Nataša Šramel, upokojena stevardesa inštruktorica, pripoveduje o tem, kako je živela z Adrio in za Adrio.

Začela je leta 1967, ko se je podjetje imenovalo Adria Aviopromet, kasneje je postalo Inex Adria Aviopromet. ”Inex smo dodali, ker smo bili hvaležni firmi, ki je postala porok, da smo lahko kupili prvo letalo DC-9,” pojasni, ko se za trenutek dotaknemo različnih poimenovanj Adrie v njeni 58-letni zgodovini.

Da se je prijavila na razpis, ko je bila še študentka umetnostne zgodovine, jo je spodbudila znanka, ki je bila stevardesa že eno leto. Ko ji je opisovala svoje delo na Adrii, je rekla: ”To ne more biti vsak.” Nataša Šramel je poskusila in bila izbrana. V smehu še doda: ”Na Adrii sem ostala 32 let, dekle, ki je reklo, da to ne more biti vsak, pa je letelo le eno poletje.” Nataša Šramel je bila ena prvih Adriinih stevardes z nazivom inštruktorica.

Gospa Šramel se spominja, kako je nastajal šolski center Adrie, ki je zelo uspešno deloval tudi v tujini, kjer so usposabljali posadke. Povedala je še, da so tja do leta 1975 pozimi organizirali nepozabna potovanja, ki so trajala tudi po tri tedne s postanki v samih zanimivih krajih, zato so bila ta prestižna potovanja nekakšna nagrada tudi za zaposlene.

Ko je jugoslovanska armada napadla Brnik, se je gospa Šramel s skupino potnikov vračala z zagrebškega letališča, kjer so morali pristati, ker je bilo ljubljansko zaprto. Pod njenim vodstvom so srečno prispeli do Ljubljane, pravi pa, da je bilo leto 1991 za Adrio zelo težko. ”Hitro smo se postavili na noge,” zaključi  Nataša Šramel, ki je bila zelo dejavna tudi v delavskem soupravljanju, vodila je delavski svet, se borila za pravice stevardes in stevardov.”

”Res sem verjela v samoupravljanje, živela sem s tem, živela sem za Adrio. V Adrii so imeli takrat delavci pomembno besedo, še posebej piloti, mehaniki in stevardese. Ti so imeli zadnjo besedo.”

Tudi po upokojitvi je rada potovala z Adrio, ki ji je vedno zaupala, ob tem se je dotaknila tragičnega obdobja, ko se je zgodilo več hudih letalskih nesreč. Povedala je, da so se s posadko, ki je imela nesrečo nad Vrbovcem pri Zagrebu, tik pred tem srečali na letališču v Splitu, v Egiptu so delale tri posadke Adrie, v eni je bila tudi gospa Šramel, dve posadki sta ostali, ene ni bilo več, v Pragi pa je izmed vseh članov posadke preživela le ena stevardesa.

”V prvem hipu ne moreš verjeti, dojeti, potem se začne premlevanje … Vse to moraš nekako predelati,” je dejala Nataša Šramel, ko je opisovala, kako nesreče zarežejo v kolektiv letalskega prevoznika in v vsakega posameznika.

Odločitve in dogajanja zadnjih let, ki so pokopala Adrio, je komentirala takole:

”Razprodali so, kar smo gradili.”

Posebej je izpostavila nekatere direktorje Adrie, ki jih je zelo spoštovala.  Janeza Nedoga, ki je bil po njenem mnenju izjemen, poseben, pokončen človek, Franca Severja Franto, ta je sicer vodil Adrio krajši čas, predvsem pa Janeza Kocijančiča. ”Kocijančiča zelo cenim, bil je človek na mestu, velik intelektualec, spoštoval je vse delavce, od čistilke do glavnega inštruktorja. Prijetno je bilo delati z njim, bil je velik gospod. Peter Grašek, ki mu je sledil,  je bil tudi človek Adrie, imel jo je v malem prstu. Tisti, ki so prišli kasneje, pa niso imeli pojma o aviaciji,” pripoveduje upokojena stevardesa inštruktorica Nataša Šramel. Zelo je ponosna na čudovita leta, ki jih je preživela s sodelavkami in sodelavci, z Adriino družino:

”Ne vem, če je bilo sto ljudi v Sloveniji, ki so imeli tako lepo delovno obdobje kot je bilo moje.”

Tatjana Pirc s sogovornicami in sogovorniki, s katerimi se je srečevala več mesecev, predstavlja zgodbo o tem, kako je Adria vzletela, letela in trdo pristala. val202.si/adria4ever