Od Kobarida do Doberdoba še danes najdemo veliko spomenikov in pokopališč madžarskih vojakov, zato tudi vedno več Madžarov išče sledi svojcev na tem bojišču. Pred kratkim je v bližino nekdanjega soškega bojišča pripeljal poseben vlak Isonzo (Soča) Express, na katerem je bila skupina 500 madžarskih turistov.

Bil je ponedeljek, eden izmed tistih najbolj vročih dni v juliju. Pred železniško postajo v Novi Gorici je bilo parkiranih ducat avtobusov, ob peronu pa so nekateri radovedni domačini čakali na prihod posebnega vlaka. Na postajo je prispel vlak s štirinajstimi potovalnimi vagoni. Pobudniki projekta so bile madžarske nevladne organizacije, ministrstvo za obrambo Madžarske in turistična agencija, ki deluje v sklopu tamkajšnjih železnic.

Idejni vodja projekta pa je Ferenc Hamori, ki je ob prihodu v Novo Gorico pojasnil, kako je sploh nastala ta zamisel: "Notranja nuja nas je pripeljala do tega, da smo oblikovali projekt Isonzo Express. Pred 100 leti se je na tem območju oblikovala frontna črta na reki Soči. Treba je vedeti, da to ni bila napadalna vojna. To je bila skupna obrambna vojna Slovencev in Madžarov. Slovenci so branili svoja ognjišča, medtem ko so Madžari skupaj s štirinajstimi narodi branili takratno domovino. S tem projektom, Isonzo Express, smo želeli zaznamovati to obletnico, se spomniti teh dogodkov pred stotimi leti."

O programu ogledov je Hamori povedal: "500 ljudi je veliko število. Zato smo jih razdelili v dve skupini. Prvi dan gre prva skupina na doberdobski kras: na Martinščico, Debelo Grižo, torej na tisti del fronte, kjer se je borilo veliko madžarskih vojakov. Druga skupina pa bo obiskala Posočje. Naslednji dan se bodo zamenjali, tako da lahko konkretno doživijo in podoživijo te kraje in te dogodke."

Madžari so se ob Soči bojevali 29 mesecev
Po nekaterih podatkih je v prvi svetovni vojni sodelovalo 3,5 milijona madžarskih vojakov, več kot 660.000 jih je takrat umrlo. Kot je povedal Željko Cimprič iz Kobariškega muzeja, je bila v začetnih bojih na soški fronti v Zgornjem Posočju razporejena 20. divizija madžarskega kraljevskega domobranstva. Šlo je za veliko enoto, vendar ker je bilo njeno naborno območje izrazito ravninsko, ni imela izkušenj v gorskem bojevanju. Zato so jo prerazporedili na Debelo Grižo, kjer se je nadaljevala njena kalvarija v okviru VII. madžarskega armadnega korpusa, ki je trajala vseh 29 mesecev bojev na soški fronti. Celotni armadni korpus je bil nenehno na udaru in udeležen v hudih bojih.

Iskanje osebnih spominov in zgodovinsko raziskovanje
Med obiskovalci so bili številni starejši Madžari. Prišle so tudi družine z otroki in mladi. Nekateri so bili oblečeni v vojaške uniforme iz prve svetovne vojne. Večina potnikov je bila iz Budimpešte, kjer je posebni spominski vlak začel potovanje proti Sloveniji.

