V zadnjih treh letih je ves zaplet okoli pandemije Covid-19 pripomogel k temu, da smo začeli izgubljati zaupanje v tradicionalne institucije, predvsem politične, marsikdo je podvomil tudi v znanost. Dvom se je pokazal pri zaupanju v farmacevtska podjetja. Ta so bila velikokrat obravnavana kot manipulativna in tudi mladi so postali sumničavi do cepiv. Zakaj je prišlo do toliko dvomov v znanost prav v letih med pandemijo, sem vprašala znanstveno svetnico na Odseku za nanostrukturne materiale, na Institutu “Jožef Stefan” ter koordinatorko projekta za promocijo znanosti »Znanost na cesti”, dr. Sašo Novak:

»Velik problem se mi zdi to, da živimo v svetu naglice.. mudi se, vse mora biti takoj in vse je takoj. In tako pač iščemo stalno neke bližnjice in ker jih splet ponuja obilo, ker so družbena omrežja zelo močan medij, jim pač mladi sledijo in tam dobijo vse, kar si želijo. In še to: kdor tam piše, tega množica bere. Torej, če se znanost tam ne pojavlja, pač ne pride do mladih. Pride tisto, kar pač na spletu je. Opazila sem še nekaj.. Na mednarodni podiplomski šoli Jožefa Stefana učim komuniciranje znanosti in včasih vprašam mlade, če gledajo televizijo, če poslušajo radio, če berejo časopis? Odgovor je v 95% večinoma ne. Potem jih vprašam, kje pa dobijo pomembne informacije recimo o tem, ali se naj cepijo ali ne, ali so cepiva varna ali ne.. ali pa pred volitvami, kako se odločajo, koga volit? Njihov vir informacij so družabna omrežja, kjer algoritmi poskrbijo, da dobijo, kar jim je najbližje. In to jih zapira v mehurčke somišljenikov.«

Dr. Saša Novak tudi pravi, da se dvomi v znanost niso porodili med pandemijo, ampak da so takrat izbruhnili. Mladi so namreč upravičeno razočarani nad svetom, v katerem so se znašli in iščejo rešitve. In jasno je, pravi Saša Novak, da jih iščejo tam, kjer jih starejši ne. Zakaj mladi raje verjamejo objavam na družbenih omrežjih? Znanstvena raziskovalka na Zavodu za gradbeništvo in sodelavka pri društvu Znanost na cesti, Majda Pavlin:

»Mislim, da so problem pri družbenih omrežjih teoretiki zarot, saj znajo zelo dobro prepričati z nekimi argumenti. Ponudijo neke informacije, ki so za ljudi zanimive, zato jim lažje verjamemo, saj govorijo tisto, kar želimo slišati. Tukaj je verjetno problem to, da če bi se mi poglobili oz. če bi kritično razmišljali o teh različnih teorijah, bi prišli tudi do tega, da je veliko neresnic.«

Kako pa se znanstveniki lahko odzovejo na teoretike zarot? S čim lahko znanstveniki ovržejo dvome, če z argumenti ne prepričajo? Dr. Saša Novak, ki se ukvarja tudi s komuniciranjem znanosti pravi, da različno in predvsem ne čustveno. Primorana je stvari razmisliti in se potruditi: »V zadnjem letu oz. v zadnjih dveh letih je bilo veliko govora o tem, kako se pogovarjati z ljudmi, ki ne verjamejo npr. v to, da je cepljenje koristno ali pa da covid sploh obstaja. Mislim, da smo se lahko od dobrih komunikatorjev, ki so v Sloveniji, naučili, da se je fino pogovarjat na način: zakaj, kako tako misliš, kje si to dobil.. skratka, treba se je pogovarjati. Ne se obrniti stran, ne odgovoriti agresivno, ampak se pogovarjati, spraševati, poskušati razumeti, kaj je človeka pripeljalo do tega mnenja? Pa seveda to, kar počnemo že deset let v projektu Znanost na cesti – ljudem razlagamo na poljuden, zanimiv način.. tak, ki dopušča tudi diskusijo.

«Dr. Saša Novak tudi meni, da je ključ kako do kritičnega razmišljanja že v šoli. Da je nekaj narobe v šolskem sistemu, pa je vidno iz razmer..»Včasih se pogovarjam s šolniki in pravijo, da je pač tak učni načrt, da je tak sistem in da oni vključujejo mlade. Ampak v resnici jih očitno ne. Ker če bi jih vključevali, če bi otrokom pustili raziskovati, namesto da jih samo poučujemo, če bi jih zgodaj naučili kritičnega razmišljanja in da bi jih vprašali ali je to sploh možno, kje si to prebrala in ali je to verodostojen vir, potem bi mogoče mladi na drugačen način reagirali na tisto, kar najdejo v svojem mehurčku.«

Mladi raziskovalec na Inštitutu Jožef Stefan, Rok Novak pa pravi, da kritično mišljenje in znanstvena pismenost spada v nekakšen »tool box«, skupaj z analitičnim mišljenjem, reševanjem konfliktov in drugimi mehkimi veščinami. Te nam omogočajo, da se lažje orientiramo v svetu: »Seveda sta kritično razmišljanje in znanstvena pismenost nekako tisti dve ključni orodji, ki nam omogočata, da ugotavljamo, kaj je res, kaj ni, kdo nam laže, komu lahko verjamemo oz. da imamo boljše razumevanje, da svet večinoma deluje na principu nekih verjetnosti in da znamo oceniti, kdaj je verjetnost za nekaj višja, kdaj nižja in se lahko v takem svetu bolj smiselno orientiramo.« Rok Novak še dodaja, da so mladi vendarle vedno bolj skeptični do socialnih omrežij in da nekako bolj obvladajo tokove informacij. Starejše generacije so bile potisnjene v svet socialnih omrežij, mladi pa so že vse svoje življenje vanj vpeti in lažje razumejo kaj je res in kaj ne oz. imajo morda do tega večji skepticizem.

Nataša Godec, Radio Slovenija International / Projekt Euranet Plus – boljše razumevanje Evrope #Euranetplus