Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sonce je tako običajna zvezda, da ga pogosto kar nekoliko zanemarjamo. Konec koncev, vesolje je polno najbolj čudnih pojavov. A brez Sonca ne bi mogli kaj dosti razmišljati o tem čudnem vesolju. Pa seveda tudi ne brez Zemlje in njenega magnetnega ščita (ki je nekoč, 500 milijonov nazaj, skoraj povsem ugasnil, kar - mimogrede - sumljivo sovpada s časom t. i. kambrijske eksplozije življenja).
Skratka, Sonce in Zemlja sta nadvse zanimiv par in ko prispe do nas kakšnem večji izbruh koronarne mase s Sonca, lahko dobimo resno geomagnetno nevihto. Te so vir spektakularnih polarnih sijev, kakršnega smo lahko tudi v Sloveniji občudovali v mesecu maju. Toda iz zgodovine vemo za nevihte, ki bi danes lahko povzročile hude težave naši na elektriki in elektronskih napravah zasnovani civilizaciji. V fosili pa se skrivajo zapisi o še neprimerljivo silovitejših dogodkih. Z raziskavami Sonca in vesoljskega vremena se ukvarja tokratni gost ApolloLajke astrofizik dr. Primož Kajdič z Oddelka za vesoljske znanosti Geofizikalnega inštituta Mehiške nacionalne avtonomne univerze v Cuidad de Mexico, ki je sicer tudi zavzet komunikator znanosti. Spremljate ga lahko na njegovem Sončnem blogu.
22 epizod
En vesoljski podkast: najrazličnejše tematike povezane z vesoljem, vesoljskimi tehnologijami, vesoljsko tekmo, dogajanjem v orbiti in tudi dlje.
Sonce je tako običajna zvezda, da ga pogosto kar nekoliko zanemarjamo. Konec koncev, vesolje je polno najbolj čudnih pojavov. A brez Sonca ne bi mogli kaj dosti razmišljati o tem čudnem vesolju. Pa seveda tudi ne brez Zemlje in njenega magnetnega ščita (ki je nekoč, 500 milijonov nazaj, skoraj povsem ugasnil, kar - mimogrede - sumljivo sovpada s časom t. i. kambrijske eksplozije življenja).
Skratka, Sonce in Zemlja sta nadvse zanimiv par in ko prispe do nas kakšnem večji izbruh koronarne mase s Sonca, lahko dobimo resno geomagnetno nevihto. Te so vir spektakularnih polarnih sijev, kakršnega smo lahko tudi v Sloveniji občudovali v mesecu maju. Toda iz zgodovine vemo za nevihte, ki bi danes lahko povzročile hude težave naši na elektriki in elektronskih napravah zasnovani civilizaciji. V fosili pa se skrivajo zapisi o še neprimerljivo silovitejših dogodkih. Z raziskavami Sonca in vesoljskega vremena se ukvarja tokratni gost ApolloLajke astrofizik dr. Primož Kajdič z Oddelka za vesoljske znanosti Geofizikalnega inštituta Mehiške nacionalne avtonomne univerze v Cuidad de Mexico, ki je sicer tudi zavzet komunikator znanosti. Spremljate ga lahko na njegovem Sončnem blogu.
Mednarodna pogodba o vesolju (angl. Outer Space Treaty) je nastala leta 1967 in še vedno velja. Med drugim določa, da mora biti raziskovanje in uporaba vesolja v korist vseh držav in da si nihče v vesolju ne more ničesar prilastiti. A razpon tega, kaj danes je mogoče, se je od časa prve vesoljske tekme med ZDA in Sovjetsko zvezo temeljito razširil, odprle so se povsem nove in še nedavno nepredstavljive možnosti. Načrtuje se postojanke na Luni in Marsu ter zasebne vesoljske postaje, nič presenetljivega niso več niti ideje o rudarjenju na asteroidih, število načrtovanih satelitov v orbiti pa gre v več deset tisoč. Vse bolj očitno postaja, da vedno več zainteresiranih strani, naj gre za države ali zasebna podjetja, razmišlja o tem, kako bi pogodbo o vesolju zaobšli oziroma postavili v oklepaj, ter si postavili nove, tudi pravne, temelje za nova vesoljska osvajanja. Vesoljsko pravo in poskusi njegovega spreminjanja so v središču tokratne ApolloLajke, v kateri je gostja Iva Ramuš Cvetkovič, mlada raziskovalka na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani.
