu rednih prvonovembrskih napredovanj povišan v čin kontraadmirala (Konteradmiral), ki ga je uradno dobil v začetku decembra. Še pred tem imenovanjem je istega leta za svoje zasluge prejel tudi viteški križec Leopoldovega reda.

Poveljnik rezervne eskadre v Pulju
Novoimenovani kontraadmiral je bil že konec decembra leta 1905 določen za poveljnika rezervne eskadre v glavnem pomorskem oporišču avstro-ogrske vojne mornarice v Pulju. Pod njegovo poveljstvo so prišle SMS Wien, SMS Budapest in SMS Monarch. Na zadnjo si je dal tudi prenesti svoj klavir, ki pa je bil prevelik, da bi ga lahko na ladjo spravili v enem kosu, zato so ga morali razstaviti in ponovno sestaviti na krovu. V novi službi se je hitro znašel in kmalu predlagal admiraliteti nujne spremembe, saj je pri pregledu posadk opazil precej pomanjkljivosti. Največ očitkov je šlo zaradi pomanjkanja mož, saj so imele vse ladje manj mornarjev od predpisanega.

Sredi maja 1906, še pred začetkom rednih poletnih manevrov, je Hausovo poveljniško ladjo obiskal Roger B. Keyes, britanski mornariški ataše za Italijo in Avstro-Ogrsko, ki je sicer uradoval iz Rima. Angleška mornarica je bila v tistem času najmočnejša na svetu. V primerjavi z avstro-ogrsko mornarico je bila ne le bistveno večja, ampak tudi tehnološko neprimerno naprednejša. V času, ko so Britanci že izdelovali prve dreadnoughte, je bila v avstrijski mornarici ena najsodobnejših ladij SMS Erzherzog Karl.

Mornariški ataše Keyes je bil tudi na manevrih, v katerih se je Haus izkazal z dobro taktiko. Tudi sam prestolonaslednik nadvojvoda Franc Ferdinand, ki je opazoval junijske manevre pred dubrovniško obalo, ni skoparil s pohvalami na Hausov račun.

Po končanih vajah se je Anton Haus začasno umaknil iz aktivne službe. Kronični revmatizem pa tudi težave z želodcem v povezavi z depresijo so ga prisilili k počitku. Februarja 1907 je bil kot strokovnjak za tehnične zadeve imenovan za člana avstro-ogrske delegacije na mirovni konferenci v Haagu, v katero je bil, med bolj znanimi člani, imenovan tudi general konjenice Wladimir Giesl von Gieslingen (1860–1936). Poznavanje številnih jezikov mu je pri delu na konferenci dosti pomagalo, toda kaj kmalu je uvidel, da politična prepiranja niso zanj, saj je bil vojak, in ne politik. Decembra istega leta je za svoje delo prejel komturski križec Francjožefovega reda z zvezdo, novembra naslednje leto pa je, tedaj sedeminpetdesetletni kontraadmiral, postal pomočnik poveljnika aktivne eskadre v Pulju. S tem imenovanjem je praktično obvladoval glavnino avstro-ogrske vojne flote (na poveljniški ladji SMS Erzherzog Karl) in bil neposredno odgovoren poveljniku mornariške sekcije admiralu Rudolfu grofu Montecuccoliju (1843–1922).

Vloga mornarice pri aneksiji Bosne in Hercegovine
Po aneksiji Bosne in Hercegovine v začetku oktobra 1908 in krizi, ki je sledila, je tudi avstro-ogrska mornarica dobila dejavnejšo vlogo pri nadzoru dalmatinske obale, predvsem okoli meja s Črno goro in preostankom turške države na Balkanu. Dodatne okrepitve že navzočim avstro-ogrskim enotam v Boki Kotorski so konec novembra prišle tudi iz Pulja. Naloga mornarice je bila zavarovati avstrijsko obalo in dati vedeti Črnogorcem pa tudi Albancem (ter Turkom) kdo je gospodar vzhodnega Jadrana. Vseeno pa ni šlo čisto brez zapletov. V začetku decembra je avstrijski rušilec SMS Huszar nesrečno nasedel ob albanski obali in potonil.