Zakaj so se odločili za potovanje? "Moja mama je profesorica zgodovine. Želela je priti, in sem se ji pridružila. Po poklicu sem splošna zdravnica, se pa v prostem času zanimam za zgodovino. Med potniki je veliko ljudi, ki so izgubili svoje sorodnike v prvi svetovni vojni, in mislim, da se jih z udeležbo na tem potovanju želijo spomniti, videti, kako so živeli, kako so umrli. Veliko je tudi ljudi, ki se poklicno ali ljubiteljsko ukvarjajo z zgodovino. Verjetno sem ena izmed redkih, ki nima nobene konkretnejše povezave s to vojno," pojasnjuje potnica Annie.
Zoltan Gergely Kurunczi potuje sam, v posebnem etuiju nosi dve fotografiji svojega pradedka, ki sta bili posneti v Budimpešti. Upa, da bo na potovanju našel kaj več podatkov o njem: "Prvi motiv, da sem prišel na to potovanje, je, da zaznamujemo sto let tega velikega zgodovinskega dogodka. Prepričan sem bil, da je to dobra priložnost, da obiščem te kraje. Drugi vzrok pa je, da se je eden mojih pradedov bojeval na soški fronti in da bi res rad videl kraje, kjer je bil, in počastil spomin na vse umrle, na obeh straneh. Moj praded je bil hudo ranjen, vendar je vojno preživel. Žal pa imam le dve njegovi sliki in nekaj družinskih zgodb, ki pripovedujejo o njem. Zato skušam odkriti čim več podatkov, kar lahko." O svojem pradedu je povedal še, da je po vojni dobil vzdevek 'dedek s pipo'. Ustrelili so ga v roko, zato po vojaškem služenju ni mogel več stegniti roke. Vedno jo je nosil pokrčeno pred seboj in v roki držal pipo. "Upam, da bom odkril še kakšen podatek o svojem pradedku, da bom srečal še druge ljudi, ki jih navdušuje ta tematika, in z njimi imel zanimive pogovore. Želim pa tudi videti te kraje, kje je potekala vojna, in padlim izkazati spoštovanje."

Andras Csehes je eden izmed dijakov, ki so si vozovnico za to potovanje pridobili na državnem prvenstvu na temo prve svetovne vojne. Zanimalo nas je, ali se v srednji šoli učijo o prvi svetovni vojni: "Da, v šoli sem se veliko naučil. Ta vojna je bila strašljiva. Za naš narod pa je bila zelo pomembna, ker je Avstro-ogrska po njej razpadla in Madžarska je izgubila veliko ozemlja s Trianonsko mirovno pogodbo leta 1920."

Tudi Marcell Thomas je bil eden od zmagovalcev prvenstva. Za tekmovanje pa se je učil sam, saj v šoli še niso obravnavali te tematike. Vendar ga prva svetovna vojna zelo zanima: "Ker je dober primer tega, kako so se ljudje, po sili razmer, spremenili v pošasti. Sigmund Freud je pridobil veliko znanja iz nje."

Zoltan Szabo je uslužbenec obrambnega ministrstva. Na to potovanje je prišel kot spremljevalec teh mladih tekmovalcev: "Kot vojaškega uslužbenca me zanimajo zgodovina in vsi kraji, ki so nekako povezani z vojsko."

Csanas Siklos pa je Madžar, ki z družino živi v Združenih državah Amerike. Vsako poletje obiščejo sorodnike na Madžarskem in skušajo preživeti počitnice poučno - letos so izbrali odkrivanje soške fronte: "Pobudo za to, če pošteno povem, je dala moja mama. Vedno nas je zelo zanimala italijanska fronta. Moj ded je bil v avstro-ogrski vojski in se je bojeval na severnem delu fronte, v tako imenovanem Borojevičevem kampu. Na Soči je sodeloval v štirih ali petih bitkah. Preživel je, vendar je bil leta 1917 premeščen v Romunijo, na drugo fronto. Umrl je leta 1938. Kar nam je ostalo, je poln album fotografij s soške fronte. Zato smo želeli obiskati kraje, o katerih je pisal v tem albumu. Kraji, ki smo jih videli, so mi bili že znani, s fotografij. Recimo Tolmin, Anhovo in nekateri hribi. Ni fotografiral le strelskih jarkov in kavern, ampak tudi pokrajino. Bila je zanimiva izkušnja, videti, kje je bil, v kakšnih razmerah se je bojeval. Precej me je ganilo. Predvsem tudi zato, ker mi vsi pravijo, da sem mu zelo podoben. Srečen sem, ker sem lahko pripeljal tudi svoja sinova. Za najstnike je prva svetovna vojna antična zgodovina, zame je nekoliko bližje."

Kako sta potovanje sprejela njegova sinova Oskar in Artur? "Zelo je bilo zanimivo. Videl sem strelske jarke, ki so bili postavljeni zelo visoko na hribih in kar težko sem si predstavljal, kako so se tam bojevali, v strelskih jarkih z naklonom 45 stopinj. To je bilo noro," je dejal Oskar. "Tudi meni so bili najbolj všeč visoko ležeči strelski jarki. S te točke si lahko videl celo dolino, zasnežene vrhove. Vse je tako krasno, da je težko verjeti, da je pred sto leti tu divjala grozna vojna," je dodal brat.

