... Naše nade se menda ne uresničijo. Slovani na Balkanu so imeli moč, da stro svojega najhujšega zunanjega sovražnika, za katerim je stala vsa tista Evropa, ki je Slovanom nasprotna, nimajo pa očividno tiste moralne sile in politične zrelosti, da premagajo pohlep in zavist, ki klije v bratu zoper brata. Bulgari in Srbi se hočejo izkazati za vredne sinove Svetopolka […] In v svoji slepi strasti ne vidijo in ne slišijo svojih skupnih sovražnikov, kako komaj zatajujejo svoje divje veselje, ker hočejo balkanski Slovani namočiti svoje roke v bratsko kri, kako vriskajo, ker se bodo Slovani med seboj klali, namesto da na podlagi pametnega sporazuma razdele svojo veliko pridobitev med seboj, ne meneč se za druge, ampak samo za svoj skupni blagor in napredek."

Pretéče besede z naslovnice časnika Slovenec v sredo, 2. julija 1913, ki so svarile pred bratomornim klanjem slovanskih narodov na Balkanu, so se kaj kmalu uresničile. Bolgari so, zaslepljeni z uspehi svoje vojske proti osmanskim Turkom in zaradi nezadovoljstva z razdelitvijo vojnega plena med zavezniki sami sebe pahnili v tragedijo, ki jih je v dobrem mesecu dni stala več kot 30.000 mrtvih vojakov in še enkrat toliko ranjenih. Še bolj boleča od žrtev na bojišču je bila izguba skoraj vsega, kar jim je uspelo osvojiti v boju proti Turkom v prvi balkanski vojni.
Poglejmo po vrsti. Glavnina bojev v prvi balkanski vojni se je končala 15. aprila 1912 s sklenitvijo premirja v Čataldži. Že v mesecu marcu je bila v Sankt Peterburgu sklicana veleposlaniška konferenca, na kateri so odločali o bolgarsko-romunskem sporu.

Bolgarsko-romunski spor
Zaradi bolgarskih uspehov v vojni proti Osmanskem cesarstvu so svoj glas povzdignili tudi Romuni, ki so se imeli za nekakšne "balkanske žandarje". Romunija je hotela (p)ostati vodilna sila na Balkanu, ozemeljske pridobitve Bolgarov v zadnjem letu pa so tehtnico prevešale na bolgarsko stran, zato je romunska vlada od bolgarske zahtevala kompenzacijo. Romunski premier Titu Maiorescu je svojemu bolgarskemu kolegu poslal zahtevo po pomembnem pristaniškem mestu Silistra na reki Donavi in pokrajini Južna Dobrudža, ki je bila po berlinskem kongresu razdeljena na severni (romunski) in južni (bolgarski) del. Predtem je bilo območje od 14. stoletja dalje pod Osmanskim cesarstvom, še prej pa pod srednjeveško bolgarsko državo. Tako Romunija kot Bolgarija sta imeli težnje po sosednjem območju, saj je območje Dobrudže obsegalo v glavnem nižinski svet z rodovitno prstjo, primerno za kmetovanje. Romuni so od Bolgarov zahtevali območje severno od črte Tutrakan (na Donavi)-Balčik (na črnomorski obali). Tovrstna zahteva je bila mogoča, saj je Romunija uživala podporo Avstro-Ogrske in Nemčije, pa tudi s Turčijo si je bila blizu. Bolgari so videli v romunskih zahtevah čisto izsiljevanje, kar je tudi bilo. Bolgari so privolili, da se o vprašanju južnega dela Dobrudže odloči na veleposlaniški konferenci v Sankt Peterburgu, saj so se še vedno zanašali na rusko pomoč.

