Obroč 19 trdnjav okoli Verduna je bil zgrajen po francosko-pruskih vojnah v 19. stoletju. Postavljene so v treh krogih, od samega mesta so oddaljene od šest do osem kilometrov, vmes pa so bili speljani jarki in žičnate ovire. V utrdbi Douaumont je lahko stanovalo 630 vojakov, imela je poseben vodni rezervoar, kuhinjo in pekarno. Na začetku 1. svetovne vojne je bilo v Douaumontu nastanjenih 500 vojakov – enote pehote, topništva in inženirjev.

A dvoletni sorazmerni mir na tem področju je prevaral Francoze, ki so na druga bojišča odpeljali večino topov, posadke v utrdbah pa precej oklestili. Nemški general Erich von Falkenhayn pa se je leta 1916 odločil začetki bitko, s katero bi francosko vojsko izželi in onemogočili, hkrati pa bi jim odvzeli eno simbolno najpomembnejših področij – Verdun. Nemci so 21. februarja 1916 krenili v silovit napad, topove je bilo slišati tudi 120 kilometrov daleč, krogle so za sabo puščale pravo morišče.

Utrdba Douaumont pade po nekaj dneh
Eden izmed osrednjih ciljev nemških napadov je bila trdnjava Fort Douaumont. Padla je že štiri dni po začetku bitke, brez boja, lahko bi rekli skoraj po naključju. Francosko vojaško vodstvo ni pričakovalo, da so Nemci tako blizu utrdbe, prav tako so bili prepričani, da je moštvo znotraj Douaumonta dovolj opremljeno in številčno. Kar pa ni držalo.

Nemški poročnik Cordt Von Brandis se je sredi dneva prebil v neposredno bližino utrdbe. Zdela se mu je veličastna, a nenavadno mirna. V svojem poročilu po zasegu je opisal dogajanje: "Možem zakličem: »Nad Douaumont!« Verjetno mislijo, da se mi je zmešalo. Enota omahuje, ko eden izmed njih zavpije: »Tam nas čakajo postelje!« Nekaj najpogumnejših takoj skoči na noge in kmalu so pri meni ob bodeči žici, speljani nad jarkom, ki obkroža utrdbo. Uspemo prerezati žico. Patrulja nam pokima, da v bližini ni Francozov, zato se manjša skupina odplazi čez jarek, prepleza vrh utrdbe in pristane na dvorišču. Lesena vrata so odprta. Odpravijo se v notranjost in naletijo na ducat nepripravljenih in neoboroženih branilcev. Čez nekaj minut sva s poveljnikom Hauptom pred trdnjavo. Preštejemo se. Naša enota, ki je uspela priti v trdnjavo, šteje 98 mož. To ne bo dovolj, da jo zavzamemo in obranimo. Spet se odplazim nazaj na plano, da prikličem okrepitve, hrano in strelivo. Skrivam se v snegu in naletim na 300 naših mož, ki so se skrivali v okolišu. Ko sem jim zagotovil, da je zrak čist in da bo v trdnjavi res hrana ter postelje, so mi le sledili."

Po presenetljivo hitrem padcu Douaumonta, je obrambo Verduna prevzel mladi francoski poveljnik Phillippe Pétain. Francoska vojska je poskusila ponovno zavzeti utrdbo, a so Nemci že opoldne začeli obsežno ofenzivo in z močnim obstreljevanjem celo prisilili branilce bližnje utrdbe Vaux, da se začasno umaknejo. Svoje položaje jim je sicer uspelo zasesti nazaj, še preden bi nemške enote osvojile še to utrdbo.

V ofenzivi 26. februarja je nemška vojska uporabila toliko streliva, da so morali počakati na novo pošiljko, kar je za nekaj dni upočasnilo dogajanje na bojišču. Zemljišče okoli Verduna je postalo posejano z luknjami, ki so jih povzročale granate. Iz njih so štrleli deli človeških teles, če je na morišču kdo ostal ranjen, a še živ, je umrl zaradi izčrpanosti ali gangrene. Širiti se je začel neznosen smrad.

Hladni, vlažni prostori, nad glavami trušč
Tudi moštvom v notranjosti utrdb ni bilo prijetno. Bili so sicer zaščiteni pred granatami in izstrelki, debele betonske stene so zdržale napade, a življenje v vlažnih, temačnih in hladnih prostorih je bilo težavno in moreče. Ob tem so se morali zanašati še na zunanjo preskrbo s hrano, vodo in strelivom. Ko so jih sovražniki začeli obkoljevati, se je dovod dobrin prekinil in v najhujših časih je bila hrana zmanjšana na minimum, voda pa odmerjena na dva decilitra na moža. Ker so spali v neposredni bližini skladišč s strelivom, jim je ves čas grozila tudi eksplozija.

