V drugi knjigi svojega monumentalnega epa Vrata nepovrata, v Času očetov torej, Boris A. Novak piše o travmatični slovenski izkušnji druge svetovne vojne. Piše zoper zgodovinsko pozabo in za narodno spravo. In če k temu dodamo še, da piše v verzih, tedaj se najbrž lahko vprašamo, zakaj bi kdorkoli hotel poseči po knjigi, ki bi utegnila biti tako po oblikovni kakor po vsebinski plati hudo zahtevna? - No, zdravnik, neforlog Andrej Škoberne pravi, da je sleherni strah odveč: Čas očetov se od prve strani naprej bere gladko in tekoče, vprašanja, ki jih odpira, pa se slej ko prej dotikajo same srčike naše narodne identitete. O vsem tem in še čem nam je pripovedoval v oddaji, ki jo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva

Druga knjiga epa Vrata nepovrata, v kateri avtor s pozicije neomajnega humanizma poje o slovenski izkušnji druge svetovne vojne

V drugi knjigi svojega monumentalnega epa Vrata nepovrata, v Času očetov torej, Boris A. Novak piše o travmatični slovenski izkušnji druge svetovne vojne. Piše zoper zgodovinsko pozabo in za narodno spravo. In če k temu dodamo še, da piše v verzih, tedaj se najbrž lahko vprašamo, zakaj bi kdorkoli hotel poseči po knjigi, ki bi utegnila biti tako po oblikovni kakor po vsebinski plati hudo zahtevna? - No, zdravnik, neforlog Andrej Škoberne pravi, da je sleherni strah odveč: Čas očetov se od prve strani naprej bere gladko in tekoče, vprašanja, ki jih odpira, pa se slej ko prej dotikajo same srčike naše narodne identitete.

Človeško življenje je neskončno komplicirano v svojih oblikah. Zgodb je neskončno, situacij je neskončno. Humanizem, kakor ga razumem sam, pa izhaja iz uvida, da je prava plemenitost v tem, da to razumeš, se pravi da razumeš širino človeškega doživljanja. To je ravno obratno od enoumja. In Novak do druge svetovne vojne na Slovenskem pristopa natanko na ta način.