Spišejo jo močnejši med zmagovalci, naloga preostalih, šibkejših zmagovalcev pa je, da vneto kimajo in ponosno zrejo v velike.

Poraženci imajo pri pisanju zgodovine kaj malo besede, a več kimanja kot šibkejši zmagovalci. Čeprav se lahko meja med šibkejšimi zmagovalci in poraženci kaj hitro zabriše. Pač odvisno od volje zmagovalcev. Zagonetno kajne, pa vendar tako preprosto … in nič novega, pravzaprav …

Ob 70-letnici konca druge svetovne vojne so po vsej Evropi potekale slovesnosti, na katerih so državniki nosili vence in se priklanjali ob spomenikih in obeležjih žrtvam barbarske morije. Pozive, da se kaj takega ne sme nikoli več zgoditi, je bilo iz ust oblastnikov slišati tolikokrat, da bi že skoraj verjeli, da mislijo resno, če nas zadnjih sedem desetletij seveda ne bi učilo drugače … Mediji so bili polni zgodb o življenju v predvojni, medvojni in povojni Evropi. O razlogih za vojno, njenih velikih bitkah, zverinstvih in žrtvah smo izvedeli skoraj vse. Skoraj …

Za svobodo Evrope je umrlo tudi najmanj 1,3 milijona Afričanov, pripadnikov vojsk različnih kolonialnih sil. Ne, niso umrli za svojo svobodo, umrli so za svobodo svojih gospodarjev. Največ naj bi jih umrlo za Veliko Britanijo: 334.000 v Južni Afriki, 289.530 pripadnikov Kraljevih afriških pušk v Keniji, Tanzaniji, Ugandi in Malaviju, 243.550 pripadnikov Kraljeve zahodnoafriške mejne enote v Nigeriji, Gani, Sierri Leone, Gambiji, v Egiptu naj bi jih umrlo 100.000, 77.767 v Lesotu, Bocvani, Svaziju, Zambiji in Zimbabveju, 6.500 na Mauritiusu in Sejšelih. Za Francijo naj bi umrlo 190.000 pripadnikov kolonialnih sil, ki so jih novačili v Alžiriji, Senegalu, Maliju, Burkina Fasu, Beninu, Čadu, Gvineji, Slonokoščeni obali, Nigru, Republiki Kongo, 60.000 za Italijo na strani eritrejskih kolonialnih sil, 24.000 za Belgijo v belgijskem Kongu.

Liberija se je pred zavojevalci bojevala ob pomoči Združenih držav Amerike, s katerimi je leta 1942 podpisala obrambno zavezništvo. Etiopija se je bojevala sama. Prav tam, na etiopskih tleh, se je za Afriko začela druga svetovna vojna. Oktobra leta 1935 je Kraljevina Italija napadla etiopsko cesarstvo in s tem zaživela svoje velike sanje male in predvsem zapoznele kolonizatorice. Ob pomoči eritrejskih sil je Etiopijo pokorila v dobrem letu dni in jo skupaj z Eritrejo in italijanskim delom Somalije zlila v Italijansko vzhodno Afriko (Africa Orientale Italiana). Etiopski cesar Haile Selassie je bil prisiljen zbežati v Veliko Britanijo. V govoru pred Ligo narodov, ki je bolj ali manj nemo spremljala italijansko lomastenje po Etiopiji, je cesar 30. junija 1937 izrekel zlovešče opozorilo: "Danes mi. Jutri boste na vrsti vi." Številke o tem, koliko etiopskih borcev je umrlo, se razlikujejo, a groba ocena je, da je italijansko-etiopska vojna zahtevala življenja 257.000 etiopskih vojakov. Pozneje naj bi jih v vsej drugi svetovni vojni umrlo še najmanj 30.000. A če lahko o številkah zgolj ugibamo, ugibanja o tem, da je bila italijansko-etiopska vojna pomembna iztočnica za Benita Mussolinija in vzpon fašizma, ne more biti. Prav zmaga v Etiopiji in oblikovanje italijanskega imperija je dala fašizmu težo, ki ga je gibanje potrebovalo za prevlado na italijanski in evropski politični šahovnici.