V drobcu svetlobe je skrito ogromno informacij. Če jih seveda znaš prebrati. Če pa svetlobni drobci do nas prihajajo skozi prostranstva vesolja z oddaljenih zvezd, lahko v njih razberemo zgodovino celotne galaksije in razvoj vesolja. S tovrstnim branjem zvezdne svetlobe se ukvarja astronomska spektroskopija in tokratni gost ApolloLajke dr. Janez Kos s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. Kako so torej izgledali večji in manjši trki galaksij in kakšne sledi so zapustili? Zakaj bi bilo zanimivo priti na sled sestrskim zvezdam našega sonca in zakaj je to skoraj nemogoče? Kako bi bilo živeti nekje v središču galaksije ali v zvezdni kopici? In kaj bi se zgodilo ob hipotetičnem scenariju, da v naše osončje prileti kakšna zvezda? To je nekaj zanimivih vprašanj, ki smo se jih lotili v ApolloLajki.
Podjetje Intuitive Machines se je s pristankom sonde Odisej uspešno vpisalo v zgodovino kot prvo zasebno podjetje, ki mu je uspelo pristati na Luni. Kaj se je pri tem vendarle zalomilo in zakaj? Kaj prinaša intenzivni vstop zasebnega sektorja na področje vesolja? Vsekakor je povedno, da so zasebniki (beri: SpaceX) vsaj področje dostopa do vesolja temeljito pretresli, pocenili in obenem pomnožili polete v orbito. Zakaj je pravzaprav Falcon tako zanesljiv, kako poteka razvoj Starshipa in kaj novega prinaša Vulcan Centaur? Je satelitov v orbiti morda že zdaj preveč in kako je z idejami o rudarjenju asteroidov, s tovarnami v orbiti in še številnimi drugimi zamislimi za novo vesoljsko dobo. Gosta sta tokrat dva: prof. dr. Matevž Dular s Fakultete za strojništvo UL in prof. dr. Tomaž Zwitter s Fakultete za matematiko in fiziko UL.
Ste se kdaj spraševali, kakšen je občutek, ko vas k tlom ne veže vsa sila gravitacije? Včasih, ampak samo včasih, je tako reč mogoče spoznati, ko zasleduješ neke povsem druge cilje. Denimo, če te zanima, ali je mogoče zobe popraviti, pobrusiti in zaplombirati tudi v breztežnostnem prostoru, na primer na dolgi plovbi po vesolju. Tega se je lotil študent stomatologije Tine Šefic s kolegi v projektu SpaceDent. In vse se je začelo, kot je Tine Šefic v e-novicah Evropske vesoljske agencije opazil razpis za študentske raziskave in se nanj prijavil ….
Tekme radi spremljamo, ker so napete, ker je zanje potrebno vse znanje in vrhunska pripravljenost in ker nikoli ne vemo, kako se bodo razpletle. To ne velja samo za šport, velja marsikje, tudi v vesolju. Stvari so postale v zadnjih letih precej bolj napete, ko so se v dogajanje visoko nad Zemljinem površju spet vrnilo tekmovanje, kdo se bo prej uspešno udomačil vsaj na Luni, če ne tudi na Marsu. Potek in razplet aktualne vesoljske tekme, naj bo med državami, kot sta zdaj predvsem ZDA in Kitajska, ali pa med podjetji, ki jih tudi ni malo, utegne pomembno določiti tudi geostrateško moč tu na Zemlji. Tako bi vsaj lahko sklepali na podlagi velikega zgodovinskega precedensa, vesoljske tekme izpred dobrega pol stoletja med ZDA in Sovjetsko zvezo. Zmago ZDA, pristanek Apolla 11 na Luni, je po ocenah spremljalo okoli 650 milijonov ljudi po vsem svetu. Tudi pri nas. Pristanek na Luni je takrat na TV Ljubljana v neposrednem prenosu komentiral Boris Bergant, dolgoletni televizijski novinar, urednik in sploh vsestranski RTV-jevec, tokratni gost Apollolajke.