1. januarja 1909 je imel Anton Haus neprijetno nalogo obvestiti može, ki so vstopili v mornarico leta 1904, o podaljšanju vojaške službe zaradi krize na Balkanu. Razglas je bil prebran v petih jezikih, poleg nemščine in madžarščine tudi v italijanščini, hrvaščini in češčini. Nezadovoljstvo med mornarji je bilo kljub temu čutiti. Tako je v februarju izbruhnil upor na torpednem čolnu Python, ki pa je bil hitro zatrt. Medtem je mornarica iz oporišča v Boki Kotorski poslala okrepitve v obliki torpednega čolna Triton in torpednega vlačilca Turul v skrajno južno avstrijsko postojanko v kraj Sutomore, okoli šestdeset kilometrov južno ob Boke Kotorske.

Anton Haus se je na začetku marca odločil (Črnogorcem) pokazati moč avstro-ogrske cesarsko-kraljeve vojne mornarice. Pred Sutomore je vplul s celotno eskadro, ki so jo sestavljale štiri bojne ladje, trije torpedni vlačilci, šest rušilcev ter šest torpednih čolnov. Ob deveti uri in trideset minut dopoldne je ukazal izkrcanje mož na kopno, za kar so potrebovali samo petinštirideset minut, tako da so bili do opoldneva, ko je bil čas za kosilo, že vsi nazaj na matičnih ladjah. Manevri so povzročili precejšnje razburjenje v krogih črnogorske vlade in vznemirjenje pri oseminšestdesetletnem črnogorskem kralju Nikoli Petroviću Njegošu.

Konec krize in vrnitev v matično pristanišče
Politična napetost se je končala, konec februarja 1909, s podpisom sporazuma med Avstro-Ogrsko in Otomanskim cesarstvom. Turki so v pogodbi priznali avstro-ogrsko aneksijo, v zameno pa je Avstro-Ogrska umaknila svojo vojsko iz Novopazarskega sandžaka. Ladje so nekje do sredine aprila še ostale v pripravljenosti, tako da se je lahko del flote vrnil v pristanišče v Pulj, ravno v času priprav na redne poletne manevre. Sredi maja je sledil nenapovedan obisk visokega gosta, ki si je prišel ogledat priprave na vaje mornarice. Eden glavnih avstro-ogrskih zaveznikov, nemški cesar Viljem II. (1859 – 1941) je bil gost na Hausovi poveljniški ladji. Po krajši predstavitvi je visoki gost povabil kontraadmirala Hausa, da se mu pridruži na krovu njegove poveljniške jahte SMY Hohenzollern [Seiner Majestät Yacht – jahta njegovega veličanstva, op. a.], obisk pa se je končal s slovesnim sprejemom za častnike v mornariški igralnici v Pulju.

Poleg številnih talentih, ki jih je Anton Haus premogel, je bil tudi izumitelj. Na začetku julija so v sklopu poletnih manevrov prikazali delovanje iskalnika min, ki je bil narejen po njegovih načrtih. Poskusi so bili, tudi na zadovoljstvo grofa Montecuccolija, uspešni. Naslednji dan je Haus ukazal delu flote premik v Trst, v počastitev splavitve nove ladje – druge v vrsti razreda Radetzky, ki je tudi nosila slavno ime feldmaršala grofa Radetzkega. Še pred odplutjem proti tržaški ladjedelnici Stabilimento Tecnico Triestino je odšel na kopno, kjer se je srečal z nadvojvodo Francem Ferdinandom.

