Tako je v dnevnik zapisal italijanski zdravnik na soški fronti, ki se je moral zaradi polkovnikovega ukaza premakniti na avstro-ogrskim topovom dosegljivo izpostavljeno mesto, da bi bil čim bliže bataljona. "Nizke" rane so načeloma veljale za relativno nenevarne in tako si je vsak vojak želel oddiha in dopusta v bolnici s "ta nizko".

"Na sredinih večerih večinoma predstavljamo avstro-ogrski pogled na soško fronto in prvo svetovno vojno, tokrat pa imamo priložnost, da prisluhnemo dnevniku, ki je bil pisan na italijanski strani, kar je zelo pomembno dopolnilo," je o knjigi Potovanje na fronto, ki je bila tokrat središče pozornosti prvi svetovni vojni posvečenega večera, uvodoma dejal vodja kustusov Muzeja novejše zgodovine Slovenije Marko Štepec.

Knjiga nas popelje v življenje italijanskega poročnika zdravnika Giacinta de Carolija na območju Plav, gre za majhno vasico v soški dolini, malce južneje od kraja Deskle, in vzpetine Prižnica na drugem bregu (kota 383, tudi "kota smrti"), kjer je divjala silovita italijanska ofenziva in posledično gre za eno najbolj krvavih bojišč soške fronte. Avtorja sta Giancinto in njegova hči, ki je našla in uredila očetove dnevniške zapiske iz časa velike vojne ter njegove spomine, ki jih je pisal leta 1980, Maria Luisa de Caroli, delo pa je v slovenščino prevedel Valter Reščič iz Turističnega društva Korada Deskle - Anhovo in knjigo tudi izdal. Predstavitev je povezovala Petra Paravan.
Boj za koto 383 nad Plavami
Podpredsednik Društva Soška fronta David Erik Pipan se dogodka ni mogel udeležiti, zato je sodeloval kar v obliki tonskega posnetka, na katerem je pojasnil dogajanje na soški fronti v okolici Plav in Prižnice. "Kota 383 je tak manjši hribček nad Plavami, na katerega splezamo v pol ure, na prvi pogled se ne zdi razumljivo, zakaj so Italijani ta dokaj nizek vrh na vsak način in za vsako ceno želeli zavzeti, saj so ga brez prestanka napadali celi dve leti," je o strateško pomembni vzpetini Prižnica, okoli katere reka Soča naredi zanko, dejal Pipan.

Takoj na začetku soške fronte se je Avstro-Ogrska umaknila na levi breg Soče in porušila most v Plavah ter vasico tako prepustila Italijanom, a po vsega nekaj tednih je manjši enoti italijanske vojske uspelo preplavati reko in zavzeti levi breg, avstro-ogrske enote pa so se umaknile na hribček kota 383, ki so ga tudi uspešno branile vse do junija 1917 ko so Italijani izvedli ofenzivo v 10. soški bitki. Italijanska vojska je med obleganjem hrib obkolila iz treh smeri, tik ob vznožju pa je vzpostavila obvezovališče in malo nižje ob cesti bolnišnico, kjer je delovala sanitetna enota, v kateri je reševal življenja italijanski zdravnik in pisec dnevnika Giancinto de Caroli. Ta del pobočja je bil po Pipanovih besedah namreč za branilce v mrtvem kotu in tja niso mogli streljati, zato so se tu Italijani močno utrdili.

"Italijanska vojska je prav na to točko pošiljala profesionalne enote, drugod so bili bolj rezervisti, v Plave je italijanska armada poslala celo divizijo veteranov, ki se je že bojevala v Libiji," je nadaljeval Reščič in dodal, da je bil očiten namen Italijanov, da prav na tej točki prebijejo fronto in pridejo v zaledje avstro-ogrskih položajev. Avstro-ogrske enote, ki so dve leti uspešno branile omenjeni hribček, so v levjem deležu sestavljali Dalmatinci (95 odstotkov Hrvatov in Srbov, 5 odstotkov Italijanov), ogrske enote Madžari in Romuni, avstrijske enote Dunajčani in Čehi. Slovenskih enot tu ni bilo.
S fakultete direktno na soško fronto
Giancinto je zadnje izpite na medicinski fakulteti opravil kot 24-letnik prav ob vstopu dotedanje avstro-ogrske zaveznice Italije v veliko vojno na strani antantnih sil leta 1915, tako da je prve zdravniške izkušnje pridobival na soški fronti. Dnevnik je pisal od julija do novembra leta 1915, na soški fronti se je torej pojavil vsega dva meseca po začetku bojev.
"Tiran" Franc Jožef
Mejo med Avstro-Ogrsko in Italijo je prečkal 28. julija 1915. "V daljavi sem zagledal dim, ki ga je povzročila eksplozija granat, prepoznal sem nekaj naših položajev, bolje sem slišal bobnenje topa. Točno ob 10.01 (na moji uri) je vlak z vrtoglavo hitrostjo prečkal most manjše reke. Bila je tista stara državna meja, ki nam jo je vsilil strahopetni sovražnik, sovražnik vseh pravic in plemenitih prizadevanj. Koliba, velika za nekaj ljudi in dva kola v črni in rumeni barvi, na katerih sta bila cesarska orla, so označevali, da vstopamo v imperij jezuitskega cesarja Franca Jožefa. Moje pero drgeta ob pisanju imena tega tirana italijanskega naroda," je zapisal.
.