LuSee-Night je projekt, katerega namen je na oddaljeni strani Lune postaviti radijski teleskop in z njim ujeti signal iz t. i. vesoljskega temnega veka. To je obdobje, ko je bilo vesolje še zelo mlado, a že dovolj hladno, da sta se snov in svetloba ločili, prve zvezde pa se še niso prižgale. A radijski valovi iz temnega veka so tako šibki, da so praktično neslišni. Oddaljena stran Lune lahko ponudi določeno zaščito pred hrupom z Zemlje, a je za kakršno koli tehnologijo izredno zahtevno okolje. 14 dni je tam namreč dan in 14 dni noč, ni atmosfere, temperatura pa niha od -170 C do 120 C. Da niti ne omenjamo težav, ki jih prinaša izredna odmaknjenost izbrane lokacije. Toda največja težava pionirskega eksperimenta je morda pomanjkanje časa, s katerim se soočajo znanstveniki in inženirji. LuSee-Night bo pristala na Luni januarja 2026. Tja jo bo dostavilo zasebno podjetje Firefly z misijo Blue Ghost 2. Prvi preizkus, ali je kos zahtevnemu manevru pristanka, to podjetje sicer šele čaka, toda potencialnih znanstvenih zamudnikov menda ne bodo čakali. Spremenjena strategija Nase, da vesoljske misije na Luno prepusti zasebnemu sektorju, naj bi prinesla nižje stroške. Ali se bo tudi obrestovala, pa je v tem trenutku še povsem odprto. O temnem veku, radijskem teleskopu, novih pogojih znanstvenega dela v spremenjenem kontekstu in številnih zakulisnih zgodbah intrigantnega in ambicioznega projekta, sva se Aljoša in Nina v Apollolajki pogovarjala z znanstvenim vodjo projekta, kozmologom Anžetom Slosarjem.
Tretjo sezono začenjamo z astrofizičarko in podkasterko Dunjo Fabjan. Klepetali smo o receptih za kuhanje vesolja, ups, o računalniških simulacijah vesolja in kaj nam te povejo o nastanku in sestavi našega kozmosa. Še prav posebej smo se poglobili v galaksije, jate galaksij, nadjate in celo nadnadjate (kot je naš lokalni velekos vesolja, ki se kliče Laniakea). Seveda se pri tem nismo izognili medjatnem plinu, ki se, kot že ime pove, potepa zunaj meja galaksij. Vseeno ga je precej več kot zvezd, planetov in vsega ostalega, kar iz običajne snovi tvori meglenice (tj. galaksije), je strašno vroč, noro redek ter presenetljivo zanimiv. Beseda pa je tekla tudi o tem, kako in zakaj je Dunja sploh postala astrofizičarka - pa mimogrede tudi komunikatorka znanosti (tudi to se da študirati) - in kako je nastal in nastaja podkast Temna stran lune, ki ga skupaj s kolegico Marušo Žerjal pripravljata o vsakovrstnih vesoljskih temah.
Ne še tako dolgo nazaj je bilo vesolje z vesoljskimi tehnologijami vred nekaj, s čimer so se ukvarjali izključno veliki. A vesoljski sektor se v zadnjih letih spreminja s svetlobno hitrostjo in pri vse tem pestrem dogajanju Slovenija nikakor ne stoji več ob strani. Od leta 2016, ko smo postali pridružena članica Evropske vesoljske agencije (ESA), smo nanizali vrsto uspehov; imamo tri izvrstno delujoče satelite v orbiti ter števila podjetja, ki so danes prepoznavna na področju vesoljskih tehnologij. Pot do teh uspehov je v pomembni meri pomagala utirati Tanja Permozer, vodja Slovenske vesoljske pisarne na Ministrstvu za gospodarstvo, turizem in šport, kjer so zdaj vse dozdajšnje izkušnje in predvsem načrte za prihodnost strnili v Slovenski vesoljski strategiji. Kako je bila ta pot videti od blizu in kaj vse se še obeta, izveste v tokratni ApolloLajki.
