Razglednice in pisma, ki so si jih v štirih letih divjanja velike vojne pošiljali vojaki s fronte, in odgovori nanje od svojcev v zaledju, so dragocen vir in spomin na takratni čas. Vojna cenzura je sicer preprečila podajanje pomembnejših podrobnosti o dogajanju, a splošno ozračje in vsakdanje skrbi orisujejo, kako so se z vojno spopadali 'mali' ljudje.

Med njimi sta bila tudi zakonca Avguštin in Marija Šibelja iz vasi Veliki Dol na Krasu.
Avguštin se je rodil leta 1878 v Tomačevici pri Komnu, se v Trstu izučil za krojača in leta 1899 služil vojaški rok v Judenburgu v Avstriji. Iz tistega časa so se ohranili njegov kovček in odlikovanja za hrabrost. Poročil se je z Marijo in leta 1912 se jima je rodila hči Lojzka.

Ko se je razvnela 1. svetovna vojna, je moral Avguštin med vojake. Marija je z Lojzko ostala doma v vasi Veliki Dol. Gre za vasico, ki leži na Krasu med naseljema Dutovlje in Komen. Bila je med zadnjimi vasmi, ki po vzpostavitvi soške fronte ni bila izseljena, prebivalci pa niso bili pognani v begunstvo. Postala je zaledje vojakom.

Težko pričakovane novice
Zakonca sta si v vseh letih, ko ju je ločevala vojna, redno pošiljala pisma in razglednice. "Želim ti, kot vedno, da bi te moj listek pri najboljšem zdravju in veselem srcu našel. Včeraj dobila sem tvojo komaj pričakovano potolažbo, za katero se ti prisrčno zahvalim. Oh, kako močno sem jaz žalostna," je v enem izmed pisem zapisala Marija.

Opisovala mu je tudi dogodke, ki so prizadeli vas - preletela so jih italijanska sovražna letala in odvrgla bombi. Ena izmed bomb je "ubila ta malega" (otroka) Skončnega (Skončni je ime hiše na Velikem Dolu) in dva vojaka.

V pošiljki vino, kuhana jajca, suho sadje
"Komaj pričakujem tvoj odgovor. Kako se imaš, ubogi moj, se mi zelo smiliš. Se bojim, da je slabo zate in da boš preveč zašvohel. Rada bi ti kaj poslala, pa še ne sprejemajo na pošti paketov." Paketi s hrano in denarjem so vojakom pogosto pomagali preživeti najhujše dni.

V enem izmed pošiljk je Marija tako Avguštinu poslala pol litra vina, štiri kuhana jajca, kos trščenega kruha in "sušje" - posušena jabolka, slive in fige. Po pismih sodeč, je bil Avguštin med vojno v Judenburgu, Lebringu, na Dunaju in v Pulju. Ker je bil krojač, je pogosto šival vojaške obleke.

Hude bolezenske težave
Nekatera pisma so bila naslovljena nanj v bolnišnico na Dunaju. Avguštin je namreč zbolel za jetiko in se je zdravil v dunajski "Krikospetal", v pismu pa lahko preberemo, da je takrat močno shujšal in tehtal le 52 kilogramov.

Kljub vsemu se je po koncu vojne vrnil domov in znova so lahko zaživeli skupaj. Družino sta še povečala, a usoda jim ni bila dolgo naklonjena. Marija je hudo zbolela in leta 1927 umrla, Avguštin pa ni preživel 2. svetovne vojne, ki je sledila. Umrl je leta 1944.

Spomin nanju in na težek vojni čas ohranja vnuk Vid Šibelja, ki nam je zaupal njuno zgodbo ter poslal neprecenljiva pisma.