Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Slovenija brez nacionalnega prevoznika postaja zaprta vasica, pravi Anton Barbo.
Ko se pogovarjamo o kabinskem osebju Adrie Airways, večkrat slišimo, kako so v letalski družbi pripravljali razpise za nove stevardese, opisujejo nam izobraževanje stevardes, spoznavamo poklic stevardese, pri tem pa naši sogovornice in sogovorniki mislijo na stevardese in stevarde. Stevardese so sicer še vedno v večini, a najprej so se v letalstvu pojavili stevardi.
Nekaj zanimivih drobcev iz zgodovine. Prvi je bil stevard Heinrich Kubis. Delal je v nemškem letalskem podjetju DELAG, ki ga je leta 1909 ustanovil von Zeppelin. Od marca 1912 je Kubis skrbel za dobro počutje potnikov na zračnih ladjah, cepelinih. Prva stevardesa se je na letalu pojavila 15. maja 1930. To je bila Ellen Church, ki je bila sicer pilotka in medicinska sestra.
Anton Barbo je zaščitni znak in legenda kabinskega osebja Adrie. Kako so se stevardi počutili v žlahtni družbi stevardes? ”Odlično,” odgovori Anton Barbo.
”Nobenih razlik ni bilo med nami. Hierarhija v posadki je bila strogo določena, delali smo kot tim, vsak je bil odgovoren za svoje delo, končni rezultat je bil odličen.”
Opis svoje kariere začne z besedami:
”Letel sem dobrih 40 let, kar je za kabinsko osebje v Sloveniji kar precej. V ZDA letijo še dlje, tudi 50 ali 60 let.”
Leta 1979 se je prijavil na razpis Adrie za nove stevardese in stevarde, 33 let je bil inštruktor, 12 let je vodil kabinsko osebje, zadnja leta pa je bil svetovalec za varnost v potniški kabini.
Bilo je kot v filmu Top Gun
Anton Barbo se spominja leta 1991, ko so v Adrii načrtovali rekorden promet, saj na začetku leta niso slutili, da se bodo napetosti v Jugoslaviji končale s krvavim razpletom. Aprila 1991 so na primer izračunali, da bodo potrebovali 297 članic in članov kabinskega osebja, imeli so 13 letal po 115 ali 167 sedežev. Pripravljali so se na bogato sezono, razlaga Barbo. Po bombardiranju brniškega letališča konec junija je Adria do zaprtja zračnega prostora še vedno letela, saj je imela sezono prodano:
”Tisto poletje sem imel pripravljen kovček za sedem dni letenja in nahrbtnik, če bo treba v zaklonišče.”
”Takoj je bilo treba ukrepati. Ljudem, ki so bili na odločilnih mestih, smo zaupali.”
Po zaprtju letališča so potnike izkrcali iz letala, ki je bilo namenjeno v Nemčijo. Čakali so uro ali dve, potem pa jih je kapitan Žnidaršič obvestil, da bodo poleteli v Celovec. Sledi srhljiva pripoved:
”Vzlet je bil zelo strm, tega se še živo spominjam. Nagnili smo se na desno, videl sem, da se nam bliža vojaško letalo. Kot v Top Gunu. Bili smo tiho, čakali smo, kaj bo. Takrat se je govorilo, da so imeli navodilo za sestrelitev našega letala. Videli smo silhueto vojaškega pilota. Tudi naš kapitan je prišel iz vojske, pozneje je povedal, da sta se z vojaškim pilotom prepoznala. Verjetno tudi zaradi tega ni prišlo do akcije.”
Ko je njihovo letalo doseglo rob Karavank, so jim z Brnika sledila še ostala letala.
”Ko smo preleteli Karavanke, smo nekaj časa lebdeli v zraku. Začutili smo olajšanje.”
Na celovškem letališču so jih toplo in gostoljubno sprejeli, kar jim je v tistem hipu veliko pomenilo.
Kakšen potnik je bil papež?
Leta 1996 je Slovenijo obiskal papež, ki je takrat potoval z Adrio Airways.