Observatorij Vere Rubin je nov veliki astronomski projekt, teleskop, ki obljublja, da bo transformiral astrofiziko. Med drugim se bo ponašal z največjo digitalno kamero na svetu s 3200 milijoni pikslov, celotno južno nebo bo lahko poslikal vsake tri do štiri dni in zajel 20 milijard galaksij. Skozi ogromne količine podatkov se bo razkrilo, kako dinamično je pravzaprav dogajanje okoli nas: od najrazličnejših kratkotrajnih pojavov, kot so supernove, izbruhi gama sevanja in smrti zvezd v črnih luknjah, do asteroidov in drugega vesoljskega kamenja, ki leti naokoli (in za katerega je dobro pravočasno vedeti, ali morda ne leti proti Zemlji). Obeta se tudi nov vpogled v velike skrivnosti vesolja kot sta temna snov in temna energija. Največja težava novega observatorija, ki je tako kot številni sodobni teleskopi umeščen na samotno goro Cerro Pachon v severnem Čilu, so vse številčnejše konstelacije satelitov v Zemljini orbiti. Projekcije Observatorija Vere Rubin izpostavljajo možnost, da jih bo v prihodnjih 10 letih celo 400 000. Ti pa ne ogrožajo samo astrofizikalnih raziskav in pogleda na nočno nebo, ampak predstavljajo mnogo širšo nevarnost. Kakšno? O vsem tem sva Aljoša Masten in Nina Slaček govorila z astrofizičarko prof. dr. Andrejo Gomboc z Univerze v Novi Gorici, ki pri Observatoriju Vere Rubin aktivno sodeluje.
Kitajska postaja vse bolj pomembna igralka v vesoljskem sektorju. V zadnjih petih letih je nanizala celo serijo res odmevnih in uspešnih misij, med katerimi so najodmevnejše: prvi pristanek na temni strani Meseca (lunarna misija Change4 leta 2019), uspešni pristanek in vožnje z roverjem po Marsu kar v prvem poizkusu (misija Tianwen leta 2022) ter izgradnja lastne vesoljske postaje Tiangong, ki zdaj že leto in pol redno gosti tajkonavte na svojem krovu. Tudi po številu uspešnih izstrelitev v zadnjih letih Kitajska zaostaja samo za ameriškim podjetjem SpaceX, kar ji vsekakor zagotavlja stabilen in neodvisen dostop do orbite; to pa je seveda nujno za vse ambiciozne načrte, ki jih ima tako v orbiti kot tudi bolj stran od domačega planeta. Načrti pa segajo postaje na Luninem južnem polu do naselbin na Marsu. Uspehi zadnjih let in ambicije za naprej so kombinacija, ki je začela zelo resno skrbeti tudi Združene države Amerike in jih tako rekoč prisilila, da so v zadnjih letih mnogo bolj resno in velikopotezno zastavile svoje načrte za osvajanje eksotičnih lokacij, kot sta Luna in Mars. Vse več se govori o vesoljski tekmi 2.0. Kitajski vesoljski program in odnos do vesolja in vesoljskega sektorja na Kitajskem širše sva Aljoša in Nina tokrat pretresla v družbi s sinologinjo dr. Majo Veselič, docentko na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani.
