Tako je lokalni župnik zapisal v kroniko župnije Črniče na Vipavskem, vasice, ki se je leta 1915 znašla v neposrednem zaledju silovitega dogajanja na soški fronti. Zapisi so tako izjemni prikaz dogajanja v krajih, ki so neposredno občutili vojno.

"Izzid knjige Črniška kronika je ujel stoletnico začetka vojne, ki je ne smemo praznovati, moramo pa se je spominjati, da bi se iz zgodovine morda kaj naučili za prihodnost," je na predstavitvi knjige Črniška kronika v Muzeju novejše zgodovine Slovenije, ki jo je izdala Goriška Mohorjeva družba, dejal sourednik knjige Renato Podberšič in dodal, da je delo pomembno za krajevno zgodovino Vipavske doline in tudi širše, saj je bogat vir za vsakega raziskovalca 1. svetovne vojne. S pomočjo kronike dobimo zelo dobro sliko dogajanja s terena med vojno in takoj po njej, pogosto kroniko zreducirajo na vojni dnevnik, a nikakor ni samo to, je še dodal. Gotovo gre za eno najbogatejših krajevnih kronik na Slovenskem.

Drago Sedmak je pojasnil, da sta avtorja Črniške kronike pravzaprav dva, prvi je Ivan Nepomuk Murovec, ki je bil župnik v Črničah od leta 1906 do leta 1914, in Alojzij Novak, ki je Murovca zamenjal decembra 1914, župnikoval pa je do sredine leta 1944, ko je odšel v Gorico za kanonika stolnega kapitlja.

Župnik Murovec je svojemu nasledniku v kroniki zapustil zanimiva navodila in pregled dogajanja v župniji. Od civilnega do cerkvenega življenja ter gospodarskega dogajanja v župniji. "Gre za navodila mlademu dekanu, kako naj se obnaša, kateri vse problemi obstajajo v župniji, kdo so tisti, ki delajo zdraho, kakšen je položaj liberalnih učiteljev, katere vse posesti ima cerkev, kakšna vse društva obstajajo v župniji, tako katoliška, kot tista druga," je naštel Podberšič.
Alojzij Novak je črniško dekanijo prevzel prav ob začetku velike vojne in tako njegovi prvi zapisi govorijo o tem, kateri vse fantje iz krajev po črniški dekaniji so bili mobilizirani, popisal pa je tudi njihovo usodo, je dejal Sedmak in izpostavil veliko stisko, ki je vladala v vasi: "Črniče so bile tako rekoč prva vas na fronti, ki ni bila izseljena, vse drugo, Gorica, Solkan, Renče, Bilje itn., je bilo zaradi bojev izseljeno, ljudje so odšli v begunstvo. Eksodus teh ljudi in vse vojno dogajanje je bila velika travma za Črniče, gledali so, kako so se skozi vas valili begunci v eno smer in vojska v drugo. Nikoli niso vedeli, kaj bo že čez uro, dve, ali bodo tudi oni morali oditi v begunstvo".