”To je bil za Adrio eden najzahtevnejših letov, nanj smo se pripravljali več kot eno leto. Sodelovali smo z različnimi službami, to je bil prvi papežev obisk, nihče ni vedel, kako to poteka v letalu. Še največ informacij sem dobil od sodelavca, prijatelja z Air Malte, ki mi je na roko napisal šest strani o tem, kako potuje papež. Dobro smo bili pripravljeni na ta obisk, na koncu je bilo res tako, kot je bilo napisano na teh šestih straneh.”
Kakšen potnik je bil papež? Anton Barbo je povedal, da je bil papež nezahteven in zelo prijeten, prijazen potnik.
”Bil je kot eden izmed nas.”
Anton Barbo o koncu Adrie
”Čutim razočaranje nad odločitvami vseh, ki so bili odgovorni za rešitev tega problema v korist ljudi, države.”
Zadnje mesece so slutili, da se bliža konec, saj v Adrii nikoli ni bilo tako slabo.
”Ni bilo rezervnih delov, na primer. Dobro, da smo zaupali tehnikom, pilotom. Oni pa so zaupali nam. Tu ni bilo dvoma, tako smo bili vzgojeni. Ko pomislim na združevanja, odpovedi letov … Hvala za tako letalsko družbo. Vemo, kdo je dovolil, da se je to zgodilo. Jeza na te ljudi nič ne pomaga. Jim pa očitamo, da so to dovolili.”
Naš sogovornik poudarja, da mu je zelo žal, ker Slovenija nima svojega letalskega prevoznika.
”Slovenija brez nacionalnega prevoznika postaja zaprta vasica.”
Nekdanji zaposleni Adrie so še vedno zelo povezani, je še povedal Anton Barbo, ki se zaveda, da je treba iti naprej.
”V državi so nekaj let vedeli, kaj se dogaja z Adrio. Morda bodo nekoč spoznali, kaj so zavrgli.”
Tatjana Pirc s sogovornicami in sogovorniki, s katerimi se je srečevala več mesecev, predstavlja zgodbo o tem, kako je Adria vzletela, letela in trdo pristala … val202.si/adria4ever
25 epizod
Triindvajsetega septembra 2019 je posadka Adrie Airways na jutranjem letu Ljubljana–Bruselj v evropski zračni prostor ponesla poseben pozivni znak: Adria4ever. Nekaj dni pozneje se je s stečajem končala 58-letna zgodovina slovenskega letalskega prevoznika, ki nam je dal krila. V posebnem podkastu se spominjamo vzponov in padcev Adrie Airways, pilotov, stevardes in številnih drugih (so)potnikov Slovenije nad oblaki. Objavljamo pričevanja, dejstva in mejnike, ki jih je v večmesečnem raziskovalnem delu zbrala Tatjana Pirc.
Slovenija brez nacionalnega prevoznika postaja zaprta vasica, pravi Anton Barbo.
Ko se pogovarjamo o kabinskem osebju Adrie Airways, večkrat slišimo, kako so v letalski družbi pripravljali razpise za nove stevardese, opisujejo nam izobraževanje stevardes, spoznavamo poklic stevardese, pri tem pa naši sogovornice in sogovorniki mislijo na stevardese in stevarde. Stevardese so sicer še vedno v večini, a najprej so se v letalstvu pojavili stevardi.
Nekaj zanimivih drobcev iz zgodovine. Prvi je bil stevard Heinrich Kubis. Delal je v nemškem letalskem podjetju DELAG, ki ga je leta 1909 ustanovil von Zeppelin. Od marca 1912 je Kubis skrbel za dobro počutje potnikov na zračnih ladjah, cepelinih. Prva stevardesa se je na letalu pojavila 15. maja 1930. To je bila Ellen Church, ki je bila sicer pilotka in medicinska sestra.
Anton Barbo je zaščitni znak in legenda kabinskega osebja Adrie. Kako so se stevardi počutili v žlahtni družbi stevardes? ”Odlično,” odgovori Anton Barbo.
”Nobenih razlik ni bilo med nami. Hierarhija v posadki je bila strogo določena, delali smo kot tim, vsak je bil odgovoren za svoje delo, končni rezultat je bil odličen.”
