V knjigi Na stara leta sem vzljubil svojo mamo, avtobiografiji, ki je izšla pred tremi leti, legendarni režiser in dramatik Dušan Jovanović med drugim piše o svojem otroštvu med drugo svetovno vojno v Srbiji in Makedoniji, pred bralkami in bralci niza najrazličnejše zabavne prigode in anekdote iz svojega precej boemskega življenja, pretanjeno tudi razmišlja o krvavi politiki in o presežni moči umetnosti, vmes pa izriše kopico nenavadno živih portretov ljudi, ki jih je na svoji razgibani življenjski poti srečal – od Radeta Šerbedžije do Svetlane Makarovič, od Štefke Drolc do Vitomila Zupana. In čeprav se Jovanović teh spominov ni odločil nanizati v pravilnem kronološkem oziroma vzročno-posledičnem zaporedju, spričo česar lahko o okoliščinah, ozadjih ali globljih razlogih, zakaj se mu je v življenju primerilo to ali ono, bralke in bralce včasih samo ugibamo, igralka in animatorka lutk Ana Ruter pravi, da zlepa ne bomo našli knjige, ki bi se brala tako gladko, ki bi se brala s tolikšnim užitkom. Ano Ruter je pred mikrofon 7. strani povabil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva

Nekonvencionalna avtobiografija velikana slovenskega gledališča 20. stoletja

V knjigi Na stara leta sem vzljubil svojo mamo, avtobiografiji, ki je izšla pred tremi leti, legendarni režiser in dramatik Dušan Jovanović med drugim piše o svojem otroštvu med drugo svetovno vojno v Srbiji in Makedoniji, pred bralkami in bralci niza najrazličnejše zabavne prigode in anekdote iz svojega precej boemskega življenja, pretanjeno tudi razmišlja o krvavi politiki in o presežni moči umetnosti, vmes pa izriše kopico nenavadno živih portretov ljudi, ki jih je na svoji razgibani življenjski poti srečal – od Radeta Šerbedžije do Svetlane Makarovič, od Štefke Drolc do Vitomila Zupana. In čeprav se Jovanović teh spominov ni odločil nanizati v pravilnem kronološkem oziroma vzročno-posledičnem zaporedju, spričo česar lahko o okoliščinah, ozadjih ali globljih razlogih, zakaj se mu je v življenju primerilo to ali ono, bralke in bralce včasih samo ugibamo, igralka in animatorka lutk Ana Ruter pravi, da zlepa ne bomo našli knjige, ki bi se brala tako gladko, ki bi se brala s tolikšnim užitkom.

Knjiga se v bistvu bere, kakor da bi sedel z Dušanom na kakšnem kavču, on pa bi ti pripovedoval anekdote iz svojega življenja. Čustveno te nenehno premetava - od travmatičnih zgodb iz otroštva do zabavnih dogodivščin iz odrasle dobe. In ves čas, ko bereš, si misliš: »Še bi, še bi.«