Rusko manevriranje na sanktpeterburški konferenci
Rusija si je na sanktpeterburški konferenci želela pridobiti romunske simpatije, saj so upali, da bi se Romunija tako vsaj nekoliko oddaljila od Trojne zveze. Njeni člani so si po drugi strani prizadevali obdržati Romunijo na svoji strani. Oboje je pomenilo, da bo v končnem na slabšem Bolgarija, katere ozemlje je postalo predmet političnih trgovanj velesil. V prvi polovici maja, natančneje 8. maja, je konferenca sprejela kompromisni dogovor, po katerem so Romuniji dodelili bolgarsko pristaniško mesto Silistra na Donavi. Z odločitvijo so bili nezadovoljni na obeh straneh; Romuni so pričakovali več (zahtevali so celotno Južno Dobrudžo), Bolgare pa je razjezila izguba mesta, v katerem je bilo daleč največ prebivalcev etničnih Bolgarov. Precejšnje razočaranje za Bolgare je bila ruska podpora romunski strani v tej zadevi, saj so do takrat imeli Rusijo za zaščitnico bolgarskih interesov.
Bolgarsko-grški spor
Glavni predmet spotike med Bolgarijo in Grčijo je bil Solun, ki so ga oboji zahtevali zase. Prvi so ga zasedli Grki, 8. novembra 1912, en dan pred prihodom bolgarske vojske. Grki so se želeli pogoditi z Bolgari, zase so zahtevali predvsem južno Makedonijo z večjimi mesti Solunom, Seresom in Kavalo, kar je bilo za Bolgare popolnoma nesprejemljivo. Bolgarski premier Ivan EvstratijevGešov je zavrnil predlog grškega premierja Eleftheriosa Venizelosa, sklicujoč se na velike bolgarske žrtve v vojni proti Turkom in upoštevajoč velikost bolgarske armade nasproti grški. (Bolgarija je imela na začetku vojne približno trikrat večjo vojsko od Grčije.) Med pogajanji je bil Venizelos pripravljen Bolgarom prepustiti večji del južne Makedonije z izjemo Soluna, vendar je bilo za Bolgare kar koli manj kot Solun nesprejemljivo.

Bolgarsko-srbski spor
Srbska vlada je, potem ko je zaradi pritiskov velesil morala popustiti pri svojih ambicijah na Jadranu, preusmerila pozornost k Makedoniji. V Srbiji, kjer so imeli Makedonijo za svoje območje, so bili nezadovoljni zaradi podpisa sporazuma v marcu 1912 z Bolgarijo, v katerem so se dogovorili o delitvi Makedonije in po katerem bi Bolgari dobili polovico današnje Makedonije, južno od črte Kriva Palanka-Ohrid. Proti so bili tudi v paravojaški organizaciji Črna roka – Združitev ali smrt (Crna ruka – Ujedinjenjeili smrt) pod vodstvom vodje srbske obveščevalne službe polkovnika Dragutina Dimitrijevića – Apisa.

Srbi so med vojno zasedli velik del Makedonije, tudi tistega predvidenega za Bolgare. Bolgari so naivno pričakovali, da bodo Srbi spoštovali dogovore iz marčevskega sporazuma, in računali na podporo Rusije, ki je bila v njihovih očeh njihova zaščitnica. O Rusih so imeli Bolgari idealistične predstave; nikakor niso mogli verjeti, da bi jih Rusi pustili na cedilu, navsezadnje so se Rusi v bojih s Turki v letih 1877 in 1878 borili za svobodo Bolgarov in jo tudi dosegli. V škodo Bolgarom je šlo tudi stanje na terenu; bolgarska vojska ni bila navzoča na območju, ki so ga Bolgari zahtevali zase, zato pa je bila tam srbska vojska.

Londonski sporazum
S podpisom londonskega sporazuma je bila vojna med državami Balkanske zveze in Osmanskim cesarstvom tudi uradno končana. Bolgarom se je mudilo s podpisom sporazuma, ker so želeli čim prej premakniti svojo vojsko iz Trakije, kjer so bili še vedno zaposleni s Turki v posameznih bojih, v Makedonijo, da bi okrepili pogajalska izhodišča proti Srbiji in Grčiji. Srbi in Grki so zaradi tega zavlačevali s podpisom. Po sporazumu so se Turki morali umakniti vzhodno od črte Enos na egejski obali (tur. Enez)-Midija (Midye, dan. Kıyıköy) na črnomorski obali. Meja je bila določena po ravni črti, zato je bila izjemno težko branljiva. Od treh glavnih sistemov utrdb, Odrin (tur. Edirne), Lozengrad (tur. Kırklareli) in Čataldža (tur. Çatalca), ki so varovali Carigrad pred vdorom sovražnih vojska, je le ta ostal v turških rokah. Osmani so se morali odreči tudi egejskim otokom, ki so razen nekaterih izjem prišli pod upravo Grkov. Z londonskim sporazumom so bili v glavnem najbolj zadovoljni v Italiji in Avstro-Ogrski, precej manj pa v Rusiji, tudi zaradi ustanovitve Albanije.

