Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
451 epizod
451 epizod
Poskušamo odgovoriti na vprašanje naše narodne, skupne identitete v najširšem pomenu besede. Dotikamo se naše preteklosti, prednikov, njihovih vrednot, čustvovanja, verovanja, mitov in legend, šeg in navad, ki so prerasle v običaje, pa tudi dela, obrti in tehniško-tehnološke kulture. Na vprašanje – kdo smo – pa odgovarjajo tudi sodobnice in sodobniki.
Slovenci smo ponosni na marsikatero jed, za katero čutimo, da je naša, kot pravimo. Toda v srednjeveropskem prostoru že stoletja delujejo močni medsebojni vplivi na področju prehranjevanja, zato so si marsikatere jedi v osnovi podobne. Pa vendar je nekaj povsem naših.
Vlikonočne jedi so v prejšnjih stoletjih s svojim simbolnim pomenom tudi same postale del obredja. Kruh, šunka, hren in pirhi so sestavni del košare jedi, ki se nosijo k velikonočnemu žegnu oziroma blagoslovu, v košarah pa so pogosto tudi lokalne posebnosti ... Druženje ob skupnem uživanju teh jedi utrjuje družinske vezi (ponovitev).
Pred cvetno nedeljo ponavljamo oddajo o velikonočnici in cvetnih običajih na Slovenskem. Slovenci kot del zahodnega sveta in krščanske kulture že od 9. stoletja slavimo cvetno nedeljo kot uvod v velikonočno praznovanje. To je spomin na svetopisemski dogodek zmagoslavnega Kristusovega prihoda v Jeruzalem in hkrati začetek velikega tedna, ko se ves krščanski svet spominja zadnjih dni Kristusovega zemeljskega življenja, ki ga zaznamujeta njegovo trpljenje in smrt na križu.
Goriški nadškof Frančišek Borgia Sedej je bil deseti, zadnji goriški nadškof slovenskega rodu ter hkrati ilirski metropolit. S svojim delom je zaznamoval konec 19. stoletja, prvo svetovno vojno vihro in prvo desetletje fašizma, ki je poskušal uničiti Slovence na Primorskem. Nadškof Sedej je morda najzaslužnejši za to, da so Slovenci pod fašistično Italijo ohranili slovenstvo, jezik, pisavo in kulturo in se obdržali kot narod.
Ena pomembnejših znamenitosti Goriške je tudi podoba svetogorske Matere božje. Tokrat ponavljamo oddajo o dramatičnem begunstvu znamenite slike kronane svetogorske Marije z detetom med drugo svetovno vojno in o političnih zapletih za vrntev slike na Sv. Goro nad Novo Gorico. Oddajo je avtor Ivan Merljak posnel leta 2008, v njej pa govorijo tudi tedaj še živeči akterji, ki so bili vključeni v reševanje slike pred fašisti.
Reka Ljubljanica je zanimiva z več vidikov - od geološko geografskih, saj je tako rekoč sestavljena iz šestih ponikalnic širokega kraškega zaledja, do zgodovinsko antropoloških. V reki in ob njej so našli toliko arheoloških ostankov, da lahko arheologi iz njih spoznavajo, kako živahno je bilo življenje že pred tisočletji. Leto nastanka: 2023.
Le redki vedo, da imamo na Slovenskem enega redkih mojstrov strojenja kož, krzna in usnja, ki to obvladajo po starih postopkih, in edinega izdelovalca pergamenta ter umetniških izdelkov iz njih, Marjana Petača iz Goričan pri Medvodah. Marjanovi pergamenti so uvrščeni v svetovno kulturno dediščino v muzeju v Los Angelesu (ponovitev).
V oddaji bomo opisali tragične usode tistih, ki so v zlasti prvem desetletju po vojni skušali prek zahodne slovenske meje pri Gorici prebežati na Zahod, a so padli pod streli jugoslovanskih graničarjev.
Druga svetovna vojna se je uradno končala 9. maja 1945, samo ne na Primorskem. Pokrajino so 1. maja osvobodili paritzani IX. korpusa in zasedli Trst in Gorico, vendar so se morali po sporazumu z Anglo-Američani umakniti iz obeh mest. Razmejitev so začrtali s tako imenovano Morganovo linijo, ki pa je nekaj slovenskih vasi in krajev ob Gorici pustila v coni A pod zavezniško upravo na zahodu razmejitvene črte. Tu je bilo življenje do priključitve v letu 1947 povsem drugačno od življenja v coni B, ki je bilo pod nadzorom jugoslovanskih oblasti.
Za obdobje med obema vojnama, ko je bila Primorska pod Italijo in je trpela pod hudim fašističnim raznarodovalnim pritiskom, je značilen tudi tako imenovani »Fenomen Toneta Kralja«, slikarja, ki je v mnogih sakralnih objektih angažirano poslikal slovensko etnično mejo v času, v katerem je živel. Bil je že predvojni antifašist in domoljub in politično angažiran slikar, a doma v Sloveniji po vojni namerno prezrt in potisnjen na obrobje slikarskega dogajanja. Čeprav iz Zagorice na Dobrempolju je svoj slikarski opus posvetil Primorski, kjer ga štejejo za svojega, primorskega domoljuba (ponovitev).