Pred nekaj leti je slovenski Inštitut Spacelink imel ambicijo, da bi izdelali čisto pravi izstrelitveni sistem - raketo, po domače -, s katerim bi lahko do nizke orbite spravili kak nanosatelit. In ta sistem naj bi bil celo ponovno uporaben. »Tehnično gledano je bil to prvi slovenski projekt z resno ambicijo, da doseže vesolje. Na tako majhnem prostoru, kot je Slovenija, si lahko predstavljate, da te večina ljudi mal postrani pogleda pa si misli, aha, ti si en crazy scientist, ki hoče narediti eno stvar, ki je že v naprej obsojena na propad. Ampak ni čist tko.« Vid Selič je danes vodja aplikacijske skupine pri slovenskem podjetju Dewesoft, ki je vodilno v svetu na področju merjenja vsega, kar hočete izmeriti, naj gre za vašo novo raketo, električni motor ali pač karkoli drugega. Kako je od blizu videti sodelovanje z vesoljskimi agencijami in z velikimi podjetji po svetu? Kaj vse je potrebno stestirati in izmeriti, da se nek satelit na koncu nevarne raketne vožnje nepoškodovan znajde na želeni točki v vesolju? In zakaj vsi (pod vsi mislimo: Naso, Eso in vse druge vesoljske agencije, pa Space X, Teslo, Ferrari, Audi …), merijo z Dewsoftom?
Astrofizičarka Maruša Bradač ima direktni dostop do Vesoljskega teleskopa Jamesa Webba in 200 ur Webbovega časa za raziskovanje. Luksuz, ki pride s tem, če sodeluješ pri načrtovanju ene od štirih kamer, ki jih ima Webb na svojem krovu. Pred letom dni smo vsi trepetali, kakšna bo usoda vesoljskega teleskopa, ki naj bi se podal tja, kamor Hubble ni mogel; danes je jasno, da JWST podira vse rekorde in pričakovanja. Namesto načrtovanih 5,5 let, bo Webb glede na zalogo goriva lahko deloval kar 20 let. Da bo lahko prispeval številna revolucionarna spoznanja o našem vesolju, tako sploh ni dvoma. Kajti Webb opazuje vse: od planetov, tistih v našem osončju ter eksoplanetov, do nastanka zvezd v naši galaksiji pa tudi celoten razvoj galaksij od najzgodnejših do teh, ki jih poznamo danes.
Zgodba o uspehu satelita NemoHD, ki je skoraj ne bi bilo.
Ambicije Nasinega programa Artemis so izjemne. V Lunini tirnici bomo gradili vesoljske ladje za pot proti Marsu, vir goriva zanje pa bo kar led z Lune. Ampak za zdaj še čakamo na Artemis 1, na prvi polet megarakete SLS (Space Launch System), ki bo na pot okoli Lune ponesla vesoljsko plovilo Orion. Načrtovano izstrelitev konec avgusta so odnesli tehnični zapleti, Nasa bo znova poskusila konec septembra. A SLS pravzaprav zamuja že dolga leta in marsikdo je mnenja, da tehnologija, na kateri temelji, ni optimalna in da jo bodo alternativni ponudniki raket kaj kmalu izrinili. A to je le prva ovira izmed mnogih. Ambiciozni načrti o začetku kolonizacije bližnjega osončja danes vsekakor vsebujejo še množico neznank in orjaških tehničnih in tehnoloških izzivov. Toda ne glede na vse, je dejstvo, da bo velik del sredstev za vesolje v prihodnjih desetletjih namenjen reševanju teh zagat in da dogajanje v vesoljskem sektorju prehaja v novo, višjo prestavo. O vsem tem in še marsičem sva Aljoša in Nina razpravljala s Tomažem Zwittrom s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani.
Kako bomo gradili naselbine na Luni in Marsu? Če verjamete ali ne, jih bomo kar natisnili. 3D tiskanje oziroma aditivna proizvodnja je pristop, ki v vesolju edini res pride v poštev.
Kaj človeka čaka na Luni in Marsu in katere tehnološke rešitve nam bodo v pomoč, pojasnjuje prof. dr. Igor Mekjavić.
Kakšne podrobnosti lahko posnamejo različni sateliti, kaj vidijo in česa ne, in koliko satelitskih posnetkov dejansko pride pred človeške oči oz. se jih sploh uporabi, razlaga Grega Milčinski.
Gost tokratne ApolloLajke je doc. dr. Iztok Kramberger s Fakultete za elektrotehniko in računalništvo Univerze v Mariboru, vodja projekta slovenskih satelitov Trisat in Trisat R, pa še česa zraven.
Če bo cena izstrelitev strmoglavila, se utegnejo odpreti številne nove možnosti.
Neveljaven email naslov