Nastajanje nove koalicije na Balkanu
Medtem ko se je odnos med Bolgarijo in drugimi balkanskimi zaveznicami poslabševal, sta se po drugi strani Srbija in Grčija vedno bolj zbliževali. Združili so ju skupni interesi – nasprotovanje albanski državi in bolgarski hegemoniji na Balkanu. V tem duhu sta 14. maja 1913 sklenili vojaško pogodbo, v kateri sta obe državi določili mejo v Makedoniji, kar je pomenilo, da sta si območje Makedonije razdelili med seboj. Dogovor je bil uradno potrjen 1. junija s podpisom solunskega sporazuma le dan po podpisu londonskega sporazuma, ki je tudi uradno končal prvo balkansko vojno. Srbi in Grki so (ločeno) stopili v stik tudi z Romuni, ki pa se niso želeli vezati s pogodbo ali podobnim dokumentom in so raje čakali na ugoden trenutek, ki bi ga lahko najbolje izkoristili v svojo korist. Medtem so potekali tudi pogovori s Turki, da bi preverili njihove namere v primeru vojne z Bolgarijo. Najmanjša med balkanskimi državami, Črna gora, ni imela prav veliko izbire; če so hoteli priti do Skadra in do dela novopazarskega sandžaka, so morali podpreti Srbe, kar so tudi storili z napotitvijo simboličnega števila svojih vojakov, ki so se pridružili srbski vojski.

Vojaške sile nekdanjih balkanskih zaveznic
Bolgarska vojska je bila spodobna vojaška sila, sestavljena iz petih armad, ki so skupaj imele pod orožjem 360.000 mož. Bolgari so okrepili svoje vrste tudi z mladeniči z na novo osvojenih območij po prvi balkanski vojni, kjer so v Trakiji in Makedoniji izvedli rekrutacijo. Operativna oblast nad armado je bila v rokah generala Savova do njegove zamenjave, ko je oblast prevzel poveljnik 3. armade general Dimitrijev. Glavni bolgarski generali in obenem poveljniki armadnih skupin so bili generali Kutinčev (1. armada), Ivanov (2. armada), Dimitrijev (po prevzemu generalštaba ga je na mestu poveljnika tretje armade zamenjal general Petrov), Kovačev (4. armada) in Tošev (5. armada). Vsa vojska je bila na srbski in grški meji – verjeli so, da jih bodo Rusi zaščitili pred morebitnim romunskim ali turškim posredovanjem.

Grška vojska je premogla 121.000 mož, ki so stali nasproti (bistveno manjši) bolgarski drugi armadi. Delila se je na devet pehotnih divizij in eno konjeniško, ki so bile pod neposrednim nadzorom kralja Konstantina (ki je prevzel oblast po atentatu na kralja Jurija).

Srbsko vojsko so sestavljale štiri operacijske skupine s skupno 300.000 vojaki. Poveljnik generalštaba srbske vojske je bil vojvoda Radomir Putnik. Srbska vojska je sicer premogla še dodatnih 48.000 vojakov, ki pa nisi bili neposredno vpleteni v boje z Bolgari, njihova naloga je bila zavarovati nemirno albansko mejo. Armadna skupina Jug je obsegala srbsko 1. (pod poveljstvom princa Aleksandra) in 4.armado (pod poveljstvom generala Jankovića). Osrednja skupina je bila sestavljena iz enot 2. armade pod vodstvom generala Stepanovića, Severna skupina (armada Timok) pa pod vodstvom rezervnega polkovnika Vukomana Aračića. Zahodna skupina (20 bataljonov) je bila nameščena na albanski meji.
Črnogorci so se pridružili Srbom z Dečansko brigado, v kateri se je borilo dobrih 12.800 vojakov.

Vojaki novih balkanskih zaveznic (Srbije, Grčije in Črne gore) so bili spočiti, medtem ko so bili Bolgari zapleteni s Turki v posameznih spopadih čez vso pomlad 1913. Morala bolgarskih enot je bila zaradi tega nizka. Bili pa so tudi materialno izčrpani.
Bolgari so nameravali začeti vojno s sočasnim napadom vseh petih armad. Eden izmed razlogov za takšen napad je bila lega bolgarske prestolnice Sofije blizu meje. Bolgari so lokacijo svojega glavnega mesta izbrali glede na sanstefanški mir, po katerem bi bila Sofija nekje sredi Velike Bolgarije, saj je sporazum predvideval v okvirih države tudi Makedonijo, kar pa se ni uresničilo zaradi sklepov berlinskega kongresa.