Opis svoje kariere začne z besedami:
”Letel sem dobrih 40 let, kar je za kabinsko osebje v Sloveniji kar precej. V ZDA letijo še dlje, tudi 50 ali 60 let.”
Leta 1979 se je prijavil na razpis Adrie za nove stevardese in stevarde, 33 let je bil inštruktor, 12 let je vodil kabinsko osebje, zadnja leta pa je bil svetovalec za varnost v potniški kabini.
Bilo je kot v filmu Top Gun
Anton Barbo se spominja leta 1991, ko so v Adrii načrtovali rekorden promet, saj na začetku leta niso slutili, da se bodo napetosti v Jugoslaviji končale s krvavim razpletom. Aprila 1991 so na primer izračunali, da bodo potrebovali 297 članic in članov kabinskega osebja, imeli so 13 letal po 115 ali 167 sedežev. Pripravljali so se na bogato sezono, razlaga Barbo. Po bombardiranju brniškega letališča konec junija je Adria do zaprtja zračnega prostora še vedno letela, saj je imela sezono prodano:
”Tisto poletje sem imel pripravljen kovček za sedem dni letenja in nahrbtnik, če bo treba v zaklonišče.”
”Takoj je bilo treba ukrepati. Ljudem, ki so bili na odločilnih mestih, smo zaupali.”
Po zaprtju letališča so potnike izkrcali iz letala, ki je bilo namenjeno v Nemčijo. Čakali so uro ali dve, potem pa jih je kapitan Žnidaršič obvestil, da bodo poleteli v Celovec. Sledi srhljiva pripoved:
”Vzlet je bil zelo strm, tega se še živo spominjam. Nagnili smo se na desno, videl sem, da se nam bliža vojaško letalo. Kot v Top Gunu. Bili smo tiho, čakali smo, kaj bo. Takrat se je govorilo, da so imeli navodilo za sestrelitev našega letala. Videli smo silhueto vojaškega pilota. Tudi naš kapitan je prišel iz vojske, pozneje je povedal, da sta se z vojaškim pilotom prepoznala. Verjetno tudi zaradi tega ni prišlo do akcije.”
Ko je njihovo letalo doseglo rob Karavank, so jim z Brnika sledila še ostala letala.
”Ko smo preleteli Karavanke, smo nekaj časa lebdeli v zraku. Začutili smo olajšanje.”
Na celovškem letališču so jih toplo in gostoljubno sprejeli, kar jim je v tistem hipu veliko pomenilo.
Kakšen potnik je bil papež?
Leta 1996 je Slovenijo obiskal papež, ki je takrat potoval z Adrio Airways.
”To je bil za Adrio eden najzahtevnejših letov, nanj smo se pripravljali več kot eno leto. Sodelovali smo z različnimi službami, to je bil prvi papežev obisk, nihče ni vedel, kako to poteka v letalu. Še največ informacij sem dobil od sodelavca, prijatelja z Air Malte, ki mi je na roko napisal šest strani o tem, kako potuje papež. Dobro smo bili pripravljeni na ta obisk, na koncu je bilo res tako, kot je bilo napisano na teh šestih straneh.”
Kakšen potnik je bil papež? Anton Barbo je povedal, da je bil papež nezahteven in zelo prijeten, prijazen potnik.
”Bil je kot eden izmed nas.”
Anton Barbo o koncu Adrie
”Čutim razočaranje nad odločitvami vseh, ki so bili odgovorni za rešitev tega problema v korist ljudi, države.”
Zadnje mesece so slutili, da se bliža konec, saj v Adrii nikoli ni bilo tako slabo.
”Ni bilo rezervnih delov, na primer. Dobro, da smo zaupali tehnikom, pilotom. Oni pa so zaupali nam. Tu ni bilo dvoma, tako smo bili vzgojeni. Ko pomislim na združevanja, odpovedi letov … Hvala za tako letalsko družbo. Vemo, kdo je dovolil, da se je to zgodilo. Jeza na te ljudi nič ne pomaga. Jim pa očitamo, da so to dovolili.”
Naš sogovornik poudarja, da mu je zelo žal, ker Slovenija nima svojega letalskega prevoznika.
”Slovenija brez nacionalnega prevoznika postaja zaprta vasica.”