Spuščanje SMS Radetzky v morje
"Kljub rani uri in deževnemu vremenu — ki je včerajšnjo slavnost precej pokvaril — se je zjutraj vendar nabralo mnogo ljudi, da prisostvujejo prihodu prestolonaslednika nadvojvode Frana Ferdinanda in njegove soproge kneginje Zofije Hohenberg. Vojaki 20. lovskega bataljona so na cesti delali špalir. Notri v kolodvoru je bil dvorni salon bogato okrašen, na peronu se je nahajala častna kompanija 97. pešpolka s praporjem in godbo. Za sprejem bili so navzoči namestnik princ Hohenlohe s soprogo, mornariški poveljnik admiral grof Montecuccoli, korni poveljnik gen. inf. Potiorek, divizijski poveljnik FML [Feldmarschall-Leutnant – feldmaršal-poročnik, op. a.] pl. Lang, vojaško-postajni poveljnik kontreadmiral Cousrde, komandanti — kontreadmirali eskadre, brigadir GM [generalmajor, op. a.] baron Hirchbach, župan Sandrineli, policijski ravnatelj in drugi. Točno ob 6. uri zjutraj je dvorni vlak prišel na postajo. Nadvojvoda Fran Ferdinand, ki je nosil admiralsko uniformo, s soprogo in spremstvom sta po cerimonijalnem sprejemu stopila v kočijo in – pozdravljena od občinstva – se peljala na nabrežje."

Sledil je krst nove ladje. "Tedaj se je mornariški poveljnik v kratkih besedah obrnil h kneginji Hohenberg in jo naprosil, naj zaprične krst ladije. Kumica je odgovorila: `Njegovo c. in kr. apoštolsko Visočanstvo me je najmilostneje blagovolilo pooblastiti, naj opravim krst te ladije. Naj vedno s častjo nosi svojo zastavo; in svoje sijajno ime in naj postane dika naše slavne flote´. Tu je kneginja pritisnila na električno tipko `krst´ in tradicionalna šampanjska steklenica se je razpočila ob boku ladije. Na to je spregovorila: `Na najvišje povelje Te krstim `Radecky´ Pritisnula je sedaj na tipko `Spuščanje na morje´ in spregovorila: `Zdrči na morje in sreča bodi s Teboj na vseh Tvojih potih´. Med velikansko tišino se je kolosalna ladija začela najprej polagoma pomikati in je potem vedno hitreje drčila majestozno v vzpenjajoče se valovne, po par stotin metrov se je ustavila. `Hura-klicem´ množice so se družili zvoki himne vseh kapel in grmenje topov vseh vojnih ladij. Ta veličastni trenotek je trajal komaj 40 sekund. Ob 10. uri 6 minut je bila slavnost že dovršena."

Avgusta 1909 je Anton Haus odšel na skoraj dvomesečno križarjenje po grških in turških vodah, kjer se je zdravil za posledicami vse hujšega revmatizma. Toplo podnebje, predvsem v Egiptu, ki ga je tudi obiskal, je dobro vplivalo na njegovo zdravstveno stanje, zato se je konec septembra vrnil v Pulj.

Nova napredovanja
Septembra 1910 je postal tedaj devetinpetdesetletni kontraadmiral Anton Haus predsednik mornariškotehnične komisije v Pulju. Toda s tem se njegov strm vzpon znotraj vojaške hierarhije še zdaleč ni končal. Konec oktobra oziroma uradno 1. novembra je bil po petih letih povišan v čin viceadmirala (Vizeadmiral) avstro-ogrske vojne mornarice, dve leti pozneje pa je postal inšpektor flote v Pulju.

Leto 1912 je tudi sicer prineslo nekaj sprememb na vojaškem področju, med katerimi je bila glavna sprememba vojaškega zakona, ki je vojski, pa tudi mornarici, prinesla več rekrutov. 23. novembra istega leta je Anton Haus dobil telefonski klic z Dunaja. Na drugi strani je bil poveljnik mornariške sekcije admiral Rudolf grof Montecuccoli, ki je Hausa nemudoma pozval na Dunaj. Ob osemnajsti uri in štirideset minut se je Anton Haus na železniški postaji v Pulju vkrcal na vlak za Divačo, kjer je nato prestopil na glavni vlak, ki je vozil na progi Trst – Dunaj. Nočno potovanje je bilo za Antona Hausa vselej naporno, saj na vlaku ni mogel spati. Na Dunaju sta se z grofom Montecuccolijem pogovarjala o razvoju dogodkov na Balkanu, predvsem o nevarnem zaostrovanju razmer v tem delu jugovzhodne Evrope.