Predvečer druge balkanske vojne
Še vedno nezadovoljni Bolgari so pričakovali od Rusov, da bodo arbitri v sporu s Srbijo glede Makedonije. Proruska bolgarska vlada v Sofiji je še vedno upala na ugoden razplet spora; verjeli so, da jih Rusi tokrat ne bodo razočarali. Ruska vlada je po drugi strani zavlačevala z odločitvijo, saj bi bila Rusija v vsakem primeru na slabšem; ne glede na to, katero slovansko državo bodo Rusi podprli, bodo izgubili eno zaveznico na Balkanu. Še preden je bolgarski premier Stojan Danev lahko odpotoval v Sankt Peterburg na posvet k ruskemu carju, je stanje na terenu doseglo vrelišče. V noči z 29. na 30. junij je bolgarski general Mihail Savov s podporo carja Ferdinanda ukazal napad 4. bolgarske armade na srbske položaje v Makedoniji. Enak ukaz so dobile tudi enote 2. armade v Makedoniji, ki so napadle Grke. Bolgarska vlada pod vodstvom premierja Daneva napada ni odobrila, Danev naj ne bi vedel, da se pripravlja napad, in je, ko je izvedel za izbruh bojev, poskušal posredovati v Beogradu in Atenah, vendar zaman. Za Grke in Srbe je bila to lepa priložnost, da se pred očmi velesil pokažejo kot žrtve bolgarske agresije, kar bi okrepilo njihova pogajalska izhodišča glede Makedonije.

Izbruh vojne - general, ki je bil odpuščen dvakrat v enem dnevu
Bolgarske sile so na začetku vojne dosegle nekaj omejenih uspehov, ki pa niso dolgo trajali. 1. julija je bolgarski predsednik vlade Danev ukazal generalu Savovu prekinitev ognja, kar je tudi storil, vendar je istega dne dobil ukaz od carja Ferdinanda, naj nadaljuje napad. Savov ni upošteval carjevega ukaza, zato ga je Ferdinand 3. julija razrešil in na njegovo mesto postavil generala Radka Dimitrijeva. Istega dne je vlada v Sofiji odpustila generala Savova, ker je ukazal prvotni napad; tako je bil general Savov odpuščen dvakrat v enem dnevu. Neodločnost na strani bolgarske države je pomenila, da sta Srbija in Grčija imeli na voljo dragocen čas, da sta si opomogli od začetnega presenečenja. Srbi so tako že 1. julija začeli s popolno ofenzivo na bolgarske položaje. Do 8. julija so srbske sile bolgarsko četrto armado pod vodstvom generala Kovačeva prisilile v umik. Izgube so bile visoke na obeh straneh; Bolgari so imeli 20.000 mrtvih in ranjenih, Srbi pa skoraj 17.000.

Na grški fronti je bil položaj bolgarske vojske še slabši. Drugi bolgarski armadi s 36.000 možmi pod vodstvom generala Ivanova je stala nasproti celotna grška armada z okoli 120.000 vojaki. Rezultat bitke je bil pričakovan; Grki so odbili bolgarski napad in pri tem zajeli več kot 6.000 bolgarskih vojakov, več kot 4.000 Bolgarov je padlo, še 2.000 je bilo ranjenih. Poraz 2. armade je bil najhujši bolgarski poraz v drugi balkanski vojni in obenem največji grški uspeh v obeh balkanskih vojnah.
Boji za Solun so se začeli 30. junija. Bolgari so imeli v mestu le majhno enoto, ki ni bila kos grški vojski. Po silovitih spopadih, v katerih je umrlo 240 Bolgarov, se je preostanek enote naslednji dan, 1. julija, predal Grkom.