.
Neustrašno reševal življenja enih in drugih
Giacinto je bil v prvi vrsti zdravnik, ampak tudi človek, ki je v nehumanih razmerah 1. svetovne vojne pogumno reševal življenja drugim. Dvakrat je bil odlikovan z medaljo za zasluge, ker je sredi boja operiral, ampak njemu se to ni zdelo nič posebnega, saj je le opravljal svoje delo, je Giacintovo skromnost opisal Reščič. V enem od dogodkov, ki mu je prislužil medaljo, je prva granata razstrelila kurirja, ki mu je prinesel pismo, druga operacijsko mizo na sanitetnem mestu, kjer je bilo takoj za prvo frontno črto, Giacinto pa je po čudežu ostal cel in nadaljeval "delo".

V drugem dogodku, ki mu je prinesel še eno medaljo, so Italijani pripravljali veliko akcijo preboja in so s topništvom odpihnili in razbili bodeče žice, a avstrijski poveljniki so italijansko namero spregledali in takoj, ko so topovi opravili svoje in utihnili, so skozi predel, kjer so pretrgali žico, v napad udarile avstro-ogrske enote. Giacinto je ostal na svojem sanitetnem mestu, ki je zdaj padlo v avstro-ogrske roke, in začel krpati ranjence tako enih kot drugih, avstro-ogrski vojaki pa so ga pustili pri miru. Čez nekaj časa so Italijani po besedah Reščiča udarili nazaj in se znova vrnili do sanitetnega mesta ter začudeno vprašali Giacinta: "Saj vi ste še vedno tukaj?" On pa jim je hladno odgovoril: "Seveda, jaz opravljam svoje delo".
Pomanjkanje zdravnikov
O dopustu je lahko samo sanjal, saj je zdravnikov močno primanjkovalo in jih na fronti niso menjavali, so jih pa zato še toliko bolj varovali, je izpostavil Reščič in nadaljeval s prigodo, ko se je začelo topovsko obstreljevanje in je pred Giacintovimi očmi dva vojaka vrglo v zrak. Prvi se je pobral nepoškodovan, drugi pa je bil ranjen in je mahal na pomoč. Giacinto je takoj stekel na plano in ga odvlekel v zavetje, kjer ga je oskrbel, medtem pa je priletela še tretja granata. Njegov sluga ga je opozoril na kri in izkazalo se je, da ta ni vojakova, ki ga je reševal, kot je sprva mislil, ampak je bil Giacinto ranjen v roko. "Namesto, da bi dobil pohvalo, je bil grajan, ker so imeli zdravniki in oficirji izrecno prepoved med obstreljevanjem skočiti ven iz varnega zaklona," je opisal dogodek Reščič.

105 tisoč ranjencev in zdravniška diploma
Razsežnosti kalvarije, ki jo je dal Giacinto skozi v Plavah, nazorno kažejo številke v njegovih zdravniških evidencah, saj je samo od julija do decembra leta 1915 imel v rokah 105 tisoč ranjencev. Decembra leta 1915 so ga nato poslali v Torino, kjer je končal zdravniško diplomo. Dnevnika, ki so ga v zadnjih mesecih vedno bolj zaznamovali depresija, naveličanost in domotožje, pozneje ni več pisal.

Poraz in umik do Piave
Kaj se je z Giacintom dogajalo do konca velike vojne in naprej, potem izvemo iz spominov, ki jih je pisal leta 1980, med drugim je opisal pretresljiv prizor, ki mu je bil priča ob umiku italijanske vojske po porazu v "Čudežu pri Kobaridu" ali 12. soški bitki 24. oktobra 1917, ko je avstro-ogrski vojski s pomočjo nemške armade uspelo popolnoma razbiti Italijane.
"V naselju Clauviano je imela 3. armada svojo čredo goveda, tu je bilo nameščenih 3 tisoč volov za oskrbo z mesom. Niso jih mogli pobiti, ker se je sovražnik prehitro približeval, zato so jim glave in rogove okronali s slamo, prepojeno z bencinom, in podtaknili ogenj. Tako so ti postali goreče bakle, ki so begale naokrog in izžarevale v noči, ki se je spuščala na to strašno nesrečo, mračno uprizoritev apokaliptične drame. Tiste lepe živali so poginile, bojim se, da so jih sovražniki, željni plena in lačni hrane, vsaj delno pojedli in tako uničili našo željo, da bi pred njihovim napredovanjem ustvarili panoramo požganega ozemlja, metodo, poznano tudi ruskim barbarom," se je spominjal umika.
Na poti so se ustavili tudi v Palmanovi, kjer je "vse gorelo, saj je prebivalstvo raje svoje bogate hiše zažgalo, kot da bi jih prepustili sovražniku". Pot pa so nadaljevali s "strganimi čevlji in vsi razcapani" vse do reke Piave, na katero so se po porazu umaknili.

Reščičeva soproga Lojzka je predstavitev sklenila z govorom Marie Luise, Giacintova hči ga je namreč pripravila prav posebej za predstavitev knjige. "Nikoli si ne bi mislila, niti v najbolj norih sanjah, da bo mojo knjigo prevedel v slovenščino ravno nekdo iz Plav. Zakaj sreča? Zato, ker se po sto letih Italijani in Avstrijci ter Slovenci ne borijo več na nasprotnih straneh, zdaj se borimo skupaj za ohranitev spomina," je zapisala.