Admiral Montecuccoli se upokoji
Poveljnik mornariške sekcije, admiral Rudolf von Montecuccoli, se je 22. februarja 1913, ob dopolnjenem sedemdesetem letu starosti, upokojil. Bil je zadnji aktivni veteran bitke pri Visu in najbolj odlikovan avstrijski oziroma avstro-ogrski admiral vseh časov. 26. februarja popoldne je Anton Haus v Pulju prejel telegram, da se mora zglasiti na poveljstvu na Dunaju. Ob prihodu na Dunaj se je udeležil raznih sestankov, na katerih so se pogovarjali o prihodnosti mornarice po Montecuccolijevi upokojitvi. Naslednji dan se je Anton Haus odpravil do svojega dunajskega stanovanja, kjer je imel shranjeno slovesno mornariško obleko. Preoblekel se je in se odpravil proti dvoru, kjer ga je čakala avdienca pri samem cesarju Francu Jožefu I. (1830–1916). Avdienca je trajala približno petintrideset minut, kar niti ni bilo malo časa, upoštevajoč to, da cesar Franc Jožef ni imel posluha za mornarico niti se ni spoznal na ladje bistveno dlje od papirnatih ladjic, s katerimi se je igral s svojimi vnuki. K sreči je imel prestolonaslednik nadvojvoda Franc Ferdinand do mornarice popolnoma drugačen odnos. Po avdienci pri cesarju se je Anton Haus odpravil še na pogovore k avstro-ogrskemu zunanjemu ministru grofu Leopoldu Berchtoldu (1863-1942).

1. maja 1913 je bil tedaj dvainšestdesetletni viceadmiral Anton Haus povišan v čin admirala (Admiral). Postal je poveljnik mornarice in mornariške sekcije, njegov namestnik pri mornariški sekciji pa je postal kontraadmiral Karl Kailer von Kaltenfels (1862–1917), ki je bil s svojimi enainpetdesetimi leti pravi mladenič za tako visok položaj v mornarici. Haus in von Kaltenfels sta bila tudi sicer zelo dobra prijatelja.

Predvečer prve svetovne vojne
Med drugo balkansko vojno je avstro-ogrska mornarica nadzirala svojo pa tudi albansko obalo. Politika avstro-ogrske vlade je bila na vsak način preprečiti srbsko navzočnost na Jadranskem morju.

V začetku junija 1913 je bil na Dunaju sestanek držav članic Trozveze – Avstro-Ogrske, Nemčije in Italije, kjer so razpravljali o ustanovitvi skupnih mornariških sil pod enotnim poveljstvom. V tajni konvenciji so sklenili, da naj bi poveljstvo nad skupno mornarico prevzel admiral Anton Haus. Kljub nadaljnjim pogovorom, med katerimi je bilo tudi tajno srečanje, ki sta se ga udeležila Haus in italijanski viceadmiral Paolo Thaon di Revel (1859 – 1948) v Zürichu v Švici, skupna mornarica nikoli ni zaživela, saj je Italija ob izbruhu prve svetovne vojne razglasila svojo nevtralnost.

Atentat na Franca Ferdinanda
Po atentatu na prestolonaslednika nadvojvodo Franca Ferdinanda in njegovo soprogo Zofijo, vojvodinjo Hohenberg v Sarajevu so trupli pokojnikov z ladjo Viribus Unitis prepeljali iz Dalmacije v Trst. Organizacija prevoza je bila v domeni vojne mornarice oziroma pod neposrednim poveljstvom admirala Antona Hausa, ki se je tudi udeležil pogreba.