Bolgari pred popolno katastrofo
V prvem tednu julija 1913 so Bolgari še poskusili s posameznimi napadi, vendar brez večjih uspehov. Srbi in Grki so napredovali z zahoda in juga pred umikajočo se bolgarsko vojsko. 10. julija je Bolgariji vojno napovedala še njena severna soseda Romunija. V splošnem velja, da je bila Bolgarija obsojena na propad s trenutkom, ko so romunske čete prestopile mejo. Tako rekoč vsa bolgarska vojska je bila takrat na jugu in zahodu države, tako da so Romuni lahko neovirano napredovali proti notranjosti države. Prvi romunski cilj je bila rodovitna ravnica Južne Dobrudže, kamor so napotili 80.000 svojih vojakov. S 14. na 15. julij 1913 je Donavo prešla spodobna armada, okoli 250.000 vojakov, ki so prodirali proti bolgarski prestolnici Sofiji. Sovražna vojska je bila brez ene bojne žrtve (na celotnem pohodu je umrlo 6.000 vojakov zaradi kolere) 23. julija pred Sofijo. Da pa je bila bolgarska nesreča še večja, so Turki 12. julija, po ocenah jih je bilo med 200.000 in 250.000, prešli mejno črto Enos-Midija in krenili proti Odrinu, kjer je bila nastanjena bolgarska posadka s štiri tisoč možmi. Turki so zasedli mesto brez izstreljenega naboja, saj so se Bolgari zaradi izjemne turške premoči predali. Turki so sicer zaradi kolere izgubili 4.000 vojakov.

Nespodbudna poročila z bojišč so v Sofiji povzročila odstop proruske vlade Stojana Daneva. Nov premier je postal rusofob Vasil Radoslavov, ki si je v nasprotju s predhodnikom prizadeval za pomoč Avstro-Ogrske in Nemčije. Car Ferdinand je prek italijanskega veleposlanika pri romunskem kralju Karlu dosegel ustavitev romunske ofenzive. Obenem so se dogovorili, da bodo mirovna pogajanja potekala v Bukarešti z začetkom na predzadnji dan meseca julija.

Sporazum v Bukarešti - Bolgarija postaja vse manjša
Preko mesta Niš so delegati prihajali na konferenco v Bukarešto. Konferenco je vodil romunski premier Maiorescu, ki je še pred začetkom zavrnil turško željo po udeležbi, kar je pomenilo, da so morali Bolgari reševati spor s Turki ločeno. V glavnih vlogah sta bila grški premier Venizelos in njegov srbski kolega Pašić, sodeloval pa je tudi črnogorski predsednik vlade Janko Vukotić. Črnogorci niso imeli odprtega spora z Bolgarijo, na konferenci so želeli le, da se upošteva njihove žrtve pri dodeljevanju ozemlja Srbiji. Poražene Bolgare je zastopal finančni minister Dimitar Tončev. Romuni so dokaj hitro rešili spor z Bolgari, zahtevali so le Južno Dobrudžo, pozneje pa so nastopali kot mediatorji med pogajanji. Precej bolj boleč je bil dogovor z Grki, ki so dobili celotno egejsko obalo z izjemo mesta Dedeagač (gr. Alexandroupoli) ob turški meji. Ta območja so Bolgari izgubili po I. svetovni vojni, tako da danes Bolgarija nima dostopa do Egejskega morja. Najhujša izguba pa je bila še pred Bolgari. Makedonijo so razdelili na tri dele; egejske regije (Solun z okolico) je dobila Grčija, vardarska Makedonija je pripadla Srbiji, pirinska Makedonija pa je bila dodeljena Bolgarom. Črna gora je bila nagrajena za svojo zvestobo z ugodno delitvijo novopazarskega sandžaka. Končni dokument sporazuma iz Bukarešte je bil podpisan 10. avgusta 1913. Sledila so pogajanja s Turki, ki so potekala ravno v teh dneh, pred 100 leti. Bolgarska delegacija pod vodstvom generala Savova (vmes je dobil nazaj svojo službo) se je udeležila pogajanj v Carigradu, ki so se začela 6. septembra in trajala do konca meseca, ko so 30. septembra podpisali konstantinopelski sporazum, ki je tako rekoč izničil vse bolgarske napore iz prve balkanske vojne. Bolgari so že zelo zgodaj med pogajanji videli, da ne bodo uspešni v svojih zahtevah, zato so začeli lobirati za prihodnje zavezništvo s Turki, ki bi začelo veljati ob morebitni naslednji vojni. Turki niso sprejeli nobene zavezujoče izjave v tej smeri, pustili so si odprte možnosti, saj je obstajala verjetnost, da bi jim morebitna povezava z Bolgari proti Srbom in Grkom v prihodnje še lahko koristila (kar se je tudi zgodilo potem v prvi svetovni vojni). Napeti odnosi med Grki in Turki glede egejskih otokov so bili po podpisu atenskega sporazuma 14. novembra nekoliko potisnjeni v ozadje, vsaj do leta 1922, ko so napetosti med narodoma prerasle v odkrit vojaški spopad.