Madžarski turisti so obisk sklenili s spominsko slovesnostjo na avstro-ogrskem pokopališču v Štanjelu, ki so se je udeležili tudi predstavniki slovenskega in madžarskega ministrstva za obrambo ter drugi gosti.

Vodja Direktorata za spominska znamenj in odnose z javnostmi madžarskega ministrstva za obrambo László Töll je povedal, da ima prva svetovna vojna dva pomena za Madžare: "Po eni strani smo imeli velike vojaške izgube, po drugi strani pa nam pomeni tudi veliko čast, saj so naši vojaki dobili veliko odlikovanj. Zato ima hkrati grenak in častitljiv priokus. Res pa je, da zaradi spomina na drugo svetovno vojno, prva v spominih Madžarov bledi, čeprav je v njej umrlo veliko več vojakov kot v drugi. Zato so takšne slovesnosti priložnost, da ponovno obudimo spomin na svoje junake tistega časa. Večina grobov naših vojakov ni na Madžarskem, zato smo zelo hvaležni Sloveniji, da tako lepo skrbi za naša pokopališča in spominska znamenja. Pojasniti moram, da so ti spomeniki skupni nam in Avstrijcem, kajti v tistem času so bili to avstro-ogrski spomeniki. Približno 80 jih je. To je res veliko število, le še v Rusiji jih imamo več."

Ob koncu slovesnosti so se prisotni padlim poklonili s pesmijo. Gre za zelo simbolno madžarsko pesem, ki zadoni ob posebnih priložnostih, je pojasnila madžarska veleposlanica v Sloveniji Edit Szilágyiné Bátorfi in ob tem dodala, da vedno več Madžarov išče sledi svojih pradedov: "Imamo več kot 15 pokopališč, ki so raztresena po tej regiji, vendar je bilo v dveh letih in pol vojne veliko padlih in ni bilo vedno mogoče vsem omogčiti pokopa na za to urejenih mestih. Zaradi stoletnice prve svetovne vojne vedno več ljudi brska po družinskih arhivih, išče fotografije pradedov, skuša odkriti, kje so se bojevali, del katere divizije so bili. Identificiranje krajev in imen pa lahko predstavlja težko in dolgotrajno nalogo za zgodovinarje." Ti ljudje iščejo pomoč tudi na madžarskem veleposlaništvu v Ljubljani: "Velikokrat nas sprašujejo, ali imamo kakšne informacije o njihovih sorodnikih, a jih vedno napotimo na vojaške arhive. Pomagamo pa tistim, ki iščejo, kje so posamezna madžarska pokopališča ali druga znamenja."

Vedno več vprašanj o svojcih posamezniki naslavljajo tudi na Fundacijo Poti miru, pojasnjuje Maša Klavora: "Odkar imamo bazo padlih, ki smo jo naredili skupaj s Tolminskim muzejem in Lovrom Galićem, se vsako leto okrog 30 ali 40 ljudi obrne na nas iz vse Evrope oziroma z vsega sveta. Iščejo podatke o svojcih. Zelo so veseli vsake informacije, čeprav je v naši bazi žal le 21.000 podatkov o vojakih, ki so pokopani v Zgornjem Posočju. Mnogim zato ne moremo pomagati, ampak vseeno jim je vsaka sled zelo dobrodošla. Opažamo pa, da je v zadnjih dveh letih, ob stoletnici, ta številka še večja. Vsak teden vsekakor dobimo klic ali sporočilo ljudi, ki iščejo podatke. V tem tednu so Čehi iskali prednike in so bili zelo zadovoljni, ko smo jim povedali - žal nismo mogli dati točnega podatka - da je njihov prednik najverjetneje pokopan na Batah ali na Banjšicah."

So že kdaj tuji turisti prišli v te kraje tako množično kot ta skupina Madžarov? "Ob obletnicah so seveda vedno kakšni večji obiski, predvsem usmerjeni v Kobarid. Zelo lepa ideja in gesta tega obiska skupine okrog 500 Madžarov pa je bila, da so obiskali točke od Kobarida, Foljana, Sredipolja, Debele Griže, Doberdoba - kjer je njihov sveti kraj - in da so štiri dni bivali pri nas, v Novi Gorici, in se potem z avtobusi vozili ter spoznavali svojo in našo zgodovino od Kobarida do Doberdoba. To je bil projekt Madžarov."

Karin Zorn, Radio Koper

Prisluhnite celotni radijski reportaži: