Evropska unija se je v zadnjem času soočila z vrsto kriz, ki so jo pripeljale do ponovnega premisleka o zunanji politični paradigmi. Pandemija, vojna v Ukrajini in energetska kriza. Opotekamo se iz ene krize v drugo, EU je prizadela tako imenovana permakriza, nova beseda, ki se pogosto pojavlja in odraža to novo nestabilnost. Konflikti, gospodarska neenakost in polarizacija družbe zdaj prevladujejo v evropskih in mednarodnih novicah. V tem kontekstu tudi naša zavezništva postajajo vse bolj krhka, pojavile so nove moči.

V tokratni oddaji raziskujemo, kaj evropski strokovnjaki in državljani pričakujejo od Evrope glede njene zunanje politike. Dr. Ana Bojinović Fenko iz Katedre za mednarodne odnose FDV, Univerze v Ljubljani na vprašanje na kaj bi se morala EU osredotočiti v odnosih z drugimi centri moči odgovarja: "moj zelo kratek odgovor bi bil, na agendo, ki jo izvaja sicer v multilateralnih institucijah, torej v mednarodnih organizacijah, kjer ima Evropska unija formalnopravno članstvo ali pa kjer sodeluje kot opazovalka. Ta konsistentnost se mi zdi nujna. Namreč v bilateralnih odnosih kot v osnovi, akter, ki izhaja iz multilateralnega sodelovanja med državami in članicami, mora konsistentno delovati. Ta agenda je prva predpostavka. Lahko pa so odnosi z drugimi državami. Nekaj časa je Evropska unija precej uporabljala interregionalni dialog in sodelovanje, torej sodelovanje z mednarodnimi regijami, sploh v trgovinskem in razvojnem smislu. Tudi to bi bilo dobro, da unija ne pozabi, kajti niti Rusija, niti Kitajska, niti Indija, niti Brazilija ali Južna Afrika niso legitimne voditeljice v svojih regijah. To pomeni, da te regije niso močno konsolidirane pod vplivom regionalne sile, zato ima Evropska unija kot zunanja sila do držav v nekih regijah dobro pot, da tudi z njimi ohranja dobre odnose."

Soočamo se torej z vedno novimi izzivi. Ali naj posledično Evropska unija izbira med dvema centroma moči ali ravna kako drugače? Ana Bojinović Fenko izpostavlja, da: "če me pa sprašujete, med kom bi naj izbirala, med Rusijo, Kitajsko, tukaj mora ohranjati dialog z vsemi, čeprav seveda ni v dobrih odnosih z vsemi. Nujno pa se mora držati v vsebinskem smislu svoje normativno pogojene agende. To pomeni agende, ki je absolutno temelji na mednarodnem pravu, ki je edini način, kako so se do sedaj v zgodovini države ali kakršnekoli druge politične skupnosti na tem planetu uspeli dogovoriti, da ohranjajo mednarodni mir in tudi varnost."

Ali se naj Evropska unija skuša približati novim državam, naj stke nova zavezništva? Bojinović Fenkova pravi, da je potrebno biti pozoren: "eno je z vidika geografske razporeditve držav, drugo pa z vidika, kako močne so države na določenih področjih, ki jih EU spodbuja. Se pravi, definitivno mora Evropska unija ohranjati dobre odnose z regionalnimi silami, te smo že omenili. Med tem, ko govorimo o demokratizaciji, je treba ohranjati dobre odnose in skoraj neposredno zavezništvo z državami, ki so tu tradicionalne. Recimo s Kanado, ki ni država, ki bi jo tako izpostavili kot neko veliko silo, s katero ima EU poseben ekonomski ali varnostni odnos. Ta je pač v evroatlantskem partnerstvu s Kanado regulirana ali pa Japonska, ki tudi ni neka tradicionalna država, ki promovira demokracijo, ampak zagotovo sodi pa v ta sklop držav in ima nek domet vsej v vzhodno azijskem okolju. Največjo pozornost bi pa absolutno morala Evropska unija posvetiti državam v neposredni soseščini, tukaj mislim seveda v Zahodni Balkan in potem vzhodno Evropo. To pa bi morala EU dati vedeti jasno tudi v svojem diskurzu."

Seveda pa so v ospredju zmeraj odnosti s tradicionalnimi zavezniki in tudi z največjimi centri moči, s katerimi je potrebno shajati. Ali Evropska unija torej dovolj razmišlja oziroma deluje s tradicionalnimi partnerstvi? Dr. Ana Bojinović Fenko iz FDV, Univerze v Ljubljani je meni, da: "za Evropsko unijo je izjemno velik izziv prihajati z obeh strani. Tako s strani kitajske kot s strani ZDA kot tradicionalne partnerke. To pa zato, ker je Evropska unija presegla državo centričen model mednarodne politike, na tega pristaja Kitajska. Hkrati pa je tudi presegla zgolj liberalno logiko trga, na tega pristaja ZDA. Evropska unija ima supranacionalno strukturo, poleg te supranacionalnosti v svojem političnem sistemu pa tudi močno razvija solidarnost. In to navznoter v EU-ju in zato se tudi trudi v svetu. Tako, da v tem smislu neka tradicionalnost v odnosu do ZDA je tudi izzvana, če pustimo še težave z liberalno demokracijo, ki so bile pod prejšnjim predsedništvom in tako naprej. In to, jaz mislim, da se najbolj vidi v digitalnim industriji, zato, ker Kitajska razvija svoji digitalni imperij, ki temelji na in izhaja iz nadzora države. ZDA so pač digitalni imperij, ki temelji na prostem trgu in podjetja so glavni akterji, ki vodijo digitalizacijo. Medtem, ko EU poskuša digitalni imperij, če lahko rečemo, utemeljevati na pravicah potrošnika oz. posameznika v odnosu do stabilnih varnih držav in tudi stabilnega in odprtega trga. Zato mislim, da ta tradicionalna partnerstva niso dovolj, zato ker se tradicionalni partnerji do teh vprašanj, ki so aktualna, zelo različno pozicionirajo. Tudi znotraj Evropske unije ni enotnega glasu do vseh vprašanj na svetu, ampak mislim, da bi, če Evropska unija ponudi dober model, ki bo nekako uskladil vse te tri težnje, lahko s promocijo takega modela EU našla tudi dobre sodelujoče nove partnerje. A zdaj tu govorimo o Indiji, za kar vemo, da si Francija zelo prizadeva, ali govorimo o kakšnih večjih trgih v Afriki, Latinski Ameriki, to pa vam tako natančno žal zdaj ne znam povedati.

Enotnega odgovora na vprašanje kako naj EU deluje v multipolarnem svetu seveda ni, res pa je, da ima Evropska unija veliko možnosti in priložnosti, da se dokaže in izkaže, kot se je v preteklosti že. Vprašanje, ki ostaja pa je, kako povezovati različne interese držav članic v skupno dobro.

Borut Kampuš, Radio Slovenia International - Radio Si / Projekt Euranet Plus - boljše razumevanje Evrope #EuranetPlus