Že na začetku marca so se Nemci osredotočili na drugo pomembno utrdbo Fort Vaux. Zavzeli so vas v njeni bližini, ki je nosila isto ime, in že slavili padec utrdbe. A Francozi so jo še uspeli braniti. Poveljstvo nad obrambo Verduna je od Phillippa Pétaina prevzel general Robert Nivelle, ki je maja ukazal napad na izgubljeno utrdbo Douaumont. Po več dneh silovitega bojevanja misija ni uspela, francoske enote pa so utrpele hude izgube.

Branjenje utrdbe Vaux do zadnjega diha
Ker se je v tem času pripravljalo odprtje novega bojišča na reki Somme, kjer sta moči združili francoska in britanska vojska, so Nemci želeli pohiteti in dokončno poraziti Verdun. Znova so se namenili zavzeti Fort Vaux. Napad se je začel 1. junija, kmalu so osvojili položaje okoli same utrdbe. Moštvo, ki jo je branilo, je ves čas opozarjalo generalštab, da nujno potrebujejo okrepitve, da jim manjka tako streliva kot predvsem vode in hrane. Posamezni francoski vojaki, ki so pripadali enotam iz okolice utrdbe, so se pred nemškimi napadi zatekali v Vaux, to pa je branilce prej oviralo, kot jim pomenilo okrepitev. Za generala Nivella bi izguba še te utrdbe pomenila pravo katastrofo, zato je ukazal napad na obkrožajoče Nemce, a brez uspeha.

Sporočila iz oblegane utrdbe so postajala vse bolj obupana. "Kje ste? Ne slišimo naše artilerije. Napasti morate takoj, sicer smo izgubljeni." "Še nocoj moramo dobiti zamenjave, nujna je dobava vode. Moči nam pojenjajo, naredili smo vse, kar je v naši moči." Polkovnik Sylvain Eugene Raynal, ki je poveljeval utrdbi, je 4. junija generalu Nevillu poslal svojega zadnjega goloba pismonošo: "Vztrajamo na položajih, a smo pod hudim napadom s plinom. Nujno potrebujemo zamenjave. V Souville smo poslali vizualna sporočila, a ni odziva. To je moj zadnji golob." Odgovor štaba v Souvillu je bil le: "Zdržite."

Naslednji dan je Raynal iz tega peklenskega okolja uspel evakuirati 100 svojih mož, a zamenjav ni bilo od nikoder. 7. junija so Nemci zavzeli utrdbo. Obramba se je predala, potem ko so vojaki, ki so jo skušali braniti, ostali brez vode in osnovnih življenjskih potrebščin. Lizali so stene, zbirali deževnico in na koncu pili tudi urin. Nemci so jim ob predaji izkazali vojaške časti zaradi nečloveških naporov pri obrambi položajev.

Jeseni Francozi utrdbe osvojijo nazaj
A upanje Nemcev na hitro končanje bitke pri Verdunu se je izjalovilo, francoska vojska se kljub hudim izgubam ni izčrpala, menjavali so svoje čete in tako vzdrževali moralo vojakov. Ko je 11. julija Nemcem spodletela zadnja velika ofenziva, so se začeli počasi umikati in predvsem braniti. Jeseni je tako francoska vojska uspela z manjšimi napadi in ponovno so osvojili Douaumont ter Vaux. Konec leta 1916 se je bojevanje v okolici Verduna končalo, za sabo pa pustilo pravo opustošenje – 300.000 mrtvih in 400.000 ranjenih vojakov, prerešetane vasi, izseljeno prebivalstvo, preluknjano pokrajino.

Sprehod med ostanki in spomini
Spomin na eno najtežjih bitk je še danes prisoten na celotnem verdunskem območju. Utrdbi Douaumont in Vaux sta odprti za obiskovalce, ki se lahko sprehodijo po hladnih hodnikih, si v mislih predstavljajo stiske, ki so jih vojaki doživljali zaprti med te vlažne stene, ko je okoli njih vse bobnelo. Napis pred skladiščem smodnika izda, da se je zgodila tudi huda nesreča – eksplozija v shrambi je pomorila in pohabila skoraj polovico vojakov, ki so bili takrat v utrdbi, veliko jih je umrlo pod zrušenim stropom. Opisi pomanjkanja hrane, onesnaženja pitne vode in obupnih klicev po novih okrepitvah, razkrivajo trpljenje posadke.

Pred utrdbama so opozorila, naj obiskovalci hodijo po uhojenih poteh, saj se lahko še vedno kje skrivajo neeksplodirane granate. Ohranjeni so deli žičnatih preprek, iz zemlje štrli zarjavelo železo, ki je oviralo napadalce. Jarke, v katerih so zaščito iskali vojaki, je obrasla trava, razširil se je gozd, a sledi, ki jih je za sabo pustilo na stotine odvrženih granat, ni mogoče zabrisati.