Nekdanji zaposleni Adrie so še vedno zelo povezani, je še povedal Anton Barbo, ki se zaveda, da je treba iti naprej.
”V državi so nekaj let vedeli, kaj se dogaja z Adrio. Morda bodo nekoč spoznali, kaj so zavrgli.”
Tatjana Pirc s sogovornicami in sogovorniki, s katerimi se je srečevala več mesecev, predstavlja zgodbo o tem, kako je Adria vzletela, letela in trdo pristala … val202.si/adria4ever
Primož Jovanović, ki mu prijatelji pravijo Kiko, je bil kapitan pri Adrii Airways. V letu 2019 se je javno zelo izpostavil, ko je začel skupaj s še nekaterimi sodelavci opozarjati na hude težave Adrie. Iskali so somišljenike in podpornike, trkali na vrata vplivnežev, saj so bili prepričani, da je Adrio še mogoče rešiti. "Poskusili smo vse," pravi Primož, ki je na koncu ugotovil, da jih odločevalci sploh niso jemali resno. Zato je izbral novo pot, odšel k letalskemu prevozniku LOT (poljski nacionalni prevoznik), uspešno opravil prešolanje na večje letalo (s CRJ na Boing 787 Dreamliner), zdaj pa, kot mi vsi, komaj čaka, da se življenje spet normalizira. Covid 19 je namreč letalstvo spravil na kolena. Primož Jovanović pa ob tem dodaja, da se njega, večnega borca in optimista, ne da spraviti na kolena.
Včasih je treba prijeti bika za roge in ugrizniti tudi v kakšno kislo jabolko, pravita zakonca Levičar, ki sta bila stevardesa in pilot pri Adrii Airways.
Pilotka Alja Berčič Ivanuš je bila edina kapitanka v Adrii Airways.
Francozi, Nizozemci, Finci, Švedi, Španci, Italijani so se počutili kot del Adrijine družine “558 nas je, vsak s svojim obrazom, imenom in zgodbo,” so konec septembra 2019 v pismu javnosti napisali zaposleni v Adrii Airways. Petsto oseminpetdeset jih je bilo, med njimi vsako leto tudi več tujcev, predvsem pilotov.
Koronavirus je naša življenja postavil na glavo, zaradi pandemije se je ustavil tudi letalski promet.
Dejan Slodej in Andrej Petelin sta iskala napake v sistemu. V letalstvu mora biti vse po predpisih, zato nenehno potekajo preverjanja.
Bolje, da se je končalo, kot se je, pravi Zdenko Bašan, ki je v Adrii Airways vodil oddelek podpore letenja.
Katja Mravlje in Dušanka Prelc Premate o delu posadk Adrie Airways.
Anamarija Kovač in Nadja Gantar o letalskem prevozniku, ki postavlja mostove.
Zakonca Ješe sta na najlepši možni način združila komercialo in tehniko Adrie.
Letalska tehnika Adrie je bila visoko cenjena tudi v mednarodnih krogih.
Ljerka Zupančič, ki je 12 let vodila službo za odnose z javnostmi Adrie Airways, in stevardesa Adriana Šelj.
Najprej je bil pomočnik glavnega direktorja Kocijančiča (od decembra 1985 do decembra 1986), potem komercialni direktor, od 1993 do 2001 pa je bil Peter Grašek generalni direktor Adrie Airways.
Janez Kocijančič je bil pred kratkim gost podkasta Adria4Ever. Kar enajst let je vodil letalsko družbo Inex Adria Aviopromet, s katero je bila tesno povezana tudi Adria Airways.
Adrii se je pridružila leta 1978. Prijavila se je na razpis za stevardese in stevarde, kar kmalu se je lahko tudi zaposlila, saj se je Adria v tistem času razvijala, posodabljala floto in širila svojo dejavnost, zato so potrebovali tudi več kabinskega osebja, je povedala Barbara Žnidar, ki jo poznamo tudi iz modnega sveta.
Helena Metličar kot iz rokava stresa podatke in zanimivosti o Adrii Airways.
Nataša Šramel, upokojena stevardesa inštruktorica, pripoveduje o tem, kako je živela z Adrio in za Adrio.
Neveljaven email naslov