Vstop Tomaža Šalamuna (4. julij 1941 – 27. december 2014) v slovenski literarni prostor s pesniško zbirko Poker (samozaložba, 1966) je pomenil enega največjih pesniških prelomov pri nas po drugi svetovni vojni. Ta izjemen erudit, ki je bil po izobrazbi umetnostni zgodovinar, je nekaj časa deloval v sklopu skupine OHO in ustvaril tudi nekaj likovnih del. Ampak Šalamun je večino svojega življenja posvetil pisanju poezije, saj je nenehno pesnil in tako ustvaril preko petdeset samostojnih pesniških zbirk, nekatere so izšle po njegovi smrti leta 2014. Ob deseti obletnici njegove smrti se z gosti pogovarjamo, kaj je značilno za njegovo zgodnjo in kaj za njegovo pozno poezijo, kakšen je njegov pesniški jezik, kako pomembni vlogi sta imeli zanj Amerika in Mehika ter zakaj se sploh še vračati k branju njegove poezije. Sodelujejo dr. Irena Novak Popov, Tibor Hrs Pandur in Miha Maurič. Foto: Gregor Podlogar