"Danes zjutraj so se vršile ob navzočnosti tisočglave množice mrtvaške slavnosti. Že v zgodnjih jutranjih urah je nepregledna množica napolnila glavne tržaške ulice in zlasti zasedla obrežje. Infanterijsko in mornariško moštvo, finančna straža, policija in ognjegasci so napravili špalir. Na pomolu San Karlo sta bila postavljena dva črno in zlato drapirana katafalka [mrtvaška odra, op. a.]. Na levo od katafalka proti morju se je postavila generaliteta in admiraliteta, na čelu jim mornariški poveljnik admiral Haus, za njimi vsi službe prosti častniki. Na desno od katafalka so se postavili namestnik princ Hohenlohe in državni uradniki. Na obeh straneh so sledile nato razne korporacije. V ozadju katafalkov je stala častna stotnija vojne mornarice. Na desni od katafalka tržaški občinski svet z županom Valerijem. Tik za katafalkoma se je postavila tržaška duhovščina s tržaškim škofom Karlinom in poreškim škofom Federzolijem. Prostor je zapirala šolska mladina. Ob pol 8. zjutraj je bilo opažati na krovu dreadnoughta Viribus Unitis, kako so začeli prenašati krsti. Prenesli so ju z vojne ladje na črno drapiran plav, na katerem so gorele svetilke. Tender [oskrbovalna ladja, op. a.] vojne mornarice je plav remorkiral [vlekel, op. a.] med grmenjem topov vojnih ladij na kopno. Po celem Trstu so zvonili zvonovi. Mornariški podčastniki so prenesli krsti na kopno ter ju položili na katafalka. Krstama je sledilo spremstvo prestolonaslednika, na čelu mu najvišji dvornik baron Rumerskirch in načelnik prestolonaslednikove vojaške pisarne, polkovnik dr. Bardolff. Stotnija je prezentirala. Smrtna tišina je zavladala, ko so trobente naznanile vojaški `pozor´. Škof Karlin je izvršil cerkvene ceremonije. Ko so zapeli duhovniki `Libera´ [obred za pokojnika, pri katerem se moli, poje latinska pesem, op. a.], so iznova zagrmeli topovi. Dvignili so krsti ter ju položili na dva triuprežna gala mrtvaška voza, vence pa so položili na 7 velikih vozov. Spored je otvoril oddelek policije na konjih, sledilo je 7 vozov z venci nato duhovščina z obema škofoma, nadalje voz s krsto vojvodinje Hohenberg in voz s krsto prestolonaslednika nadvojvode Franc Ferdinanda. Za krstama je sledilo spremstvo, potem namestnik Hohenlohe, mornariški poveljnik [admiral Anton Haus, op. a.], župan, admiraliteta in generaliteta, predsedstvo trgovske in obrtniške zbornice, civilni državni funkcijonarji, častniški zbor, uradništvo in občinski svet. Sprevod sta zaključili dve stotniji infanterije in oddelek policije na konjih. Sprevod se je pomikal mimo palače namestništva, po Velikem trgu, po Borznem trg, čez Korzo, po ulici Caserma, po trgu Caserma mimo Narodnega doma, ki je bil popolnoma črno drapiran, na Južni kolodvor. Gorele so vse svetilke. Tisočglava množica je odkritih glav z globoko ginjenostjo gledala sprevod. Ob ¼ 10. je dospel sprevod na Južni kolodvor, ki je bil ves črno prevlečen in okrasen s testoni in zastavami. Avla kolodvora je bila preoblečena črno s srebrom, na stenah, so gorele baklje. Ob 9. uri 39 minut so dvignili mornariški podčastniki krsti in ju odnesli na peron, kjer je čakal posebni dvorni vlak z mrtvaškim vagonom, ki je bil opravljen kakor kapelica. Škof Federzoli je krsti še enkrat blagoslovil, predno so ju položili v mrtvaški voz. Na peronu je stala častna stotnija bosanskohercegovinskega polka št. 4, ki je izkazala zadnjo čast. Nato so mornariški podčastniki vzeli z obeh krst vojni zastavi, s katerima sta bili pokriti. Škof Federzoli je krsti še enkrat blagoslovil, nakar so vagon plombirali. Ob 9. uri 45 minut se je vlak odpeljal."

Mornarica in prva svetovna vojna
Po atentatu na prestolonaslednika Franca Ferdinanda v Sarajevu je bilo samo še vprašanje časa, kdaj bo prišlo do izbruha vojne. Mesec dni pozneje, 28. julija, ko se je vojna uradno začela, so bile v boje vključene tudi mornariške enote. Že istega dne je mornarica izvedla prvi napad – z donavskih rečnih monitorjev so bili izstreljeni prvi streli na Beograd. Pet dni pozneje je italijanska vlada obrnila hrbet Trozvezi in razglasila neodvisnost, z uradno obrazložitvijo, da Italija ni bila napadena in da je bila Trozveza zasnovana kot obrambna zveza Italije, Nemčije in Avstro-Ogrske. S to italijansko odločitvijo tudi ni mogla zaživeti ideja združenega ladjevja, pod poveljstvom admirala Antona Hausa, tako da je Hausu ostalo »zgolj« poveljstvo nad avstro-ogrsko mornarico.