Z vojsko prihajajo težave
Številne enote iz vseh koncev in krajev Avstro-Ogrske so se valile skozi vas in bile nastanjene v bližini vasi. "Župnišče je bilo kot hotel, saj so tako rekoč vsi poveljniki hoteli imeti sobo prav tam," je Sedmak opisal vsiljive oficirje, kot je razvidno iz opisov v kroniki. V župnišču pa so neprestano zatočišče iskali tudi begunski duhovniški bratje, ki so bili pregnani zaradi napredovanja Italijanov.
Župnijski dekan je bil v tistem času tako rekoč vodja vasi, saj je poleg cerkvenih zadev vodil tudi čitalnico in vaško hranilnico. Velika težava je dokaj hitro po začetku vojne postala preskrba s hrano, saj so lačni vojaki pojedli vse, kar jim je prišlo pod roke. Lačne, prezeble in izčrpane vojake je treba do določene mere razumeti, je bil prepričan dekan, pojasni Sedmak in doda, da so izginjali hrana, imovina, sadje, ruvali so na novo vsajene krompirje, pojedli so še zeleno grozdje, pa tudi živina, ki se je prosto pasla po travnikih, je občasno izpuhtela neznano kam. Veliko pa so ljudem pobrale tudi uradne rekvizicije za vojne potrebe. Sedmak je opisal, kako je dekan Alojzij Novak poskušal pomagati prebivalcem črniške dekanije in je v ta namen organiziral pomoč: "Z župnikom Lebanom iz sosednje vasi Batuje sta organizirala provizacijo nekaj vagonov hrane in jo razdelila čisto pošteno, kolikor se je dalo. Na koncu pa sta bila opravljana od ljudi, kajti dobrota je sirota in ljudje niso nikoli zadovoljni."

Alojzij Novak v kroniko zapiše: "Čas bi že bil, da bi Laha spodili iz naših krajev in tako tudi naše ljudstvo rešili silnega bremena vojaških bivališč. Nekatere vasi silno trpijo pod tem. V Selu in v Gojačah je sedaj bivala cela brigada cela dva meseca na oddihu. To so trpeli ubogi ljudje, v kuhinjah je morala spati družina, po sobah pa so bili vojaki. V Gojačah si nobeden ne upa zaklati prašičev, ker se boje, da bi jim vojaštvo ne odneslo vse svinjine sproti, zato tam tudi nisem dobil nič jezikov ob letošnjem blagoslovljenju hiš. Tepeni smo pač eden z drugim."

"Lahkoživke" in katoliška morala
Z vojsko pa je v vas zaneslo tudi različne bolezni, kot je kolera, saj je že od junija do avgusta 1915 divjala prva huda epidemija, pa tudi prostitucija in spolne bolezni so se s prihodom mladeničev v uniformah močno razpasle.
Dekan je v kroniki natančno popisal vse domače lahkoživke, ki se "vlačijo" naokoli z vojaki. Podberšič je tu pojasnil, da je takrat v družbi vladala neverjetna katoliška puritanskost, tako da je lahko že nedolžno spogledovanje ali pa odhod na ples predstavljal kriminalno dejanje za katoliško moralo: "Nekatera dekleta so se z vojaki sprehajala, nekatera pa so počela tudi kaj več in dekan Novak je kot vrhovni moralist, ki je zadolžen za vaško etiko in moralno držo, dogajanje skrbno opazoval in vse podrobnosti tudi zapisal."

Brez dlake na jeziku
Presenetljiv je bil Novakov odkrit odnos do vojakov, tako avstro-ogrskih kot pozneje italjanskih. "Vsakemu je povedal, kar mu je šlo, celo zelo oster je znal biti. Nekega oficirja, ki je po vasi opravljal za župnikovim hrbtom, je "spucal" kot navadnega vojačka, da je ostal popolnoma brez besed," je opisal enega izmed besednih dvobojev Sedmak.
Dekan Novak je bil izredno narodno zaveden in obenem velik patriot habsburške dinastije in vdano zvest Katoliški cerkvi, bil pa je tudi izredno lojalen do katoliške Avstrije, je še dodal Podberšič. Zvečer je redno hodil v bližnji kraj Ravne nad Črničami, ki je imel višjo geografsko lego in je ponujal dober razgled. Od tam je opazoval in skrbno zapisoval dogajanje, saj je bila frontna črta vsega nekaj kilometrov od vasi, slišati je bilo streljanje in videti bliske eksplodirajočih granat.