Epilog
Prva in druga balkanska vojna sta premešali politični zemljevid območja jugovzhodne Evrope. Če je bila prva balkanska vojna med ljudstvom sprejeta kot osvobodilna vojna izpod petstoletnega turškega jarma, je bila druga balkanska vojna odkrito osvajalna. Največje teritorialne izgube je doživelo Osmansko cesarstvo; pred vojno se je razprostiralo v Evropi na slabih 130.000 kvadratnih kilometrih, ob koncu vojne je Turkom ostalo le dobrih 25.000 km². Bolgarija, velika osmoljenka druge balkanske vojne, je izgubila status regionalne sile, na njeno mesto je stopila Srbija, preko katere je Rusija zdaj upravljala svoje interese na tem območju. Makedonija je bila razdeljena med Srbe, Grke in Bolgare, zato pa je neodvisnost dosegla Albanija. Krhek mir na nemirnem Balkanu je bil kratkega veka, saj je manj kot leto dni po koncu druge balkanske vojne izbruhnila prva svetovna vojna – največja morija, ki je do tistega časa prizadela območje jugovzhodne Evrope in zaobjela večino svetovnega prebivalstva.

Slovenci in balkanski vojni
Med slovenskim prebivalstvom je bila v splošnem prva balkanska vojna sprejeta z odobravanjem, saj je bila namenjena osvoboditvi slovanskih narodov izpod turške nadoblasti. Druga balkanska vojna pa je bila nekaj čisto drugega. Razdor med nekdanjimi zaveznicami je sprožil prelivanje krvi med bratskimi slovanskimi narodi, kar je ljudi navdajalo z mešanimi občutki. Nad srbskimi uspehi v prvi balkanski vojni so se navduševali tudi člani tajnega združenja Preporod. Gibanje Preporod je bilo protiavstrijsko in projugoslovansko gibanje, katerega člani so bili v glavnem dijaki in študenti. Imelo je svoj časopis, v katerem so objavljali literarna dela v letih 1912 in 1913. Zaradi protiavstrijskih stališč in organiziranja stavk je bilo gibanje prepovedano. Z vodstvom je oblast obračunala v sodnem procesu decembra 1914, v katerem so bili voditelji gibanja obsojeni na zaporne kazni. Med preporodovci so bili tudi nekateri poznejši vidnejši člani družbenopolitičnega življenja, kot so Avgust Jenko, Ferdo Kozak, Oton Župančič, Jaka Avšič, Evgen Lovšin, Ivan Oblak, Ivan Kolar in drugi. Član Preporoda je bil tudi Franjo Malgaj, borec za severno slovensko mejo na Koroškem po prvi svetovni vojni. Na začetku leta 1913 se je preporodovcem pridružil pisatelj Juš Kozak, ki je na predvečer druge balkanske vojne napisal pripovedko Lepa Vida, v kateri izraža nezadovoljstvo nad Avstro-Ogrsko in navdušenje nad Srbijo, ki naj bi osvobodila južnoslovanske narode.

Javno mnenje je bilo razdeljeno glede ustanovitve samostojne države Albanije. Med Slovenci, ki so bili nenaklonjeni samostojni Albaniji, je obstajalo razumevanje po srbskih zahtevah za dostop do Jadranskega morja, obenem pa so trdili, da so Albanci premalo razviti in tako nesposobni avtonomnega upravljanja svoje države, skrbelo pa jih je tudi, da bi bila Albanija s svojim muslimanskim prebivalstvoma evropska Turčija v malem. Glede Kosova je bilo mnenje enotnejše – splošno mnenje je bilo na strani Srbov. Med politiki so albansko avtonomijo zagovarjali slovenski socialdemokrati, ne zaradi podpore avstro-ogrskemu imperializmu, temveč zaradi pravice do narodne samoodločbe. Priznani slovenski psiholog in filozof Mihajlo Rostohar je kritiziral dvoličnost Avstro-Ogrske, ki si je prizadevala za avtonomijo Albancev, medtem ko lastnim narodom te pravice ni priznavala. Pregledno analizo slovenskih pogledov na balkanski vojni je napisal zgodovinar Andrej Rahten. Več o tem lahko preberete v njegovi knjigi Jugoslovanska velika noč.