Triinšestdesetletni Anton Haus je bil ob izbruhu vojne že precej izkušen častnik, ki je svojo mornarico dobro poznal in se je zavedal njene dejanske moči nasproti mornaricam sosednjih držav. Odločil se je za defenzivno taktiko, saj ni želel odkritega spopada z bistveno močnejšo angleško mornarico in s tudi močno francosko mornarico, ki ni Avstro-Ogrske dojemala kot primarnega sovražnika, temveč je to za Francijo bila Nemčija. 13. avgusta je Francija napovedala vojno Avstro-Ogrski. Francoske ladje so poskušale zvabiti avstrijske na plano, vendar jim taktika ni uspela. Dodatna težava francoske mornarice je bila, da ni imela oskrbovalnih oporišč na Jadranu in je bila tako prisiljena rotirati svoje ladje na relaciji Francija – Jadransko morje.

Kljub formalnemu povezovanju Avstro-Ogrske in Italije, ki se je pred vojno dokončno izoblikovalo v Trozvezi, ne moremo govoriti, da je bilo med državama medsebojno zaupanje. Nič drugače ni bilo niti v mornarici. Anton Haus je že v začetku vojne videl Italijo kot največjo sovražnico Avstro-Ogrske, zato je skušal ohraniti kar se da svojih resursov za boj proti Italiji, za katero je bil globoko prepričan, da ne bo dolgo ostala nevtralna. Avstro-ogrsko državno in vojaško vodstvo je imelo za mornarico drugačne načrte. Idejo poveljnika generalštaba avstro-ogrske vojske Franza Conrada von Hötzendorfa (1852–1925) in zunanjega ministra grofa Berchtolda, da bi mornarico napotila proti Carigradu, je Anton Haus zavrnil z utemeljitvijo, da tam nimajo nobenih podpornih oporišč in še huje – celoten Jadran bi ostal nezavarovan pred napadom. Podobnega mnenja je bil tudi, že ostareli, cesar Franc Jožef, zato do napotitve mornarice proti Turčiji ni prišlo.

Admiral Anton Haus je omejil delovanje mornarice na Jadran. Predvsem na južnem Jadranu, ob današnji črnogorski in albanski obali, je prišlo do posameznih spopadov z antantnimi ladjami, ki so oskrbovale svoje zaveznike na jugu. Francoski rušilec Dague je bil tako na začetku februarja 1915 potopljen pred črnogorsko obalo. Francozi so sicer oskrbovali Črno goro preko albanskega pristanišča Shëngjin (srbsko Sveti Jovan Medovski), ki leži dobrih trideset kilometrov južno od Skadra (albansko Skhodër). Omejitev avstro-ogrske mornarice na predvsem obrambno vlogo je zmotila tudi glavno zaveznico Nemčijo, kjer so od dunajskega dvora pričakovali večje sodelovanje tudi na morju. Toda cesarsko-kraljeva mornarica je čakala na odločilen spopad z Italijani.

Nekdanja zaveznica napove vojno
Slabo leto dni po začetku vojne je Italija preklicala nevtralnost in napovedala vojno Avstro-Ogrski. Novica o italijanski vojni napovedi je dosegla mornariško oporišče v Pulju ob četrti uri popoldne 23. maja 1915. Novica je bila sprejeta z različnimi občutki, po eni strani je bil to globok prezir zaradi izdaje nekdanje zaveznice, po drugi pa veselje, da bo prišlo do dokončnega obračuna z zgodovinskim sovražnikom, ki si je vselej hotel polastiti vzhodne obale Jadrana. Ob dvajseti uri istega dne, samo štiri ure po prejetem sporočilu, je avstro-ogrska mornarica izplula proti Italiji.

Nadaljevanje sledi v tem tednu …