Glede Italijanov pa Alojzij Novak, ki je bil po rodu iz Kranjske, od koder je bilo značnilno, da so prihajali duhovniki z izrazito negativnim, omalovažujočim odnosom do Italijanov, ni bil povsem nevtralno ravnodušen, je pojasnil Podberšič. Ta protiitalijanska ost se na primer kaže, ko je ob dneh po padcu Gorice v italijanske roke leta 1916 cinično zapisal: "Italijani prihajajo v Gorico, saj je že čas. Štirinajst mesecev so potovali, še polži bi prej prišli." Opazk na račun Italijanov je kronika polna, očita jim tudi verolomnost, barbarsko vojskovanje, lakomnost po ozemlju Avstro-Ogrske, še posebej po ozemlju slovenskih dežel. Lepih besed pa ne najde niti za italijanske oficirje in za domačine iz Črnič, ki Italijanom pomagajo.

Tirolce je imel najraje zaradi urejenosti, hrabrosti, katoliškega obnašanja, prav posebej pa poudari njihove izredno lepo vzgojene vojaške kurate, v tem so se mu zdeli podobni Slovencem. Poleg Italijanov pa je bil piker še do Romunov, nemških nacionalističnih nadutih oficirjev, še posebej pa je sovražil častnike, ki maltretirajo vojake. Imel je neki pristen občutek za dobroto, pravico in resnico, sta se v en glas strinjala Sedmak in Podberšič.
Vse je odvisno od poveljnika
Dekan Novak je bil tudi pravi poliglot, saj je tekoče govoril slovensko, nemško, latinsko, hrvaško, srbsko in italijansko, spovedoval pa je tudi poljske in ukrajinske vojake. Njegova edina hujša težava je bilo sporazumevanje z madžarskimi vojaki, tistimi, ki niso znali nemško. Med madžarskimi vojaki pa je opažal Slovence iz madžarskega dela monarhije in je stike z njimi tudi skrbno popisoval.
V kroniki je Novak opažal, da barbarizem ali pa kultura enote, ki potuje skozi vas, ni toliko odvisna od narodnosti vojakov, pač pa od kulture in omike poveljnika enote. Velikokrat so skrbni poveljniki poskrbeli, da je bil v vasi strog red in mir, da se je do pikice vse počistilo za sabo, da se je kaj tudi zgradilo in pomagalo domačinom. Na pobudo takšnih poveljnikov so zgradili, uredili in skrbeli za vojaško pokopališče, je pozitivne izkušnje vaščanov opisal Sedmak.

Pri svojem pastoralnem delu se je srečeval z vojaškimi kurati šestih različnih ver avstro-ogrske monarhije, razen z islamskim imamom se ni srečal, in to iz preprostega razloga, ker skozi Črniče ni šla nobena enota, ki bi imela bosanske vojake muslimanske veroizpovedi. Avstro-Ogrska vojska je uradno priznavala sedem različnih ver in Novak je podrobno opisal svoja srečanja s protestanti, kalvinisti, unijati, pravoslavci in tudi z judovskim rabinom, s katerim sta celo skupaj molila v hebrejščini, je naštel Podberšič in dodal, da je rabinu priznaval veliko znanje, čeprav je na "napačni poti".
Osvoboditev Gorice in novo upanje
Ob osvoboditvi Gorice oktobra leta 1917, ko sta v Čudežu pri Kobaridu ali 12. soški bitki združeno udarili avstro-ogrska in nemška vojska in so se bežeči Italijani ustavili šele na reki Piavi, sta se v dekanu Novaku po Sedmakovih besedah prebudila veliko upanje in optimizem, da se bodo stvari vendarle dobro končale. A vojna se je nadaljevala, monarhija pa je bila že popolnoma izčrpana in leta 1918, ko so se Italijani vrnili in znova zasedli slovensko ozemlje, je bilo Novakovo upanje tudi dokončno poteptano.
V velikem razočaranju zaradi izgubljene vojne je celo razmišljal, da bi odšel v Jugoslavijo, a si je premislil in ostal v Črničah vse do premestitve leta 1944, ko je bil povišan v kanonika stolnega kapitlja v Gorici.