Ko se ob 70. obletnici konca druge svetovne vojne spominjamo tistih, ki so dali življenje za svobodo Evrope, ne moremo mimo Tirailleurs Sénégalais, kot se jim reče po francosko. Verjamem, da za njih še niste slišali, pa tudi ustreznega prevoda njihovega imena pri nas ni, zato jih bom prevedel v Senegalska predhodnica. Ob tem izhajam iz vojaškega pomena gesla "predhodnica", ki ga najdemo v Slovarju slovenskega knjižnega jezika in pomeni skupino vojakov ali vojaško enoto, ki ščiti, varuje čelo večje vojaške enote na pohodu.

Francija je Senegalsko predhodnico ustanovila leta 1857 na tleh današnjega Senegala. Zamisel je bila sila preprosta, naj Afričani plačajo za razkošja kolonizacije - z vojaki in njihovo krvjo. Vojake je Francija novačila iz vseh svojih afriških kolonij, njihova naloga pa je bila obramba kolonij. Pripadniki Senegalske predhodnice so sodelovali že v prvi svetovni vojni, 135.000 se jih je takrat bojevalo na evropskih tleh. Med drugo svetovno vojno ni bilo nič drugače, saj je v Franciji zaradi žrtev prve vojne manjkalo mož. Na evropskih tleh je sodelovalo pet polkov Senegalske predhodnice, še ena brigada je bila na položajih v Alžiriji. V bitki za Francijo so pomagali braniti kraje v osrčju države. Aprila 1940 jih je bilo vpoklicanih 179.000. Leta 1944 jih je več kot 120.000 sodelovalo pri osvoboditvi Italije in južne Francije. Nekaj enot je sodelovalo tudi pri osvoboditvi Pariza avgusta leta 1944. V nemškem ujetništvu jih je končalo več kot 80.000. In nagrada? Jeseni 1944 je general de Gaulle 15.000 pripadnikov Senegalske predhodnice na evropskih tleh umaknil iz boja in jih v procesu "pobeljenja" nadomestil z belopoltimi borci. Borci, ki so se vrnili v kolonije, so se pozneje še leta borili, da bi dobili enako visoke pokojnine in odškodnino kot njihovi evropski soborci. Francija jim je bila hvaležna tudi tako, da so morale države, iz katerih so prihajali borci, po koncu vojne več kot desetletje čakati na samostojnost. A to je morda že druga zgodba.

Med raziskovanjem in prebiranjem zapisov in na spletu dostopnih dokumentov ter podatkovnih baz sem naletel še na neko drugo. Bolj osebno. Čisto mojo, pravzaprav. Na strani francoskega obrambnega ministrstva je namreč mogoče preveriti imena padlih v obrambi Francije. Kot kaže, sta v bitki za Francijo leta 1940 umrla tudi vsaj dva moja gvinejska sorodnika. Morigbe Conde (ali Konde, kot so francozi pisali priimek) se je rodil leta 1918 v kraju Diamona v Gvineji. Kot vojak se je boril v 14. polku Senegalske predhodnice in padel 19. avgusta 1940 pri kraju Niort na zahodu Francije. Dva meseca prej, 18. junija 1940, je pri kraju Harreville les Chanteurs, jugozahodno od Nancyja, umrl Moussa Conde, prav tako star 24 let, ki je služil v 12. polku Senegalske predhodnice. Še slab mesec prej, 24. maja 1940, je nekje na ozemlju Francije umrl še Kemene Conde, ki je služil v 7. polku, a točna lokacija ni znana, prav tako ne datum in kraj njegovega rojstva. Vsega skupaj je v bazi obrambnega ministrstva sedem Condejev.

Nihče se jih ni spomnil te dni, ne njih, ne vseh tistih milijon in nekaj Afričanov, ki so umrli za svobodo, za mir, za boljše življenje, za pravico, za resnico, za domovino. Nihče tostran Sredozemskega morja se jih ni spomnil v govorih, nihče ni položil venca k njihovemu spomeniku. Saj tudi ni mogel. Če se ne motim, jim spomenikov zaradi zaslug v drugi svetovni vojni sploh niso postavili. Ne tostran Sredozemskega morja. Morda pa le stoji kje kakšen, a je njegov pravi pomen že zdavnaj ušel iz spomina. Ker afriških vojakov v drugi svetovni vojni ni bilo. Ne tostran Sredozemskega morja. Pozabili so jih zgodovinski učbeniki in ker jih ni v knjigah, jih tudi v medijih ni. Ne tostran Sredozemskega morja. In če so že bili, smo jih izbrisali iz spomina … ker za nas ne sodijo na to stran Sredozemskega morja.