Vojna se je končala novembra 1918, a številni povratniki so se vračali domov še dolgo po njej.

Martin Muc je ob koncu l. 1917 pobegnil iz ruskega ujetniškega taborišča in prek Sibirije odšel do Čeljabinska, Omska in Tomska. Z iznajdljivostjo in srečo je preživel tragedijo ruskega državljanskega spopada. V Vladivostoku se mu v gneči povratnikov ni uspelo vkrcati na ladjo. Pri tem je Kraljevina SHS zelo slabo skrbela za vrnitev svojih državljanov, nekdanjih avstro-ogrskih vojakov. Martin Muc se je zato odločil za pustolovsko pot do "zlatih polj" ob rekah daljne Kamčatke. Pozneje je pobegnil v Šanghaj, kjer se mu je končno uspelo vkrcati na ladjo in se je prek Hongkonga, Sajgona, Singapurja, Colomba, Sueškega prekopa in Port Saida vrnil v Evropo. V Marseillu si je s pomočjo pristojnih konzulatov uredil dokumente za vrnitev v domovino. S staro oguljeno obleko in skromnim kovčkom se je februarja 1927 vrnil v Ljubljano in nato v rojstno Metliko, kjer ga ni nihče več pričakoval.

Josip Košir je bil prav tako s 27. domobranskim pehotnim polkom poslan na vzhodno bojišče. Po dolgotrajnem ujetništvu se je julija 1920 uspel vkrcati na vlak v Tomsku v Sibiriji in se je nato prek Moskve odpeljal proti zahodu do obale Baltskega morja. V Nemčiji se je vkrcal na parnik in se potem prek Berlina, Bavarske in Maribora vrnil domov na Gorenjsko.

Sedemletna Marija Koršič je bila zaradi vojne prisiljena zapustiti rojstno vas Pevmo pri Gorici, ki je bila na bojni črti. Begunska usoda jo je pripeljala v vas pri Kromerižu. Njena zgodba govori o begunskem šolstvu in učiteljicah, ki so vplivale na njeno poznejšo življenjsko pot učiteljice. Domov se je vrnila prek begunskega taborišča v Strnišču pri Ptuju in se šele l. 1920 vrnila v Pevmo, kjer so na dvorišču porušenega doma postavili barako.

Anton Grahek iz Lokev pri Črnomlju je izkusil bojišča od Galicije do Tirolske. V Bovški kotlini je doživel preboj fronte in umik italijanske vojske prek Tilmenta. Kot vojak XXII. pohodnega bataljona kranjskega 17. pehotnega polka je bil dodeljen 3. polku tirolskih strelcev in 3. novembra 1918 je namesto domov odšel skupaj s številnimi avstro-ogrskimi vojaki v dolgotrajno italijansko ujetništvo. Po pobegu iz italijanskega ujetniškega taborišča je januarja 1920 končno potrkal na domače okno in vojna se je po dolgih letih tudi zanj končala.

Odisejada po slovensko
Poleg opisanih štirih zgodb je v zborniku, ki spremlja razstavo, še dodatnih devet zgodb o vračanju iz prve svetovne vojne. Na razstavi in v zborniku so seveda predstavljeni tudi številni drugi povratki iz vojn 19. in 20. stoletja, ki so jih pripravili sodelavci po vsej Sloveniji iz 19 ustanov. Razstava obiskovalcem na slovenskih primerih pravzaprav predstavi univerzalno antično temo, opisano v epski pesnitvi o mitskem junaku Odiseju, ki se je po dvajsetih letih "preoblečen v berača" vrnil iz trojanskih vojn na rojstno Itako.

Razstava bo odprta še do 1. septembra 2016.

Predlogi za dodatno branje:

Anton Grahek, Spomini na prvo svetovno vojno in ujetništvo, Ljubljana 2001.

Martin Muc, Skozi Sibirijo, Zgode in nezgode slovenskega vojaka v svetovni vojni, Ljubljana 1933, 1934.

Andrej Zlobec, V vihri petih vojn, Ljubljana 2009, 2010.

Uroš Košir, »Čez dolgo spet »Gorenska stran« in ti moj dom, men dobro znan!« Josip Košir in rusko ujetništvo (1914-1920), Arhivi letnik 37, 2014, št. 2.

Begunsko šolstvo v 20. stoletju - naše in pri nas, ur. Mateja Ribarič, Ljubljana: Slovenski šolski muzej, 2002

Pot domov, ur. Monika Kokalj Kočevar in Marko Štepec, Ljubljana: Muzej novejše zgodovine Slovenije 2015.

Comig home, ed. Monika Kokalj Kočevar in Marko Štepec, Ljubljana: Muzej novejše zgodovine Slovenije 2015.

Homer, Odiseja, Ljubljana 1992.