V okviru praznovanj obeh Goric kot skupnem evropskem mestu kulture je prav, da se spomnimo časov, ko odnosi med tremi narodi širšega goriškega prostora, med Furlani, Italijani in Slovenci, niso bili dobri. S pripojitvijo Primorske k Italiji po prvi svetovni vojni in nastopu fašizma se je začel hud raznarodovalen pritisk na Slovence, tudi s pravim nasiljem nad narodnozavednimi posamezniki. Prvi so se fašističnemu nasilju odločno postavili po robu slovenski katoliški duhovniki iz Goriške nadškofije, ki so bili povezani v sprva javno, nato pa tajno organizacijo Zbor svečenikov svetega Pavla. Ti so šolali mlade, ohranjali jezik in spodbujali slovensko kulturo in prav zaradi njih so Slovenci zdržali potujčevanje, se naučili pisati in brati po slovensko, saj ni bilo več učiteljev in posvetne inteligence Ob 50. obletnici priključitve Primorske k Sloveniji je Zbor svečenikov svetega Pavla, leta 1997 prejel zlati častni znak svobode Republike Slovenije za zasluge v zmagovitem boju proti nacifašizmu ter za zvestobo slovenstvu v najhujših časih potujčevanja.
Nova Gorica se ponaša z nazivom mesto vrtnic. A ta je pravzaprav posledica tega, da so vrtnico sprejeli v grb mladega mesta, ki je nastalo po drugi svetovni vojni. Vrtnice so bile na Goriškem že veliko prej in so imele na začetku 20. stoletja tudi komercialen pomen. Danes so bolj v ponos in občudovanje, hkrati pa odkrivamo tudi njihov terapevtski in kulinarični pomen (ponovitev).
Kontrabant za lastne potrebe, kakršen je prevladoval po drugi svetovni vojni na meji z Italijo, so ljudje v maloobmejnem pasu, ki so imeli posebne prepustnice za prečkanje meje, razumeli kot nekaj pozitivnega, saj so si z njim pomagali lajšati pomanjkanje, kakršno je bilo tedaj v Jugoslaviji. Avtor oddaje, tudi sam nekdanji obmejni kontrabantar, je Ivan Merljak.
Šempetrska vijolica je od druge polovice 19. stoletja do sredine šestdesetih let prejšnjega stoletja dajala pečat Šempetru pri Gorici. V času Avstroogrske je bila pomemben vir zaslužka za več vrtnarskih družin, ki so poleg zelenjave za goriški trg gojile tudi temno-modro-vijolične in opojno dišeče vijolice. Te so videle svet, saj so jih prek Bohinjske proge pošiljali na cesarski Dunaj, pa tudi v Benetke, Trst in na Reko. A posel je z razpadom cesarstva in novimi mejami začel propadati, dokončno po drugi svetovni vojni in spet novih mejah.
Če nisi samosvoj in se ne moreš braniti, ne moreš zahtevati. Tedaj si drobiž v rokah tistih, ki barantajo o tebi … To se je nam Slovencem v zgodovini večkrat primerilo. Najbolj hudo ob koncu prve svetovne vojne, pa tudi po drugi ni bilo drugače, le obseg izgube je bil manjši. A danes bomo pregledali Rapalsko pogodbo, po kateri je Beograd prodal Primorsko Italiji v zameno, da je Rim priznal na novo nastalo kraljevino na Balkanu (ponovitev).
Danes začenjamo cikel oddaj, ki so posvečena obema Goricama kot letošnji skupni Evropski prestolnici kulture. V njih bomo govorili o času, ko še ni bilo meje, o vojnah in vmesnem obdobju fašističnega raznarodovanja, pa tudi meji, ki je ločevala Slovence ter o povojni razdelitvi, ki je botrovala ideji o ustanovitvi Nove Gorice. Danes je na sporedu prav ta tema o nastanku Nove Gorice.
Po izvolitvi nove demokratične slovenske vlade je bilo samo vprašanje časa, kdaj se bomo Slovenci odločili zapustiti skupno državo Jugoslavijo. Prevladalo je spoznanje, da se moramo na tak korak dobro pripraviti in tudi preveriti, ali sploh imamo dovolj podpore vseh prebivalcev. To smo storili na plebiscitu 23. decembra leta 1990 in rezultat razglasili dan po božiču, 26. decembra 1990 (ponovitev).
V srednjem in novem veku je bilo na naših tleh kar precej plemičev. A o njih povprečen Slovenec ne ve veliko, saj po vojni v času socializma niso bili čislani, marveč preganjani, kolikor jih je še ostalo. Zato se o plemstvu na Slovenskem tudi nismo nič ali pa le zelo skromno in povsem netočno učili. Toda ali smo Slovenci imeli svoje plemstvo ali samo plemstvo na naših tleh?
Je mesec december čas obdarovanja, ali predvsem norenja in nakupovalne evforije? Je res vesel mesec, ali prinaša tudi žalost, osamo in skrbi?
Sveti Miklavž je bil resnična zgodovinska osebnost; škof, ki je postal svetnik in legenda obdarovanja, zlasti otrok. Običaj je doma v alpskih deželah, zelo je cenjen tudi na naših tleh, na katerih ima skoraj toliko pojavnih oblik, kolikor je pokrajin in krajev. Povsod pa je v ospredju dejanje obdarovanja, ki ima veliko večjo vrednost kot vsebina daru (ponovitev).
Neveljaven email naslov